Jedro

Tožnica je za tožbo aktivno legitimirana. Ugotovitev, da je po določbah ZZad postala RS, je namreč predpostavka za zemljiškoknjižno izvedbo dokončne in pravnomočne odločbe upravnega organa, s katero je bilo upravičencem vrnjeno podržavljeno premoženje. Za tak zahtevek ima tudi pravni interes.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnica je vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da so z uveljavitvijo ZZad1 dne 28. 3. 1992, nepremičnine parcela 1040/22, 1040/23, 1040/27, 1040/28, 1040/29 in 1040/30, vse k.o. ...2, postale last Republike Slovenije. Po vložitvi tožbe je predlagala še izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče toženki prepove odtujitev in obremenitev zgoraj navedenih nepremičnin in prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi.

2.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 3. 2024 predlogu ugodilo glede parcele 1040/29, v ostalem ga je zavrnilo. Toženka je zoper odločitev, s katero ji je bila prepovedana odtujitev in obremenitev parcele 1040/29, vložila ugovor. Ugovor je bil s sklepom z dne 21. 5. 2024 zavrnjen.

3.Toženka zoper tako odločitev vlaga pritožbo.

V bistvenem navaja, da je sodišče storilo kršitvi po 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP,3 saj ji pred odločitvijo o predlogu tega ni vročilo v izjavo, v sklepu pa se tudi ni opredelilo do njenih stališč v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah.

Vztraja, da aktivna legitimacija tožnice za tožbo ni podana, saj jo vlaga v korist tretje osebe. Sklicevanje na odločbo II Ips 323/2017 ni ustrezno. Oporeka tudi svoji pasivni legitimaciji, saj ji dopolnilna odločba UE Kranj z dne 8. 6. 2016 v pogledu spornih nepremičnin nič ne nalaga - zavezanka za vrnitev je Republika Slovenija. Ker je njena lastninska pravica vpisana v zemljiško knjigo, ji le-te ni mogoče kar odvzeti. Meni, da pravni interes tožnice za postavljen zahtevek ni izkazan. Neutemeljeno je po njenem mnenju sklicevanje sodišča na dopolnilno odločbo v pogledu vprašanja (ne)odplačnosti pridobitve lastninske pravice, saj obrazložitev ne zavezuje. Enako velja glede vprašanja, ali gre pri parceli 1040/29 za funkcionalno zemljišče. Sodišče bi se v tej fazi postopka moralo opredeliti do njenih navedb v prvi in tretji pripravljalni vlogi.

Nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ne obstaja. Ponudbo za prodajo je umaknila še pred vložitvijo predloga. Sodišču očita neenakopravno obravnavanje, saj je kljub predloženemu dopisu z dne 15. 3. 2024 zaključilo, da tega ni dokazala, glede dejstev, ki so v korist tožnici, pa je večkrat poudarilo, da v postopku z začasno odredbo zadošča verjetnost. Tožnica je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ko je od toženke zahtevala umik ponudbe, nato pa predlog vseeno vložila. Dodaja, da se poleg tega ponudba ne nanaša na sporno parcelo, ampak parcelo 2361 1040/29, ki ne obstoji. Ker gre za neobstoječ predmet, sklenitev pogodbe ni mogoča.

4.Tožnica je na pritožbo odgovorila. Argumentirano zavrača pritožbene očitke toženke in predlaga zavrnitev pritožbe.

5.Pritožba ni utemeljena.

Glede procesnih kršitev

6.Očitanih procesnih kršitev po 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP sodišče prve stopnje ni storilo. Kot je pravilno pojasnjeno že v izpodbijanem sklepu, je eno glavnih načel postopka zavarovanja z začasno odredbo načelo hitrosti. Sodišče si mora zato prizadevati, da ob smiselnem upoštevanju določb o izvršilnem postopku (glej 239. čl. ZIZ4) o predlogu odloči hitro in brez nepotrebnih dejanj. Ker se v izvršilnem postopku pri odločanju o predlogu za izvršbo ne zahteva predhodna vzpostavitev kontradiktornosti, lahko sodišče tudi o predlogu za izdajo začasne odredbe odloči ne da bi ga predhodno vročilo nasprotni stranki, kontradiktornost pa je tej stranki zagotovljena naknadno z možnostjo vložitve ugovora.5 Tako je bilo tudi v konkretnem primeru, saj je toženka zoper sklep, s katerim je bilo predlogu delno ugodeno, vložila ugovor, do navedb v njem pa se je sodišče prve stopnje opredelilo v izpodbijanem sklepu.

Glede verjetnosti obstoja terjatve

7.Tožnica s tožbo zahteva ugotovitev, da je parcela 1040/29 (poleg drugih v zahtevku navedenih) z uveljavitvijo ZZad dne 28. 3. 1992 postala last Republike Slovenije.

8.Toženka v pritožbi vztraja, da tožnica za tak zahtevek ni aktivno legitimirana, saj naj bi tožbo vložila v korist tretje osebe, to je Republike Slovenije. Oporeka tudi njenemu pravnemu interesu. Navedeni očitki niso utemeljeni.

9.Tožnici oziroma osebam, katerim je bila odvzeta, je bila sporna parcela vrnjena v postopku denacionalizacije, ki je na podlagi določb ZPVAS6 tekel pred upravno enoto Kranj, in sicer z dopolnilno odločbo št. 321-87/1993 z dne 8. 6. 2016 (v nadaljevanju dopolnilna odločba). Z dokončnostjo te odločbe, ki ima oblikovalen (konstitutiven) učinek, so upravičenci oziroma njihovi dediči na njej izvorno pridobili lastninsko pravico.7 V zemljiško knjigo pa svoje lastninske pravice niso uspeli vpisati, saj je v njej kot lastnica vpisana toženka in ne Republika Slovenija (oz. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS) kot zavezanka za vračilo. Republika Slovenija je v odločbi zavezana za vračilo zato, ker naj bi po ugotovitvi upravnega organa lastninsko pravico pridobila po samem zakonu 28. 3. 1992 in sicer na podlagi 74. čl. ZZad. V taki situaciji, ko lastninska pravica zavezanke za vračilo ni vpisana v zemljiško knjigo, je tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča aktivno legitimirana zahtevati ugotovitev, da je lastnica po določbah ZZad postala Republika Slovenija, za tak zahtevek pa ima tudi pravni interes. Takšna ugotovitev je namreč predpostavka za zemljiškoknjižno izvedbo zgoraj navedene (dokončne in pravnomočne) upravne odločbe. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem utemeljeno sklicevalo na odločbo VS RS II Ips 323/2017,8 saj gre v bistvenem za primerljiv položaj. Take bistvene razlike po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja niti dejstvo, da so osebe, ki so jim bile ob podržavljenju pravice odvzete,9 pridobile lastninsko pravico izvorno, v citirani zadevi pa je pri tožnikih šlo za singularna pravna naslednika. To sicer tožnici oziroma pravnim naslednikom pok. upravičencev, ki so jim bile nepremičnine vrnjene v naravi, daje možnost, da nastali položaj uredijo tudi drugače, to je z vložitvijo tožbe za ugotovitev svoje lastninske pravice,10 a to samo po sebi ne izključuje aktivne legitimacije in pravnega interesa za konkretno postavljen zahtevek. Ker zemljiškoknjižno stanje glede na odločbo upravnega organa ne odraža pravega lastninskega stanja, ni pomembno, na kakšen način bodo lastniki poskrbeli za pravilnost vpisa v zemljiško knjigo. V kolikor imajo za to več poti, je izbira na njihovi strani. Po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru tudi ni mogoče trditi, da tožnica tožbo vlaga v korist tretje osebe (to je Republike Slovenije), ki v postopku ne sodeluje. Z ugotovitvijo, da je Republika Slovenija tista, ki je z uveljavitvijo ZZad na sporni nepremičnini pridobila lastninsko pravico, v njen današnji pravni položaj ne bo poseženo, saj ugotovitev, kdo je danes njen lastnik, ni predmet zahtevka. Ugotovitev, da je lastninsko pravico z uveljavitvijo ZZad pridobila Republika Slovenija, bo zato v korist le tožnici oziroma dedičem upravičencev, ki so njeni člani, saj jim bo s tem omogočen vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

10.Ker je toženka v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica sporne nepremičnine, je za postavljen zahtevek, s katerim se zahteva ugotovitev, da je z uveljavitvijo ZZad, njena lastnica postavala Republika Slovenija, pasivno legitimirana. Dejstvo, da v odločbi upravnega organa glede sporne parcele ni navedena kot zavezana stranka, na to nima nobenega vpliva.

11.Tožnica zahtevek, s katerim (med drugim) zahteva ugotovitev, da je parcela 1040/29 z uveljavitvijo ZZad dne 28. 3. 1992 postala last Republike Slovenije, opira na 2. odst. 74. čl. ZZad.11 Trdi, da je parcela (skupaj z ostalimi v zahtevku navedenimi) po samem zakonu prešla v last Republike Slovenije (in ne toženke), saj gre za kmetijsko zemljišče, ki ga je toženka na neodplačen način pridobila po podržavljenju v letu 1958 in sicer z odločbo OLO Kranj z dne 24. 9. 1962. Pritožbeno sodišče soglaša, da so navedena relevantna dejstva v tej fazi postopka z verjetnostjo izkazana. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje (glej razloge v tč. 6 izpodbijanega sklepa), iz predložene (in že zgoraj omenjene) dopolnilne odločbe UE Kranj izhaja, da je upravni organ svojo odločitev glede vračila v naravi in glede zavezane stranke, oprl na obe sicer v tem postopku sporni ugotovitvi in pri tem pojasnil, na čem temeljita. Pritožbeno sodišče soglaša, da sta s tem neodplačna pridobitev in dejstvo, da je šlo v času uveljavitve ZZad pri parceli 1040/29 za kmetijsko zemljišče, vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana, posledično pa je z verjetnostjo izkazana tudi terjatev tožnice. Da to drži, končno potrjuje tudi ravnanje same pritožnice, ki je na pristojno UE dala ponudbo za prodajo navedenega zemljišča po določbah ZKZ12.

Glede nevarnosti za uveljavitev terjatve

12.Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tudi samo ne dvomi, da je bila ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča z dne 7. 3. 2024 dana za parcelo 1040/29, ki je predmet zahtevka in gre pri navedbi katastrske občine za očitno pomoto. Vsi v ponudbi navedeni podatki (lastnik, površina, vrsta namenske rabe) se namreč ujemajo s to parcelo, parcela s temi podatki, ki bi ležala v ..., pa ne obstaja. Pri tem za presojo, ali je tožnica predpostavko po 1. alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ izkazala, ni relevantno, ali bi, če bi bila ponudba s strani 3. osebe sprejeta, prišlo do sklenitve veljavne pogodbe ali ne. Pomembno je, da je toženka s svojim ravnanjem jasno pokazala, da je pripravljena z nepremičnino, kljub sporu glede lastninske pravice, razpolagati. Nepomembno je tudi, da je, kot trdi, svojo ponudbo umaknila, saj nepremičnino lahko, če začasna odredba ne bo izdana, kadarkoli ponovno ponudi v prodajo.

13.Neutemeljen je tudi očitek, da je tožnica v zvezi s tem ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj je iz neprerekanih navedb tožnice razvidno, da je predlog za izdajo začasne odredbe vložila po tem, ko od toženke ni prejela obvestila, da je njeno zahtevo za umik ponudbe upoštevala.

14.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. čl. ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

15.Stroški, ki so nastali v zvezi s pritožbo zoper sklep o ugovoru, so del pravdnih stroškov. O njih bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

16.Čeprav to z vprašanjem utemeljenosti predloga za začasno odredbo ni neposredno povezano, pa pritožbeno sodišče zaradi razmisleka o možnosti mirne rešitve spora dodaja, da je stališče pritožnice, da dopolnilna odločba o vračilu nepremičnin v naravi, zgolj zato, ker v njej ni navedena kot zavezana stranka ona, ampak Republika Slovenija, na njen pravni položaj in njeno v zemljiško knjigo vpisano lastninsko pravico nima vpliva, zmotno. Kot je bilo zgoraj, ob sklicevanju na obsežno sodno prakso, že pojasnjeno, so denacionalizacijski upravičenci z dokončnostjo te odločbe na spornih nepremičninah pridobili lastninsko pravico. Povedano bolj konkretno - pritožnica zaradi dokončnosti (in pravnomočnosti) upravne odločbe (ki ni bila odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom oziroma po takšnem postopku niso bili drugače odstranjeni njeni učinki), tudi če bi se njene trditve, ki nakazujejo na stališče, da je zavezana stranka napačno določena in je bilo tudi vračilo v naravi nepravilno, izkazale za resnične ter ne glede na zemljiškoknjižno stanje, ni več lastnica spornih nepremičnin.

-------------------------------

Ta se glasi: "Ne glede na določbe prejšnjega odstavka postanejo kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih organizacije iz prejšnjega odstavka pridobile na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije in se prenesejo v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije."12 Zakon o kmetijskih zemljiščih.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 239, 272, 272/2, 272/2-1 Zakon o zadrugah (1992) - ZZad - člen 74, 74/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.