Jedro

Tožnik je zmožen za delo, pri katerem ročno premešča in prenaša bremena do največ 10 kg, kjer ni izpostavljen mrazu in ima med delom možnost pogostejših odmorov za toaleto, s polnim delovnim časom. Kot invalid III. kategorije ima pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Ker časovna razbremenitev pri delu ni potrebna, je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega z omejitvami neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženke z dne 27. 2. 2015 in z dne 16. 6. 2015 ter, da se tožniku prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, s krajšim delovnim časom od polnega - 4 ure dnevno, od 11. 2. 2015 ob določenih stvarnih razbremenitvah ter, da je toženka dolžna v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe odločiti o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila ter tožniku povrniti stroške postopka. Tudi s pomočjo izvedenca je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da tožnik pri svojem delu potrebuje določene stvarne razbremenitve, vendar dodatna časovna razbremenitev ni potrebna. Tožnikova delovna zmožnost je zmanjšana za manj kot 50 % in je zmožen za delo s polnim delovnim časom.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da je lahko izvedenec iz zdravstvene dokumentacije zaznal, da se pri tožniku pojavljajo bolečine v ledvenem predelu hrbtenice že od 8. 1. 2013 dalje. Imel je možnost, da se seznani tudi z zaključkom rehabilitacijskega tima URI - A., da je tožnik imel velike težave pri delu zaradi močnih bolečin, vendar se do tega izvedenec ni opredelil in ni ocenil, kako te bolečine vplivajo na delovno zmožnost tožnika. Tožnik je zaradi prisilne drže pri delu imel bolečine v ramenskem obroču in ledvenem predelu hrbtenice, prav tako v spodnjih okončinah in na desni strani ingvinalno. Drža telesa je bila ves čas manj ustrezna, zaradi bolečin pa je menjal delovni položaj in je potreboval pogoste odmore. To je bilo upoštevano pri rehabilitacijskemu timu, ki je tožnika opazoval in spremljal 10 delovni dni in ga je to vodilo k zaključku, da je tožnik zmožen za delo z omejitvami v skrajšanem delovnem času, medtem ko izvedeniško mnenje temelji na podlagi pregleda medicinske dokumentacije in enega pregleda v specialistični nevrološki ambulanti. Pritožba meni, da bi moralo sodišče upoštevati vso dokumentacijo, ne pa sodbo odpreti zgolj na mnenje izvedenca.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom in prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 16. 6. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote B. z dne 27. 2. 2015. S slednjo je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu je priznala pravica do premestitve na drugo delovno mesto: zmožen je za delo, pri katerem ročno premešča in prenaša bremena do največ 10 kg, kjer ni izpostavljen mrazu in ima med delom možnosti pogostejših odmorov za toaleto, s polnim delovnim časom, od 11. 2. 2015 dalje.

6. Tožnik, oblikovalec kovin, strugar, poklicni voznik, varnostnik, voznik prevoza pošiljk pri C. je 16. 4. 2012 utrpel poškodbe na delovnem mestu, ko mu je kombi stisnil oba gležnja noge ob kovinski smetnjak. Šlo je za udarnino obeh skočnih sklepov in obeh goleni, svetovano je bilo konzervativno zdravljenje, pri tem v prijavi poškodbe pri delu niti drugje ni podatkov o poškodbi oziroma udarcu v hrbet. Tudi tožnik pri prvem pregledu pri fiziatru 15. 5. 2012 ni navajal težave oziroma bolečine v predelu hrbtenice, ki bi se lahko povezale z morebitno poškodbo hrbtenice. V zdravstvenem kartonu je prvič zapis o bolečinah v ledvenem predelu z dne 8. 1. 2014, torej osem mesecev po poškodbi na delovnem mestu in te težave niso v nikakršni povezavi z omenjeno poškodbo pri delu. Zaradi kroničnih bolečin v ledveni hrbtenici je bil v letu 2013 najprej na pregledu pri fiziatru, v oktobru 2014 je bil pregled pri ortopedu, ki je na podlagi slikovne diagnostike (MR in RTG) stanje pripisal preboleli Schoermanovi bolezni. Za manjšo diskus hernijo v višini L4-L5 ter desnostransko paracentralno hernijo v višini L5-S1 je menil, da herniji nista take stopnje, da bi zahtevali operativni poseg in da se bo simptomatika bolečin v hrbtenici precej umirila z razbremenitvami pri delu. EMG preiskava je v decembru 2013 pokazala znake blage kronične nevrogene okvare v mišici miotoma L5 desno. Fiziater URI A. je menil, da je bolečina v križu normalen proces staranja in da poškodba ni pustila trajnih posledic glede perifernega živčevja v področju križa in svetoval konzervativno zdravljenje. V letu 2013 je urolog ugotovil sindrom spodnjih sečil, svetoval konzervativno zdravljenje in redne preglede v sklopu preventive. Internist je leta 2014 menil, da gre pri tožniku verjetno za urtikarijo pri izpostavljenosti mrazu. Izključil je hemodinamsko pomembne spremembe na arterijah zgornjih okončin in tudi Reynaudov sindrom. V juliju 2014 je bilo izdano poročilo o obravnavi v rehabilitacijskem timu URI A., v katerem je navedeno, da je zavarovanec zmožen za delo z vsebinskimi in časovnimi razbremenitvami ter da so daljše oblike izobraževanja za tožnika manj primerne glede na ugotovljeni upad na področju osredotočenja in shranjevanja informacij v dolgoročni spomin.

7. Ob upoštevanju prej navedenega dejanskega stanja gre pri tožniku za invalidnost v posledici bolezni. Prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem pravilno zaključuje, da je pri tožniku sicer prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti, vendar tožnikova delovna zmožnost ni popolnoma izgubljena, saj je v svojem poklicu zmožen za delo v polnem delovnem času, vendar na drugem delovnem mestu z omejitvami, kakor so bile ugotovljene v postopku pri toženi stranki. Pri tožniku gre za degenerativne spremembe hrbtenice, za zdravstvene spremembe glede spodnjih sečil in urtikarije, kar vse zmanjšuje njegovo zmožnost za delo. Tožnik je imel težave pri delu ravno zaradi navedenih degenerativnih sprememb.

8. Pritožba prvostopenjskemu sodišču očita, da je storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP in sicer, da je napačno uporabilo 8. člen ZPP, saj ni vestno in skrbno presodilo vseh dokazov, temveč je sodbo oprlo zgolj na mnenje izvedenca. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam. Prvostopenjsko sodišče v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno zapiše, da je bilo pri oceni invalidnosti tožnika s strani sodnega izvedenca upoštevana celotna predložena dokumentacija, tožnikov poklic in tudi opravljen osebni pregled tožnika. Pri tem je izvedenec prepričljivo odgovoril na vprašanja, ki se nanašajo na vzrok tožnikove invalidnosti, kakor tudi glede tega, da je tožnik v svojem poklicu zmožen za delo v polnem delovnem času, vendar na drugem delovnem mestu z omejitvami. Pri tem je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je izvedensko mnenje strokovno in prepričljivo obrazloženo ter se opira na predloženo zdravstveno dokumentacijo, pri tem so si mnenja sodnega izvedenca in predhodno senatov obeh IK komisij tožene stranke skladna.

9. Ob navedeni obrazložitvi prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da sodišče ni upoštevalo mnenje rehabilitacijskega tima URI A.. Navedeno poročilo je bilo upoštevano tudi pri izdelavi izvedenskega mnenja. Pri podaji pripomb na izvedensko mnenje s strani tožnika, je ta predlagal, da se izvedenec zasliši na glavni obravnavi, pripombe pa so bile predvsem v smeri, da je vzrok invalidnosti narava dela tožnika na njegovem delovnem mestu oziroma poškodbe v zvezi z delom. Na glavni obravnavi tožnik glede sposobnosti, da delo opravlja v polnem delovnem času, na mnenje izvedenca, ni imel pripomb, niti posebnih vprašanj. Sodišče je tako za temelj svoje odločitve, glede potrebnosti časovne razbremenitve pri delu tožnika, upravičeno vzelo izvedeniško mnenje, saj je bilo to jasno in skladno samo s seboj in tudi z izvidi ter ni imelo pomanjkljivosti, niti ni obstajal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja.

10. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago pravilno uporabilo določila Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, ZPIZ-2) in sicer določila 63. in 64. člena.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.