Jedro

Nedovoljeno gojenje konoplje sicer pomeni izvršitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ, vendar mora biti pri tem obdolženemu dokazano, da je konopljo gojil z namenom, da se proda kot mamilo.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe tretjega odstavka 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obd. oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in nagrada zagovornika proračun.

Zoper to sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega storitve navedenega kaznivega dejanja in mu izreče pogojno obsodbo, v njej pa določi kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da storitev očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja obdolžencu ni dokazana. V posledici tega ga je utemeljeno oprostilo obtožbe. Tako svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja okrožnega državnega tožilca pravilnosti razlogov napadene sodbe ne morejo omajati.

Po stališču pritožbe sodišče prve stopnje iz izvedenih dokazov neutemeljeno ni razbralo, da je kazenski postopek praktično pokazal vse v zvezi z gojenjem in uporabo konoplje, kar dokazujejo številna mnenja, pričevanja in drugi prispevki, ki se nahajajo v sodnem spisu in obdolženca ne odvezujejo kazenske odgovornosti pri storitvi očitanih kaznivih dejanj. Obdolženec konoplje ni gojil v znanstvene in turistične namene, saj bi imel rastline, v kolikor bi šlo za znanstvene namene, označene, in bi njihovo rast spremljal s svojimi zapisi, razen tega pa za gojenje konoplje ni imel potrebnega dovoljenja in jo je zasadil že v maju, šele pa je fakulteta, obdolženec pa, vložila prošnjo za soglasje za gojenje konoplje, prošnjo za odobritev diplomske naloge pa je obdolženec vložil šele . Pritožba nadalje navaja, da je zmotna ocena sodišča prve stopnje, da obdolženec mamila ni proizvajal, ker ni vršil posega na dozorelih rastlinah, kar pa za storitev tega kaznivega dejanja ni pogoj. Ker je obdolženec vzgajal zaseženo konopljo brez dovoljenja in se je zavedal, da jo goji protipravno, je ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa, namenjena pa je bila uživalcem marihuane, saj ni imel sklenjenih pogodb za njeno prodajo. Zato je obdolžencu, po oceni pritožbe, storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana.

Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje sodi v sklop kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje in da je namen gojenja pomemben, saj kaznivega dejanja ne stori tisti, ki rastline ne goji zaradi izdelave mamila. Obdolžencu pa namen, da je gojil konopljo zaradi izdelave mamila in njegove prodaje, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dokazan. Pritožba ima sicer prav, da samo nedovoljeno gojenje konoplje pomeni izvršitev kaznivega dejanja, vendar pa pritožbeno sodišče temu dodaja, da mora biti za obstoj kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili iz člena 196/I KZ obdolžencu pri tem dokazano tudi, da je konopljo gojil z namenom, da se proda kot mamilo. Po vseh izvedenih dokazih pa sodišče prve stopnje takšnega namena pri obd. utemeljeno ni ugotovilo. Nasprotno, podrobno in tehtno je obrazložilo, da glede na ugotovljene okoliščine, torej dejstvo, da so pri obdolžencu doma prišli do podatka, da konoplja lahko pomaga pri zdravljenju raka, da jo je sadil za potrebe turističnega društva, poskušal pridobiti potrebna dovoljenja za gojenje, se na tem področju izobraževal in izdelal diplomsko nalogo, za katero je dobil Prešernovo nagrado ter da jo je posejal ob pomoči in sodelovanju očeta, ni mogoče zaključiti, da je konopljo gojil z namenom, da proizvede in proda mamilo. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da ob vseh navedenih okoliščinah navedbe pritožbe, da je šlo za večjo količino sadik, da si obdolženec ni zapisoval podatkov o rasti, oziroma, da to ni bilo ugotovljeno, in da ni imel potrebnega dovoljenja za gojenje, ne zadostujejo za sklep, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da obdolžencu verjame, da se je pozanimal, če dovoljenje potrebuje, in ob upoštevanju dejstva, da ni bila ugotovljena prav nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da je obdolženec konopljo z namenom uživanja mamila komurkoli prodal ali nameraval prodati, ni bilo prav nobene podlage za zaključek, da mu je storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. V pritožbi navedeni datumi sajenja konoplje, vložitve vlog za podajo soglasja za gojenje (med njimi fakultete, kjer je opravljal diplomsko nalogo!) in prošnje za odobritev diplomske naloge, pa očitka obtožbe v ničemer ne potrjujejo. Nasprotno, potrjujejo prav trditev, da je obdolženec konopljo očitno gojil v raziskovalne namene. Glede na vse navedeno pritožba tudi nima prav, ko navaja, da je bila konoplja namenjena uživalcem mamil, ker obdolženec ni imel sklenjenih pogodb za njeno prodajo. Dejstvo, da ni imel sklenjenih pogodb, po oceni pritožbenega sodišča za takšen zaključek ne more zadostovati. Navedba pritožbe, da je kazenski postopek pokazal praktično vse v zvezi z gojenjem in uporabo konoplje, vse pa kaže na kazensko odgovornost obdolženca za očitano kaznivo dejanje, zato nima podlage v podatkih kazenskega spisa.

Glede na navedeno se pokaže, da pritožba ne more omajati pravilnosti prvostopenjskih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov in je zato neutemeljena.

Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je navedeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 96. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP.