Jedro

Navedena trditvena podlaga sodišču prve stopnje omogoča preizkus skladnosti izvršilnega naslova, v okviru katerega bi moralo presoditi, ali upnikova terjatev v postopku prisilne izvršbe po posameznih kreditnih obveznostih izhaja iz izvršilnega naslova, medtem ko bi bila presoja utemeljenosti posamezne obveznosti po višini dopustna šele, če bi dolžnika v obrazloženem ugovoru tej ugovarjala in bi zato postala sporna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se po pooblaščenki pritožuje upnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je znotraj roka, ki mu ga je sodišče prve stopnje določilo za dopolnitev predloga za izvršbo, tega ustrezno dopolnil, saj je sodišču posredoval specifikacijo terjatve, vključno s celotnim pregledom plačil, iz katerega je razvidno, kaj je upnik zapiral s posameznimi prejetimi plačili. Takšna specifikacija je do sedaj vedno zadoščala za izdajo sklepa o izvršbi. Izvršilni naslov iz notarskega zapisa se glasi na plačilo vseh obveznosti dolžnikov iz sporazuma in pogodbe o dolgoročnem posojilu št. 2/2003 z dne 7. 4. 2003. Iz te pogodbe izhaja, da je upnik dolžnikoma posodil 29.145,44 EUR s fiksno obrestno mero pogodbenih obresti 8,5 % letno, v primeru zamude s plačilom glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dolžnika sta se zavezala plačati tudi vse stroške, takse in pristojbine v zvezi s pogodbo o dolgoročnem posojilu. Sodišče prve stopnje predloga za izvršbo ni posredovalo dolžnikoma, ki bi lahko šele v morebitnem ugovoru ugovarjala terjatvi oziroma dokazovala plačila. Izhajajoč iz sodne prakse lahko sodišče po uradni dolžnosti, brez ugovornega postopka, odloči le o zahtevkih, ki so nični, na primer v zvezi s prepovedjo teka zamudnih obresti od zapadlih neplačanih obresti. Ne more pa na podlagi svoje ocene o premalo specificirani terjatvi, ki je ugotovljena z notarskim zapisom, s sklepom zavrniti plačilo celotne glavnice in pripadkov, ki izhajajo iz notarskega zapisa. Sodišče prve stopnje navaja problem kapitaliziranja obresti, vendar upnik zahteva zakonske zamudne obresti le od zneska glavnice v višini 14.361,17 EUR, kar pomeni, da zneski niso kapitalizirani. Višina terjatve izhaja iz samega notarskega zapisa in ni naloga sodišča, da preizkuša pravilnost upnikovega obračuna, temveč sta dolžnika tista, ki bi morala dokazati, da sta poravnala več, kot zatrjuje upnik. Če je terjatev glede višine sporna, se stranke napoti na pravdo in se tam odloča o višini. Temelj pa je nesporen in ni ničen. Sodišče prve stopnje ob pavšalni navedbi, koliko glavnice bi moral upnik že zapreti s plačili, ne upošteva obračunanih zakonskih zamudnih obresti in ostalih stroškov, ki izhajajo iz kartice plačil, ki je bila predložena sodišču. Upnik je namreč od odpovedi pogodbe upošteval totalni diskont še nezapadlih pogodbenih obresti. Poudarja, da je notarski zapis, na podlagi katerega je predlagal izvršbo, izvršljiv, saj je terjatev zapadla, dolžnika pa sta soglašala z njegovo neposredno izvršljivostjo. Temu dodaja, da je predmetni notarski zapis usklajen z 21. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in je primeren za izvršbo, saj so v njem navedeni upnik, dolžnik in predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Pritožbi prilaga sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1919/2013, ki bi se naj nanašal na enako dejansko stanje v zadevi upnika.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru dovolitve izvršbe pri izdaji izpodbijanega sklepa prešlo meje preizkusa skladnosti izvršilnega predloga z izvršilnim naslovom in je poseglo v materialnopravno presojo utemeljenosti v izvršbi uveljavljene terjatve po višini, ki pa bi lahko bila predmet ugovornega postopka.

5. Upnik je predlog za izvršbo vložil na podlagi notarskega zapisa SV z dne 7. 4. 2003 v zvezi s pogodbo o dolgoročnem posojilu št. 2/2003 z dne 7. 4. 2003. Sodišče prve stopnje ga je s sklepom z dne 24. 10. 2014 pozvalo, da v roku 15 dni dopolni predlog, tako da natančneje opredeli dolžnikovo obveznost, da bo mogoče preizkusiti njeno skladnost z izvršilnim naslovom. Iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da mora upnik navesti terjatev iz izvršilnega naslova, koliko in kdaj je dolžnik že plačal in koliko znaša preostanek še neplačane terjatve, pri čemer mora ločeno navesti zneske glavnice in obresti. Temu pa naj kot dokaz priloži morebiten izračun dela obveznosti (npr. obresti), na podlagi katerega je opravil izračun obveznosti za vložitev predloga za izvršbo. Upnik je dne 28. 10. 2014 pravočasno podal dopolnitev predloga za izvršbo, kjer je podal pojasnila in predložil pregled plačil (priloga A6).

6. Upniku je procesno varstvo (v izvršilnem postopku) zagotovljeno šele, ko je jasno, da ima njegov predlog za sodno varstvo glede prisilne izvršbe podlago v izvršilnem naslovu. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme, zaradi načela stroge formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena ZIZ), terjati dodatnega vsebinskega odločanja. Izvršilni postopek je v tem smislu namenjen le realizaciji upnikove terjatve, pri čemer morajo vsi elementi za določitev obsega obveznosti izhajati iz samega izvršilnega naslova. Preizkus skladnosti po prvem odstavku 17. člena ZIZ z notarskim zapisom kot izvršilnim naslovom, ki mora izpolnjevati pogoje iz 4. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) in tudi pogoje primernosti iz 21. člena ZIZ, je zaradi praviloma opisne (pogodbene) narave obveznosti, ki iz njega izhajajo, še posebej zapleten, in je v primeru, ko je v njem opredeljenih več posameznih obveznosti, mogoč le, če upnik ustrezno strukturira skupni izterjevani znesek, opredeljen na določen presečni dan, po posameznih obveznostih. Če gre za kreditno oziroma posojilno razmerje, kot v obravnavanem primeru, se od banke oziroma leasing hiše kot strokovnjaka na trgu kreditiranja oziroma posojil, pričakuje povečana skrbnost glede opredelitve navedb o posameznih kreditnih obveznostih (glavnici, pogodbenih in zamudnih obrestih, posameznih stroških,...).

7. Pritožba utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje s presojo pravilnosti upnikovega obračuna dolga prešlo meje preizkusa skladnosti izvršilnega predloga z izvršilnim naslovom. Upnik je z izvršilnim predlogom in njegovo dopolnitvijo, v okviru katere se je v svojih trditvah skliceval na izdelani obračun (priloga spisa A6), zadostno opredelil obveznost dolžnika, ki izhaja iz izvršilnega naslova, saj je izterjevani znesek opredelil po vrsti obveznosti na glavnico, pogodbene obresti in stroške opominov. Pojasnil je, za kakšen znesek glavnice in po kakšni obrestni meri je bila v obliki notarskega zapisa sklenjena priložena pogodba o dolgoročnem kreditu. Ob tem pa tudi, da je zaradi odpovedi pogodbe o dolgoročnem posojilo, ki je bila posledica devetih zaporednih neplačanih mesečnih zneskov, terjatev zapadla v plačilo dne 13. 12. 2013 in da je s plačili dolžnikov izvrševal poplačila v vrstnem redu najprej opomine in druge stroške, nato pa zamudne obresti, pogodbene obresti in na koncu glavnico. Navedena trditvena podlaga sodišču prve stopnje omogoča preizkus skladnosti izvršilnega naslova, v okviru katerega bi moralo presoditi, ali upnikova terjatev v postopku prisilne izvršbe po posameznih kreditnih obveznostih izhaja iz izvršilnega naslova, medtem ko bi bila presoja utemeljenosti posamezne obveznosti po višini dopustna šele, če bi dolžnika v obrazloženem ugovoru tej ugovarjala in bi zato postala sporna. Stališče sodišča prve stopnje, da so bile upnikove navedbe premalo konkretizirane, da bi sodišče lahko zaključilo, da je predlog za izvršbo skladen z izvršilnim naslovom, ob tem, ko je sodišče prve stopnje v okviru preizkusa skladnosti zašlo v presojo utemeljenosti upnikove terjatve, je zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa napačno. V posledici navedenega pa je sodišče druge stopnje izpodbijano odločitev razveljavilo.

8. Sicer pa sodišče druge stopnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje o tem, da morajo biti tudi stroški (opominov), katerih prisilna izvršba se zahteva na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, za dovolitev izvršbe v tem delu, v izvršilnem naslovu primerno opredeljeni, tako po vrsti, kot tudi obsegu in zapadlosti. V nasprotnem primeru namreč notarski zapis zaradi nedoločne opredelitve (v skladu s 21. členom ZIZ in 4. členom ZN) glede teh stroškov ne izpolnjuje pogoja neposredne izvršljivosti in zato izvršbe v tem delu ne bi bilo mogoče dovoliti.

9. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugodilo pritožbi upnika in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek, v okviru katerega bo moralo sodišče prve stopnje najprej ponovno odločiti o dovolitvi izvršbe na podlagi upnikovega predloga za izvršbo in njegove dopolnitve.

10. Upnik povrnitve pritožbenih stroškov ni zahteval, zato sodišče druge stopnje odločitve o njih ni sprejelo (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).