Jedro

Upoštevaje težo obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, njegov nekritični odnos, stopnjevanje nasilja ter dejstvo, da je zoper obdolženca vloženih več kazenskih ovadb zaradi podobnih kaznivih dejanj na škodo istega oškodovanca, namestitev mladoletnega oškodovanca v mladinskem domu ne more omajati zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča na Ptuju je po vloženi obtožnici s sklepom II Ks 40019/2010 z dne 31. 5. 2010, na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor zoper obdolženega J. R. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 40019/2010 z dne 18.6.2010, pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik pravočasno, dne 29. 6. 2010, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, napadeni sklep razveljavi in pripor odpravi; podrejeno pa, da razveljavi sklep sodišča druge stopnje in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje opredelilo do vseh pritožbenih navedb in svojo odločitev argumentiralo, da razlogi sodišča niso v nasprotju s podatki v spisu, nestrinjanje s sprejeto odločitvijo pa pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B-I.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 424. člena ZKP), torej uveljavljanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo ne preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-II.

6. Trditev zahteve, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je ugotovitev zunajobravnavnega senata o nespremenjenih okoliščinah, ki so narekovale odreditev pripora ter obdolženčevem nekritičnem odnosu do očitanih mu kaznivih dejanj in do svojega prekomernega uživanja alkohola v nasprotju z dokazi zbranimi med preiskavo, ni utemeljena. Bistvena kršitev navedene določbe je podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, česar zagovornik ne zatrjuje. Zapisniki o zaslišanju prič v preiskavi, pa tudi ne potrjujejo njegovih trditev o izjavah, ki naj bi jih podal obdolženec preiskovalnemu sodniku med zaslišanji prič. Z navedbami, da se je obdolženec v priporu, odtegnjen od alkohola, popolnoma streznil, zato gleda sedaj na stvari drugače in se bo podvrgel zdravljenju odvisnosti od alkohola, po vsebini predstavljajo nestrinjanje vložnika zahteve z dokazno oceno in zaključki, ki jih je glede obstoja ponovitvene nevarnosti sprejelo sodišče. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, zaradi katerega po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

7. Ne držijo očitki zahteve višjemu sodišču, da se ni obrazloženo opredelilo do pritožbene navedbe o nastanitvi mladoletnega oškodovanca D. D. v Mladinskem domu ..., kar po oceni obrambe bistveno vpliva na ugotavljanje obstoja ponovitvene nevarnosti in oškodovančeve ogroženosti. Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu natančno pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti in se pri tem opredelilo tudi do v pritožbi izpostavljene okoliščine. Slednjo je presojalo v povezavi s težo obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, njegovim nekritičnim odnosom do le-teh in do svojega prekomernega uživanja alkohola, stopnjevanjem nasilja nad sinom in materjo ter dejstvom, da je zoper obdolženca vloženih več kazenskih ovadb zaradi podobnih kaznivih dejanj na škodo istega oškodovanca, kot tudi, da je bil že kaznovan pri sodniku za prekrške zoper javni red in mir. Pri tem je sicer (očitno) prezrlo, da je bil obdolženec s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju K 326/08 z dne 22. 10. 2008, ki je postala pravnomočna istega dne, že obsojen zaradi kaznivega dejanja zanemarjanje mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 201. člena KZ in da je tokrat obravnavana dejanja storil v času preizkusne dobe, kar še dodatno utrjuje zaključek o obstoju konkretne in realne nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, saj ga od takšnega ravnanja ni odvrnila niti izrečena sankcija. Zato je povsem razumna presoja višjega sodišča, da namestitev mladoletnega oškodovanca v mladinskem domu, ne more omajati zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti.

8. Tako zunajobravnavni senat kot tudi višje sodišče sta v obrazložitvi sklepov navedla okoliščine, na podlagi katerih sta sklepala na neogibnost pripora za zagotovitev varnosti ljudi in utemeljila, zakaj je omejitev obdolženčeve svobode v sorazmerju z ogrožanjem varnosti ljudi in zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Višje sodišče je soglašalo z zaključkom prvostopenjskega sklepa, ki je pri presoji upoštevalo težo očitanih dejanj, stopnjo ogroženosti oškodovancev, ki jo izvrševanje takšnih kaznivih dejanj predstavlja in dejstvo, da oškodovanca obdolžencu ne moreta preprečiti vstopa v stanovanjsko hišo, kjer živijo, ter dodatno izpostavilo, da se obdolženec nahaja v priporu kratek čas, zato ne gre pritrditi zahtevi, da se višje sodišče ni ukvarjalo s kriminalno količino obdolžencu očitanih dejanj, realno ogroženostjo oškodovancev in možnostjo izrekanja milejših ukrepov. S tem, ko vložnik izpodbija pravilnost takšne ocene, češ da ni podana realna ogroženost oškodovancev, ponovno v nasprotju z zakonom izpodbija dejansko stanje.

9. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.