Jedro

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da se je v pogodbi o zaposlitvi za primer kršitve konkurenčne klavzule mogoče dogovoriti tudi za pogodbeno kazen, ki jo urejajo določbe OZ, takšna pogodbena določba pa sama po sebi ni nična.

Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je zmotna presoja pritožbenega sodišča, da je konkurenčna klavzula nična zaradi nesorazmerja med višino pogodbene kazni, ki bi jo moral plačati delavec v primeru kršitve konkurenčne klavzule, in višino denarnega nadomestila za spoštovanje te klavzule. Obveznost plačila pogodbene kazni (zaradi kršitve konkurenčne klavzule) in obveznost plačila nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule nista vzajemni obveznosti, v zvezi s katerima bi se domnevala obojestranska izpolnitev.

Glede na uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pritožbeno sodišče ugotavlja, da konkurenčna klavzula, ki je zavezovala toženca, zaradi višine dogovorjenega denarnega nadomestila ni nična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo tožencu, da je dolžan tožeči stranki plačati znesek 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2017 dalje do plačila, v roku 15 dni.

2. Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi iz pritožbenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pritožuje toženec in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožba tožeče stranke ni sklepčna, ker v njej ni konkretizirano, katera konkretna tehnično - tehnološka znanja je toženec pridobil pri tožeči stranki med zaposlitvijo. Znanja, ki jih je toženec pridobil med zaposlitvijo, niso bila specialistična, temveč splošna, pridobljena v okviru rednega izobraževanja na delu, zato ni šlo za kršitev konkurenčne klavzule. Takšno stališče je zavzelo tudi VDSS v odločbi opr. št. Pdp 1037/2006. Sodišče prve stopnje bi moralo v zamudni sodbi presoditi, ali zatrjevana tehnična in tehnološka znanja pomenijo kršitev konkurenčne klavzule. Tožeča stranka bi morala v tožbi navajati, da so ta znanja plod lastnih raziskav dela in izkušenj. Podano je tudi nasprotje med dejstvi, na katere se opira tožbeni zahtevek, in dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka oziroma splošno znanimi dejstvi. Tožbene trditve o tem, katera znanja je toženec pridobil, nimajo podlage v pogodbi o zaposlitvi, saj ta ne vsebuje konkretizacije teh znanj, niti nima opisa del in nalog toženčevega delovnega mesta (odločbi VDSS opr. št. Pdp 692/2009, Pdp 992/2008). Pomembno je tudi, da je toženec opravljal dela na delovnem mestu "delavec v proizvodnji", za katero se na podlagi kolektivne pogodbe zahteva II. stopnja strokovne izobrazbe in je razvrščeno v II. tarifni razred. Trditve tožeče stranke so tudi v nasprotju z odgovorom na tožbo, v katerem je toženec poleg zgoraj navedenega zatrjeval tudi, da škoda ni konkretizirana in da se ni zaposlil pri konkurenčnem podjetju. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti tudi, da je konkurenčna klavzula nična, kar izhaja tudi iz sodne prakse (Pdp 767/2016). Ker tožeča stranka v tožbi ni navedla, katera konkretna tehnična in proizvodna znanja so plod njenih raziskav dela in izkušenj, niti ni bilo to navedeno v pogodbi o zaposlitvi, toženec konkurenčne klavzule objektivno ni mogel kršiti. Prav tako iz tožbenih navedb ne izhaja, da toženec pri novem delodajalcu izrablja tehnična znanja in izkušnje, ki jih je pridobil od tožeče stranke, pri čemer so ta znanja plod njenega dela ali izkušenj. Konkurenčna klavzula je nična tudi zato, ker je denarno nadomestilo neustrezno, saj predstavlja znesek, ki ogroža toženčevo preživetje (toženec je prejemal minimalno plačo, denarno nadomestilo pa je bilo dogovorjeno v višini 1/3 te plače). Višina denarnega nadomestila je neustrezna tudi zato, ker je prenizka glede na omejitve toženca iz dogovorjene konkurenčne klavzule. To nadomestilo je v nasprotju z 2. členom Ustave RS, 9., 119. in 118. členom OZ ter v nasprotju s četrtim odstavkom 40. člena ZDR-1. Podano je tudi nesorazmerje med pogodbeno kaznijo in posledicami spoštovanja konkurenčne klavzule, to pa poslabšuje položaj toženca kot delavca. Pogodbena kazen nasprotuje tudi kogentnim določbam ZDR-1 (člen 1/2 ZDR-1, člen 9 ZDR-1, člen 32 ZDR-1, celotno poglavje ZDR o odškodninski odgovornosti delavca). Toženec pri tožeči stranki ni pridobival nikakršnih specialnih znanj in se tudi ni zaposlil pri konkurenčnem podjetju, zato konkurenčne klavzule ni kršil. V pritožbi podrobno navaja, na katerih strojih za razrez pločevine je delal pri tožeči stranki in na katerih dela pri novem delodajalcu. Nadalje zatrjuje, da je večino spornih znanj pridobil v času študija in da ne gre za posebna, temveč splošna znanja. Sklicuje se tudi na sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 145/2005. Zatrjuje, da so dela, ki jih je opravljal pri novem delodajalcu, drugačna od del in nalog, ki jih je opravljal pri tožeči stranki, pri čemer delo laserskega razreza pločevine na določenem stroju ne pomeni specialnih in posebnih znanj, saj je splošno znano, da navodila in izobraževanja na določenem stroju zagotovi proizvajalec, dela na teh strojih pa se opravljajo na enak način. Prav tako ne drži trditev tožeče stranke, da se je toženec v procesu dela pri tožeči stranki seznanil s končnimi kupci, saj z njimi ni imel neposrednega stika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je glede na dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenih navedb tožeče stranke, pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče utemeljenosti pritožbenih navedb toženca, ki so se nanašale na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni preizkušalo, ker se zamudna sodba iz tega pritožbenega razloga ne more izpodbijati (drugi odstavek 338. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke za izplačilo vtoževanega zneska iz naslova pogodbene kazni skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ugodilo z izpodbijano zamudno sodbo, ker je ugotovilo, da so zanjo izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena ZPP. Ker je toženec odgovor na tožbo podal po izteku roka 30 dni iz 277. člena ZPP, torej prepozno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil za izdajo izpodbijane sodbe izpolnjen osnovni pogoj, ki izhaja iz citiranega člena ZPP (temu toženec v pritožbi niti ne oporeka). Nadalje je pravilno ugotovilo, da je bila tožencu tožba pravilno vročena v odgovor in da tožbeni zahtevek tožeče stranke ne spada med zahtevke, s katerimi stranki ne bi mogle razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Ugotovilo je tudi, da je bila tožba tožeče stranke sklepčna (torej da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi) in da ni nasprotja med dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek, in dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka oziroma splošno znanimi dejstvi.

7. Z zgoraj navedenimi zaključki soglaša tudi pritožbeno sodišče, v nadaljevanju pa odgovarja le na sicer neutemeljene pritožbene navedbe toženca. Ob tem dodaja, da institut zamudne sodbe temelji na neizpodbojni domnevi, da se šteje, da toženec s tem, ko na pravilno vročeno tožbo ne odgovori (ali pa nanjo odgovori prepozno), priznava tožbene trditve tožeče stranke o dejstvih kot pravilne. Z drugimi besedami to pomeni, da vzame sodišče prve stopnje v takšnem primeru kot podlago za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka tako dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenih navedb. Glede na navedeno se zamudne sodbe s pritožbo ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar izrecno določa drugi odstavek 338. člena ZPP in kar je bilo pojasnjeno že zgoraj (saj sodišče v primeru izdaje zamudne sodbe dejanskega stanja ne ugotavlja). Ob upoštevanju tega pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb toženca, s katerimi napada dejstva oziroma dejansko stanje, ki je sodišču prve stopnje predstavljalo podlago za odločitev o tožbenem zahtevku (npr. da toženec pri novem delodajalcu opravlja drugačno delo; da toženec ni prostovoljno pristal na pogodbeno kazen, temveč da mu je bila ta ob podpisu pogodbe vsiljena; da dela, ki jih opravlja pri novem delodajalcu, niso konkurenčna delom, ki jih je opravljal pri tožeči stranki; da pri tožeči stranki ni pridobil tehničnih in tehnoloških znanj, ki so bila predmet konkurenčne klavzule; da sploh ni vedel, katera so bila ta dela; …). Enako velja tudi za toženčeve pritožbene navedbe, v katerih se sklicuje na svoja zatrjevanja iz prepozno vloženega odgovora na tožbo.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženca o tem, da je tožba tožeče stranke nesklepčna in da zato niso bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo izpodbijane zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, izhaja utemeljenost njenega tožbenega zahtevka, ki ga uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu. Pritožbeno sodišče le povzema tožbene navedbe, iz katerih izhaja, da je toženec v času zaposlitve pri tožeči stranki pridobil specifična znanja in veščine in da sta se tožeča stranka in toženec dogovorila, da se kot tehnična in poslovna znanja štejejo specifična znanja glede opravljanja del in nalog na tožnikovem delovnem mestu. Ta dela in naloge je tožeča stranka v tožbi podrobno opisala. Navedla je, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili tudi o konkurenčni klavzuli, vključno z nadomestilom, do katerega bi bil toženec upravičen za čas spoštovanja konkurenčne klavzule (po pogodbi o zaposlitvi bi moral toženec konkurenčno klavzulo spoštovati 24 mesecev po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi), če mu ta preneha iz razloga na njegovi strani. V tožbi je nadalje navedeno, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati zaradi toženčeve odpovedi in da se je toženec pred iztekom 24 mesecev od prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaposlil pri drugem delodajalcu, ki opravlja dejavnost, ki je tožeči stranki konkurenčna. Poleg tega je v tožbi izrecno navedeno, da so specifična znanja, ki jih je toženec pridobil pri tožeči stranki, laserski razrez pločevine, upogibanje pločevine, poznavanje pločevine ter poznavanje proizvodnih procesov. Do teh znanj je toženec prišel na podlagi izobraževanj, ki mu jih je omogočila in nudila tožeča stranka. V tožbi je še navedeno, da sta se stranki za primer kršitve konkurenčne klavzule v pogodbi o zaposlitvi dogovorili o plačilu pogodbene kazni v višini 10.000,00 EUR in da ima tožeča stranka pravico zahtevati pogodbeno kazen tudi, če presega škodo, ki ji je nastala in celo, če ji ni nastala nobena škoda. Tožeča stranka je še navedla, da je toženca z dopisom pozvala na plačilo pogodbene kazni, vendar pa se toženec temu dopisu ni odzval in te kazni ni plačal. Glede na takšno trditveno podlago tožbe, ki jo je povzelo v svoji obrazložitvi tudi sodišče prve stopnje, je utemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke. To pa pomeni, da ne drži pritožbena navedba toženca, da tožba ni sklepčna in da sodišče prve stopnje že iz tega razloga ne bi smelo izdati izpodbijane zamudne sodbe.

9. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da med dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek in dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka oziroma splošno znanimi dejstvi, ni nasprotja, kot to zmotno zatrjuje toženec. Tako ni nikakršnega nasprotja med tožbenimi trditvami, da je toženec pridobil specifična znanja glede laserskega razreza pločevine, upogibanja pločevine in proizvodnih procesov ter vsebino pogodbe o zaposlitvi (češ, da ta ne vsebuje opisa del in nalog, da ta ni konkretizirana v delu, katera tehnična oziroma tehnološka znanja je pridobil toženec, kot tudi ne v delu, ki se nanaša na toženčevo delovno mesto). Pri zatrjevanju tega nasprotja (s čimer toženec uveljavlja neobstoj pogoja za izdajo zamudne sodbe po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP) se toženec sklicuje tudi na svoje navedbe, ki jih je podal v odgovoru na tožbo. Tudi te pritožbene navedbe toženca so neutemeljene, saj se v okviru obstoja tega pogoja ne presoja morebitno nasprotje med dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek in navedbami toženca iz prepozno vloženega odgovora na tožbo. Pritožbena navajanja, da so splošno znana dejstva (kot jih opredeljuje peti odstavek 214. člena ZPP), da v tožbi zatrjevana dela in znanja ne pomenijo veščin, ki bi bile predmet konkurenčne klavzule in da toženca glede na njegovo delovno mesto ne more vezati konkurenčna klavzula, niso utemeljena, zato tudi iz tega razloga ni bilo ovire za izdajo izpodbijane zamudne sodbe.

10. Toženec v pritožbi nadalje neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s sodno prakso VDSS (sodba opr. št. Pdp 767/2016) odločiti, da je konkurenčna klavzula nična, ker je imela tožeča stranka kot delodajalec možnost odškodninskega zahtevka zoper toženca (ne pa zahtevka iz naslova pogodbene kazni), če bi ta kršil konkurenčno klavzulo. VDSS je v citirani zadevi med drugim zares zavzelo takšno stališče, vendar pa je bilo to stališče v revizijskem postopku Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 173/2017 ugotovljeno kot zmotno. Vrhovno sodišče RS je v citirani odločitvi zavzelo stališče, da se je v pogodbi o zaposlitvi za primer kršitve konkurenčne klavzule mogoče dogovoriti tudi za pogodbeno kazen, ki jo urejajo določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), takšna pogodbena določba pa sama po sebi ni nična.

11. Ker obveznost plačila dogovorjene pogodbe kazni ni vezana na nastanek škode (prvi odstavek 253. člena OZ), niso odločilne pritožbene navedbe toženca, da iz tožbene trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja, da je tožeči stranki nastala škoda in v kakšni višini. Glede na to, da je v tožbi izrecno navedeno, da sta se tožeča stranka in toženec dogovorila, da se kot tehnična in poslovna znanja štejejo specifična znanja glede opravljanja del in nalog na toženčevem delovnem mestu, ki so v tožbi prav tako navedena, toženec s pritožbenimi navedbami, da ni vedel, katera so ta dela, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker toženec v zvezi s tem torej uveljavlja nedopusten pritožbeni razlog, pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb toženca ni upoštevalo.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženca, da je konkurenčna klavzula nična zaradi neustreznega denarnega nadomestila oziroma zaradi nesorazmerja med višino pogodbene kazni in dogovorjenim nadomestilom za spoštovanje konkurenčne klavzule. V zvezi s tema vprašanjema se je na Vrhovnem sodišču RS že oblikovala sodna praksa. Tako je Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 193/2010 zavzelo stališče, da je zmotna presoja pritožbenega sodišča (v zadevi opr. št. Pdp 718/2009), da je konkurenčna klavzula nična zaradi nesorazmerja med višino pogodbene kazni, ki bi jo moral plačati delavec v primeru kršitve konkurenčne klavzule, in višino denarnega nadomestila za spoštovanje te klavzule. Obveznost plačila pogodbene kazni (zaradi kršitve konkurenčne klavzule) in obveznost plačila nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule nista vzajemni obveznosti, v zvezi s katerima bi se domnevala obojestranska izpolnitev. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženca o ničnosti konkurenčne klavzule iz razloga, ker je bilo dogovorjeno denarno nadomestilo (ki je bilo sicer določeno v skladu z drugim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) neustrezno. V nekaterih, po oceni pritožbenega sodišča primerljivih zadevah (npr. opr. št. Pdp 718/2009, Pdp 361/2010 - v tej zadevi je znašalo denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule 331,07 EUR bruto), je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je konkurenčna klavzula nična tudi zaradi neustrezno dogovorjenega denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, vendar pa Vrhovno sodišče RS ni potrdilo pravilnosti takšnega stališča, saj je s sklepoma opr. št. VIII Ips 193/2010 in VIII Ips 3/2011 odločitev pritožbenega sodišča razveljavilo z obrazložitvijo, da obravnavana konkurenčna klavzula ne nasprotuje prisilnim določbam Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj., ki je bil takrat v veljavi), niti OZ (torej ni nedopustna), po presoji revizijskega sodišča pa tudi ni nemoralna. Glede na uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pritožbeno sodišče ugotavlja, da konkurenčna klavzula, ki je zavezovala toženca, zaradi višine dogovorjenega denarnega nadomestila ni nična.

13. Toženec se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na stališča in zaključke, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v odločbah, ki jih toženec v pritožbi navaja (opr. št. Pdp 692/2009, Pdp 992/2008; Pdp 1037/2006, Pdp 48/2014), saj niso primerljive s predmetnim individualnim delovnim sporom. V zadevah opr. št. Pdp 692/2009, Pdp 992/2008 in Pdp 48/2014 tožeča stranka (za razliko od tega individualnega delovnega spora) ni konkretizirala (niti v tožbi niti tekom postopka) katera so tista specialna, tehnična, tehnološka ali poslovna znanja, pridobljena pri delodajalcu, ki jih je delavec izrabljal v korist novega delodajalca, v zadevi Pdp 1037/2006 pa tožeči stranki v dokaznem postopku ni uspelo dokazati (tudi zaradi navedb in dokaznih predlogov toženca), da so znanja, ki jih je toženec pridobil pri tožeči stranki, specialistična znanja. V tem individualnem delovnem sporu pa se glede na tožbene navedbe tožeče stranke (in pasivnost toženca) šteje, da so znanja, ki jih je toženec pridobil pri tožeči stranki, imela naravo znanj, za katere je veljala konkurenčna klavzula.

14. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, odgovor tožeče stranke na pritožbo pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.