Jedro

Upravno sodišče ni pristojno za odločanje o sporu iz premoženjskega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 713/99-2 z dne 3.6.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 17. člena in 1. odstavka 21. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št 4/77, nadalje ZPP) v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, nadalje ZUS) odločilo, da se Upravno sodišče Republike Slovenije izreče za stvarno nepristojno ter da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi v reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

V obrazložitvi sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je tožeča stranka vložila tožbo, v kateri predlaga, da se odpravita sklepa Komisije tožene stranke za oddajanje poslovnih prostorov v najem z dne 25.3.1999 in 8.4.1999; da se ugotovi, da so znašali stroški za sanacijo poslovnih prostorov tožeče stranke v hiši R. cesta 17 v L. 3.814.110,00 SIT; da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.445.459,00 SIT; ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške. Gre za spor premoženjskopravne narave in s tem za spor iz civilnopravnega razmerja, ti pa sodijo po določbi 99. člena zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 45/95) v pristojnost sodišča splošne pristojnosti oziroma kot spor iz najemnega ali zakupnega razmerja v pristojnost okrajnega sodišča. Upravno sodišče po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS zagotavlja sodno varstvo zoper posamične akte in dejanja, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo, v kateri navaja, da bi bil, v kolikor bi bil odstop utemeljen, pravilen odstop Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki je pristojno za obravnavanje premoženjskih sporov, katerih vrednost presega 2.000.000,00 SIT. Ne gre za spor iz najemnega razmerja, saj najemno razmerje med strankama ni sporno, temveč za premoženjski spor glede sanacije prostorov. Tožeča stranka nadalje meni, da je za obravnavanje te zadeve sicer pristojno Upravno sodišče, ki se v izpodbijanem sklepu nepravilno sklicuje na določbo 3. odstavka 1. člena ZUS, saj tožeča stranka ni posameznik, temveč pravna oseba. Podlaga za odločanje Upravnega sodišča RS je v določbah 1. in 2. odstavka 2. člena ZUS.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil (2. odstavek 1. člena ZUS) in tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (3. odstavek 1. člena ZUS).

V zvezi z zahtevkom tožeče stranke gre za, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, spor iz premoženjskega razmerja, o katerem odloča sodišče splošne pristojnosti, čemur v pritožbi pritrjuje tudi tožeča stranka. Za taka razmerja je namreč značilno, da nastajajo na ravni prirejenosti oziroma enakopravnosti subjektov. Ena stranka nastopa nasproti drugi avtoritativno z zapovedjo oziroma prepovedjo (Juhart in sodelavci, Pravdni postopek, 1974, stran 219).

Za odločanje o predmetnem zahtevku v upravnem sporu tudi ni podlage v 2. členu ZUS. Prvi odstavek 2. člena ZUS določa, da odloči sodišče v upravnem sporu v mejah tožbenega zahtevka o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, kadar zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno, kar v konkretnem primeru ni podano, ker je v predmetnem sporu zagotovljeno drugo sodno varstvo (spor iz premoženjskega razmerja). Drugi odstavek 2. člena ZUS pa se nanaša na primere, ko sodišče v adhezijskem postopku odloča še o tem, da se tožniku vrnejo vzete stvari oziroma povrne škoda, ki mu je bila napravljena z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, torej s prisilno realizacijo pravnega razmerja, kot izhaja iz dispozitiva upravnega akta. Ker ne gre za tak primer, tudi uporaba te podlage za odločanje o zahtevku ni mogoča. Glede na navedeno je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da zadevo odstopi v reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da bi bilo stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani pa niso upoštevne, ker bo o morebitnem kompetenčnem sporu odločalo neposredno višje sodišče (1. odstavek 23. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je po tem, ko je prvostopno sodišče že odločilo o njenem prvotno postavljenem zahtevku z izpodbijanim sklepom, hkrati s pritožbo predlagala spremembo tožbe. Predlagane spremembe pritožbeno sodišče ni obravnavalo, ker je presojalo le zakonitost izpodbijanega sklepa, poleg tega pa sprememba tožbe v upravnem sporu, po izdaji odločbe sodišča prve stopnje, ni dopustna.