Jedro

Sodišče ugotavlja, da toženka zaradi zmotne uporabe predpisa dejstev v zvezi s tem, ali je bila glede na določbo 49. člena ZPSto-2 in Splošne pogoje (zlasti celotni 5. člen, ki se nanaša na vse pakete, ne zgolj na lomljivo blago) embalaža poštne pošiljke za poslano blago ustrezna, sploh ni ugotavljala, saj odločba razen ugotovitve, da klubska mizica ni bila oblazinjena, ne vsebuje pravno relevantnih dejstev o tem, kakšna je bila sploh embalaža paketa oziroma njena kakovost in presoje, ali je taka embalaža za prevoz te vrste blaga primerna. Tožnica zato utemeljeno opozarja, da toženka ni ugotovila vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo in je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38301-7/2020/20 z dne 30. 11. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15-dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) delno ugodila zahtevku uporabnice poštnih storitev A. A. (v nadaljevanju stranka z interesom) tako, da je odločila, da ji mora tožnica zaradi poškodovane poštne pošiljke - paketa št. 105261122 (v nadaljevanju poštna pošiljka) v 15 dneh od vročitve odločbe plačati odškodnino v višini 96,00 EUR, v preostalem pa je zahtevek zavrnila (1. točka izreka). Ugotovila je še, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je 2. 3. 2020 prejela zahtevo za rešitev spora stranke z interesom, v kateri je navedla, da je bila pri pošiljanju poštne pošiljke družbe B., d. o. o. poškodovana klubska mizica Texon, katero ji je 3. 1. 2020 dostavila tožnica. Toženka ugotavlja, da je do poškodbe poštne pošiljke prišlo med prenosom. Tožničin ugovor, da pošiljatelj pošiljke blaga ni primerno zaščitil in embaliral, zavrača, ker se oblazinjena embalaža zahteva le pri lomljivem blagu, kamor pa se klubska mizica ne uvršča. Klubska mizica je bila zato zapakirana v skladu z zahtevami iz splošnih pogojev. Poleg tega toženka meni, da odgovornost za pravilno embaliranje ne more biti na strani stranke z interesom kot naslovnice pošiljke, ampak le na strani podjetja B., d. o. o., ki bi moral poskrbeti, da bi bila klubska mizica zaščitena na način kot to zahtevajo splošni pogoji tožnice. Navaja, da je višina odškodnine enaka znesku kupnine v višini 93,00 EUR in stroškom poštnine v višini 3,00 EUR. Zahtevek za povračilo stroškov iz naslova obračunane provizije za elektronsko plačilo v višini 1,95 EUR pa je zavrnila z utemeljitvijo, da gre za posredno škodo, za katero tožnica kot izvajalka poštnih storitev ne odgovarja.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Toženki očita, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, katere dokaze je izvedla, iz česar gre sklepati, da nobenega. Ugovarja, da toženka ni pridobila izjave stranke z interesom, ampak je svoje zaključke oprla na izjavo njenega pooblaščenca. Zmotno je tudi uporabila predpis in zmotno ugotovila dejansko stanje, saj je izvajalec poštnih storitev odgovoren za škodo med prevozom, razen če dokaže, da je škoda nastala zaradi krivde ali malomarnosti pošiljatelja ali zaradi vsebine poštne pošiljke. Po drugem odstavku 49. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2) pa je za škodo, do katere pride, ker poštna pošiljka ni imela notranje zaščite vsebine, odgovoren pošiljatelj.

4. Trdi, da v konkretnem primeru ni odgovorna za škodo, saj je ta na poštni pošiljki nastala zaradi nepravilne embalaže. Klubska mizica je občutljivo in posledično lomljivo blago, saj je les močno občutljiv material, ki ne prenese udarcev ali drugačnih pritiskov. Že sama oblika klubske mizice je takšna, da ima veliko izpostavljenih delov, ki so občutljivi in bi jih bilo zato treba še posebej previdno zaščititi. Poštna pošiljka ni imela notranje zaščite vsebine, kakršno za vse blago zahtevajo Splošni pogoji poslovanja tožnice, zato je za škodo odgovoren pošiljatelj, ki blaga ni primerno embaliral. Toženki očita, da v obrazložitvi ni navedla, kakšna je bila sploh embalaža poštne pošiljke in da zato ni jasno, na kakšni podlagi je presodila, da je bila ustrezna. Zaključek, da je tožnica odgovorna, ker pošiljatelju ni želela poslati zapisnika o poškodovani poštni pošiljki, pa je napačen. Sestave takšnega zapisnika ne zahtevajo niti določbe ZPSto-2 niti Splošni pogoji poslovanja tožnice. Tudi sicer obstoj ali neobstoj zapisnika ne določa odgovornosti za poškodovano poštno pošiljko. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni in zahtevo za povrnitev škode zaradi poškodovane poštne pošiljke zavrne oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na navedbe v izpodbijani odločbi, zavrača tožnikove navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

6. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo in nadaljnji vlogi navaja, da je toženka postopek vodila pravilno in pošteno. Trdi, da so tožbene navedbe zavajajoče in neresnične. Sodišču smiselno predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče ugotavlja, da med strankami ni sporno, da je prišlo do poškodbe klubske mizice, ki jo je stranki z interesom kot izvajalec poštnih storitev dostavila tožnica. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je toženka na podlagi fotografij poškodovane ovojnine poštne pošiljke in klubske mizice ter izjav prejemnice poštne pošiljke, glede katerih je navedla, da ni razloga, da jim ne bi sledila, ugotovila, da je do poškodbe prišlo med prenosom poštne pošiljke. Upoštevaje tožbene navedbe, na katere je sodišče glede na ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča vezano1, to dejstvo tudi ni sporno, saj tožnica v tožbi ne ugovarja, da je bilo blago poškodovano že preden ji je bilo izročeno v prevoz in niti, da je do poškodbe prišlo po njegovi izročitvi stranki z interesom. Ugovarja ugotovitvam toženke, da je bilo blago ustrezno zapakirano in trdi, da temu ni tako. Sporno je torej, kdo je odgovoren za škodo na poškodovani poštni pošiljki – tožnica ali pošiljatelj poštne pošiljke.

9. Odgovornost izvajalca poštnih storitev za škodo, ki nastane med prenosom, je urejena v ZPSto-2 in Splošnih pogojih poslovanja za prevoz in ravnanje s paketi tožnice (v nadaljevanju Splošni pogoji). ZPSto-2 je v delu, ki ureja odgovornost za škodo, v razmerju do Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) specialen zakon. Njegove določbe imajo prednost pred (splošnimi) določbami OZ, ki urejajo pogodbo o prevozu stvari.

10. V 1. točki prvega odstavka 50. člen ZPSto-2 je med drugim določeno, da je izvajalec poštnih storitev odgovoren za škodo, ki nastane med prenosom priporočene ali vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa zaradi poškodbe. Drugi odstavek istega člena določa ekskulpacijske razloge, ki jih mora dokazati izvajalec poštnih storitev, če želi izključiti svojo odgovornost za škodo. Med drugim lahko dokaže, da je škoda nastala zaradi krivde ali malomarnosti pošiljatelja ali zaradi vsebine poštne pošiljke (3. točka drugega odstavka 50. člena ZPSto-2).

11. Glede na citirane zakonske določbe se izvajalec poštnih storitev lahko razbremeni odgovornosti za škodo, ki je nastala med prenosom poštne pošiljke (kar za tožnico ni sporno) tudi, če dokaže, da poštna pošiljka ni bila ustrezno zaščitena. Tožnica je tekom upravnega postopka zatrjevala, da je bila poštna pošiljka glede na njeno naravo in Splošne pogoje neustrezno zapakirana in nezadostno zaščitena, smiselno torej, da ni imela zahtevane notranje zaščite vsebine. Toženka je v izpodbijani odločbi ta tožničin ugovor zavrnila z obrazložitvijo, da je bila klubska mizica ustrezno zaščitena, iz razloga, ker se po Splošnih pogojih,2 "oblazinjenost" vsebine pošiljke zahteva le pri lomljivem blagu in elektronskih napravah, kamor se klubska mizica po toženkini presoji ne uvršča. 12. Toženkin zaključek torej ne temelji na ugotovitvah o tem, kako je bilo blago embalirano oziroma zaščiteno in oceni ustreznosti te embalaže, ampak na ugotovitvi, da pošiljka ni bila oblazinjena in da po 5. točki tretjega odstavka 5. člena Splošnih pogojev, ki določa, da mora biti lomljiva roba zapakirana v stiropor ali podoben material za oblazinjenje, to tudi ni bilo potrebno, ker zapakirano blago ni bilo lomljivo. Pri tem pa je prezrla 4. točko tretjega odstavka 5. člena Splošnih pogojev, ki določa, da je treba embalažo optimalno izkoristiti, saj le ustrezna velikost, kakovost embalaže ter popolnoma zapolnjen notranji prostor varuje blago pred morebitno škodo kot tudi nekatere druge določbe, ki govorijo o pogojih pakiranja paketov. Prav tako je prezrla prvi odstavek 49. člena ZPSto-2, na katerega utemeljeno opozarja tožnica, ki določa, da _mora pošiljatelj poskrbeti za tako notranjo zaščito vsebine poštne pošiljke_, da izvajalec poštnih storitev pri normalnem ravnanju z njo ne more poškodovati poštnega osebja, poštnih pošiljk, naprav ali objektov. Če pride do škode, ker poštna pošiljka ni imela notranje zaščite vsebine v skladu z določbami iz prejšnjega odstavka, je zanjo odškodninsko odgovoren pošiljatelj.

13. Tudi, če v obravnavani zadevi ne gre za lomljivo blago, ki zahteva posebno oblazinjenost, to torej samo po sebi še ne pomeni, da je bila notranja zaščita klubske mizice v obravnavanem primeru ustrezna.

14. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da toženka zaradi zmotne uporabe predpisa dejstev v zvezi s tem, ali je bila glede na določbo 49. člena ZPSto-2 in Splošne pogoje (zlasti celotni 5. člen, ki se nanaša na vse pakete, ne zgolj na lomljivo blago) embalaža poštne pošiljke za poslano blago ustrezna, sploh ni ugotavljala, saj odločba razen ugotovitve, da klubska mizica ni bila oblazinjena, ne vsebuje pravno relevantnih dejstev o tem, kakšna je bila sploh embalaža paketa oziroma njena kakovost in presoje, ali je taka embalaža za prevoz te vrste blaga primerna. Tožnica zato utemeljeno opozarja, da toženka ni ugotovila vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo in je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno.

15. Sodišče opozarja še na nasprotujoče razloge izpodbijane odločbe, saj toženka ob tem, ko ugotavlja, da je bilo blago embalirano v skladu s Splošnimi pogoji hkrati zaključi, da odgovornosti za pravilnost embaliranja ni mogoče naprtiti stranki z interesom ampak zgolj B., d. o. o., ki bi moral poskrbeti, da bi bila klubska mizica zaščitena na način, kot to zahtevajo Splošni pogoji. To, da stranka z interesom ni odgovorna za embaliranje sicer drži, vendar v tej zadevi ni pravno relevantno. Pravno relevantno je, ali je B., d. o. o. pošiljko ustrezno zaščitil, saj je v primeru, če tega ni storil, odgovornost tožnice izključena. Toženka obenem trdi, da je to storil in hkrati, da bi za to moral poskrbeti, taka obrazložitev pa je sama s seboj v nasprotju.

16. Drži, da zakon in splošni pogoji določajo, da je treba vložiti reklamacijo takoj ob dostavi ali najkasneje v 30 dneh od dostave, če pomanjkljivosti niso takoj vidne (drugi odstavek 51. člena ZPSto-2), vendar toženka ne pojasni, zakaj naj bi bil s tem v zvezi pomemben zapisnik o poškodovani pošiljki. Razlogi izpodbijane odločbe so tako nejasni tudi v delu, kjer se toženka sklicuje na zapisnik o poškodovani pošiljki, saj ni razumljivo pojasnila, zakaj naj bi bil ta zapisnik v obravnavani zadevi pravno relevanten za pravilno odločitev. Taka obrazložitev ne zadosti zahtevam 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

17. Glede na obrazloženo je sodišče na podlagi 2, 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati stališča sodišča, ki se tičejo postopka in ugotoviti, ali je bila zaščita vsebine poštne pošiljke ustrezna in pojasniti, na čem ta ugotovitev temelji. Pri tem sodišče zaradi učinkovitejšega vodenja postopka še opozarja, da je glede na določbo drugega odstavka 50. člena ZPSto-2 dokazno breme na strani izvajalca poštnih storitev in ne na strani uporabnika poštnih storitev.

18. Ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Sodi, da z opustitvijo glavne obravnave niso bile kršene pravice stranke z interesom, saj tudi če bi izvedlo glavno obravnavo, tožbe ne bi moglo zavrniti. Z dejanskim stanjem, ki ga sodišče ugotovi na glavni obravnavi, razen v izjemnih primerih, ko lahko odloča v sporu polne jurisdikcije (za kar v tem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1), namreč ne more nadomestiti dejanskega stanja, ki ga je dolžan ugotoviti upravni organ, saj bi v tem primeru stranki odvzelo pravico do ustavno zajamčenega pravnega sredstva. Zato bi sodišče v vsakem primeru zadevo vrnilo toženki, da dopolni postopek in ob pravilni uporabi materialnega prava celovito ugotovi dejansko stanje ter svojo odločitev ustrezno obrazloži, tako da jo bo sodišče v primeru nove tožbe lahko preizkusilo.

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika je sodišče tožnici priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek po vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

20. Sodišče je odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa tega sodišča I U 2000/2020-20 z dne 21. 2. 2023. 1 Glej I Up 295/2016, X Ips 298/2016, I Up 16/2017 , X Ips 317/2015. 2 Toženka se pri tem napačno sklicuje na tretji odstavek 16. točke Splošnih pogojev poslovanja tožnice.