Jedro

Na pripornem naroku pred preiskovalno sodnico je takratni osumljenki srbske narodnosti, ki ni razumela slovenskega jezika, tolmačila oseba, ki ni bila sodni tolmač, pač pa je prisegla v skladu z 233. členom ZKP. Zatem sta bili v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zaslišani albansko govoreči priči, na teh narokih pa je tolmačila ista oseba, ki je ponovno prisegla, morala pa je tolmačiti v tri jezike (v slovenski, srbski in albanski jezik). Vrhovno sodišče je presodilo, da je bil kršen 8. člen ZKP, ker preiskovalna dejanja niso bila opravljena v okoliščinah, ko bi bilo z zaslišanji nevarno odlašati, kar pa ni prešlo v kršitev ustavnih (29. in 62. člen Ustave) in konvencijskih pravic obsojenke (6. člen EKČP).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je obsojeno A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izreklo ji je kazen sedem mesecev zapora, v katero ji je vštelo čas, prestan v priporu, in sicer od 9. 10. 2018 dalje. Sodišče je obsojenki izreklo tudi stransko denarno kazen v višini 1.120,00 EUR, kar je dolžna plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, določilo pa je tudi način izvršitve te kazni, če se ne bo dala prisilno izterjati, in stransko kazen izgona tujca iz države za čas dveh let. Naložilo ji je plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), razen stroškov za prevajanje v srbski jezik, ter sodno takso v skupni višini 280,00 EUR. Odločilo je, da potrebni izdatki in nagrada za zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenki je naložilo plačilo sodne takse v višini 420,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja kršitve iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in kršitve 14., 22., 29. in 62. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenki izreče oprostilno sodbo, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat. 3. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan. Meni, da je treba uveljavljano kršitev pravice do uporabe svojega jezika glede na relevantno procesno dejansko stanje presojati na podlagi drugega odstavka 371. člena ZKP, po katere je kršitev upoštevna, če zahteva izkaže vpliv na zakonitost sodbe. Ta vpliv pa po njegovi oceni ni podan, saj je bila obsojenki na pripornem naroku zagotovljena formalna obramba, obsojenka in zagovornik nista zahtevala postavitve posebnega ali drugega tolmača za srbski jezik, na glavni obravnavi pa je prevajanje v srbski jezik potekalo preko uradno imenovanega sodnega tolmača. Tudi razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe ne temeljijo na tem, kar je obsojenka povedala na pripornem naroku. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne.

4. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavil obsojenkin zagovornik. Meni, da gre pri kršitvi 8. člena ZKP za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj bi v nasprotnem primeru bilo sodiščem dano pooblastilo, da za tolmača zaprisežejo kogarkoli, to pa bi vplivalo na minimalne standarde obrambe obdolžencev v kazenskih postopkih ter na pravičnost in poštenost sojenja. Sicer pa vztraja pri razlogih vložene zahteve in pri predlogu.

B.

5. Vložnik navaja, da je prišlo v postopku pred preiskovalno sodnico do kršitve obsojenkine pravice, do uporabe svojega jezika, iz 8. člena ZKP in 62. člena Ustave. Obsojenka, ki je državljanka Republike Srbije in tam živi, in slovenskega jezika ne razume in ne govori, je bila pred preiskovalno sodnico zaslišana s pomočjo tolmača Fatmirja Ibrahimija, ki ni sodni tolmač za srbski jezik, ta tolmač pa je prevajal tudi na naroku za zaslišanje albansko govorečih prič, na katerem je bila navzoča obsojenka, ki albanskega jezika ne razume. Iz zahteve in izjave vložnika o odgovoru vrhovnega državnega tožilca izhaja, da meri na absolutno bistveno kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Za odločitev so relevantna naslednja (procesna) dejstva: – obsojenki in takratnemu soosumljenemu B. B. je bila dne 9. 10. 2018 ob 7.35 uri odvzeta prostost, ker so obstajali utemeljeni razlogi za sum storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1; – dne 10. 10. 2018 ob 18.00 uri je bila obsojenka pripeljana pred dežurno preiskovalno sodnico na zaslišanje na priporni narok, kjer se je zagovarjala, prevajal pa je „tolmač za albanski jezik Fatmir Ibrahimi“, ki ga je preiskovalna sodnica zaprisegla po 233. členu ZKP; – Fatmir Ibrahimi ni (bil) vpisan v seznam sodnih tolmačev; – iz zapisnika z dne 10. 10. 2018 ne izhaja, da sta imela obsojenka in njen po uradni dolžnosti postavljeni zagovornik kakršenkoli pripombe v smeri neustreznega ali pomanjkljivega tolmačenja, obsojenka je vsebinsko komentirala navedbe iz uradnega zaznamka o (svoji) izjavi (v svojstvu) osumljenke, tako da je predstavila svoje videnje dogajanja pred prijetjem, odgovarjala je na vprašanja državnega tožilca in zagovornika, soočena je bila z zagovorom takratnega soosumljenca B. B. in ga komentirala; obsojenki je bil zapisnik ustno preveden, nanj ni imela pripomb in ga je „kot točnega“ podpisala; – istega dne po pripornem naroku je preiskovalna sodnica zaslišala še priči C. C. in Č. Č., šlo je za albansko govoreča tujca s Kosova, ki sta ju obsojenka in B. B. glede na izrek in ugotovitve izpodbijane pravnomočne obsodilne sodbe prevažala v vozilu; na zaslišanju je bila navzoča tudi obsojenka, ne pa njen zagovornik, tolmačil (v albanski, srbski in slovenski jezik) pa je zapriseženi tolmač Fatmir Ibrahimi; – o tem, da tolmačenje ni bilo ustrezno in da sta bila obsojenki prekršena pravica iz 62. člena Ustave in 8. člen ZKP, je obramba prvič zatrjevala v pisni vlogi po pravnomočnosti obtožnice in pred izvedbo predobravnavnega naroka, ko je podala predlog za izločitev dokazov; – sodišče je na predobravnavnem naroku zaradi odločitve o predlogu zaslišalo obsojenko in preiskovalno sodnico; – obsojenka je trdila, da je tolmač Ibrahimi sicer malo znal srbsko, da ji je nekaj povedal, vendar ne dovolj, da bi vse razumela; veliko stvari ni razumela; da ne razume, ni povedala zato, ker je bila v šoku in je govorila samo tisto, kar ji je bilo rečeno, naj pove; v pripor je bila odvedena, ne da bi vedela, zakaj; z njenimi pravicami jo je seznanil šele kasnejši zagovornik; – preiskovalna sodnica je povedala, da je Ibrahimija zaprisegla kot sodnega tolmača zato, ker je povedal, da je vešč tudi srbskega jezika; v komunikaciji nato ni bilo nobenih težav in ker tudi sama razume srbski jezik, vé, da je tolmač dejansko tolmačil, kar je bilo povedano; na zaslišanju prič se je tolmač pogovarjal z obema takratnima osumljencema, sama pa je diktirala posebej počasi; – na glavni obravnavi so tolmačili sodni tolmači za srbski jezik.

7. Obsojenki je na vseh narokih pred preiskovalno sodnico v srbski jezik tolmačil zapriseženi tolmač Fatmir Ibrahimi, zato ne gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar uveljavlja vložnik zahteve. Ta kršitev je namreč podana takrat, ko je (med drugim) obdolženec ali zagovornik zahteval, da se mu omogoči uporabljati svoj jezik, pa je narok ali obravnava potekala brez tolmača. Še več; obsojenka in njen zagovornik na nobenem od narokov pred preiskovalno sodnico nista z ničemer izpostavila vprašanja ustreznosti oziroma kakršnihkoli pomanjkljivosti tolmačenja.

8. Uveljavljanih kršitev tudi ni mogoče presojati z vidika drugega odstavka 371. člena ZKP (t.i. relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka), saj so po tej določbi v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP pri zahtevi za varstvo zakonitosti praviloma upoštevne le kršitve, do katerih je prišlo v določeni fazi sodnega postopka, in sicer od pravnomočnosti obtožnice oziroma od priprav na glavno obravnavo dalje, pri izdaji sodbe in v sodbi. Obravnavana zahteva pa izpostavlja vprašanje (ne)zakonitosti postopka v fazi nujnih preiskovalnih dejanj, pri čemer ne uveljavlja postopkovnih kršitev v zvezi s pravico do svojega jezika v kasnejših fazah sodnega postopka in že sama ugotavlja, da je bilo obsojenki na glavni obravnavi zagotovljeno tolmačenje v srbski jezik po sodnem tolmaču. 9. Vsebina vložnikovih navedb se nanaša vprašanje, ali je bila obsojenki zagotovljena pravica do uporabe svojega jezika v postopku (62. člen Ustave) v povezavi s pravico do učinkovite obrambe (29. člen Ustave) oziroma jamstvi poštenega postopka iz tretjega odstavka 6. člena EKČP (ki se v skladu z 8. členom Ustave RS uporablja neposredno), uzakonjenimi z določbo 8. člena ZKP. Vložnik navaja, da so bila zaslišanja obsojenke in tujcev s Kosova, ki jih je obsojenka po ugotovitvah izpodbijane pravnomočne sodbe skupaj z A. nezakonito prevažala po ozemlju Slovenije, v fazi postopka pred preiskovalno sodnico izvedena na način, ki ne dosega okvirov ustavnega in konvencijskega varstva. Trdi, da tolmač Ibrahimi, ki je moral tolmačiti v tri jezike (v slovenščino, albanščino in srbščino), izpovedb prič ni prevajal v srbski jezik, zato obsojenka njihovih izpovedb ni razumela, na teh zaslišanjih pa takratni obsojenkin zagovornik ni bil navzoč. Na obsojenkino nerazumevanje kaže tudi dejstvo, da pričam vprašanj ni postavljala. Vložnik se sklicuje na 27. točko uvodnih določb Direktive 2010/64/EU o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih (v nadaljevanju: Direktiva), ki opozarja na dolžnost države poskrbeti za osumljence ali obdolžence v slabšem položaju1, saj je bila obsojenka takrat pridržana v tuji državi, s katero ni imela nobenih vezi, očitano ji je bilo kaznivo dejanje in grozil ji je pripor.

10. Ustava v 62. členu vsakomur priznava pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon. Ta pravica in njen ustavnopravni okvir izhajata iz ustavnih oziroma konvencijskih standardov poštenega postopka, ker je uresničitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in prek nje pravice do poštenega sojenja mogoča le ob spoštovanju pravice obdolženca do uporabe svojega jezika in pisave. Ti vsakomur zagotavljajo, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume in tako lahko v njem tudi ustrezno sodeluje. Ta pravica se nanaša zlasti na naroke in druga ustna procesna dejanja ter pomeni, da bo omogočeno ustrezno prevajanje vsega, kar se na naroku ali drugem ustnem procesnem dejanju dogaja. Pravica do uporabe svojega jezika pomeni za sodišče dolžnost, da zagotovi ustno prevajanje iz tujega jezika v slovenski jezik in obratno2. Brez ustnega prevajanja bi bila onemogočena načelo kontradiktornosti postopka in pravica do učinkovite obrambe. Zato gre za pravico, ki je sredstvo za enako uveljavljanje drugih pravic3, oziroma za pravico, ki predvsem omogoča materialno obrambo. Tudi 6. člen EKČP, če ga beremo v celoti, obdolžencu zagotavlja pravico do učinkovitega sodelovanja v sodnem postopku. Zagotovljeno tolmačenje, ki je v funkciji učinkovite in kakovostne obrambe, bi moralo obdolžencu v kazenskem postopku omogočiti, da se seznani s svojim primerom in da se brani, in sicer da lahko pred sodiščem poda svojo različico dogodkov. Pomoč tolmača, kot tudi pomoč zagovornika, je treba zagotoviti že v fazi preiskave, razen če se izkaže, da je treba zaradi nujnih razlogov to pravico omejiti4. Skladnost z zahtevami poštenega sojenja pa je treba preučiti v vsakem primeru posebej, ob upoštevanju razvoja postopka kot celote, in ne na podlagi ločene presoje enega posameznega vidika ali posameznega incidenta.

11. Način uresničevanja pravice iz 62. člena Ustave v kazenskem postopku je uzakonjen v 8. členu ZKP. V času obravnavanih preiskovalnih dejanj veljavni prvi odstavek 8. člena ZKP je določal, da imajo (med drugim) osumljenci pravico uporabljati svoj jezik tudi pri preiskovalnih sodnih dejanjih in je treba, če sodno dejanje ne teče v njihovem jeziku, zagotoviti ustno tolmačenje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo. Po četrtem odstavku istega člena pa prevaja in tolmači sodni tolmač. Če za določen jezik ni na razpolago sodnega tolmača, lahko sodišče v skladu s smiselno uporabo 233. člena v zvezi s četrtim odstavkom 249. člena tega zakona postavi za opravljanje prevajanja ali tolmačenja drugo ustrezno osebo, ki obvlada tuj jezik, za katerega ni sodnih tolmačev ali jih primanjkuje. Kadar prevaja ali tolmači oseba, ki nima statusa sodnega tolmača, mora ta pred sodiščem priseči, da bo vprašanja, ki se postavljajo zaslišanemu, in njegove izjave, natančno prevedla (tretji odstavek 233. člena ZKP). Pri presoji, ali je sodišču v konkretnih okoliščinah primera na razpolago ustrezni sodni tolmač, pa je treba upoštevati, ali bi bilo s sodnim dejanjem nevarno odlašati, zadržanost sodnih tolmačev in druge (primerljive) okoliščine (četrti odstavek 249. člena ZKP).

12. Obsojenki je bilo na pripornem naroku pred preiskovalno sodnico zagotovljeno tolmačenje v njen materni (srbski) jezik s pomočjo prevajalca, ki ni (bil) sodni tolmač, temveč oseba, ki obvlada srbski jezik in je pred sodiščem prisegla v skladu s tretjim odstavkom 233. člena ZKP. Sodišči nista ugotavljali, ali je bil v okoliščinah tega naroka na razpolago kateri od sodnih tolmačev za srbski jezik, pač pa sta presodili (le), da je bilo z zaslišanjem (takrat) osumljenke nevarno odlašati. Presojo sta utemeljili s tem, da je zaslišanje potekalo izven uradnih ur, v času dežurne službe, „ko ni vedno mogoče na hitro dobiti sodnega tolmača“, da se je Fatmir Ibrahimi že nahajal na sodišču zaradi predhodnega pripornega naroka zoper (takrat) soosumljenega B. B. (ki je pred preiskovalno sodnico uporabljal albanski jezik), da je bila obsojenki odvzeta prostost in je bilo zato treba postopati posebno hitro. Ugotovili sta tudi, da obsojenka ali zagovornik nista pravočasno ugovarjala ustreznosti tolmačenja, zaradi česar je nastopila prekluzija, ter da je obsojenka potek in vsebino naroka razumela.

13. V konkretnih okoliščinah pripornega naroka razlogi, navedeni za tolmačenje po osebi, ki ni sodni tolmač, niso sprejemljivi. Glede na določbo četrtega odstavka 8. člena ZKP, ki v bistveno nespremenjeni obliki velja tudi v zdaj veljavnem sedmem odstavku 8. člena ZKP, praviloma tolmači in prevaja sodni tolmač, druga oseba, ki obvlada tuj jezik, pa le, če za določen jezik glede na konkretne okoliščine zadeve ni na razpolago sodnega tolmača. Kot navaja vložnik, je v seznam Ministrstva za pravosodje vpisanih veliko število sodnih tolmačev za srbski jezik, več tudi s koprskega območja, iz spisa pa ne izhaja, da bi sodišče vsaj poskušalo zagotoviti katerega od njih. Glede na konkretne okoliščine zadeve tudi ni sprejemljiva ocena, da je sodišče tako ravnalo zaradi nevarnosti, ki bi jih prineslo odlašanje z zaslišanjem (smiselna uporaba četrtega odstavka 249. člena ZKP). Rok za 48-urno pridržanje obeh (takratnih) osumljencev bi potekel več kot deset ur po opravljenih zaslišanjih, podobno bi se iztekel tudi rok za pridržanje tujcev, ki jih je policija pridržala na podlagi prvega odstavka 64. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ker jih je bilo treba izročiti tujim varnostnim organom5. Tudi za vrnitev tujcev hrvaškim organom je bilo na voljo še dovolj časa6. Ugotovitev sodišč o ustrezni kakovosti tolmačenja Ibrahimija pa na presojo o kršitvi četrtega odstavka 8. člena ZKP ne vpliva, ker praviloma tolmači le sodni tolmač, druga oseba, pa čeprav obvlada tuj jezik, pa le v okoliščinah, ko sodnega tolmača ni na razpolago.

14. Vendar ta kršitev ni vplivala na možnosti obsojenkine učinkovite obrambe ali na poštenost postopka kot celote, ker jo je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi odpravilo. Na glavni obravnavi je tolmačil sodni tolmač za srbski jezik, obsojenka pa se je zagovarjala. V zagovoru na glavni obravnavi je izčrpno predstavila svoje videnje očitanega dogodka in na novo zatrjevala prisiljenje v dejanje. Zagovor pred preiskovalno sodnico je bil na glavni obravnavi prebran, obsojenka ga je komentirala in pojasnila, zakaj je govorila tisto, kar je takrat povedala, iz njenih navedb pa ne izhaja, da bi bila vsebina zagovora pred preiskovalno sodnico posledica nerazumevanja vprašanj in/ali slabega tolmačenja. S tem se zadeva tudi bistveno razlikuje od zadeve Vizgirda proti Sloveniji, na katero se sklicuje zahteva, v kateri je obsojencu, sicer litvanskemu državljanu, sodni tolmač za ruski jezik tolmačil celotni predkazenski in sodni postopek v ruski (tretji) jezik, sodišča pa niso preverila, ali je bilo njegovo znanje ruščine dovolj dobro za zagotovitev pravičnega postopka.

15. Iz enakih razlogov, kot je to navedeno v zvezi z zaslišanjem obsojenke na pripornem naroku, je bila določba 8. člena ZKP kršena tudi na narokih za zaslišanje prič, saj sta bila ta opravljena neposredno po končanem pripornem naroku, na katerem je bil zoper obsojenko iz pripornega razloga begosumnosti odrejen pripor (tj. ob 19.15 oziroma 19.35 uri). V tem primeru je kršitev bolj očitna iz razloga, ker je en tolmač hkrati tolmačil v tri jezike, saj je izpovedbi albansko govorečih prič tolmačil tako v slovenski kot v srbski jezik. Obsojenka je prisostvovala zaslišanju prič, a jima vprašanj ni postavljala. Obsojenkin takratni zagovornik, kot to navaja tudi zahteva, na narokih za zaslišanje prič ni bil navzoč, čeprav je bila obsojenka v ranljivem položaju, kajti po policijskem pridržanju v tuji državi, kjer nima nobenih socialnih vezi, je bil zoper njo odrejen pripor zaradi utemeljenega suma storitve hujšega kaznivega dejanja, jezika, v katerem je tekel (pred)kazenski postopek, ni razumela, vse navedbe pa ji je pred sodiščem tolmačila oseba, ki ni sodni tolmač. Opisane okoliščine so pomembne zaradi vprašanja, ki ga postavlja zahteva, in sicer ali je bila obsojenki zagotovljena učinkovita in kakovostna obramba kot del temeljnih jamstev kazenskega postopka (29. člen Ustave) oziroma poštenega postopka (prvi in tretji odstavek 6. člena EKČP). Le pred preiskovalno sodnico je namreč obsojenka imela priložnost soočenja s pričama in preizkušanja njunih izpovedb, kajti na glavni obravnavi priči nista bili neposredno zaslišani, temveč je sodišče prebralo njuni izpovedbi, dani pred preiskovalno sodnico. Dejstvo, da sta bili priči za obsojenko razbremenilni, ker sta izpovedovali o zgolj naključnem srečanju z B. B. in obsojenko na slovenski strani meje, ni odločilno, ker sta bili po vsebini skladni z zagovorom obsojenke, temu pa sodišči nista verjeli.

16. Glede na ugotovitve nižjih sodišč in nadaljnji tek oziroma celotni sodni postopek pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev 8. člena ZKP, zaradi katere bi se sicer lahko pojavilo vprašanje zakonitosti odreditve pripora, ni prerasla v kršitev ustavnega in konvencijskega varstva obsojenke. Prvo varovalo za obsojenkino pravico do učinkovite obrambe oziroma do soočanja in preizkušanja izpovedb prič je gotovo ustrezna kakovost tolmačenja v srbski jezik na zaslišanjih pred preiskovalno sodnico. Preizkus ustreznosti in kakovosti tolmačenja za nazaj je prvostopenjsko sodišče opravilo na predobravnavnem naroku, potem ko je bilo na podlagi predloga za izločitev dokazov seznanjeno s pomisleki obrambe o (ne)zakonitosti izvedbe sodnih preiskovalnih dejanj. Obsojenka ali takratni zagovornik namreč tolmačenju nista ugovarjala, saj nanj nista podala nikakršnih pripomb, iz drugega odstavka (takratnega) 8. člena ZKP pa izhaja, da mora biti ugovor o ustreznosti tolmačenja podan na naroku samem. Pritožbeno sodišče je sicer zapisalo, da je obramba zato prekludirana pri uveljavljanju kršitve 8. člena ZKP, čemur zahteva utemeljeno ugovarja, saj ZKP take posledice ne predpisuje, poleg tega pa preiskovalna sodnica obsojenke ni poučila o pravici do tolmačenja v njen jezik. Tudi po stališču ESČP obveznost pristojnih organov ni omejena na imenovanje tolmača, ampak se, če so v danem primeru opozorjeni, lahko razširi na naknadni nadzor nad ustreznostjo zagotovljenega tolmačenja7. Enako določa tudi Direktiva v 24. uvodni izjavi8. Prav to pa je sodišče storilo, ko je odločalo o predlogu za izločitev dokazov in je z namenom razjasniti, v kakšnih okoliščinah je bil obsojenki za tolmačenje postavljen Ibrahimi, ki ni sodni tolmač, in ali je obsojenka razumela, kar je bilo tolmačeno, izvedlo posebni dokazni postopek z zaslišanjem obsojenke in preiskovalne sodnice. Preiskovalna sodnica, ki je opravila zaslišanja, je povedala, da je tolmaču naročila, da prevaja obema osumljencema, da se je ta med zaslišanjem prič tudi dejansko pogovarjal z obema, da je sama iz tega razloga diktirala posebej počasi in da ni bilo nobenih pripomb, da kdo česa ne bi razumel. Tudi iz zapisnikov izhaja, da obsojenka vprašanj pričama ni postavljala, niti ni zapisano, da bi imela kakšno pripombo. Obsojenka je na predobravnavnem naroku trdila drugače, da tolmač izpovedb prič ni prevajal v srbski jezik in da izpovedb ni razumela. Sodišče je navedbe soočilo z vsebino zapisnika o pripornem naroku z obsojenko in je zaključek sprejelo na podlagi razumne presoje, da je slednja poteku zaslišanja sledila in „je razumela, o čem se gre“, saj so bili njeni odgovori ob podajanju zagovora smiselni glede na postavljena vprašanja in glede na očitek kaznivega dejanja. S tem je zadoščeno tudi zahtevi Direktive in stališču ESČP, ki smiselno enako pravita, da mora biti tolmačenje dovolj kakovostno, da se zagotovi pravičen postopek, zlasti z zagotovitvijo, da so obdolženci seznanjeni z njihovim primerom in sposobni uveljavljati pravico do obrambe. Vložnik tej presoji nasprotuje in očitek, da tolmačenje ni bilo dovolj kvalitetno, utemeljuje z navedbo na zapisniku o pripornem naroku, iz katere sklepa, da je moral zagovornik očitno prevajati, kar je govorila obsojenka. Te navedbe niso utemeljene, saj iz zapisnika izhaja, da je preiskovalna sodnica zagovornika opozorila, naj ne podaja zagovora obsojenke (takrat osumljenke), ker je odgovarjal namesto nje.

17. Druga okoliščina, ki Vrhovno sodišče utrjuje v prepričanju, da obsojenkina jamstva poštenega postopka niso bila prekršena, pa prestavlja povsem pasivna drža obrambe v nadaljevanju sodnega postopka. V predlogu za izločitev dokazov, v katerem je obramba prvič opozorila na okoliščine, v katerih je prišlo do kršitve 8. člena ZKP, je slednja izpodbijala le zakonitost policijskega in sodnega postopka pri sprejemanju izjav od obsojenke s pomočjo oseb, ki niso sodni tolmači (dajanje obvestil osumljenke policiji, zaslišanje na pripornem naroku pred preiskovalno sodnico, privolitev obsojenke v preiskavo elektronske naprave). Pomislekov v smeri onemogočanja učinkovite obrambe pri zaslišanju prič pa obramba ni navedla. Še več; na glavni obravnavi je podala soglasje, da se izpovedbi prič, dani pred preiskovalno sodnico, prebereta, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče lahko zapisnika o njuni izpovedbi prebralo, ne da bi priči povabilo na glavno obravnavo in ponovilo izvedbo tega dokaza (drugi odstavek 340. člena ZKP).

18. Zaključno vložnik navaja še pomisleke v nepristranskost sodišča prve stopnje, uveljavlja kršitev 14. člena (enakost pred zakonom) in 22. člena Ustave (pravica do enakega varstva pravic) in hkrati nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, saj naj bi višje sodišče na navedene očitke ne odgovorilo. Gre za to, da je prvostopenjsko sodišče sodbo z obrazložitvijo na enajstih straneh (v slovenskem jeziku) obsojenki vročilo že eno uro po koncu dokaznega postopka, kar naj bi po oceni vložnika pomenilo, da je moralo sodišče sodbo napisati „že dosti prej“ in se je o krivdi obsojenke odločilo že pred koncem dokaznega postopka. To naj bi obramba uveljavljala že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Poleg tega naj bi imela obsojenka ves čas pred sodiščem občutek, da je diskriminirana na podlagi nacionalne pripadnosti in jo želi sodišče čim prej obsoditi.

19. Teh očitkov obramba v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljala, v zahtevi pa vložnik ni obrazložil, zakaj jih ni mogel uveljavljati že v pritožbi. Do kršitve prvega odstavka 395. člena, ki pritožbenemu sodišču nalaga, da vsebinsko odgovori na vse odločilne (dejanske in pravne) očitke pritožbe, zato ni moglo priti. V pritožbi je zagovornik predstavil, kdaj se je zadnji narok za glavno obravnavo začel, koga je sodišče zaslišalo in da je izvedlo tudi več listinskih dokazov, ter da je sodišče razglasilo sodbo po približno pol ure od sklepa o zaključku glavne obravnave. Navedel je tudi, da je sodišče zatem obsojenki vročilo pisni odpravek sodbe z že izdelano obrazložitvijo na enajstih straneh, in da vse to, kar se je dogajalo na tem naroku oziroma po razglasitvi sodbe, navaja zato, „ker je prav odločitev Vrhovnega sodišča pripeljala do tega, da ima obtoženka sedaj sploh možnost vložiti to pritožbo“. Obramba torej v pritožbi ni z ničemer nakazala na okrnjenost pravice do nepristranskega sojenja. Ker očitek ni materialno izčrpan, ga Vrhovno sodišče ni presojalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

20. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

21. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenkin zagovornik z zahtevo ni uspel, zato je obsojenka dolžna plačati sodno takso v višini 500,00 EUR po tar. št. 7112 (glavna kazen) in 7119 (dve stranski kazni) v zvezi s tar. št. 7152 Taksne tarife in petim odstavkom 3. člena ter 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskega stanja obsojenke in zapletenosti kazenskega postopka.

22. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za ugoditev zahtevi ter za razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je glasoval vrhovni sodnik dr. Primož Gorkič.

1 „Dolžnost skrbeti za osumljence ali obdolžence v morebitno slabšem položaju, zlasti zaradi fizične prizadetosti, ki vpliva na njihovo zmožnost učinkovitega sporazumevanja, je podlaga za pravično sojenje. Tožilstvo, organi pregona in sodni organi bi zato morali zagotoviti, da take osebe lahko učinkovito uveljavljajo pravice, ki izhajajo iz te direktive, na primer tako, da se upošteva morebitna ranljivost, ki vpliva na njihovo zmožnost spremljanja postopka in njihovo razumljenost, ter da sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev teh pravic“. 2 Prim. odločbi Ustavnega sodišča Up-599/04-23 z dne 24. 3. 2005 in Up-1023/06-31 z dne 3. 7. 2008. 3 Valentinčič, D., Komentar Ustave Republike Slovenije, Del 1: Človekove pravice in temeljne svoboščine, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, 2019, str. 523. 4 Prim. z odločbo ESČP Vizgirda proti Sloveniji, tč. 76 in 79. 5 Takšno pridržanje lahko traja le za nujno potreben čas, največ pa 48 ur. Tujci so bili v policijskem postopku od dne 9. 10. 2018 od 7.33 ure. 6 Brez formalnosti je mogoče državljane tretjih držav vrniti na podlagi t.i. skrajšanega postopka na podlagi Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in prevzemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito. Država pogodbenica mora sprejem posameznika najaviti najpozneje v 72 urah po nezakonitem prestopu državne meje, kar je bilo v obravnavanem primeru ob 5.00 uri dne 9. 10. 2018, druga država pogodbenica pa mora sprejeti osebe takoj, najkasneje pa v 24 urah od prejema najave. 7 Prim. odločbi ESČP Knox proti Italiji (tč. 182-187), Vizgirda proti Sloveniji (tč. 79). 8 Države članice bi mogle zagotoviti izvajanje nadzora nad ustreznostjo zagotavljanega tolmačenja in prevajanja, kadar so bili pristojni organi za določen primer opozorjeni.