Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je tretje določilo izročilne pogodbe in izročilne pogodbe za slučaj smrti potrebno razlagati v smislu vseh življenjskih situacij in ne le na nudenje materialnih dobrin. Pravilno je ocenilo, da pogodbenega namena ni mogoče omejiti le na izpolnjevanje obveznosti, ko je upravičenka bivala na svojem naslovu. Čeprav se tožnika z izročilno pogodbo in izročilno pogodbo za slučaj smrti nista zavezala nuditi in plačati oskrbo institucionalnega varstva za B. B., pa to ne pomeni, da s tem, ko je izročevalka oziroma upravičenka v institucionalnem varstvu, obveznosti iz izročilne pogodbe ne veljajo oziroma da so iz izročilne pogodbe tožnikoma ostale zgolj pravice, ne pa dogovorjene obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosita tožeči stranki sami.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2020 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 13. 1. 2020 ter se ugotovi, da tožeči stranki nista dolžni plačevati storitev institucionalnega varstva za B. B.. Obenem je sklenilo, da tožeči stranki nosita svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložili tožeči stranki zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Povzemata obrazložitev sodbe in navajata, da ne zanikata obstoja izročilne pogodbe in tudi ne obveznosti iz te pogodbe, kar pomeni, da njuna obveznost do B. B. obstaja ne glede na to, ali gre za obveznost skrbi in preživljanje na domu ali v domu. Na novo izdana odločba, ki ju napadata zanju pomeni novo obveznost, ki je ne glede na to, ali je B. B. potrebna storitev institucionalnega varstva ali ne. Na podlagi te odločbe obstaja za Dom starejših C. osnova, da še naprej izterjuje od tožnikov plačilo storitev za B. B., ki več sploh ni v domu. Izpodbijani odločbi, ki ju tožnika napadata sta nepotrebni, vendar pa zanju obvezujoči. Obvezujoči v tem smislu, da lahko katerakoli ustanova, bodisi Dom starejših C. ali kaka druga ustanova, če bi B. B. šla v tako ustanovo, zahteva od tožnikov plačilo, ne glede na vse okoliščine, ki vplivajo bodisi na samo obveznost plačila ali višino plačila domske oskrbe. Napadena odločba pomeni neke vrste ureditev za v bodoče, čeprav take potrebe, dokler B. B.ni v domu, ni. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi, ko je sporno, ali sta tožeči stranki zaradi sklenjene izročilne pogodbe zavezanca za plačilo institucionalnega varstva za upravičenko B. B., je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. VII Ps 477/2020 z dne 1. 3. 2021, s katero je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2020. Odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 13. 1. 2020 pa je odpravilo v 4., 5., 7., 8., 10. in 11. točki izreka v delu glede zneskov plačila storitev, oprostitev plačila, prispevka upravičenke in tožečih strank ter v tem delu vrnilo zadevo toženi stranki v novo upravno odločanje. Hkrati je toženi stranki naložilo, da mora odločbo izdati v roku 30 dni od prejema pravnomočne sodbe. Kar je tožeča stranka zahtevala več je zavrnilo in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

5. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 95/2021 z dne 14. 7. 2021 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z določenimi konkretnimi napotki. Pritožbeno sodišče se je postavilo na stališče, da je bilo z zgoraj navedenimi odločbami odločeno o oprostitvi plačila institucionalnega varstva za upravičenko B. B. in o višini njenega prispevka ter o oprostitvi plačila institucionalnega varstva obeh tožnikov kot zavezancev in o višini njunega prispevka. Plačilo konkretnega zneska institucionalnega varstva zaradi delnega koriščenja storitev za obdobje od 1. 4. do 10. 4. 2019 pa ni stvar tega postopka, ampak gre za samostojno terjatev, na kar je opozorila tudi pritožba. Gre za obveznost plačila delnega koriščenja institucionalnega varstva upravičenke. Upravičenka niti zavezanca nista dolžna plačati teh storitev za celotni mesec. Po stališču pritožbenega sodišča zaradi delne izrabe domskih storitev s strani upravičenke in nastale terjatve oziroma zaradi izstavljenega računa za opravljeno storitev v višini 190,60 EUR, ni nobene pravne podlage, da bi se v tem postopku na novo določalo zneske oprostitve in zneske prispevkov za upravičenko in oba zavezanca. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je glede same višine dajatve prišlo do nepravilne odločitve, ker ne tožena stranka ne prvostopni organ nista upoštevala delne izrabe domskih storitev s strani upravičenke. V tej zadevi je sporno vprašanje oprostitve plačila institucionalnega varstva za upravičenko in obeh zavezancev in višina njihovega prispevka oziroma vprašanje, ali sta tožnika zaradi sklenjenih izročilnih pogodb zavezanca za plačilo institucionalnega varstva za upravičenko.

6. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 362. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku postopalo skladno z določbo 362. člena ZPP in odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti. Na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP.

7. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2020, s katero je zavrnila tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 13. 1. 2020. S slednjo odločbo je Center za socialno delo A. med drugim odločil, da je B. B. oproščena plačila storitev institucionalnega varstva v višini 337,74 EUR od 1. 4. 2019 do 10. 4. 2019 in da glede na takšno oprostitev znaša njen prispevek 242,00 EUR (4. in 5. točka). Hkrati je Center za socialno delo s citirano odločbo odločil, da je D. D. oproščena plačila storitve za upravičenko v višini 168,87 EUR in da glede na to oprostitev znaša njen prispevek 168,87 EUR. V višini 168,87 EUR je oproščen plačila storitve za upravičenko tudi E.E., glede na takšno oprostitev znaša njegov prispevek 168,87 EUR. Hkrati je v citirani odločbi v 14. točki izrecno določeno, da v primeru, da upravičenka ni dolžna plačati svoje storitve za celotni mesec, se prispevki upravičenke, zavezancev in občine določijo v sorazmerju med dejansko vrednostjo storitve in vrednostjo storitve, če bi se le ta izvajala celotni mesec.

8. Z navedenima odločbama je bilo torej odločeno o oprostitvi plačila institucionalnega varstva za upravičenko B. B. in o višini njenega prispevka ter o oprostitvi plačila institucionalnega varstva obeh tožnikov kot zavezancev in o višini njunega prispevka. Gre za vprašanje oprostitve plačila institucionalnega varstva za upravičenko in obeh zavezancev in višina njihovega prispevka oziroma vprašanje, ali sta tožnika zaradi sklenjenih izročilnih pogodbe zavezanca za plačilo institucionalnega varstva za upravičenko.

9. Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v Zakonu o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 3/2007, uradno prečiščeno besedilo s spremembami, v nadaljevanju ZSV) in v Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami, v nadaljevanju Uredba). Po prvem odstavku 100. člena ZSV so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačevati vse po tem zakonu opravljene storitve, razen storitev socialne preventive, prve socialne pomoči in institucionalnega varstva v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje, ki so za vse upravičence brezplačne. V skladu s 6. členom Uredbe pravico do oprostitve lahko uveljavljajo upravičenci in zavezanci, če ne morejo plačati celotne vrednosti opravljene storitve, po vrstnem redu plačil. Primarno je storitev institucionalnega varstva dolžan plačati upravičenec sam, če pa oskrbnina presega njegovo plačilno sposobnost, ima pravico do oprostitve plačila. Višino oprostitve oziroma razliko je dolžan plačati zavezanec, če jih je več pa vsi skupaj. Tudi zavezanci imajo pod določenimi pogoji pravico do oprostitve, če plačilo presega njihovo plačilno sposobnost (31. člen Uredbe). V tretjem odstavku 18. člena Uredbe pa je izrecno določeno, da če je kdo od zavezancev, na podlagi izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla, zavezan upravičencu v celoti plačevati oskrbo v institucionalnem varstvu, se njegov prispevek določi v višini zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve. Če pa je zavezan plačevati oskrbo le delno ali zagotavljati oskrbo na domu, se njegov prispevek določi v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, kot je zavezan z izvršljivim pravnim naslovom ali pravnim poslom. Če na ta način določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bil oproščen zavezanec, se prispevki ostalih zavezancev določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost. 10. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je tretje določilo izročilne pogodbe in izročilne pogodbe za slučaj smrti potrebno razlagati v smislu vseh življenjskih situacij in ne le na nudenje materialnih dobrin. Pravilno je ocenilo, da pogodbenega namena ni mogoče omejiti le na izpolnjevanje obveznosti, ko je upravičenka bivala na svojem naslovu. Čeprav se tožnika z izročilno pogodbo in izročilno pogodbo za slučaj smrti nista zavezala nuditi in plačati oskrbo institucionalnega varstva za B. B. pa to ne pomeni, da s tem, ko je izročevalka oziroma upravičenka v institucionalnem varstvu, obveznosti iz izročilne pogodbe ne veljajo oziroma da so iz izročilne pogodbe tožnikoma ostale zgolj pravice, ne pa dogovorjene obveznosti oziroma, da sta izročilni pogodbi določali le njuno obveznost na zagotavljanju materialnih dobrin in da je s tem izključena vsakršna denarna obveznost in sploh nastanitev v domu starejših.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeči stranki nista imeli pripomb na višino ugotovljenega dohodka B. B. ne dokaznih predlogov. Ugotovljen skupni dohodek B .B. znaša 359,83 EUR, meja njene socialne varnosti je tako 117,83 EUR ter plačilna sposobnost 242,00 EUR. Plačilo storitve znaša 579,74 EUR, kar nedvomno presega plačilno sposobnost upravičenke.

12. Upravna organa sta pravilno odločala še o prispevkih zavezancev za preživljanje, to je obeh tožnikov. Ker sta se zavezala B. B. zagotavljati do smrti, kar bo pač potrebovala, torej ji nuditi vso pomoč v starosti in morebitni bolezni, se njun prispevek določi v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, kot sta se zavezala z izročilno pogodbe. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe z dne 13. 1. 2020, glede na podano izjavo prve tožnice z dne 12. 12. 2019, znaša prevzeta obveznost oskrbe na domu za B. B. 365,92 EUR mesečno, od tega znaša oskrba 244,72 EUR mesečno in prehrana 121,20 EUR mesečno. Na ta način določen prispevek zavezancev presega znesek, za katerega je bila oproščena upravičenka oziroma je prispevek obeh tožnikov k plačilu storitev nižji kot sta zavezana z izvršljivim pravnim naslovom, to je z izročilno pogodbo.

13. Obe tožeči stranki sta tako dolžni preživljati upravičenko glede na določbe izročilne pogodbe, vsaka po 168,87 EUR (579,74 EUR – 242,00 = 337,74 EUR).

14. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke in Centra za socialno delo A. pravilni in zakoniti, tožbeni zahtevek pa utemeljeno zavrnjen skladno z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1).

15. Zmotno je stališče pritožbe, da za tožnico na novo izdani odločbi pomenita novo obveznost, ne glede na to, ali je upravičenka v domu ali ne in da je odločba za Dom starejših C. osnova, da še naprej izterjuje plačilo storitev za B. B., ki sploh ni več v domu. Zmotno pa je tudi pritožbeno stališče, da napadena odločba pomeni bodočo ureditev, čeprav ni take potrebe, dokler B. B. ni v domu. V nobenem primeru odločba ne nalaga obveznosti plačila strankam za obdobje, ko je upravičenka doma, oziroma ni uporabnica storitev institucionalnega varstva, niti ne gre za bodočo ureditev.

16. Postopek oprostitve institucionalnega varstva je potekal na podlagi zahteve upravičenke z dne 30. 11. 2018, vlogo za oprostitev plačila pa sta podala tudi tožnika.

17. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožečih strank v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom sklenilo, da sama trpita stroške pritožbe.