Jedro

Vzrok tožnikove popolne nezmožnosti za delo oziroma I. kategorije invalidnosti je bolezen (bolezenska anevrizma), zato je tožbeni zahtevek, da se kot vzrok invalidnosti prizna poškodba pri delu, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. … z dne 20. 9. 2010 in št. ... z dne 1. 6. 2010 v delu, ki se nanaša na vzrok invalidnosti ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s pravico do invalidske pokojnine od 1. 4. 2010 dalje in da se toženi stranki naloži izdajo odločbe o odmeri invalidske pokojnine v 30 dneh.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da mogoče v svojih navedbah ni bil dovolj precizen. Nikoli namreč ni razmišljal o anevrizmi kot o posledici nesreče, saj je povsem jasno, da gre tu za dva nezdružljiva dogodka, ki ju ni nikoli opisoval z vzročno posledičnim odnosom. V zvezi z zaslišanjem lečečega ortopeda, ki je bilo zavrnjeno pa predlaga pregled gradiva, ki do sedaj še ni bil obravnavan in sicer gre za njegov zdravstveni karton. Po pregledu te dokumentacije bi se ugotovilo, da poškodba, ki jo je utrpel na redni poti od delovnega mesta do stanovanja ustreza opisu v prvem odstavku 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Sodni izvedenec pojasnjuje, da so bolezenske anevrizme lahko pridobljene pri arterosklerozi in nekaterih drugih nevroloških obolenjih, vendar tožnik nič od tega nima diagnosticirano. Anevrizma lahko nastane tudi kot razvojna anomalija, razpok pa lahko povzroči zvišan krvni pritisk, ki pa je povezan s stopnjo in trajanjem stresa, ki mu je posameznik izpostavljen. Postopek, ki je predmet pritožbe tožniku povzroča visok stres. Pri tožniku poopnenje žil ni bilo ugotovljeno, torej to ne more biti vzrok za razpok anevrizme, prav tako tedaj ni bil izpostavljen fizičnemu naporu. Razpok lahko nastane zaradi visokega pritiska, ki je prepoznan tudi kot oblika psihične somatizacije, dolgotrajne izpostavljenosti stresu.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 9. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z 1. 6. 2010. Z navedeno odločbo je tožena stranka razvrstila tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do invalidske pokojnine od 1. 4. 2010 dalje. V zadevi je sporen vzrok nastanka I. kategorije invalidnosti. Tožena stranka je namreč odločila, da je vzrok invalidnosti bolezen, medtem ko tožnik meni, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu.

ZPIZ-1, ki je veljal v spornem obdobju, je v 63. členu določal, v katerih primerih gre za poškodbo pri delu. Gre za primer poškodbe, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Za poškodbo pri delu se šteje tudi poškodba, povzročena na način iz prve alineje prvega odstavka 63. člena, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, na službeni poti ali na poti, da nastopi delo. Za poškodbo pri delu se šteje tudi obolenje, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan.

Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 2. 1999 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno fizično lažje delo, delno stoje, delno sede, brez daljših prisilnih drž vratu in križa ter večjih fizičnih obremenitev s polnim delovnim časom od 7. 1. 1999 dalje. Kasneje je bil začet nov postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. S pravnomočno sodbo opr. št. Ps 1827/2006 z dne 19. 10. 2007 je bilo ugotovljeno, da je pri tožniku od 7. 1. 1999 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi poškodbe pri delu, s tem da so bile od 1. 4. 2003 dalje dodane omejitve za drugo ustrezno delo in sicer brez nočnega dela, brez dela na časovno normo in brez dela z ljudmi. Dne 5. 6. 2009 pa se je začel nov postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zaradi poslabšanja invalidnosti. V predsodnem postopku sta mnenje podali najprej invalidska komisija I. stopnje dne 16. 3. 2010 ter nato še invalidska komisija druge stopnje dne 8. 9. 2010. Iz navedenih mnenj izhaja, da je bil tožnik leta 1996 poškodovan v prometni nesreči na poti iz službe in je utrpel poškodbo vratu, prsne in ledvene hrbtenice, desnega kolka, levega kolena, leve goleni, zlom reber, leve roke, noge, pretres možganov. Ostali so tudi skeletni delci v očesnih votlinah. Zaradi posledic je bil tožnik z že citirano odločbo z 7. 1. 1999 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Glede kasneje podanega predloga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja pa invalidska komisija druge stopnje ugotavlja, da je bil tožnik od 22. 7. 2008 do 14. 8. 2008 hospitaliziran na nevrološki kliniki zaradi nenadno nastale nezavesti. CT glave je pokazal obsežno subarahnoidalno krvavitev, CT DSA pa anevrizmo na arteriji comunis arterior, ki je bila operativno oskrbljena s klipom in popolnoma izključena iz obtoka. Tožnik je rehabilitacijo nadaljeval na A., na koncu katere je fiziater 27. 1. 2009 predlagal invalidsko upokojitev. Invalidska komisija druge stopnje je pri tožniku ugotovila hud psihoorganski sindrom po subkortikalni možganski krvavitvi. Menila je, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni od 16. 3. 2010 dalje podana I. kategorija invalidnosti, saj ni več zmožen opravljati organizirano pridobitno delo.

Ker se tožnik ni strinjal z vzrokom nastanka invalidnosti, je sodišče omenjeno vprašanje razčiščevalo s postavitvijo sodnega izvedenca specialista nevrologa. Le-ta je v pisno podanem izvedenskem mnenju, ki ga podrobno citira že sodišče prve stopnje, zato ga pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova, podrobno pojasnil izvid v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem. Pri tožniku je prišlo do razpoka anevrizme. Gre za bolezensko anevrizmo, katere nastanejo kot razvojna anomalija ali so pridobljene pri arterosklerozi in nekaterih drugih nevroloških obolenjih. Sodni izvedenec je izključil možnost razpoka anevrizme, ki bi bila posledica poškodbe pri delu, kot je opisana v dokumentaciji tožnika leta 1996. Popoškodbene krvavitve so največkrat takoj po poškodbi, kasnejše so zelo redke. Pri tožniku je bila anevrizma tudi na tipičnem mestu za bolezenske anevrizme in sicer na razcepišču velikih možganskih žil. Po mnenju sodnega izvedenca tožnikove dosedanje težave, bolečinski sindrom, lumboishialgija in psihiatrično zdravljenje, somatizacija – povezovanje psihičnih težav s somatskimi, nimajo prav nič skupnega z obolenjem, ki ga je povzročila krvavitev iz anevrizme leta 2008. Tudi poškodba pri delu leta 1996 nima prav nič skupnega z razpokom anevrizma leta 2008. Tožniku je bila priznana I. kategorija invalidnosti od 16. 3. 2010 na osnovi razpoka anevrizme v letu 2008 in njenih posledic kot novega dogodka v njegovih zdravstvenih težavah.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodnega izvedenca. Mnenje je tudi skladno z medicinsko dokumentacijo in pa z ugotovitvama obeh invalidskih komisij. Tožnik je že leta 1996 utrpel prometno nesrečo, zaradi katere so mu ostale določene zdravstvene težave. S tem v zvezi je bil tudi razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, kot vzrok pa je bila določena poškodba pri delu. Podane so bile omejitve v zvezi z opravljanjem fizičnega dela. Kasneje je pri tožniku prišlo še do dodatnih sprememb v zdravstvenem stanju. Gre za psihične spremembe, zaradi katerih so mu bile od 1. 4. 2003 dalje dodane nove omejitve in sicer, da delo opravlja brez nočnega dela, brez dela na časovno normo in brez dela z ljudmi. Dne 23. 7. 2008 pa je prišlo do subarahnoidalne krvavitve iz anevrizme in posledično do zatekline možganov, zaradi česar je bil tožnik tudi urgentno operiran. Posledica navedenega stanja pa je hud psihorganski sindrom po subkortikalni možganski krvavitvi. V tem primeru pa gre tudi po stališču pritožbenega sodišča, glede na skladna mnenja tako obeh invalidskih komisij in pa tudi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, za bolezenske spremembe, saj do razpoka anevrizme ni prišlo zaradi poškodbe. Razpok anevrizme namreč glede na prepričljivo stališče sodnega izvedenca tudi ni mogoče povezovati s prometno nesrečo, ki jo je tožnik utrpel v letu 1996. Tožnik v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče vpogledati v njegov zdravstveni karton in da naj bi na podlagi tega ugotovilo, da gre pri tožniku za stanje, kakršno je opredeljeno v 63. členu ZPIZ-1. Glede navedenega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zdravstveni karton privabilo že sodišče prve stopnje in je dokumentacijo iz tega kartona upošteval tudi sodni izvedenec pri podaji izvedenskega mnenja. Ker je bila pri tožniku ugotovljena I. kategorija invalidnosti že zaradi psihičnega stanja, v tem primeru ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče dodatno zasliševalo specialista ortopeda, kar pomeni, da je sodišče utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog po njegovem zaslišanju.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.