Jedro

Pogoji za izrek pogojne obsodbe se pri obtožencu niso stekli, saj prejšnji pogojni obsodbi in izrečene kazni nanj niso vplivale v tolikšni meri, da kaznivih dejanj ne bi ponavljal. Sedaj obravnavana kazniva dejanja je celo storil v času preizkusne dobe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi D. K. po priznanju krivde, podanem na predobravnavnem naroku 9. 6. 2021, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), štirih kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 208. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje velike tatvine mu je bila določena kazen štirih mesecev zapora, za vsako kaznivo dejanje tatvine kazen po en mesec zapora in za kaznivo dejanje zatajitve kazen dveh mesecev zapora, nakar mu je bila po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen devetih mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je prvo sodišče obtoženemu v izrečeno enotno kazen zapora vštelo čas, ki ga je prestal v priporu, in sicer od dne 5. 1. 2021 od 9.43 ure dalje in čas pridržanja po odločbi o odvzemu prostosti in pridržanju Policijske uprave ..., Sektorja kriminalistične policije z dne 18. 11. 2020 in sicer od dne 18. 11. 2020 od 13.30 ure do dne 19. 11. 2020 do 15.15 ure. V skladu z določbami 74. člena in drugega odstavka 75. člena KZ-1 je prvo sodišče obtoženemu odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, in sicer tako, da mu je naložilo v plačilo znesek v višini 137,93 EUR, ki ustreza višini premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, storjenim na škodo družbe H. d. o. o., ... in znesek v višini 520,00 EUR, ki ustrezna višini premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, storjenim na škodo B. K. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je prvo sodišče obtoženega oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, razen krivdno povzročenih stroškov, ki jih je obtoženi na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP dolžan povrniti in bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je sodišče prve stopnje še odločilo, da nagrada in potrebni izdatki obtoženčevega zagovornika bremenijo proračun. Na podlagi prvega in drugega odstavka 105. člena ZKP je prvo sodišče odločilo, da je obtoženi dolžan oškodovanim družbam plačati premoženjskopravne zahtevke in sicer: P., d. d., v višini 79,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 9. 2020 dalje do plačila; D., d. o. o., v višini skupaj 250,96 EUR in G. d. d., v višini 758,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2021 dalje do plačila; s preostalim delom premoženjskopravnega zahtevka pa je družbo D., d. o. o., napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili obtoženčevi zagovorniki. Uveljavljajo pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in izpodbijajo odločbo o kazenski sankciji v smislu določbe prvega odstavka 374. člena ZKP. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Obenem pritožniki prosijo, da jih pritožbeno sodišče obvesti o seji pritožbenega senata.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Na zahtevo zagovornikov obtoženega je višje sodišče 1. 10. 2021 opravilo pritožbeno javno sejo in o njej v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP obvestilo obtoženca, njegove zagovornike ter pristojnega državnega tožilca. Javne seje so se udeležili obtoženec, ki je bil priveden iz pripora, ki ga prestaja v Zavodu za prestajanje kazni mladoletniškega zapora in kazni zapora v ... in njegov zagovornik, medtem ko pristojni državni tožilec na sejo pritožbenega senata ni pristopil. Po posvetovanju je pritožbeni senat sklenil, da se v skladu z določilom četrtega odstavka 378. člena ZKP javna seja opravi v odsotnosti državnega tožilca, saj je bilo obvestilo o javni seji zanj v redu izkazano (31. 8. 2021).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Obtoženčevi zagovorniki se uvodoma sklicujejo na določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP, ki sodišču v primerih, ko obtoženec prizna krivdo, ne prepoveduje, da bi mu izreklo milejšo kazensko sankcijo, kot jo je predlagal državni tožilec. Po 50. členu KZ-1 lahko sodišče storilcu odmeri kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom ali pa uporabi milejšo vrsto kazni. Sodišče prve stopnje naj bi namenilo premajhen poudarek obtoženčevemu priznanju krivde, ki bilo je konstruktivno, s čimer se je postopek skrajšal in poenostavil. Obtoženec je prevzel odgovornost za svoja dejanja. Iskreno jih je obžaloval in pojasnil, da so posledica slabe družbe in uživanja prepovedanih substanc. Prenehal je z metadonsko terapijo. Nahaja se na začetku poti odvajanja od drog. Dejanja iz srca obžaluje, odločen si je poiskati službo in si ustvariti družino. Pripoznal je priglašene premoženjskopravne zahtevke in se tudi opravičil. Sodišče prve stopnje bi mu moralo ponuditi še eno priložnost z izrekom pogojne obsodbe. Enotna kazen je pretirana in ne zasleduje individualne niti generalne prevencije. Pritožniki podredno predlagajo, naj se mu kazen izvrši z delom v splošno korist. 7. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožnikom, da določba šestega odstavka 285.č člena ZKP sodišče pri izreku kazenske sankcije zavezuje, da v primeru priznanja krivde ali sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, ne sme obtožencu izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec, obenem pa sodišču ne prepoveduje, da bi obtožencu izreklo milejšo kazensko sankcijo od predlagane. Ne soglaša pa sodišče druge stopnje z mnenjem pritožnikov, da so se pri obtožencu stekli pogoji za izrek pogojne obsodbe kot kazenske sankcije opozorilne narave. Določba tretjega odstavka 58. člena KZ-1 predpisuje, da sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Ti pogoji se pri obtožencu niso stekli, saj prejšnji pogojni obsodbi in izrečene kazni nanj niso vplivale v tolikšni meri, da kaznivih dejanj ne bi ponavljal. Sedaj obravnavana kazniva dejanja je celo storil v času preizkusne dobe po sodbe Občinskega sodišča v Čakovcu z dne 11. 3. 2019, opr. št. K-42/19-55. Zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da pri obtožencu ni uresničen poglavitni razlog na podlagi katerega se lahko sodišče odloči za izrek pogojne obsodbe to je, da pri obtožencu najde tehtne razloge za prognozo, da v bodoče ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Pri tem je sodišče prve stopnje, poleg obtoženčeve obsojenosti pod točko 8 obrazložitve izpostavilo kar nekaj tehtnih obteževalnih okoliščin, še zlasti, da je obtoženec v relativno kratkem časovnem obdobju storil kar šest premoženjskih kaznivih dejanj, kar kaže na njegovo vztrajnost in odločenost pri storitvah ter predrznost, ko je nekatera od dejanj storil ne glede na to, da so se v trgovini nahajali prodajalci. Kljub prevladujočim obteževalnim okoliščinam, pa je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj pozornosti namenilo tudi olajševalnim okoliščinam in jih ustrezno upoštevalo pri odmeri posamezno določenih in enotno izrečene kazni. Posamezne kazni so bile namreč določene tik ob zakonskem minimumu, če upoštevamo, da pogoji za določitev denarnih kazni pri dejanjih pod točko II/1 a) do d) glede na zgoraj obrazloženo nikakor niso bili izpolnjeni. V povsem zadostni meri je zato sodišče prve stopnje obtožencu upoštevalo po pritožnikih izpostavljeno priznanje krivde, izraženo opravičilo in iskreno obžalovanje, prenehanje z metadonsko terapijo, pripoznanje premoženjskopravnih zahtevkov in odločenost, da si najde službo ter ustvari družino. Zato tudi enotno izrečena kazen devetih mesecev zapora ni pretirana, saj gre opozoriti, da je zgolj za kaznivo dejanje velike tatvine pod točko I. krivdoreka v zakonu zagrožena kazen do pet let zapora.

8. Glede podrednega pritožbenega predloga, da naj sodišče druge stopnje obtožencu v primeru, če pritožbi glede kazenske sankcije ne bo ugodilo, zaporno kazen nadomesti z delom v splošno korist, pa je potrebno pritožnike opozoriti, da v skladu z določbo prvega odstavka 129.a člena ZKP o predlogu za izvršitev kazni zapora na predlagan ali pa druge alternativne načine odloči s sklepom predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.

9. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10. Obtoženec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se v priporu. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.