Jedro

Dokazna presoja glede ključnega pravno odločilnega dejstva je namreč zgolj površinska in do te mere pomanjkljiva ter nerazumljiva, da prvostopenjskega dokaznega zaključka o tem, da je bilo vseh 20 dreves posekanih na nepremičnini tožnice, zaenkrat ni mogoče preizkusiti kot pravno pravilnega.

Izrek

I. Pritožbi toženca se ugodi, pritožbi tožnice se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva v temu obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V presežku se pritožba tožnice zavrne in v izpodbijanem delu, to je glede zavrnitve zahtevka za plačilo geodetskih storitev v znesku 618,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2015 do plačila ter zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice iz naslova škode za protipravni posek dreves v višini 338,24 EUR za obdobje od 27. 4. 2015 do 30. 4. 2016, potrdi II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da tožnici v roku 8 dni plača znesek 338,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2016 do plačila (I. točka izreka). V presežku, glede vtoževanega zneska v skupni višini 632,25 EUR s pripadajočimi obrestmi in glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska v višini 338,24 EUR od 27. 4. 2015 do 30. 4. 2016, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo še, da tožnici povrne tudi pravdne stroške v znesku 167,14 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencih pritožujeta obe pravdni stranki, vsaka v delu, v katerem ni uspela.

3. Toženec v svoji pritožbi zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe vztraja, da ni storil očitanega mu dejanja. Čeravno se izčrpno sklicuje tudi na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pa poudarja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe niti ne izhaja, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje sprejelo sporne dokazne zaključke. Navaja, da je sledilo zgolj izpovedbi tožničine sestre A. A., ostale izvedene dokaze pa je prezrlo, oziroma štelo, da niso ključnega pomena za dano zadevo. Pritožniku ni jasno, kako je prišlo do zaključka, da je toženec tožnici dolžan povrniti škodo za posek dvajset njenih dreves. Po ogledu na kraju samem neposredno po sporni sečnji je bilo v prisotnosti revirnega gozdarja B. B., tožničine sestre A. A. ter toženca namreč ugotovljeno, da naj bi bilo čez mejo posekanih zgolj 5 m³ lesa. Tudi iz izpovedbe tožnice same izhaja, da je po pregledu gozda ugotovila, da je na njenem posekanih približno 20 akacijev dreves, pri čemer naj bi jih nekaj podrl veter in so jih morali le pospraviti, kar pa daje sklepati, da toženec ni posekal vseh 20 dreves. Poudarja, da se je po zaključku postopka evidentiranja urejene meje z odločbo GURS št. 02112-236/2015-4 z dne 3. 8. 2015 pokazalo, da je bil sporni posek v celoti opravljen na toženčevi nepremičnini parc. št. 150/1. Nepravilen in protispisen je zato prvostopenjski zaključek, da je toženec glede na ugotovitve geometra, s katerim se je strinjal, podpisal tudi zapisnik, iz katerega je določno izhajalo, da je bil posek dreves izvršen na zemljišču tožnice. Zapisnik s strani tožnice namreč sploh ni bil predlagan v dokazne namene, temveč zgolj odločba GURS-a, na mejni obravnavi pa se udeleženci tudi niso ukvarjali z vprašanjem spornega poseka in se o tem ni pisalo v zapisnik. Da toženec ni izvršil poseka na tožničini nepremičnini, je potrdila tudi priča C. C., ki je bila revirna gozdarska za B. B. od leta 2014 naprej in je tožencu tudi odkazala sporni posek. Na glavni obravnavi dne 24. 5. 2018 je imenovana namreč odločno povedala, da sta si s tožencem po tem, ko je meja že bila evidentirana kot urejena, ogledala območje spornega poseka in na podlagi panjev podrtih dreves ugotovila, da so bili sporni panji nekateri resda tik ob meji, vendar vsi na parceli toženca, tako da v očeh priče noben panj ni bil sporen. To ključno izpovedbo priče C. C. pa je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpustilo. Nepravilno pa je kot nerelevantno za odločitev v zadevi označilo tudi izpovedbo D. D., saj je ta izpovedal, da se je po tem, ko mu je toženec ob spravilu lesa pokazal, kje poteka geodetsko urejena meja, izkazalo, da je bilo vse sekano na toženčevi parceli. Jasnih in skladnih izpovedb obeh navedenih prič sodišče prve stopnje tako ni upoštevalo in je svojo odločitev nasprotno oprlo zgolj na izpovedbo A. A. Sodišče prve stopnje v 12. točki tudi zaključuje, da je revirni gozdar B. B. ob prvem ogledu spornega poseka dreves, ko sta bila prisotna tudi toženec in tožničina sestra A. A., izmeril premer vseh sporno posekanih panjev in ob izračunu ugotovil, da to predstavlja približno 10 m³ neto lesne mase. Navedeno pa je v popolnem nasprotju z izpovedbo B. B. kot priče, saj je ta jasno in nedvoumno povedal, da je na podlagi premera panjev dobil izračun 5 m³ posekanega lesa, kar je na vprašanje sodišča tudi ponovil. Po trditvah pritožbe tudi ogled na kraju samem dne 13. 6. 2018 nima nobene dokazne vrednosti, saj ni bil opravljen dosledno, tako da bi sodišče prve stopnje na tej osnovi lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je namreč pogledalo le področje tožničine parcele, ne pa tudi toženčeve, kjer so vidni panji 20 posekanih dreves. Na naroku drugi dan po ogledu 14. 6. 2018 je sodišče v dokazne namene sprejelo še listino v prilogi A13, katero naj bi toženec, tožničina sestra A. A. in B. B. sestavili od ogledu nepravilne sečnje leta 2014, čeprav je bila tožnica s tem dokaznim predlogom prekludirana. Predložena je namreč bila šele na četrtem naroku. Neutemeljena in protispisna pa je tudi prvostopenjska ugotovitev, da se je toženec strinjal s tem, da se navedena listina uporabi kot dokaz. Iz zapisnika z dne 14. 6. 2018 namreč izhaja zgolj, da sta pravdni stranki soglasni, da se ta dokument vloži v spis in nasprotni stranki. Toženec je na kraju samem namreč izjavil, da z vložitvijo listine v spis soglaša in zahteva, da se tudi njemu predloži z namenom, da si jo vsebinsko ogleda. Ni pa soglašal s tem, da se prekludirana listina uporabi v dokazne namene. Dogovorjeno je namreč bilo, da se bo toženec o prekluziji lahko izjavil na naroku, ko se bo sestavil zapisnik o ogledu na kraju samem. Če bi bil zapisnik sestavljen že na kraju samem, bi toženec prekluzijo uveljavljal že takrat, četudi bi sodišče skladno z določili ZPP na to moralo samo paziti po uradni dolžnosti. Na listino v prilogi A13 se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zato sploh ne bi smelo sklicevati. Zraven navedenega pa iz te listine tudi ne izhaja, da naj bi toženec na zemljišču tožnice posekal 20 dreves, kar predstavlja neto maso 10,57 m³ lesa, temveč zgolj njegova zaveza, da tožnici povrne 5 m³ lesa. Povsem neutemeljeno pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi na cenitveno poročilo sodnega izvedenca in cenilca za gozdarstvo E. E. Toženec je že v pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2018 uveljavljal, da je cenitveno poročilo nepravilno, saj se opira na predpravdno cenitveno poročilo F. F. z dne 27. 4. 2015, ki ga je naročila tožnica, toženec pa mu je jasno nasprotoval in ga ni priznal. Neuporabno in neupoštevno za odločanje v predmetni zadevi pa je to mnenje tudi zato, ker izvedenec ni opravil ogleda spornih nepremičnin, s čemer bi lahko sam neposredno ugotovil, ali so tožbene trditve resnične. Svojo cenitev je namreč oprl na ugotovitve izvedenca F. F. iz predpravdnega mnenja kot tudi na ugotovitve sodišča na pomanjkljivo opravljenem ogledu na kraju samem. Glede na vse obrazloženo tako ni jasno, na kakšni osnovi je sodišče prve stopnje prejelo dokazno oceno o tem, da je bilo vseh 20 dreves posekanih na tožničini parceli. Sledilo namreč ni nobenemu dokazu toženca in ni upoštevalo tudi izpovedbe tožnice same, da je na spornem območju nekaj dreves podrla ona sama. Sledilo je izključno izpovedbi tožničine sestre, priče A. A., ostale izvedene dokaze, ki izpovedbo te priče izpodbijajo, pa je v celoti prezrlo. Neutemeljeno pa je tožnici priznalo tudi stroške za pripravljalno vlogo z dne 18. 12. 2017 in 21. 5. 2018, saj ti glede na omejeno število pripravljalnih vlog v sporu majhne vrednosti nista upoštevni. Glede na obrazloženo toženec sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem obsegu razveljavi in zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje, podrejeno pa naj jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Tožnica prvostopenjsko sodbo izpodbija v zavrnilnem delu, pri čemer zavrnitev zahtevka iz naslova škode za protipravni posek dreves v višini 13,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2015 do plačila v II. točki izreka ni pritožbeno sporna. Zatrjuje, da je zaključek v 20. točki obrazložitve v nasprotju z vsebino listin, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje bi znesek 618,29 EUR po računu št. 19/2015 tožnici tako moralo priznati kot strošek, katerega je povzročil toženec s svojim protipravnim ravnanjem. V skladu s sodno prakso (II Ips 195/2015 in VSL sodba II Cp 336/2017) pa bi tožnici kot stroške postopka moralo priznati tudi stroške predpravdnega postopka, saj je bil ta potreben za ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje pa je z zavrnitvijo zahtevka za povračilo stroškov, ki so nastali s postopkom ugotavljanja lege sporne parcele pred pravdo, tudi napačno uporabilo materialno pravo. Ni šlo namreč za mejni spor, temveč za spor glede lege površine celotne parcele v lasti tožnice. Zmotno pa je zaključilo tudi, da stroški predpravdne cenitve niso bili potrebni. Ne drži namreč, da bi tožnica kot laik lahko sama ocenila višino škode. Cene lesa na trgu ji namreč niso poznane, sploh glede na to, da gre v danem primeru za specifično lesno maso. Neutemeljeno pa je tožbeni zahtevek zavrnjen tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti od 27. 4. 2015 do 30. 5. 2016. Tožnikova zamuda je namreč nastala že ob priznanju na zapisnik, ki ga je sestavil revrini gozdar B. B. Glede na navedeno tožnica naslovnemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu spremeni v luči pritožbenih navedb, tožencu pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožnice, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženec v odgovoru na pritožbo tožničina pritožbena izvajanja v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu.

6. Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnice pa je delno utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v sporu majhne vrednosti, upoštevaje omejitev pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, argumentirano pa je obravnavalo zgolj tiste, ki jih pravdni stranki navajata v okviru v sporu majhne vrednosti dovoljenih pritožbenih razlogov. Pri tem je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna presoja glede ključnega pravno odločilnega dejstva je namreč zgolj površinska in do te mere pomanjkljiva ter nerazumljiva, da prvostopenjskega dokaznega zaključka o tem, da je bilo vseh 20 dreves posekanih na nepremičnini tožnice, zaenkrat ni mogoče preizkusiti kot pravno pravilnega. Temu zaključku botrujejo tako v obrazložitvi izpodbijane sodbe prisotna nasprotja o pravno odločilnih dejstvih, kot tudi utemeljena pritožbena graja toženca, da sodišče prve stopnje ni dokazno pretehtalo vseh dokazov, ki glede pravno odločilnih okoliščin govorijo njemu v prid, s čemer je toženca v odnosu do tožnice postavilo v neenak položaj (bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Utemeljeno pa toženec opozarja tudi na bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Drži namreč, da je sodišče prve stopnje glede ključnih okoliščin za odločitev v zadevi vsebino dokazne listine, in sicer dokumenta v prilogi A13, v obrazložitvi izpodbijane sodbe napačno povzelo, kar je ob vsem že zgoraj navedenem narekovalo odločitev kot izhaja iz zgornjega izreka.

9. Najprej velja pojasniti, da se je predmetni postopek glede na vrednost spornega predmeta vodil po pravilih o postopku v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). V tem so pritožbeni razlogi v skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP omejeni tako, da je sodbo v sporu majhne vrednosti mogoče izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Kljub delno napačnemu pravnemu pouku v izpodbijani sodbi, skladno s katerim bi pravdni stranki pritožbeno lahko uveljavljali tudi bistvene kršitve določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je toženec tudi storil, pa je naslovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo zgolj v mejah zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Z napačnim pravnim poukom namreč ni mogoče pridobiti več pravic, kot jih daje zakon.1 Glede na omejitev pritožbenih razlogov je sodišče druge stopnje na prvostopenjske dejanske zaključke sicer vezano, vendar navedeno ne velja, kadar so te ugotovitve posledica zmotnega materialnopravnega pristopa pri obravnavanju zadeve ali v sporu majhne vrednosti upoštevnih procesnih kršitev, ki pa so v danem primeru podane.

10. Pravdni stranki sta lastnika sosednje ležečih nepremičnin, ki sta v naravi obe gozdni zemljišči. In sicer tožnica parcele št. 150/2, toženec pa parcele št. 150/1, obe k.o. R. V predmetnem postopku tožnica od toženca zahteva povračilo škode, ki naj bi jo ta leta 2014 povzročil s protipravnim posekom 20 dreves na tožničini gozdni parceli. Že v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je toženec leta 2014 dejansko posekal 20 dreves. Sečnjo je opravil na podlagi Odločbe o odobritvi poseka izbranih dreves Zavoda za gozdove Slovenije z dne 24. 1. 2014 (priloga B2), ki je bila izdana na podlagi Odkazilnega manuala Zavoda za gozdove Slovenije z dne 22. 1. 2014 (priloga B3 in B4), pri čemer je tožencu sečnjo odkazala za to območje pristojna revirna gozdarka C. C. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se revirni gozdarji pri odkazovanju sečnje na terenu sicer orientirajo z GPS napravo, ki pokaže, ali so na pravi parceli, vendar pa mora mejo med parcelami pokazati stranka oziroma lastnik gozda. Glede na navedeno je zato v izhodišču kot sporno med pravdnima strankama pravilno opredelilo vprašanje, ali je toženec v začetku leta 2014 20 dreves posekal na svoji ali na tožničini gozdni parceli. Ob tem, ko je bila meja med nepremičninama pravdnih strank po sporni sečnji evidentirana kot urejena meja z odločbo GURS št. 02112-236/2015-4 z dne 3. 8. 2015 (priloga A6), pa dokaznega zaključka o tem, da je toženec vseh 20 dreves posekal na parceli tožnice, ob uporabi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP ni argumentiralo tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti kot pravno pravilnega (bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Tožnica v tožbi zatrjuje, da je bilo leta 2014 vseh 20 dreves posekanih na njeni nepremičnini, medtem ko toženec navaja ravno obratno, in sicer, da se je po evidentiranju urejene meje izkazalo, da nobenega drevesa ni posekal na parceli tožnice, temveč je sekal izključno na svoji nepremičnini. Utemeljeno pa se toženec sedaj v pritožbi sprašuje, na kakšni osnovi je sodišče prve stopnje kot materialno resnične sprejelo tožničine navedbe glede tega pravno odločilnega dejstva. Pregled zadeve namreč pokaže, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe izpovedbe pravdnih strank ter zaslišanih prič, ki pa glede relevantnih okoliščin niso skladne, pretežno zgolj povzema, brez da bi jih pri tem kritično dokazno ovrednotilo. To bi izhajajoč iz procesnih navodil za dokazno ocenjevanje v 8. členu ZPP moralo storiti tudi v razmerju do drugih v predmetnem postopku izvedenih dokazov in izhajajoč iz rezultatov celotnega dokaznega postopka, tako da bi bili sprejeti dokazni zaključki razumljivi, prepričljivi in logično preverljivi. Drži, kot navaja toženec, da prvostopenjsko sodišče glede spornih okoliščin povzema zgolj izpovedbo tožničine sestre A. A. Ta je zaslišana kot priča izpovedala ravno nasprotno, kot je zatrjeval toženec, in sicer, da so bila drevesa glede na mejo, kot je bila ugotovljena v geodetskem postopku, posekana na zemljišču tožnice. Navedeno pa je sodišče prve stopnje sprejelo kot točno, brez da bi pri tem pretehtalo tako izpovedbo priče C. C. kot tudi tožnice same, v zvezi s katerima toženec tehtno opozarja, da bi (vsaj deloma) dopuščali sklepati tudi drugače. Iz izpovedbe priče C. C. namreč izhaja, da sta s tožencem pri ogledu spornega terena po zaključenem postopku urejanja meje ugotovila, da so bili sporni štori, ki so še danes vidni, resda tik ob meji, vendar na parceli toženca. Tudi tožnica sama je kot stranka izpovedala, da je ob ogledu gozda ugotovila dvajset posekanih dreves, pri čemer jih je nekaj podrl veter in so jih morali le pospraviti, kar je bilo pet let nazaj. Tako izpostavljenih izpovedb, čeravno se nanašajo na ključne okoliščine za odločitev v zadevi, pa sodišče prve stopnje ni dokazno pretehtalo in jih v tem obsegu v svojo obrazložitev niti ni povzelo. Navedeno je v nasprotju z načelom kontradiktornosti iz 5. člena ZPP, ki je neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen URS. S takšnim ravnanjem pa je sodišče prve stopnje zašlo v bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve.

12. Utemeljeno pa toženec opozarja tudi na nasprotje razlogov o odločilnih dejstvih. Drži namreč, da sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve na eni strani ugotavlja, da je revirni gozdar B. B., ki je bil za sporno območje pristojen pred revirno gozdarko C. C., pojasnil, da je ob prvem ogledu spornega poseka dreves (ta ogled je bil opravljen neposredno po sporni sečnji v prisotnosti toženca in tožničine sestre A. A.) izmeril premer vseh panjev, ki naj bi bili sporno posekani, in ob izračunu ugotovil, da je to približno 10 m³ neto lesne mase. Logično protislovno z navedenim pa nato v 9. točki obrazložitve povzema izpovedbo B. B. kot priče o tem, da se je na tem ogledu ugotovilo, da je bilo čez mejo posekanih 5 m³ lesa, v 12. točki pa izpovedbo toženca o tem, da se je na tako opravljenem ogledu strinjal, da je posekal 5 m³ lesa na parceli tožnice in je tožničini sestri obljubil, da bo ta les vrnil, kar je potrdila tudi priča A. A. Kot logično protislovno pa je dojeti tudi, da sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve sprva ne sledi navedbam toženca o tem, da je glede na urejeno mejno črto posek v celoti opravil na svoji parceli, iz razloga, ker je A. A. izpovedala nasprotno, in sicer, da je geodet mejo ugotovil tam, kjer so mislili, da poteka, s čemer se je toženec strinjal in podpisal zapisnik, iz tega pa naj bi določno izhajalo, da je bil sporni posek opravljen na zemljišču njene sestre. Nato pa kot resnično povzame izpovedbo toženca, da se v okviru geodetskega postopka ni ugotavljalo, kje in kako je bilo sekano, ampak se je ugotavljala le meja, saj je bilo veliko udeležencev, kar pa izpovedbo priče A. A., ki jo je sodišče prve stopnje predhodno povzelo kot točno, negira (kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V tej zvezi toženec ob tem, ko opozarja, da zapisnik mejne obravnave v predmetni zadevi ni bil predložen kot dokaz, pravilno pripominja, da za zaključek o tem, da se je na mejni obravnavi ugotovil posek dreves na tožničini nepremičnini, odločba GURS z dne 3. 8. 2015 (priloga A6), na katero se prvostopenjsko sodišče sklicuje v tej povezavi, ne nudi osnove (bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

13. V zvezi z listino v prilogi A13, ki je bila sestavljena ob ogledu spornega območja neposredno po izvedenem poseku dreves v prisotnosti toženca, revirnega gozdarja B. B. ter tožničine sestre A. A., toženec utemeljeno opozarja tudi, da sodišče prve stopnje njegovo izjavo glede te dokazne listine, ki jo je podal ob ogledu na kraju samem, ko je bila ta predložena s strani tožnice, napačno povzema (bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ob vpogledu v zapisnik o opravljenem ogledu na kraju samem, ki je bil sestavljen po prihodu strank na sodišče, je namreč razbrati, da je toženec soglašal zgolj, da se ta listina vloži v sodni spis in se vroči tudi njemu. Iz navedenega pa ne izhaja soglasje toženca, da se ta listina, s predložitvijo katere je bila tožnica glede na določbo 452. člena ZPP v zvezi s 453. členom ZPP prekludirana, uporabi kot dokaz v predmetnem pravdnem postopku, kot to v 15. točki obrazložitve napačno povzema izpodbijana sodba (obe stranki sta bili soglasni, da se ta dokument vloži v spis in se uporabi kot dokaz v danem postopku). Ob navedenem pa toženec hkrati tehtno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje tudi vsebino listine v prilogi A13 v obrazložitvi izpodbijane sodbe napačno povzelo (bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V 15. točki obrazložitve se namreč navaja, da iz predloženega dokumenta, to je listine v prilogi A13, izhaja, da je bilo na parceli tožnice št. 150/2 posekanih 20 dreves, kar naj bi zanašalo 5 m³ lesa, kar pa se po vpogledu v to listino ne izkaže kot točno. Iz nje je sicer razbrati, da je bilo ob spornem poseku podrtih dvajset dreves, ki so v listini ponazorjene s pikicami, kar med pravdnima strankama tudi sicer ni sporno. Ne drži pa, da je na podlagi listine v prilogi A13 mogoče sklepati o tem, da je bilo vseh dvajset dreves podrtih na parceli tožnice. Uvodoma sta na sporni listini skupaj z navedbo lastnika s parcelno številko namreč navedeni nepremičnini obeh pravdnih strank, medtem ko drugih podatkov, ki bi dali sklepati, da je bil sporni posek v celoti opravljen na zemljišču tožnice, listina v prilogi A13 ne vsebuje. Na hrbtni strani te pa je razviden zgolj dogovor, da bo toženec tožnici vrnil 5 m³ lesa.

14. Procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sicer uveljavlja tudi tožnica, vendar to stori neutemeljeno. Sodišče prve stopnje namreč pravilno ugotavlja, da je z računom za opravljene geodetske storitve v prilogi A8 strošek v višini 618,29 EUR obračunan za ureditev meje na celotni tožničini parceli št. 150/2 k.o. R. . Ta zraven na nepremičnino toženca nesporno meji še na druge tri zemljiške parcele in to izhaja tudi iz odločbe GURS v prilogi A6. Tožnica pa v teku predmetnega postopka ni pojasnila, kolikšen del zgoraj navedenega zneska odpade na ureditev meje z nepremičnino toženca oziroma ni ponudila podatka o dolžini spornih meja, ki bi dali sklepati v tej smeri. Že glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek iz tega naslova (618,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2015 do plačila) pravilno kot neutemeljen zavrnilo.

15. Utemeljeno pa je z izpodbijano sodbo zavrnjen tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od terjane glavnice iz naslova škode zaradi protipravnega poseka dreves v višini 352,20 EUR za obdobje od 27. 4. 2015 do 30. 4. 2015. Tudi v kolikor bo tožnica s tako postavljenim zahtevkom v okviru novega sojenja (delno) uspela, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da zamuda toženca z izpolnitvijo tega zahtevka ni mogla nastati že 27. 4. 2015, kot uveljavlja tožnica. V pritožbi sicer zatrjuje, da je zamuda toženca nastopila že ob priznanju na zapisnik, ki ga je sestavil revirni gozdar B. B. (smiselno listina v prilogi A13), v tožbi pa je tožnica navajala, da je zamuda toženca nastopila z dnevom ugotovitve škode zaradi neupravičene sečnje po cenilcu (predpravdno cenitveno poročilo v prilogi A5), ob pravilni uporabi materialnega prava pa ničemur od navedenega ne gre slediti. Tudi v kolikor je toženec ob ogledu neposredno po sporni sečnji priznal, da je 5 m³ lesa posekal na parceli tožnice, ne gre spregledati, da se je zavezal zgolj povrniti ta les v naravi in takrat kakršenkoli zahtevek za plačilo škode iz tega naslova zoper toženca ni bil postavljen. Tudi v kolikor je tožnica kasneje z namenom ocenitve nastale škode pridobila predpravdno cenitveno poročilo, pa niti ob izdelavi tega (27. 4. 2015) toženčeva dolžniška zamuda ni mogla nastati. Sodišče prve stopnje namreč pravilno ugotavlja, da skladno z določbo drugega odstavka 299. člena OZ, kadar rok izpolnitve obveznosti kakor v obravnavanem primeru ni določen, dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, da izpolni svojo obveznost. To pa je tožnica storila šele s posredovanjem predpravdnega odškodninskega zahtevka tožencu dne 10. 2. 2016 (zadnji opomin pred tožbo v prilogi A7), kjer mu je postavila rok plačila do 30. 4. 2016. Skladno z določbo prvega odstavka 299. člena OZ bi toženec tako v zamudo lahko prišel šele dne 1. 5. 2016, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

16. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje skladno s prvim odstavkom 354. člena ZPP pritožbi toženca ugodilo, pritožbi tožnice pa delno ugodilo in v I. in III. točki izreka razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Glede na naravo ugotovljenih procesnih kršitev je namreč evidentno, da teh ne more odpraviti samo. S tem bi namreč pregloboko poseglo v pravico pravdnih strank do obravnavanja ter pritožbe kot ustavno varovanih procesnih garancij (22 in 25. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje odločilnega dejstva - števila posekanih dreves na nepremičnini tožnice, namreč sploh ni ugotavljalo, prav tako procesne napake, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, da se do toženčevih nosilnih trditev in dokazov ni opredelilo, sodišče druge stopnje ne more odpraviti na način, da dokaze prvič oceni šele na drugi stopnji. Stranka ima namreč pravico do poštenega sojenja na vsaki stopnji sojenja, zato procesnih napak, ki so bile storjene pred sodiščem prve stopnje ni mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. S tem pa se tudi ne posega v pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

17. V presežku je pritožbo tožnice po 353. členu ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu II. točko izreka prvostopenjske sodbe potrdilo, kot je vse podrobneje razvidno iz zgornjega izreka.

18. Glede na delno razveljavitev izpodbijane sodbe je skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo.

19. V okviru novega sojenja bo sodišče prve stopnje postopalo tako, da se bo izognilo zgoraj ugotovljenim procesnim kršitvam. To bo storilo tako, da bo glede na potek z odločbo GURS urejene meje med nepremičninama pravdnih strank ter glede na lego panjev, ki so po izpovedbi revirnih gozdarjev B. B. ter C. C. v naravi še zmeraj vidni, najprej ugotovilo, koliko dreves je toženec leta 2014 dejansko posekal na nepremičnini tožnice. Iz zapisnika o opravljenem ogledu na kraju samem navedeno namreč ne izhaja, toženec pa tehtno opozarja, da iz listine v prilogi A13 ni razvidno, na kateri od spornih nepremičnin so bila v tej listini s pikicami označena drevesa posekana. Še več, z ozirom, da na kraju samem ni soglašal, da se ta listina uporabi kot dokaz v predmetnem postopku, je na naroku pri sodišču utemeljeno uveljavljal tudi prekluzijo tožnice s predložitvijo tega dokaza. Pri tem ni odveč pripomniti, da sodišče na prekluzijo pri navajanju novih dejstev in predlaganju dokazov, ki je v postopku o sporih majhne vrednosti urejena drugače kot v rednem pravdnem postopku, pazi po uradni dolžnosti, kar bo sodišče prve stopnje primorano vzeti v ozir v ponovljenem postopku. V okviru tega bo ob uporabi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP kritično dokazano ovrednotilo tudi vse glede pravno odločilnih dejstev ponujene oziroma izvedene dokaze, tako tiste, ki jih je predlagala tožnica, kot tiste, ki jih je predlagal toženec, s čemer bo zagotovilo enakopravno obravnavo obeh pravdnih strank v okviru razpravljanja o spornem zahtevku (5. člen ZPP). Sprejete dokazne zaključke naj argumentira tako, da bodo ti razumljivi, racionalno sprejemljivi, prepričljivi ter logično preverljivi. Pri tem pa mora imeti pred očmi tudi, da je šele pravilen zaključek o tem, na parceli katere pravdne stranke je bila sporna sečnja opravljena, sprejet v okviru predmetnega pravdnega (in ne prerekanega predpravdnega) postopka, lahko zanesljiva podlaga za odločanje o postavljenem odškodninskem zahtevku po višini. K temu je sodišče prve stopnje po predlogu toženca pristopilo s pridobitvijo cenitvenega poročila s področja gozdarske stroke, v zvezi s katerim pa toženec tehtno izpostavlja, da temelji na spornem dokaznem zaključku sodišča prve stopnje (dvajset dreves je toženec posekal na tožničini parceli), katerega zaenkrat ni moč podpreti kot pravilnega. V okviru odločanja o pravdnih stroških pa bo sodišče prve stopnje izhajajoč iz uspeha pravdnih strank v novem sojenju ter relevantne sodne prakse, na katero se sklicuje že tožnica, upoštevalo še njene utemeljene pritožbene navedbe v zvezi s stroški pridobitve predpravdnega cenitvenega poročila kot stroški potrebnimi za predmetni postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 151. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

20. Zoper I. in III. točko izreka predmetne odločbe (sklep) je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 21. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrajnem sodišču v Murski Soboti.

22. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

23. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

24. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

25. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

26. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

27. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 Tako tudi VSL sodba I Cp 126/2015 z dne 19. 3. 2015, VSL sklep II Cpg 119/2017 z dne 23. 2. 2017, VSL sodba I Cpg 367/2015 z dne 27. 5. 2015 in VSC sklep Cpg 153/2011 z dne 24. 8. 2011.