Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je vsaka opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi izrabil letni dopust, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta (tako SEU C-214/16). Iz tega sledi, da se mora delodajalčevo obvestilo in opozorilo v zvezi z izrabo letnega dopusta nanašati na konkretnega delavca in upoštevati njegove konkretne okoliščine. Pritožbeno vztrajanje toženke, da je bil tožnik obveščen in opozorjen v zvezi z izrabo dopusta s sklepom o odmeri letnega dopusta, ki vključuje dikcijo 162. člena ZDR-1, je zato neutemeljeno. Zakonsko normirana pravila ne predstavljajo obvestila in opozorila, na podlagi katerih bi se tožnik mogel in moral zavedati vseh posledic neizrabe letnega dopusta. Ker toženka ni zadostila svoji obveznosti sodelovanja pri omogočanju izrabe tožnikovega dopusta, ki se skladno s sodno prakso Sodišča EU pojmuje strogo, je odgovorna za nastalo škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker neizrabljenega dopusta za leto 2020 ni mogel (več) koristiti.

Sodišče prve stopnje je kot nepotrebno utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev oziroma odpravo sklepov toženke z dne 2. 2. 2023 in 25. 4. 2023. Pravilno je štelo, da predstavlja zahtevek za izplačilo nadomestila oziroma odškodnine za neizrabljen letni dopust čisto denarno terjatev, ki jo lahko delavec na podlagi četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu. Uporaba 24. in 25. člena ZJU glede uveljavljanja predhodnega varstva pri delodajalcu zato v takem primeru ne pride v poštev. Četudi se delavec (javni uslužbenec) posluži predhodnega postopka pri delodajalcu, kot v obravnavanem primeru tožnik, to ne spremeni narave njegovega zahtevka niti njegove potrebnosti.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (I. in III. do V. točka izreka) potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval razveljavitev odločb toženke opr. št. ... z dne 2. 2. 2023 in opr. št. ... z dne 25. 4. 2023 (točka I izreka). Zaradi delnega umika tožbe je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 538,85 EUR (točka II izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2020 plačati znesek 783,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2023 dalje (točka III izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila oziroma odškodnine iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2021 v višini 3.458,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (točka IV izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 297,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

2.Tožnik se pritožuje zoper del sodbe in sklepa, s katerim je bila tožba v delu zavržena in zahtevek zavrnjen (točki I in IV izreka) ter stroškovno odločitev (točka V izreka) zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je njegov pravni interes za razveljavitev oziroma odpravo nezakonitih odločb toženke podan na podlagi določb Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), ki ga upravičujejo do varstva pravic tudi v zvezi z denarnimi zahtevki v postopku pred delodajalcem in sodiščem. Dopusta za leto 2021 ni mogel koristiti iz razlogov izven njegove sfere, zato njegova pravica ni mogla ugasniti. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo petletnega zastaralnega roka za terjatve iz delovnega razmerja, ki je začel teči z vrnitvijo tožnika na delo, je napačno presodilo, da je njegova pravica ugasnila 31. 3. 2023. Toženka ni storila vsega, da bi mu koriščenje letnega dopusta omogočila po vrnitvi z bolniške odsotnosti, zato je nase prevzela tveganje, da ga tožnik ne bo mogel pravočasno izrabiti, kljub temu da je to od nje zahteval pravočasno, še pred potekom 15-mesečnega referenčnega obdobja. Protipravno je ravnala tudi iz razloga, ker ga h koriščenju odpusta ni prej vzpodbudila niti opozorila o možnosti izgube te pravice. Sodišče prve stopnje je z ugotavljanjem tožnikovega namena koriščenja dopusta v maju 2021 in omogočanja izrabe te pravice do izdaje sklepa o odmeri dopusta, odločalo mimo trditvene podlage strank. Toženka, ki nosi trditveno in dokazno breme za razbremenitev svoje odgovornosti, namreč v zvezi s tem ni podala navedb. Ker je štelo, da bi tožnik, ki je delal do 2. 4. 2021, lahko koristil dopust za leto 2020, ne pa tudi vsaj sorazmerni del dopusta za leto 2021, so si razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju. Odločilo je v nasprotju s sodno prakso Sodišča EU, ne da bi pri tem ugotavljalo, ali so podane posebne okoliščine, ki bi utemeljevale odstop od člena 7 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva 2003/88/ES) in člena 31(2) Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Ker se ni opredelilo do pasivnega ravnanja toženke, so razlogi sodbe pomanjkljivi.

3.Tožnik je bil od 2. 4. 2021 do 6. 10. 2023 neprekinjeno odsoten s dela zaradi bolezni. 20. 1. 2023 je podal zahtevo za izplačilo neizrabljenih 6 dni dopusta za leto 2020 in 38 dni dopusta za leto 2021. Toženka je s sklepom z dne 2. 2. 2023 njegovo zahtevo zavrnila, njeno odločitev pa je s sklepom z dne 25. 4. 2023 potrdila tudi Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja.

4.Sodišče prve stopnje je kot nepotrebno utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev oziroma odpravo sklepov toženke z dne 2. 2. 2023 in 25. 4. 2023. Pravilno je štelo, da predstavlja zahtevek za izplačilo nadomestila oziroma odškodnine za neizrabljen letni dopust čisto denarno terjatev, ki jo lahko delavec na podlagi četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu. Uporaba 24. in 25. člena ZJU glede uveljavljanja predhodnega varstva pri delodajalcu zato v takem primeru ne pride v poštev. Četudi se delavec (javni uslužbenec) posluži predhodnega postopka pri delodajalcu, kot v obravnavanem primeru tožnik, to ne spremeni narave njegovega zahtevka niti njegove potrebnosti.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki jih stranki uveljavata v pritožbah, pri čemer je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, niti takih kršitev, ki jih uveljavata stranki v pritožbah. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7.Tožnik je bil od 2. 4. 2021 do 6. 10. 2023 neprekinjeno odsoten s dela zaradi bolezni. 20. 1. 2023 je podal zahtevo za izplačilo neizrabljenih 6 dni dopusta za leto 2020 in 38 dni dopusta za leto 2021. Toženka je s sklepom z dne 2. 2. 2023 njegovo zahtevo zavrnila, njeno odločitev pa je s sklepom z dne 25. 4. 2023 potrdila tudi Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja.

8.Sodišče prve stopnje je kot nepotrebno utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev oziroma odpravo sklepov toženke z dne 2. 2. 2023 in 25. 4. 2023. Pravilno je štelo, da predstavlja zahtevek za izplačilo nadomestila oziroma odškodnine za neizrabljen letni dopust čisto denarno terjatev, ki jo lahko delavec na podlagi četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu. Uporaba 24. in 25. člena ZJU glede uveljavljanja predhodnega varstva pri delodajalcu zato v takem primeru ne pride v poštev. Četudi se delavec (javni uslužbenec) posluži predhodnega postopka pri delodajalcu, kot v obravnavanem primeru tožnik, to ne spremeni narave njegovega zahtevka niti njegove potrebnosti.

9.Tožnikovega pritožbenega zavzemanja za odpravo oz. razveljavitev odločb toženke ne podpirajo niti kriteriji za presojo povračila stroškov predhodnega postopka pred delodajalcem, na katere se v pritožbi smiselno sklicuje tožnik. Sklep VDSS v zadevi Pdp 182/2014, ki se nanaša na povračilo stroškov, nastalih v zvezi z uveljavljanjem nedenarnega zahtevka v predhodnem postopku pred delodajalcem, ko je pogoj za sodno varstvo predhodno uveljavljeno pravno varstvo pri delodajalcu (24. člen ZJU), ni primerljiv z obravnavano zadevo in zato ne potrjuje pritožbenega zavzemanja tožnika za razveljavitev oziroma odpravo sklepov toženke. Prav tako je neutemeljeno njegovo pritožbeno sklicevanje na sklep VDSS Pdp 120/2021, ki se nanaša na odločanje o stroških sodnega postopka v primeru umika tožbe, kar prav tako ni primerljivo z obravnavanim primerom.

10.Na drugačno odločitev glede delnega zavrženja tožbe ne more vplivati tožnikovo pritožbeno utemeljevanje pravnega interesa za izpodbijanje nezakonitih odločb toženke. Sodišče prve stopnje mu je ustrezno priznalo pravovarstveni interes s tem, ko je meritorno odločilo o njegovem denarnem zahtevku, s čimer mu je bilo zagotovljeno varstvo pred zatrjevano protipravnostjo ravnanja toženke.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, ker mu delovno razmerje ni prenehalo, nakar je utemeljenost tožbenega zahtevka ustrezno presojalo na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti. Pri tem ni odločalo izven trditvene podlage, kot neutemeljeno zatrjujeta stranki v pritožbah. Toženka se je v postopku očitkov o protipravnem ravnanju branila z navedbami, da so razlogi za neizrabo letnega dopusta na strani tožnika, ki naj bi bil na podlagi sklepa o odmeri dopusta, dolgoletnih izkušenj in spletnega obveščanja ustrezno seznanjen z načinom koriščenja te pravice. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno tehtalo očitke tožnika o pasivnem ravnanju toženke na eni strani in navedbe toženke, s katerimi je utemeljevala razbremenitev svoje odgovornosti, na drugi. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, zato je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki jo sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno, toženka v pritožbi neutemeljeno oporeka z zatrjevanjem protispisnosti, ki se nanaša na razhajanje med povzetimi izjavami ter listinami in njihovo vsebino. Glede česa naj bi sodišče prve stopnje dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici, toženka v pritožbi ni navedla.

12.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na drugi odstavek 31. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta določa kot pošten in pravičen delovni pogoj za vsakega delavca. Drugi odstavek člena 7 Direktive 2003/88/ES določa, da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom. Skladno s citiranimi določbami je razlagalo četrti odstavek 162. člena ZDR-1, v skladu s katerim ima delavec pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija naslednjega leta zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, do 31. marca leta, ki sledi letu, v katerega je možen prenos letnega dopusta.

13.Pri presoji je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo materialnopravna stališča Sodišča EU. Ker se ta nanašajo na razlago člena 7 Direktive 2003/88/ES in 31. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v tem primeru, je neutemeljen pritožbeni očitek toženke, da sodna praksa Sodišča EU ni primerljiva z obravnavano zadevo. Glede njenega očitka o nasprotujoči si sodni praksi sodišča druge stopnje le-to pojasnjuje, da so v sodbi VDSS Pdp 10/2024, ki jo je pri presoji sodišče prve stopnje pravilno povzelo, upoštevana novejša stališča Sodišča EU glede izgube pravice do plačanega letnega dopusta, ki predstavlja izjemo od siceršnje dolžnosti delodajalca, da koriščenje te pravice omogoči. Drugače se presoja v sklepu VDSS Pdp 445/2022 omejuje na razlago dolžine referenčnega obdobja za prenos pravice do plačanega letnega dopusta, ki je bila naknadno v nacionalni zakonodaji novelirana tako, da se je obdobje za prenos podaljšalo z 12 na 15 mesecev (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1D; Ur. l. RS, št. 114/2023). Tako ne gre za neenotno sodno prakso, temveč sodno prakso, ki obravnava različne vidike pravice do plačanega letnega dopusta.

14.V zvezi s pravico do letnega dopusta za leto 2020 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo razpon referenčnega obdobja za koriščenje te pravice od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020 in 15-mesečnega obdobja za prenos, ki se je iztekel 31. 3. 2022. Glede na to, da je tožnikova odsotnost zaradi bolezni nastopila šele 2. 4. 2021, kar pomeni, da je večji del obdobja, ko bi dopust za leto 2020 lahko koristil, delal, je utemeljeno štelo, da bi ga toženka h koriščenju te pravice morala pozvati, ga k temu vzpodbuditi oziroma ga opozoriti na možnost izgube pravice do neizrabljenega letnega dopusta. Pravilno je ugotovilo, da je toženka svojo obveznost sodelovanja pri omogočanju izrabe tožnikovega dopusta za leto 2020 opustila, zato je zaradi svojega protipravnega ravnanja tožniku odškodninsko odgovorna.

15.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je vsaka opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi izrabil letni dopust, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta. Iz tega sledi, da se mora delodajalčevo obvestilo in opozorilo v zvezi z izrabo letnega dopusta nanašati na konkretnega delavca in upoštevati njegove konkretne okoliščine. Pritožbeno vztrajanje toženke, da je bil tožnik obveščen in opozorjen v zvezi z izrabo dopusta s sklepom o odmeri letnega dopusta, ki vključuje dikcijo 162. člena ZDR-1, je zato neutemeljeno. Zakonsko normirana pravila ne predstavljajo obvestila in opozorila, na podlagi katerih bi se tožnik mogel in moral zavedati vseh posledic neizrabe letnega dopusta. Ker toženka ni zadostila svoji obveznosti sodelovanja pri omogočanju izrabe tožnikovega dopusta, ki se skladno s sodno prakso Sodišča EU pojmuje strogo, je odgovorna za nastalo škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker neizrabljenega dopusta za leto 2020 ni mogel (več) koristiti.

16.Na drugačno presojo ne more vplivati pritožbeno sklicevanje toženke na tožnikovo vlogo za prenos letnega dopusta, ki naj bi potrjevala njegovo seznanjenost s posledicami nepravočasne izrabe letnega dopusta. Tudi sicer pa predstavljajo trditve v zvezi s tem nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena v zvezi z četrtim odstavkom 286. člena ZPP).

17.Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja protislovnost odločitve sodišča prve stopnje, ker naj bi bila v nasprotju z ugotovitvijo, da toženka tožniku ni onemogočala izrabe letnega dopusta. Takšna ugotovitev iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da zagotavljanje dejanske možnosti izrabe letnega dopusta vsebuje tudi dolžnost delodajalca, da delavca k temu spodbudi in ga podrobno in pravočasno pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi, ob koncu referenčnega obdobja oziroma obdobja za prenos prenehal oziroma bo ta pravica izgubljena. Dolžnosti aktivnega ravnanja se toženka ne more razbremeniti s pritožbenim vztrajanjem, da tožniku ni odrekla njegove namere, da preostanek letnega dopusta iz leta 2020 izkoristi v maju 2021. Četudi mu ni prepovedala izrabe letnega dopusta, to še ne pomeni, da mu je koriščenje njegove pravice učinkovito omogočila. Njena odškodninska odgovornost temelji na dejstvu, da tožnika ni spodbudila k izrabi ali ga opozorila na pravočasno izrabo dopusta. S tem je nase prevzela riziko, da tožnik svoje pravice ne bo mogel uresničiti. Pritožbeno stališče toženke, da je vzrok za nastalo škodo izven njene sfere, je zato neutemeljeno.

18.Sodišče prve stopnje je toženki utemeljeno naložilo plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi neizkoriščenih šestih dni dopusta za leto 2020, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2023 dalje. Za tek zamudnih obresti od premoženjske škode je odločilen izvensodni opomin oziroma v tem primeru tožnikov pisni zahtevek za plačilo, na katerega drugi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ veže nastop zamude. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za tek zakonskih zamudnih obresti šele od vložitve tožbe dalje. Ker je tožnik na toženko že 20. 1. 2023 naslovil pisni zahtevek za plačilo iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta, je njena zamuda nastopila po preteku v tej zahtevi določenega 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev.

19.V zvezi z izrabo dopusta za leto 2021 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik večji del referenčnega obdobja za koriščenje te pravice od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021 bolniško odsoten (od 2. 4. 2021 dalje). Odsoten je bil tudi ves čas 15-mesečnega obdobja za prenos letnega dopusta, ki se je iztekel 31. 3. 2023. Ustrezno je štelo, da drugače kot v zvezi z izrabo dopusta za leto 2020, "opozorilna dolžnost" toženke v zvezi z omogočanjem izrabe dopusta za leto 2021 do začetka tožnikove bolniške odsotnosti dne 2. 4. 2021 še ni nastopila. Pri tem je smiselno upoštevalo tožnikovo namero, da letni dopust v pretežni meri izrabi v poletnem času. Pravilno je presodilo, da bi bilo neživljenjsko in pretirano od toženke pričakovati, da tožnika že ob sami odmeri dopusta spodbuja k njegovi izrabi in opozarja na posledice nepravočasnega koriščenja dopusta. Ker tožnika v času bolniške odsotnosti ni bilo na delu, ga ni mogla poučiti o izrabi letnega dopusta, po njegovi vrnitvi na delo pa se je referenčno obdobje in obdobje za prenos letnega dopusta za leto 2021 že izteklo. Očitki tožnika, ki jih ponavlja v pritožbi, da mu toženka s pasivnim ravnanjem (opustitvijo) ni omogočila izrabe letnega dopusta za leto 2021, so po vsem obrazloženem neutemeljeni.

20.Pri presoji je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo namen pravice do plačanega letnega dopusta, ki je v nasprotju z njenim neomejenim kopičenjem v času daljšega obdobja nezmožnosti za delo. Četrti odstavek 162. člena ZDR-1 je razlagalo skladno s stališči Sodišča EU, ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS, da po preteku 15-mesečnega obdobja za prenos plačani letni dopust nima več pozitivnega učinka za delavca kot čas za počitek, ampak ohrani le vidik obdobja za sprostitev in razvedrilo. Upoštevaje varstvo delavca na eni strani, in varstvo delodajalca pred težavami v zvezi z organizacijo dela ob prekomernem kopičenju odsotnosti in posledično pravic delavca na drugi, toženka tožniku po njegovi vrnitvi na delo 7. 10. 2023 ni bila dolžna zagotoviti pravice do plačanega dopusta za leto 2021, ki je po vsem zgoraj obrazloženem s potekom 15-mesečnega obdobja za prenos ugasnila.

21.Tožnik se v pritožni napačno in neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Sodišča EU v zadevah C‑518/20 in C-727/20, C‑619/16, C‑684/16, C‑762/18 in C‑37/19, ki ne potrjuje njegovega zavzemanja za absolutno pojmovanje pravice do letnega dopusta. Pravica do izrabe letnega dopusta ni neomejena, temveč je, razen izjemoma, časovno uokvirjena z referenčnim obdobjem za koriščenje oziroma za prenos. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da takšna izjema v obravnavanem primeru ni podana. Tožnik za izrabo dopusta iz leta 2021 ni bil prikrajšan zaradi protipravnega ravnanja toženke.

22.Časovni okvir referenčnega obdobja za koriščenje in za prenos letnega dopusta za leto 2021 je sodišče prve stopnje pravilno določilo. Za pritožbeno zavzemanje tožnika za podaljšanje možnosti koriščenja letnega dopusta po 31. 3. 2023 ni pravne podlage. Ker je bil tožnik v tem času v bolniškem staležu, odsotnost z dela zaradi bolezni pa izključuje odsotnost z dela zaradi koriščenja letnega dopusta, na drugačno presojo ne more vlivati tožnikovo pritožbeno sklicevanje na pravočasnost njegove pisne zahteve z dne 20. 1. 2023, s katero je še pred potekom obdobja za prenos uveljavljal plačilo iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta. V zvezi s tem se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na petletni zastaralni rok za uveljavljanje zahtevkov iz delovnega razmerja. Njegova pravica do plačanega letnega dopusta za leto 2021 je ugasnila, česar s sklicevanjem na splošni petletni zastaralni rok za zastaranje terjatev iz delovnega razmerja ni mogoče obiti.

23.Tožnikovo pritožbeno zavzemanje, da je njegov zahtevek upravičen vsaj v višini sorazmernega dela dopusta za leto 2021, glede na to, da je štiri mesece v tem letu delal, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Ker tovrstnih navedb ni podal v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti ni pojasnil, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel podati do konca glavne obravnave (prvi odstavek 337. člena v zvezi z četrtim odstavkom 286. člena ZPP), jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

24.Ker niso podani s pritožbama uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je to sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena istega zakona).

25.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena tega zakona. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožb, s katerima nista uspeli. Prav tako nosita vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njima nista prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Sklicevalo se je na razlago Sodišča EU v zadevah C‑762/18 in C‑37/19, C‑214/10, C‑214/16, C‑518/20 in 727/20, C‑684/16, C‑619/16, C‑218/22, C‑569/16 in C‑570/16.

2Ta je začel veljati 14. 9. 2017.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.