Jedro

Pri fizičnih osebah je ne samo možno, ampak je povsem običajno, da je lahko hkrati poslovno nesposobna in da ji je postavljen zakoniti zastopnik. Osebam, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost, center za socialno delo postavi skrbnika. Te osebe so še naprej poslovno nesposobne. Drugače je pa pri pravnih osebah. Če ima zakonitega zastopnika, ne more biti poslovno nesposobna. Svojo poslovno sposobnost črpa iz sposobnosti svojih organov. Čim jih ima, je tudi že poslovno sposobna. Zato je pravilno takšno tolmačenje določbe drugega odstavka 362. člena OZ, da je imel zakonodajalec z njo v mislih le fizične osebe.

Izrek

I. Reviziji se ugodi ter se izpodbijana sodba: - v I. točki izreka spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje, - v III. točki izreka pa spremeni tako, da tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene stroške revizije v višini 3.885,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe in s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala izplačilo zavarovalnine v višini 108.086,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, tako da je ugodilo zahtevku za plačilo vtoževane glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2010 do plačila; za zakonske zamudne obresti za čas do tedaj pa je pritožbo zavrnilo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 36/2013-9 z dne 4. 6. 2013 dopustilo revizijo glede vprašanja pravilne uporabe drugega odstavka 362. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o tem, da se ta določba ne uporablja za tek zastaranja poslovno nesposobnih pravnih oseb.

4. Na podlagi navedenega sklepa je tožena stranka glede pravnomočno dosojenega dela tožbenega zahtevka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe in potrditvijo prvostopenjske sodbe. Priglasila je tudi revizijske stroške.

5. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

6. Tožeča stranka je dne 29. 12. 1999 sklenila dve pogodbi življenjskega zavarovanja, s katerima sta se za primer smrti zavarovala njena takrat edina družbenika in zastopnika, zakonca R. Upravičenka do izplačila zavarovalnine v primeru smrti zavarovane osebe je bila tožeča stranka. Zavarovalni primer je nastopil 19. 8. 2002. Skupna zavarovalna vsota po obeh pogodbah je znašala 108.086,99 EUR.

7. Tožba je bila vložena avgusta 2010, torej osem let po nastanku zavarovalnega primera.

Razlogi za ugoditev reviziji

8. Po določbi prvega odstavka 357. člena OZ zastarajo terjatve zavarovalca oziroma tretje osebe iz pogodbe o življenjskem zavarovanju v petih letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Enako določbo je imel tudi Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v prvem odstavku 380. člena.

9. Po določbi prvega odstavka 362. člena OZ (prej prvi odstavek 385. člena ZOR) zastaranje teče tudi proti mladoletnikom in drugim poslovno nesposobnim osebam, ne glede na to, ali imajo zakonitega zastopnika ali ne. V drugem odstavku istega člena OZ (oziroma ZOR) je določena izjema od tega pravila: zastaranje terjatve mladoletnika, ki nima zastopnika, in druge poslovno nesposobne osebe brez zastopnika ne more nastopiti, preden ne pretečeta dve leti, odkar je taka oseba postala poslovno popolnoma sposobna ali odkar je dobila zastopnika. Izjemna ureditev torej ureja iztek zastaralnega roka.

10. Besedna razlaga določbe drugega odstavka 362. člena OZ na prvi pogled napeljuje na sklep, da velja za vsako osebo, tako fizično kot pravno, če je le poslovno nesposobna, saj izraz „oseba“ zajema tako prve kot druge. V tem pogledu bi bilo mogoče pritrditi revidentki, ki uveljavlja, da zakonsko besedilo govori v prid taki razlagi, po kateri velja posebna ureditev izteka zastaralnega roka tudi za pravne osebe. Vendar pa je iz celotnega besedila sporne zakonske določbe razbrati njen drugačen pomen.

11. Besedilo drugega odstavka 362. člena OZ govori o osebi, ki ni poslovno sposobna in nima zakonitega zastopnika. Določba, logično vzeto, predpostavlja, da je možna tudi situacija, ko bi bila oseba poslovno nesposobna in bi imela zakonitega zastopnika. Če to ne bi bilo možno, bi bilo zakonsko besedilo pravzaprav odveč. Omejevalo bi se na primere, ko je osebi odvzeta poslovna sposobnost. Te primere pa že ureja določba prvega odstavka 362. člena OZ. Zato je treba v izhodišču predpostavljati, da ima zakon v mislih le take osebe, pri katerih je mogoče oboje: (a) da so poslovno nesposobne in imajo zakonitega zastopnika, pa tudi (b) da so poslovno nesposobne in nimajo zakonitega zastopnika.

12. Pri fizičnih osebah je ne samo možno, ampak je povsem običajno, da je lahko hkrati poslovno nesposobna in da ji je postavljen zakoniti zastopnik. Osebam, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost, center za socialno delo postavi skrbnika (prvi odstavek 206. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Te osebe so še naprej poslovno nesposobne. Drugače pa je pri pravnih osebah. Če ima zakonitega zastopnika, ne more biti poslovno nesposobna. Svojo poslovno sposobnost črpa iz sposobnosti svojih organov. Čim jih ima, je tudi že poslovno sposobna. Zato je pravilno takšno tolmačenje določbe drugega odstavka 362. člena OZ, da je imel zakonodajalec z njo v mislih le fizične osebe.

13. Tudi nemška sodna praksa in literatura zastopata stališče, da je treba v bistvenem enako določbo paragrafa 210 nemškega Državljanskega zakonika (Bürgerliches Gesetzbuch), ki prav tako kot OZ uporablja izraz oseba („Person“), tolmačiti tako, da so z njo mišljene le fizične osebe.(1)

14. V obravnavanem primeru svojo terjatev uveljavlja pravna oseba, zato določbe drugega odstavka 362. člena OZ za ta primer ni mogoče uporabiti. Upoštevaje določbo prvega odstavka 357. člena OZ in dan nastanka zavarovalnega primera, to je 19. 8. 2002, je terjatev tožeče stranke za plačilo zavarovalnine po pogodbah o življenjskem zavarovanju z dnem 1. 1. 2008 zastarala. Ker pa je tožeča stranka tožbo vložila šele 19. 8. 2010, se odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti ugovora zastaranja izkaže kot pravilna.

15. Na podlagi obrazloženega je Vrhovno sodišče reviziji tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP).

O stroških postopka

16. Sprememba odločitve o glavni stvari je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP terjala tudi drugačno odločitev o stroških postopka. Ker je tožeča stranka v pravdi propadla, sama krije svoje pritožbene stroške; dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Vrhovno sodišče je stroške tožene stranke odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, upoštevajoč Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) ter Zakon o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami).

Op. št. (1): Glej npr. H. Grothe v Müncnener Kommentar zum Bürgerlichen Gesetzbuch, Allgemeiner Teil, 5. Auflage, Verlag C. H. Beck, München, 2006, str. 2471.