Jedro

V primeru lahke telesne poškodbe se abstraktni del opisa kaznivega dejanja glede posledic in njihovega trajanja že izenačuje s konkretizacijo kaznivega dejanja, če je sama telesna poškodba konkretizirano opisana. Opise poškodbe vedno vrednotimo skupaj z zatrjevano posledico. Zaradi tega pri presoji poškodb, ki naj bi prizadele zunanjost oškodovanca, ni mogoče samodejno uporabiti stališč, ki se nanašajo na začasno okvaro delov telesa oziroma zdravja ali na zmanjšano zmožnost za delo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 120,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka ter plačilo sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, ter povrnitev potrebnih izdatkov oškodovanke in potrebnih izdatkov ter nagrade njenega pooblaščenca. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom, na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP, napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče je s sodbo II Kp 21217/2016 20. 4. 2021 delno ugodilo zagovornikovi pritožbi in spremenilo sodbo. Opis dejanja je v abstraktnem delu spremenilo tako, da je kot posledico opisanega ravnanja prepoznalo (le) začasno prizadetost oškodovankine zunanjosti, obsojencu pa izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in enim letom preizkusne dobe.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik. Zahtevo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in kršitev ustavno varovanih pravic. Predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, naj izpodbijani sodbi razveljavi in vrne v ponovno sojenje.

4. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante, ki predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne. Odgovor je bil vročen obsojenčevemu zagovorniku, ki vztraja pri svojih navedbah. Obsojenec je bil o pismu z odgovorom vrhovne državne tožilke obveščen v dveh poskusih vročitve na znani in doslej uporabljeni naslov, vendar pisma ni prevzel. B.

_Vsebina zahteve in odgovor vrhovne državne tožilke_

5. Vložnik zatrjuje naslednje kršitve določb kazenskega postopka: (i) kršitev iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi si bili razlogi o odločilnih dejstvih (obstoju posledic zatrjevanega udarca) s seboj v nasprotju oziroma ker sodbi razlogov o posledicah udarca sploh nimata; (ii) kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ker naj bi na prvi stopnji sodila sodnica, glede katere so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti; in (iii) kršitvi iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ker naj bi na sodišči zmotno zavrnili dokazne predloge obrambe: da naj se "vpogleda v spise" (pravilneje: prebere spise) v zadevah, ki sta se jih kot stranki pravdnih in nepravdnih postopkov udeleževala obdolženec in oškodovanka; in da naj sodišče postavi izvedenca forenzične stroke za pregled fotografij, nastalih v času obravnavanega dogodka.

6. Kršitvi kazenskega zakona, ki jih uveljavlja vložnik, sta: (i) kršitev iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP, ker naj bi bila stvar že pravnomočno razsojena, oziroma širše, da je podana kršitev prepovedi ponovnega pregona in sojenja v isti stvari in s tem okoliščina, ki izključuje kazenski pregon; in (ii) kršitev iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP, ker naj bi sodišče v opisanem obsojenčevem ravnanju zmotno prepoznalo znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in s tem uporabilo določbo 122. člena KZ-1, ki je ne bi smelo uporabiti.

7. Vrhovna državna tožilka meni, da je sodišče pravilno pravno opredelilo obsojenčevo ravnanje in pravilno obrazložilo svoje stališče, opirajoč se na izvedenkino mnenje. Ocenjuje, da je sodišče pravilno obrazložilo tudi zavrnitev dokaznih predlogov za branje predlaganih sodnih spisov in za postavitev izvedenca. Pri tem izpostavlja, da vložnik kršitve pravic obrambe prepleta z lastno dokazno oceno in s tem poskuša uveljaviti nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi glede navedb o kršitvi pravila ne bis in idem ugotavlja, da niso utemeljene oziroma so prezgodnje; prekrškovni postopek, ki je tekel vzporedno z obravnavano zadevo, namreč ni bil pravnomočno končan. In končno, vrhovna državna tožilka odgovarja, da so vložnikove navedbe o kršitvi pravice do nepristranskega sodnika ne le prepozne, ampak tudi neutemeljene. Opozarja, da je razpravljajoča sodnica že sama, pred glavno obravnavo, podala predlog za svojo izločitev, medtem ko obramba dvomov v njeno nepristranskost vse do vložene pritožbe ni zatrjevala. V okoliščini, da je sodnica sodelovala tudi v vzporednem prekrškovnem postopku, ne prepozna razloga za dvom v njeno nepristranskost. _O kršitvi določb kazenskega postopka: 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP)_

8. Vložnik konkretizira kršitev s sklicevanjem na dokazno oceno sodišč o posledicah obsojenčevega udarca. Poudarja, da sta sodišči ugotovili nastanek udarnine levega lica z manjšo oteklino, ne da bi hkrati ugotovili tudi nastanek podplutbe oziroma modrice na tem delu. Vendar pa je iz tega dela zahteve (4. in 5. stran) mogoče prepoznati, da vložnik s tem nasprotuje oceni verodostojnosti oškodovankine izpovedbe in ponuja lastno dokazno oceno. S tem poskuša sodbo izpodbiti zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

_O kršitvi določb kazenskega postopka: pravica do nepristranskega sodnika_

9. Vložnik zatrjevano kršitve opira na dve trditvi. Prvič, višje sodišče naj bi obsojencu odreklo varstvo pravice do nepristranskega sodnika, ker naj bi njeno kršitev obramba uveljavljala prepozno. In drugič, kršitev pravice naj bi bila podana zato, ker je glede sodnice, ki je izdala izpodbijano sodbo prve stopnje, podan dvom v njeno nepristranskost (6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP). Sodnica je namreč vodila in prekinila prekrškovni postopek, v katerem je bil že obravnavan isti dogodek ter v njem opravljenih več procesnih dejanj (12. stran zahteve). Vložnik navaja možnost, da je sodnica k vodenju kazenskega postopka pristopila z že oblikovanim mnenjem na podlagi gradiva, obravnavanega v prekrškovnem postopku.

10. Višje sodišče je pritožbene navedbe, v katerih je obramba zatrjevala kršitev pravice do nepristranskega sodnika, presojalo v 8. točki obrazložitve sodbe. Ugotovilo je, da je sodišče spis postopka o prekršku ZSV 955/2015 pridobilo dne 18. 10. 2017, da je bila obramba z razpravljajočo sodnico seznanjena z vročitvijo vabila na glavno obravnavo, da obramba takrat zatrjevanega izločitvenega razloga ni uveljavljala, čeprav je imela to možnost, in da zaradi prekluzije (drugi odstavek 41. člena ZKP) tega razloga ne more samostojno uveljavljati v pritožbi.

Vložnik to stališče izpodbija zgolj z navedbami (11. str, zahteve), da je takšno stališče nesprejemljivo in da bi se sodnica, ki je predhodno že vodila prekrškovni postopek, morala izločiti. Navedbe v zahtevi ne presegajo golega nasprotovanja pravilu o prekluziji in njegovim učinkom v obravnavani zadevi, t. j. da okoliščin, ki obrambi vzbudijo dvom v nepristranskost sodnika, ni mogoče uveljavljati po tem, ko obramba zanje izve (oziroma po koncu glavne obravnave), če je le imela primerne možnosti, da to stori.

11. Sodnica Barbara Polanec je prvo procesno dejanje v obravnavani zadevi opravila 7. 5. 2020 (predlog za predodelitev zadeve, list. št. 336). Obramba je bila s tem, da imenovana sodnica vodi glavno obravnavo, seznanjena 21. oziroma 26. 5. 2020, z vročitvijo vabila na narok glavne obravnave, ki je bil razpisan za 30. 6. 2020 (kar je ugotovilo tudi višje sodišče, 8. točka obrazložitve sodbe). Glavna obravnava je bila opravljena na dveh narokih, 30. 6. 2020 in 3. 9. 2020. Na nobenem od narokov ali v času med njima ne obsojenec ne zagovornik nista izrazila dvomov v sodničino nepristranskost. Te dvome je prvič izrazil zagovornik v pritožbi zoper sodbo, vloženo 26. 10. 2020 (list. št. 374 in 375).

12. Merilom varstva pravice do nepristranskega sodnika bo zadoščeno tudi z uporabo pravila o prekluziji, če sodišče presodi, ali je obramba kršitev sploh zatrjevala oziroma mogla zatrjevati (med drugimi, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 21607/2010-130 z dne 9. 1. 2014 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-346/04-12 z dne 11. 10. 2006). To presojo je višje sodišče pravilno opravilo. Upoštevalo je: prvo procesno dejanje, s katerim sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena s sodečo sodnico; dejstvo, da je bil prekrškovni spis pridobljen že 18. 10. 2017 in priložen kazenskemu; in dejstvo, da je ista sodnica vodila prekrškovni postopek, v katerem sta bila udeležena obsojenec in njegov - isti - zagovornik (7. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča). Upoštevajoč čas vročitve vabila na glavno obravnavo, navzočnost obrambe na obeh narokih in nedvomno seznanjenost s prekrškovnim postopkom (na katerega se sklicuje zagovornik tudi v zaključni besedi, list. št. 358, brez pomislekov v sodničino nepristranskost), je stališče višjega sodišča pravilno.

13. Zagovornik in obsojenec sta imela zadostne možnosti, da izrazita dvom v nepristranskost sodeče sodnice, pa tega do konca glavne obravnave nista storila. Iz enakih razlogov, kot jih je sprejelo višje sodišče, tudi Vrhovno sodišče, upoštevajoč določbo drugega odstavka 41. člena ZKP, zatrjevane kršitve vsebinsko ne bo presojalo.

_O kršitvi določb kazenskega postopka: zavrnitev dokaznih predlogov_

14. Vložnik zatrjuje kršitev pravice obrambe zaradi zavrnitve dveh dokaznih predlogov, ki naj bi "še bolj jasno pokazali na manipulativno naravo oškodovanke in osvetlili dejansko naravo njunega odnosa." Obramba je v postopku predlagala (i) prebiranje spisov v nepravdnih in pravdnih zadevah, v katerih sta bila udeležena obsojenec in oškodovanka, in (ii) postavitev izvedenca forenzične stroke za pregled fotografij. V zavrnitvi dokaznih predlogov in v oceni verodostojnosti oškodovanke vložnik prepoznava kršitev obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

15. Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov utemeljilo v 5. točki obrazložitve sodbe, višje sodišče pa se je razlogom pridružilo v 21. - 29. točki obrazložitve svoje sodbe.

16. Merila odločanja o dokaznih predlogih so že ustaljena (povzeto, med drugimi, v sklepu Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-11/00 z dne 25. 4. 2002): (i) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (ii) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (iii) predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni; (iv) obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; in (v) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

17. V obeh sodbah je mogoče določno razbrati, da sta sodišči dokazni predlog z branjem sodnih spisov zavrnili, ker sta presodili, da branje ne bi prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja v obravnavani zadevi, ker obramba ni določno opredelila listine, ki naj se preberejo, in ker je dalo sodišče prednost neposredno izvedenim dokazom na glavni obravnavi. Višje sodišče je poudarilo vpetost zavrnitve dokaznih predlogov v celovito oceno izvedenih dokazov (22. točka obrazložitve pritožbenega sodišča), t. j. izpovedbe B. B., ki ji je oškodovanka po dogodku zaupala otroka v varstvo, izpovedbe obeh policistov, ki sta posredovala ob dogodku, medicinske dokumentacije in mnenja izvedenke sodne medicine. Na tej podlagi sta sodišči oblikovali svojo oceno o verodostojnosti oškodovankine izpovedbe. Zavrnitev dokaznega predloga je zato skladna z merili odločanja o dokaznih predlogih; sodišči sta namreč presodili, da dokazni predlog ne bi bil uspešen, upoštevajoč dokaze, izvedene na glavni obravnavi.

18. Za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca je nosilna ugotovitev, da je dokazni predlog neprimeren za dokazovanje dejstev, ki jih je obramba želela dokazovati. Vložnik navaja, da bi bilo s tem dokazom "dopuščeno obdolžencu dokazati, da je zgolj poskušal fotografirati stanovanje, kaj pa je očitno vznejevoljilo in močno razburilo oškodovanko, ki je obdolženca tudi fizično napadla in da ni nobenega dokaza v smeri, da se je dogajanje odvijalo tako, kot to trdi oškodovanka." Stališče sodišča prve stopnje (5. točka obrazložitve) je, da bi se izvedenec lahko opredelil do pristnosti fotografij, "ugotovitev, kaj fotografije prikazujejo in kaj se je dogajalo v času njihovega nastanka, pa je v pristojnosti sodišča." Sodišče je obenem podalo dokazno oceno vsebine fotografij in ni videti, da bi pri tej oceni moralo poseči po strokovnih znanjih, ki jih razpravljajoča sodnica nima. S tem je presodilo, ali za presojo pomembnega dejstva sploh potrebuje strokovno znanje, ki ga lahko ponudi izvedenec (248. člen ZKP). Takšno ravnanje je skladno z odločanjem o predlogih za postavitev izvedencev. Pri tem vložnik v zahtevi (9. in 10. stran) ne pove, v čem naj bi bila dodana vrednost strokovnega znanja izvedenca forenzične stroke. Četudi izpostavlja nekatere od fotografij, je mogoče v njegovih navedbah in lastnih verzijah dogodka prepoznati kvečjemu nestrinjanje s sodniško dokazno oceno in zmotno pričakovanje, da sme izvedenec forenzične stroke samostojno ocenjevati dokaze. Vendar pa s tem izpodbija dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe, s čimer ne more uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

_O kršitvi kazenskega zakona: pravnomočno razsojena stvar_

19. Vložnik navaja, da je v zvezi z istim historičnim dogodkom stekel postopek o prekršku, da je bil obsojencu že izdan plačilni nalog in da mu je bila izrečena globa. Postopek se je pred sodiščem z opravilno številko ZSV 955/2015 nadaljeval zato, ker je obsojenec vložil zahtevo za sodno varstvo. Kasneje je sodišče postopek o prekršku prekinilo do pravnomočne odločitve v obravnavani kazenski zadevi Vložnik navaja, da bi bilo treba uporabiti prepoved _ne bis in idem_ zato, da se prepreči poslabšanje obsojenčevega položaja, do katerega naj bi prišlo, ker je izkoristil pravno sredstvo v prekrškovnem postopku (in s tem odložil pravnomočnost odločitve).

20. Sodišči sta se do teh navedb opredelili v 19. točki obrazložitve prvostopenjske in v 6. točki obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča. Postopek za prekrške je bil prekinjen, ko je sodišče ugotovilo, da je bila zoper obsojenca vložena kazenska ovadba. Višje sodišče je na podlagi primerjave opisov sprejelo stališče, da v navedeni prekrškovni zadevi ni šlo za isto stvar (idem) kot v kazenski zadevi.

21. Vprašanje, ali gre za isto stvar ali ne, za odločitev o zahtevi ni pomembno in se do pravilnosti stališč nižjih sodišč ni treba opredeljevati. Ne glede na različice prepovedi ne bis in idem, ki jih vsebujejo upoštevani predpisi (10. člen ZKP, 31. člen Ustave in 4. člen 7. Protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah), ta prepoved lahko učinkuje le, če je bilo o isti stvari predhodno že pravnomočno razsojeno (res iudicata). Zgolj obstoj vzporednih postopkov (kot v tem primeru) ne pomeni kršitve te prepovedi (primeroma sodba Evropskega sodišča za človekove pravice Boman proti Finski, št. 41604/11 z dne 17. 2. 2015, 41. točka obrazložitve).

22. Ravnanje prekrškovnega sodišča, zaradi katerega vložnik zatrjuje poslabšanje obsojenčevega položaja, je skladno z načelom prednosti kazenskega postopka (tretji odstavek 11.a člena Zakona o prekrških - ZP-1; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-132/15-14 z dne 15. 3. 2018, 6. točka obrazložitve). Na ta način se procesno razrešujejo položaji delnega prekrivanja zakonskih znakov prekrška in kaznivega dejanja, ki sta ga v obravnavani zadevi ugotovili obe nižji sodišči. Hkrati je prikrajšanje, ki ga zatrjuje vložnik, zgolj navidezno: tako kot je bila v obsojenčevih rokah vložitev zahteve za sodno varstvo, mu je bil na voljo tudi njen umik (61. člen ZP-1). O učinkih takšnega hipotetičnega ravnanja obrambe pa se Vrhovnemu sodišču ni treba opredeljevati.

23. Vrhovno sodišče je zato presodilo, da kršitev kazenskega zakona zaradi kršitve pravila _ne bis in idem_, ni podana.

_O kršitvi kazenskega zakona: konkretizacija obsojenčevega ravnanja_

24. Konkretni del opisa obsojenčevega kaznivega dejanja se glasi: " da ... je [oškodovanko] dne 31. 8. 2015 okoli 18.00 ure v kopalnici stanovanja na naslovu ... z roko udaril v levo stran obraza, tako da je v posledici tega udarca [oškodovanka] utrpela udarnino levega lica z manjšo oteklino." Prvostopenjsko sodišče je v opisanem ravnanju prepoznalo poškodbo, ki je vodila v začasno zmanjšanost oškodovankine zmožnosti za delo in začasno prizadetost njene zunanjost. Višje sodišče je opis dejanja v abstraktnem delu spremenilo tako, da je kot posledico opisanega ravnanja prepoznalo (le) začasno prizadetost oškodovankine zunanjosti.

25. Vložnik navaja, da manjša oteklina pomeni kvečjemu neznatno spremembo na telesu, ki ne dosega praga lahke telesne poškodbe. Opis ne zatrjuje podplutbe, ne odrgnine in ne manjše rane. Vložnik ob tem obsežno polemizira z izvedenskim mnenjem in dokazno oceno v sodbi višjega sodišča in večkrat ponovi stališče, da ravnanje, kot je opisano, pomeni kvečjemu neznatno prizadetost oškodovankine zunanjosti.

26. Vrhovno sodišče je že sprejelo izhodišče, da za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe "ne zadostuje zgolj nedovoljen poseg v telesno celovitost, ki bi pri oškodovancu porušil dobro telesno počutje, temveč morajo nastati konkretne posledice na oškodovančevem telesu, organu, zunanjosti ali pri njegovi zmožnosti za delo. Te posledice ne smejo biti neznatne ali zanemarljive" (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 43147/2017 z dne 3. 6. 2021, 8. točka obrazložitve).

27. V isti sodbi je ponovilo stališče, da v kategorijo lahkih telesnih poškodb ne sodijo "praske, izpuljeni lasje, odrgnine, podplutbe in podobno, torej tiste oblike poškodovančeve fizične prizadetosti, ki še ne dosegajo stopnje lahkih telesnih poškodb" (sodba I Ips 171/2002 z dne 9. 10. 2002, na podlagi takratnega prvega odstavka 133. člena Kazenskega zakonika - KZ). V sodbi I Ips 171/2002 je Vrhovno sodišče "udarnino levega kolena in udarnino in odrgnino desnega kolena" prepoznalo kot prizadetost telesne celovitosti in s tem znak kaznivega dejanja grdega ravnanja (in ne lahke telesne poškodbe). V sodbi I Ips 45659/2011-98 z dne 12. 6. 2014 je Vrhovno sodišče ugotovilo, da "kontuzijska značka za desnim uhljem in 'na otip boleč koren nosu z majhno podplutbo veliko 7x3 mm na desni strani nosu'" ne izpolnjujeta znakov lahke telesne poškodbe. V navedeni sodbi I Ips 43147/2017 Vrhovno sodišče ni prepoznalo lahke telesne poškodbe z začasno okvaro dela telesa zaradi udarca z leseno palico, ki je povzročil 3 do 4 cm dolgo odrgnino na zunanji strani levega stegna nad kolenom.

Znaki lahke telesne poškodbe pa so bili podani: pri ugotovljenem pretresu možganov, rani nad desnim očesom in odrgnini v predelu desnega kolena (z začasno nezmožnostjo za delo; sodba I Ips 446/2007 z dne 7. 2. 2008); pri zlomu podjezične kosti (z začasno okvaro dela telesa ter začasno zmanjšano zmožnostjo za delo; sodba I Ips 150/2004 z dne 4. 11. 2004); in pri udarnini desnega komolca (z začasno okvaro zdravja ter začasno zmanjšano zmožnostjo za delo; sodba I Ips 301/2004 z dne 2. 12. 2004).

Lahka telesna poškodba z začasno prizadeto zunanjostjo oškodovanca je bila ugotovljena v primeru udarnine "v predelu obraza pod levim očesom, ki se je klinično kazala v obliki razpočnih ran pod levim očesom in bolečo občutljivostjo spodnjega roba očnice", zaradi česar je bila zunanjost oškodovanke prizadeta za najmanj pet dni (sodba I Ips 374/2005 z dne 16. 2. 2006).

28. V primeru lahke telesne poškodbe se abstraktni del opisa kaznivega dejanja glede posledic in njihovega trajanja že izenačuje s konkretizacijo kaznivega dejanja, če je sama telesna poškodba konkretizirano opisana (že sodbi I Ips 150/2004 z dne 4. 11. 2004 in I Ips 301/2004 z dne 2. 12. 2004). To pomeni, da je treba opis kaznivega dejanja - glede posledic in njihovega trajanja - razumeti skupaj z razlogi, ki jih sodišče ponudi v obrazložitvi sodbe; pri tem bo v pomembno oporo mnenje izvedenca in njegova ocena posledic posega v telesno celovitost. Hkrati to stališče narekuje, da opise poškodbe vedno vrednotimo skupaj z zatrjevano posledico. Zaradi tega pri presoji poškodb, ki naj bi prizadele zunanjost oškodovanca, ni mogoče samodejno uporabiti stališč, ki se nanašajo na začasno okvaro delov telesa oziroma zdravja ali na zmanjšano zmožnost za delo.

29. V obravnavani zadevi je tako sporno le, ali je mogoče v opisanem ravnanju in njegovih posledicah prepoznati začasno prizadetost oškodovankine zunanjosti. V obravnavanem primeru je po presoji Vrhovnega sodišča sama poškodba določno opisana. Temu je zadoščeno z navedbo, da je zaradi obsojenčevega udarca prišlo do udarnine levega lica (ki se je kazala) z manjšo oteklino. Nosilni razlog, zaradi katerega sta sodišči prepoznali začasno prizadetost oškodovankine zunanjosti, je položaj otekline, ki se je razvila na mestu udarca v levo čeljust, torej v javnosti izpostavljeni del telesa (opirajoč se na izvedensko mnenje, 14. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Podrobnejše opisovanje trajanja otekline ni potrebno (na primer sodba I Ips 150/2004 z dne 4. 11. 2004), v obravnavanem primeru pa se je poškodba zacelila v roku 7 do 1o dni. Vložnik sicer opozarja, da na neznatnost poškodbe kažeta tako velikost (majhnost) otekline kot tudi izostanek podplutbe. Vendar pa je sprejemljivo stališče obeh sodišč, ki sta poudarili mesto udarca in s tem izpostavljenost udarnine ter same otekline, ob tem pa ugotovili tudi omejeno gibljivost spodnje čeljustnice, ki po presoji Vrhovnega sodišča dodatno prispeva k prizadetosti oškodovankine zunanjosti. Takšne posledice je še mogoče razumno razlikovati od "kontuzijske značke za desnim ušesom" s "podplutbo v velikosti 7 x 3 mm na desni strani nosu" (prim. sodbo I Ips 45659/2011-98 z dne 12. 6. 2014) in udarnin oziroma odrgnin na stegnu oziroma v področju kolen (prim. sodbo I Ips 171/2002 z dne 9. 10. 2002). Opisano dejanje presega golo "porušenje" oškodovankinega dobrega počutja (prim. M. Šošič, v D. Korošec, K. Filipčič in S. Zdolšek, Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, 1. knjiga, Uradni list RS/Pravna fakulteta v Ljubljani, str. 414). Zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

C.

30. Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

31. Odločbo o stroških je Vrhovno sodišče sprejelo na podlagi 98.a člena ZKP, ob smiselni uporabi prvega odstavka 95. člena ZKP, ter na podlagi Zakona o sodnih taksah (tar. št. 7111, 71113 in 7152).

32. Odločitev je bila sprejeta soglasno.