UPRS Sodba III U 22/2020-36

Jedro

Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah že izrekla, da povečanje iz navedene določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Na podlagi te določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 3466/2017 z dne 23. 12. 2019 se v zavrnilnem delu I. točke izreka odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom Bpp 3466/2017 z dne 23. 12. 2019 je toženka sklenila, da se tožniku za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi napotnice Bpp 3466/2017 z dne 27. 12. 2017 odmerijo nagrada in potrebni izdatki v skupni višini 3.776,94 EUR, višji tožnikov zahtevek pa je zavrnila (I. točka izreka). Določila je, da se priznani znesek tožniku izplača iz sredstev za BPP na njegov transakcijski račun v 30 dneh od prejema e-računa (II. točka izreka) ter ugotovila, da je tožnik zavezanec za plačilo DDV (III. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z odločbo Bpp 3466/2017 z dne 27. 12. 2017 upravičencu A. A., zoper katerega se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodil kazenski postopek X K 38981/2016, dodeljena redna BPP od 17. 12. 2017 dalje za pravno svetovanje in zastopanje na I. stopnji v tem postopku, za izvajanje BPP pa je bil določen tožnik. Toženka ugotavlja, da je s sklepi z dne 14. 9. 2018, 13. 11. 2018, 10. 4. 2019 in 11. 6. 2019, tožniku za izvajanje te BPP predhodno že priznala delne nagrade in potrebne izdatke.

3.Toženka pojasnjuje, je tožnik za nadaljnje zastopanje upravičenca toženki pravočasno vrnil napotnico z dne 27. 12. 2017 s priloženim stroškovnikom in listinami glede zastopanja ter predlagal, da se mu za opravljene storitve priznajo nagrada in stroški v skupni višini 7.710,11 EUR. Toženka je zahtevku delno ugodila. Kot obrazloži, je tožniku priznala nagrado in potrebne izdatke skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), ob upoštevanju petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, ter ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR. V nadaljevanju toženka utemeljuje število točk, ki jih je na podlagi stroškovnika in v skladu z OT tožniku priznala za posamezne postavke. Tako je tožniku po tar. št. 10/9 OT v zvezi s tar. št. 10/4 OT za zastopanje in zagovor upravičenca na šestih nadaljnjih narokih za glavno obravnavo v času od 21. 5. 2019 do 22. 11. 2019 priznala nagrado v skupni višini 1.500 točk (6 x 250 točk za vsak nadaljnji narok), po tar. št. 10/4 OT za zastopanje in zagovor upravičenca na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 26. 11. 2019 v višini 500 točk (polovica od 1.000 točk) in po prvem odstavku 6. člena OT za urnino na narokih, ki so trajali več kot eno uro, skupno 450 točk (18 x 25 točk za vsake začete pol ure trajanja posameznih narokov nad eno uro). Po četrtem odstavku 6. člena OT je tožniku zaradi udeležbe na narokih priznala še dodatek za odsotnost iz pisarne v skupni višini 340 točk (10 x 20 točk za vsako stran 5-kratne vožnje v trajanju do ene ure, 2 x 30 točk za vsako stran ene vožnje v trajanju do ene ure in pol ter 2 x 40 točk za vsako stran vožnje v trajanju do dveh ur), pri čemer je upoštevala spletne podatke AMZS, iz katerih izhaja, da čas vožnje od ... do središča Ljubljane (v eno smer) znaša 55 minut (torej do ene ure), s tem da mu je za pot dne 2. 7. 2019 zaradi glavne turistične sezone in povečanega prometa priznala čas vožnje do ene ure in pol v vsako smer, za pot dne 15. 10. 2019 pa čas vožnje do dveh ur v vsako smer, ker je tožnik daljši čas vožnje tega dne izkazal s prometnim poročilom.

4.Ker je tožnik upravičenca kot obdolženca zagovarjal zaradi štirih kaznivih dejanj, mu je toženka na podlagi drugega odstavka 7. člena OT za tri nadaljnja kazniva dejanja priznala 75 % povečanje nagrade v višini 1.500 točk (75 % od 2.000 točk) in pojasnila, da se takšno povečanje lahko prizna le za opravljene odvetniške storitve iz posebnega dela OT, medtem ko po ustaljeni sodni praksi priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene (urnina na narokih in odsotnost iz pisarne po 6. členu OT), ni dopustno dodatno povečati. Kot dodaja, je to najbolj očitno pri nadomestilu za odsotnost iz pisane, ki ni povezano s tem, za koliko kaznivih dejanj je tožnik branil upravičenca, medtem ko je pri urnini za porabljeni čas za zastopanje na narokih po presoji toženke že v odmerjeni nagradi upoštevano, da je kazenski postopek potekal v zvezi z več kaznivimi dejanji, saj so naroki trajali dlje in je bila posledično tudi priznana višja urnina. Toženka je tožniku po tretjem odstavku 11. člena OT priznala še pavšalne potrebne izdatke za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 95,9 točke. Te izdatke je skladno z ustaljeno sodno prakso odmerila v višini 1 % od polne nagrade v višini 8.580 točk, ki bi odvetniku pripadala po OT brez upoštevanja polovičnega zmanjšanja po petem odstavku 17. člena ZOdv. Pri tem je še upoštevala, da so bili pavšalni izdatki v višini 2 % od polne nagrade do prvih 1.000 točk tožniku odmerjeni že s predhodnim sklepom z dne 14. 9. 2018. Skupna višina z izpodbijanim sklepom tožniku priznane nagrade in pavšalnih potrebnih izdatkov je tako 4.385,9 točke, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 2.631,54 EUR.

5.Tožniku je toženka po 10. členu OT priznala še izdatke iz naslova kilometrine za sedem voženj iz njegove pisarne v ... na Okrožno sodišče v Ljubljani in nazaj v višini 414,40 EUR (1.120 km x 0,37 EUR); pri tem izračunu se je oprla na spletne podatke AMZS, po katerih je najbližja cestna razdalja med središčem ... in središčem Ljubljane 80 km v eno smer. Na podlagi predloženih fotokopij parkirnih lističev je tožniku po 10. členu OT priznala tudi izdatke iz naslova parkirnin v višini 42,46 EUR (neto znesek brez vštetega 22 % DDV). Po tem členu mu je za narok z dne 22. 11. 2019 priznala še dodatek za dnevnico v višini 7,45 EUR, saj je narok trajal več kot štiri ure, pri tem pa upoštevala vožnjo do ene ure v vsako smer, kar kaže, da je bil tožnik odsoten več kot šest ur, vendar ne več kot osem. Ni pa mu priznala dodatka za dnevnico za narok dne 15. 10. 2019, saj skupni čas poslovne poti tožnika ni trajal več kot šest ur.

6.Ker je tožnik zavezanec za DDV, mu je toženka na skupno višino nagrade in izdatkov, ki znaša 3.095,85 EUR, priznala še 22 % povečanje za DDV v višini 681,09 EUR (drugi odstavek 12. člena OT). Skupni znesek z izpodbijanim sklepom tožniku priznanih nagrade in potrebnih izdatkov tako znaša 3.776,94 EUR.

Tožbene navedbe

7.Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se mu iz naslova izvajanja BPP v predmetni zadevi, poleg že priznane nagrade v višini 3.776,94 EUR, prizna še nagrada v višini 3.933,17 EUR. Zahteva tudi, da toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8.V tožbi navaja, da je toženka odločitev sprejela ob upoštevanju določbe petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena ter načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ti načeli obvezujeta zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, če pa jih ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same. Tožniku je poznano stališče Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, po katerem imajo odvetniki pri opravljanju storitev BPP status "agentov" države, ker opravljajo pozitivne obveznosti države, za kar jih ta tudi financira. Prav tako mu je poznano stališče iz predloga Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv-D), da je plačilo polovične nagrade po petem odstavku 17. člena ZOdv upravičeno, ker odvetnik pri izvajanju BPP opravlja ravno takšne, t.j. pozitivne naloge države in je za opravljene storitve plačan iz proračuna, pri čemer je deležen ugodnosti s tem, da mu ni treba iskati strank. Vendar to po tožnikovem mnenju ne upravičuje sporne ureditve iz petega odstavka 17. člena ZOdv, ker odvetnike v funkciji agentov države spravlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih. Tudi v kazenskem postopku so na podlagi 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) do povračila stroškov za svoje delo upravičeni izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so prav tako "agenti" države, a jim pripada celotna nagrada, čeprav tudi njim ni treba iskati strank in so plačani iz proračuna. Enakost med odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, ter izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci se kaže v tem, da so vsi v postopek pritegnjeni z odločbo sodišča in v njem sodelujejo proti plačilu iz proračuna. Ker kljub temu odvetnikom pripada le polovica nagrade, gre za različno urejanje enakih položajev brez razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Ustavna zahteva enakosti pred zakonom velja tudi glede poklicev pred sodiščem in terja, da se vsi obravnavajo enako in se jim nagrada izplača po istem principu.

9.Tako kot država s plačevanjem prej navedenih udeležencev sodnih postopkov zagotavlja spoštovanje načela socialne države in enakosti pred zakonom v zvezi s pravico do sodnega varstva, s plačevanjem zdravstvenih storitev v okviru sistema javnega zdravstva, predvsem stroškov gradnje prostorov javnih zavodov in s plačevanjem zdravnikov koncesionarjev, zagotavlja spoštovanje načela socialne države v zvezi s pravico do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave. S plačevanjem javnega izobraževalnega sistema, predvsem stroškov gradnje javnih izobraževalnih ustanov in honorarjev za učitelje in zunanje sodelavce, zagotavlja pravico do šolstva in šolanja iz 57. člena Ustave. Kot "agenti" države tako nastopajo tudi izvajalci gradbenih del, ki gradijo prostore javnih zdravstvenih in izobraževalnih ustanov, zdravniki koncesionarji ter učitelji in honorarno plačani zunanji sodelavci. Ti so za svoje delo oziroma storitve, čeprav strank ne iščejo na trgu, plačani iz proračuna v celotni vrednosti storitev. Njihovemu položaju je položaj odvetnikov, ki izvajajo BPP, v bistvenem enak ter za različno obravnavanje ni razumnega razloga. Ker izpodbijana odločitev temelji na določbi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki je v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave, tožnik sodišču predlaga, naj prekine ta postopek in z zahtevo pri Ustavnem sodišču začne postopek za oceno ustavnosti te zakonske določbe.

10.V zakonodajnem predlogu ZOdv-D je ena izmed preteklih vlad kot argument, da je treba odvetnika obravnavati drugače kot ostale "agente" države zaradi nujnih varčevalnih ukrepov, uveljavljala takratno slabo finančno stanje. Ta argument zagotovo ne obstaja več, saj statistični podatki izkazujejo, da je finančno stanje precej boljše kot v času finančne krize, oziroma je še boljše kot v času pred krizo. Očitno se je torej finančna situacija v Republiki Sloveniji izboljšala do te mere, da je mogoče za izvajanje brezplačne pravne pomoči nameniti več sredstev in je država razširila krog upravičencev do brezplačne pravne pomoči. Kljub temu pa so odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, še vedno plačani zgolj polovično, četudi je razlog nujnih finančnih ukrepov na tem področju popolnoma odpadel. Tudi iz tega razloga zato tožnik predlaga, da sodišče postopek prekine in pri Ustavne sodišču začne postopek za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv.

11.Tožnik dalje ugovarja, da mu je toženka nepravilno odmerila nadomestilo za čas odsotnosti iz pisarne v času od 21. 5. 2019 do 26. 11. 2019 za potovanja na relaciji ... - Ljubljana in nazaj. Sklicujoč se na podatke AMZS je štela, da je tožnik za to pot v eno smer porabil 55 minut. Pri tem pa toženka ni upoštevala, da je tožnik v Ljubljano prihajal v času prometne konice. V tem času na ljubljanski obvoznici in drugih mestnih prometnicah nastajajo zastoji, ki čas vožnje podaljšujejo. O teh zastojih poročajo tudi mediji, kar dokazujejo članki s spletnega portala siol.net, ki jih prilaga. Toženka bi mu zato morala za poti priznati čas potovanja več kot eno uro, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje o tem zmotno ugotovljeno.

12.Tožnik ugovarja še, da je toženka v izpodbijanem sklepu zmotno uporabila določbe 6. in 7. člena OT in tar. št. 39/1 OT, s tem, ko pri odmeri urnine za porabljeni čas med zastopanjem na narokih in odmeri nadomestila za odsotnost iz pisarne ni upoštevala 75 % povišanja. OT v drugem odstavku 7. člena določa, da se za zagovarjanje obdolženca skupna vrednost storitve za vsako drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje zviša za 25 %, vendar največ za 100 %. Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju UO OZS), ki je pristojen za razlago OT, je glede identične določbe Odvetniške tarife iz leta 2003 dne 16. 3. 2004 sprejel sklep, da v skupno vrednost storitve spadajo vse storitve odvetniške pomoči, ki jih je odvetnik opravil v zvezi z zagovorom obdolženca v kazenskem postopku in so tarifirane v posebnem ali splošnem delu OT. Glede na vse povedano je zmotno stališče toženke, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne predstavljata nagrade iz 7. člena OT, saj sta tarifirana v splošnem delu OT in zato skladno z omenjenim sklepom UO OZS vključena v skupno vrednost storitve, ki jo je tožnik opravil v okviru dodeljene BPP.

Odgovor na tožbo

13.Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijanem sklepu in razlogih, s katerimi ga je utemeljila, sodišču pa predlagala, naj tožbo zavrne.

14.Sodišče je v nadaljevanju postopka upravnega spora toženki vročilo tudi vse tožnikove nadaljnje pripravljalne vloge (kot so povzete v naslednjih točkah te obrazložitve), vendar pa nanje ni odgovorila.

Prva pripravljalna vloga tožnika z dne 23. 3. 2020

15.Tožnik je v nadaljevanju postopka vložil pripravljalno vlogo z dne 23. 3. 2020, v kateri je navajal, da se ne ne strinja s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano neustavnostjo petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020 (v nadaljevanju sodba X Ips 27/2018). Tako kot Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik SIC) ter Pravilnik o sodnih tolmačih (v nadaljevanju Pravilnik ST), je tudi OT sprejeta na podlagi zakona (19. člen ZOdv), zato gre za enake pravne podlage urejanja plačila, ki izhajajo iz enakih načel določanja višine plačil za storitve v tožbi navedenih poklicev in ki po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh teh poklicev na v bistvenem enak način. Tožnik zavrača stališče, da naj bi OT urejala plačilo odvetnikov za tržno dejavnost. Poudarja, da je plačilo za delo odvetnikov predpisano z OT, h kateri daje soglasje minister za pravosodje. Medtem ko sodni izvedenci, cenilci in tolmači lahko opravljajo tudi drugo dejavnost ali so zaposleni, odvetniki ne smejo opravljati druge dejavnosti (21. člen ZOdv), njihov edini vir zaslužka je opravljanje odvetniškega poklica. Zaradi s strani države predpisane OT in omejitve odvetnikov zgolj na odvetniško dejavnost ni mogoče trditi, da je opravljanje odvetništva tržna dejavnost. Razlikovanje plačila odvetnikov ter plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev glede na pravno podlago plačila ni utemeljeno, tudi sicer pa pravna podlaga za določanje plačila udeležencem sodnih postopkov ne more pomeniti razumnega razloga za polovično plačilo odvetnikov.

16.Kot še navaja, primerjava nagrad po OT in Pravilniku SIC, ki je veljal v času izdaje odločbe o dodelitvi BPP upravičencu, kaže, da se plačilo odvetnikov za enako opravilo neustavno bistveno razlikuje od plačila sodnih izvedencev in cenilcev. Tako je npr. odvetnik za trajanje naroka upravičen do dodatne nagrade 50 točk (ob vrednosti točke 0,459 EUR je to 22,95 EUR), vendar šele po prvi uri naroka. Izvedenec ali cenilec pa je upravičen do nagrade za pripravo na ustno podajanje mnenja na naroku, nato pa še za vsake začete pol ure do nagrade v višini 35,00 EUR (52. člen Pravilnika SIC). Če odvetnik kot izvajalec BPP in sodni izvedenec delo opravita v istem postopku, bo odvetnik za dodatno uro nad eno uro naroka glede na peti odstavek 17. člena ZOdv plačan 11,475 EUR, sodni izvedenec pa za vsake pol ure 35,00 EUR, torej trikrat več. Za čas potovanja na sodišče pripada izvedencu za vsake pol ure 10,00 EUR (četrti odstavek 52. člena Pravilnika SIC, enako 49. člen Pravilnika ST), medtem ko odvetniku za isto opravilo pripada 20 točk ali 9,18 EUR (7. člen OT), pri čemer bo v primeru izvajanja BPP prejel le 4,59 EUR, izvedenec pa 10,00 EUR. Za preglede in oglede izvedencu za eno uro pripada nagrada 46,00 EUR (50. člen Pravilnika SIC), odvetniku (po OT, tar. št. 39/2) pa za pregled spisa za eno uro 100 točk ali 45,90 EUR, pri čemer bo v primeru plačila iz proračuna prejel le 22,95 EUR. Po 47. členu Pravilnika SIC (in enako po sedaj veljavnem pravilniku) se izvedencu za delo ob nedeljah in praznikih ali v času od 22. do 6. ure nagrada poviša za 100 %, medtem ko se po 5. členu OT za storitev, ki jo odvetnik na zahtevo stranke ali organa, ki vodi postopek, opravi ob dela prostih dnevih (prazniki, sobota in nedelja) ali v nočnem času med delavniki (med 20.00 uro zvečer in 8.00 uro zjutraj), točkovna vrednost zviša le za 50 %, ko zastopa stranko po BPP ali uradni dolžnosti, pa se to še razpolovi. Peti odstavek 17. člena ZOdv zato odvetnike pri plačilu za opravljeno delo brez razumnega in utemeljenega razloga postavlja v bistveno slabši položaj v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Gre za arbitrarno odločitev zakonodajalca, ki krši 14. in 22. člen Ustave.

Druga pripravljalna vloga tožnika z dne 18. 9. 2024

17.Tožnik v drugi pripravljalni vlogi dodatno utemeljuje svoje ugovore in oporeka stališčem, ki jih je Vrhovno sodišče glede petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 in nato še v sodbi X Ips 23/2022 z dne 4. 1. 2024 (v nadaljevanju sodba X Ips 23/2022). Navaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 27/2018 pritrdilo tožniku, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila svojega dela iz javnih sredstev, ter da reviziji ni ugodilo le iz razloga, ker ta ni temeljila na zatrjevanju in utemeljevanju, da pravne podlage (odvetnikom OT, izvedencem, tolmačem in cenilcem pa Pravilnik SIC in Pravilnik ST) urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Da je tožnik slednje zatrjeval in izkazal v zadevi X Ips 23/2022, pa izhaja iz odklonilnega ločenega mnenja vrhovnega sodnika dr. Erika Kerševana k sodbi X Ips 23/2022, s katero je Vrhovno sodišče po tožnikovem mnenju spremenilo stališče, ki ga je zavzelo v sodbi X Ips 27/2018, ter revizijo zavrnilo iz razloga, da pri navedenih poklicih ne gre za v bistvenem enak sistem plačil. Tožnik ugovarja še, da je peti odstavek 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave, saj za že opisano razlikovanje plačil upravičencev iz javnih sredstev ni nobenega utemeljenega in razumnega razloga, pač pa gre za arbitrarno in nedopustno odločitev zakonodajalca. Takšno razlikovanje med udeleženci sodnih postopkov je nepravično in pomeni razvrednotenje odvetniškega poklica. Pri tem se sklicuje na stališče Vlade RS, ki ga je ta glede sporne določbe izrazila 31. 8. 2022 na 76. seji Komisije za državno ureditev pri Državnem svetu RS v razpravi glede sprejetja Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv-G), ter poudarja, da je omenjena komisija spremembo soglasno podprla. Da gre za arbitrarno in diskriminatorno poseganje v položaj odvetništva, po mnenju tožnika potrjuje tudi to, da je ZOdv-G, ki velja od 26. 4. 2023, sporno določbo odpravil.

18.Tožnik ugovarja še kršitev 137. člena Ustave in navaja, da ZOdv-D ni bil sprejet ob sodelovanju OZS, čeprav je šlo za zakonsko ureditev, ki ureja ustavni položaj odvetništva. V tej zvezi se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 in tam zavzeto stališče, da iz 137. člena Ustave izhaja najmanj obveznost zakonodajalca, da v primeru, ko sam določa tarifo z zakonom, v zakonodajnem postopku predvidi obvezno sodelovanje OZS. Ta pa v zakonodajni postopek sprejemanja ZOdv-D ni bila pritegnjena, kar izhaja iz njenih dopisov Ministrstvu za pravosodje z dne 2. 12. 2014 in 5. 12. 2014 ter njene pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti ZOdv-D. Tožnik pripominja, da je navedeno stališče iz odločbe U-II-1/09 sicer Ustavno sodišče s sklepom U-I-2/15-11 z dne 3. 12. 2015 spremenilo tako, da če gre za primere zakonskega določanja tarife za zastopanje po uradni dolžnosti v kazenskih zadevah in za izvajanje BPP, zadošča že možnost sodelovanja OZS v zakonodajnem postopku, tj. da se seznani s predlogom zakona in nanj poda mnenje. Vendar Ustavno sodišče ni pojasnilo, zakaj v takem primeru načelo iz 137. člena Ustave ne bi bilo kršeno; nepojasnjeni pa so ostali tudi razlogi za spremembo stališča iz odločbe U-II-1/09. Pač pa razloge za sprejem ZOdv-D razkriva članek odvetnice B. B. Tožnik navaja še, da ne drži navedba v sklepu U-I-2/15-11, da OZS na prejeta gradiva Vlade z dne 4. 12. 2014 ni imela pripomb, saj njeno argumentirano nasprotovanje zakonodajni spremembi izhaja iz dopisa Ministrstvu za pravosodje z dne 5. 12. 2014. Tožnik dodaja, da se je s tožbenimi stališči strinjal tudi Državni svet, saj je 8. 6. 2022 na Ustavno sodišče vložil zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je bila zaradi razveljavitve te določbe z ZOdv-G nato zavržena.

18.Tožnik ugovarja še kršitev 137. člena Ustave in navaja, da ZOdv-D ni bil sprejet ob sodelovanju OZS, čeprav je šlo za zakonsko ureditev, ki ureja ustavni položaj odvetništva. V tej zvezi se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 in tam zavzeto stališče, da iz 137. člena Ustave izhaja najmanj obveznost zakonodajalca, da v primeru, ko sam določa tarifo z zakonom, v zakonodajnem postopku predvidi obvezno sodelovanje OZS. Ta pa v zakonodajni postopek sprejemanja ZOdv-D ni bila pritegnjena, kar izhaja iz njenih dopisov Ministrstvu za pravosodje z dne 2. 12. 2014 in 5. 12. 2014 ter njene pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti ZOdv-D. Tožnik pripominja, da je navedeno stališče iz odločbe U-II-1/09 sicer Ustavno sodišče s sklepom U-I-2/15-11 z dne 3. 12. 2015 spremenilo tako, da če gre za primere zakonskega določanja tarife za zastopanje po uradni dolžnosti v kazenskih zadevah in za izvajanje BPP, zadošča že možnost sodelovanja OZS v zakonodajnem postopku, tj. da se seznani s predlogom zakona in nanj poda mnenje. Vendar Ustavno sodišče ni pojasnilo, zakaj v takem primeru načelo iz 137. člena Ustave ne bi bilo kršeno; nepojasnjeni so ostali tudi razlogi za spremembo stališča iz odločbe U-II-1/09. Pač pa razloge za sprejem ZOdv-D razkriva članek odvetnice B. B. Tožnik navaja še, da ne drži navedba v sklepu U-I-2/15-11, da OZS na prejeta gradiva Vlade z dne 4. 12. 2014 ni imela pripomb, saj njeno argumentirano nasprotovanje zakonodajni spremembi izhaja iz dopisa Ministrstvu za pravosodje z dne 5. 12. 2014. Tožnik dodaja, da se je s tožbenimi stališči strinjal tudi Državni svet, saj je 8. 6. 2022 na Ustavno sodišče vložil zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je bila zaradi razveljavitve te določbe z ZOdv-G nato zavržena.

19.Da je bil sedaj že razveljavljeni peti odstavek 17. člena ZOdv-D sprejet brez razumnega razloga ter da je bilo s tem nerazumno porušeno razmerje med opravljeno storitvijo in dejanskim plačilom, izhaja tudi iz Zapisnika 76. seje Komisije Državnega sveta za državno ureditev. Meni, da je zato skrajni čas, da tudi sodišča sledijo stališčem Vlade in Državnega zbora, na podlagi katerih je bilo z novelo ZOdv-G na podlagi enakih podlag, kot jih v tem upravnem sporu uveljavlja tožnik, razveljavljeno sporno določilo petega odstavka 17. člena ZOdv.

20.Tožnik še navaja, da kolikor dokaže, da bi mu morala toženka z izpodbijanim sklepom priznati in izplačati vtoževani del nagrade za opravljeno delo, to pomeni, da je toženka v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti ter da je denar, ki bi mu ga morala izplačati, neupravičeno uporabljala. Ker obresti po svoji funkciji predstavljajo plačilo za uporabo tujega denarja, mu to nudi podlago, da od toženke zahteva tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tožbeni zahtevek zato dopolnjuje tako, da poleg že postavljenega zahtevka postavlja še zahtevek, da mu toženka zahtevani znesek izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2019 (torej od izdaje izpodbijanega sklepa) do plačila.

Tretja pripravljalna vloga tožnika z dne 30. 9. 2024

21.Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2024 konkretizira, da izpodbijani sklep izpodbija le v zavrnilnem delu I. točke izreka ter predlaga, da se v tem delu odpravi, sodišče pa naj odloči tako, kot izhaja iz tožbenega zahtevka. Stališče, da mu je toženka neutemeljeno zavrnila del zahtevka opira na trditev, da peti odstavek 17. člena ZOdv krši načelo pravne države iz 2. člena Ustave, načelo enakosti iz 14. člena Ustave, načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravico do nepristranskega sodišča iz 23. člena Ustave, pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave, pravico do podjetništva iz 74. člena Ustave, načelo neodvisnosti odvetništva iz 137. člena Ustave ter pravico po poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Opira se tudi na trditev, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo, ko mu je nagradi za urnino in za nadomestilo zaradi odsotnosti iz pisarne znižala s sklicevanjem na peti odstavek 117. člena ZOdv.

22.Tožnik se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča III U 116/2019 z dne 28. 5. 2021, s katero se je spremenila sodna praksa in po kateri se urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne upošteva kot strošek. Izvajalcem BPP se zato urnina in nadomestilo za brezposelnost priznavata v polni višini po OT, brez zmanjšanja po petem odstavku 117. člena ZOdv.

23.Sklepno tožnik še navaja, da je toženki za priznano nagrado po izpodbijanem sklepu dne 7. 1. 2020 izdal račun E 001/2020. Nesporni znesek mu je toženka po tem računu plačala 10. 2. 2020, kar pomeni, da je od tega dne dalje v zamudi s plačilom vtoževanega dela nagrade. Tožbeni zahtevek zato tožnik spreminja tako, da zahteva, da mu toženka od vtoževanega zneska plača zakonske zamudne obresti od 10. 2. 2020 dalje do izdaje sklepa, s katerim mu bo vtoževani znesek priznan, oziroma od sodbe sodišča, s katerim mu bo priznan ta znesek, oziroma do plačila vtoževanega zneska.

Vloga tožnika z dne 1. 10. 2024

24.Tožnik v vlogi z dne 1. 10. 2024 navaja, da njegovo trditev, da je odločitev toženke, ki je pri odmeri urnine in nadomestila za odsotnost iz pisarne upoštevala peti odstavek 17. člen ZOdv, nepravilna, potrjuje tudi sodba Upravnega sodišča III U 172/2020 z dne 28. 6. 2024.

Nadaljnji potek upravnega spora

25.Sodišče je 30. 9. 2024 v zadevi opravilo prvi narok za glavno obravnavo, na katerem je tožnik sodišču predložil tretjo pripravljalno vlogo. Sodišče je zato narok preložilo za nedoločen čas, da bi se toženka, ki na naroku ni bila navzoča, s tem lahko seznanila. V zadevi je še pred razpisom naroka o nadaljevanju glavne obravnave prišlo do spremembe razpravljajoče sodnice. Sodišče bi zato moralo glavno obravnavo pričeti znova, vendar pa je še pred tem obe stranki seznanilo z možnostjo, da lahko sodišče v zadevi odloči tudi brez izvedbe glavne obravnave na podlagi listinskih dokazov. Ker sta obe stranki s tem pisno soglašali, je sodišče odločitev v zadevi sprejelo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo (peta alineja drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Presoja sodišča

K točki I izreka:

26.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost zavrnilnega dela I. točke izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka v presežku nad priznanim zneskom 3.776,94 EUR (z vključenim DDV) zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje nagrade in stroškov za izvajanje BPP.

27.Tožba je utemeljena.

Glede za zadevo relevantne določbe petega odstavka 17. člena ZOdv1

28.Sodišče se najprej opredeljuje do ugovorov, s katerimi tožnik uveljavlja, da je v tem sklepu uporabljena določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik namreč zatrjuje, da gre za nedopustno različno ureditev plačila odvetnikom, ki izvajajo BPP, glede na plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem, pa tudi vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih (konkretno v kazenskem postopku), saj meni, da ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavanje.

29.Peti odstavek 17. člena ZOdv, kot ga je uporabila toženka in kot je relevanten za obravnavano zadevo, določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (torej OT).

30.Sodišče pritrjuje tožbenemu stališču, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako ter da mora, če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. V tej zvezi pojasnjuje, da je že predlagatelj ZOdv-D, s katerim je bila v ZOdv vključena sporna določba petega odstavka 17. člena, v postopku sprejemanja tega zakona navedel razloge, ki se nanašajo na skladnost predlagane spremembe oziroma dopolnitve zakona z Ustavo (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052, št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Kot je navedel, je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije, izhajal pa je tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 ugotovilo, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja BPP. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato določanje cen teh odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Tudi predlagatelj ZOdv-D je zato izpostavil, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora za pridobitev strank sam prizadevati in je poleg tega v potencialni negotovosti glede plačila.

31.Do vprašanja, ali je zakonska ureditev, ki je v petem odstavku 17. člena ZOdv za odvetnike, ki izvajajo BPP, omejevala višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave (ki določa, da so vsi pred zakonom enaki) z vidika zatrjevanega razlikovanja glede na položaj sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče, in sicer najprej v sodbi X Ips 27/2018, v kateri je ponovilo ustaljeno stališče, da drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom in narekuje, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom torej ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Razlikovanje mora služiti ustavno dopustnemu cilju, ta cilj mora biti v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu, uvedeno razlikovanje pa mora biti primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.

32.Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 27/2018 navedlo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila (nagrade) za svoje delo iz javnih sredstev. Vendar pa je treba pri primerjavi njihovih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem v času izdaje (v tam obravnavani zadevi) izpodbijanega sklepa pa na podlagi Pravilnika SIC in Pravilnika ST. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo BPP, z navedenimi poklici v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi zato morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in da po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh omenjenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti zgolj ob primerjavi navedenih pravnih podlag ni mogoče ugotoviti prima facie, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko omenjena pravilnika urejata plačilo sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi zaključilo, da ni izkazana trditev stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo BPP, z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače.

33.Do vprašanja, ali sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv postavlja odvetnike, ki izvajajo storitve BPP, v neenakopraven položaj s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači, pa se je Vrhovno sodišče nato opredelilo še v sodbi X Ips 23/2022, s katero je zavrnilo revizijo, ki jo je vložil prav tožnik iz sedaj obravnavanega upravnega spora. Kot je v omenjeni zadevi uvodoma pojasnilo Vrhovno sodišče (13. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), je pravni temelj za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v zakonu, kadar nosilec pravice zatrjuje splošno neenakopravno obravnavanje, drugi odstavek 14. člena Ustave. V 22. členu Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, pa je pravna podlaga za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v konkretnih postopkih (npr. pravice do izjavljanja, do obrazloženosti sodne odločbe, prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse itd.) ter zato 22. člen Ustave v zvezi z (v omenjeni zadevi dopuščenim revizijskim) vprašanjem, ki se ne nanaša na procesna jamstva, ni uporabljiv. Tudi v sodbi X Ips 23/2022 (14. točka obrazložitve) je Vrhovno sodišče pojasnilo, da po drugem odstavku 14. člena Ustave ne gre za enostavno splošno enakost vseh, temveč za to, da je treba enako obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so v bistvenem podobni. In obratno, različno je treba obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so si v bistvenem različni. Različna obravnava enakih subjektov ter pravnih in dejskih okoliščin pomeni poseg v pravico do enakopravnosti, razen če jo oblastveni organ lahko upraviči, ker za takšno razlikovanje obstaja razumen razlog. Temeljna predpostavka, iz katere izhaja Ustavno sodišče, ko presoja, ali gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, je, da opredeli položaja, ki ju primerja - ali torej sploh gre za bistveno enaka položaja. Za presojo tega, katere podobnosti ali razlike v položajih so bistvene, Ustavno sodišče izhaja iz predmeta pravnega urejanja.

34.Pri presoji skladnosti petega odstavka 17. člena ZOdv z drugim odstavkom 14. člena Ustave je zato treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali so odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodni izvedenci, cenilci in tolmači na drugi strani v bistveno enakih položajih. Vrhovno sodišče poudarja, da so vsi navedeni nepogrešljivi udeleženci sodnih postopkov, vendar to ne pomeni tudi, da so njihovi položaji v sodnih postopkih v bistvenem enaki (15. in 16. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022).

35.Kot pojasnjuje Vrhovno sodišče (17. točka obrazložitve navedene sodbe), je odvetništvo del pravosodja. Je samostojna in neodvisna služba, ki jo odvetniki opravljajo kot svoboden poklic (prvi odstavek 137. člena Ustave in 1. člen ZOdv). V okviru opravljanja odvetniškega poklica odvetniki pravno svetujejo, zastopajo in zagovarjajo stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavljajo listine in zastopajo stranke v njihovih pravnih razmerjih (prvi odstavek 2. člena ZOdv). Po izobrazbi so pravniki (3. točka prvega odstavka 25. člena ZOdv). Stranka odvetnika izbere sama. Če ji je dodeljena BPP (kot upravičencu v konkretnem primeru) in si odvetnika ne izbere sama, ji ga določi pristojni organ za BPP (tretji odstavek 2. člena in prvi odstavek 30. člena ZBPP). Pristojni organ za BPP ne more izbrati kateregakoli odvetnika, ampak (praviloma) samo tiste, ki so se prosto odločili, da se bodo uvrstili na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, ki ga vodi OZS. Z njega se lahko tudi kadarkoli izbrišejo (tretji in peti odstavek 5. člena ZOdv). Četudi odvetnika postavi organ za BPP, odvetnik še vedno deluje v vlogi pomočnika stranke.

36.Za razliko od odvetnikov (kot nadaljuje Vrhovno sodišče v 18. točki obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) sodni izvedenci, cenilci in tolmači niso del pravosodja. V sodnih postopkih niso pooblaščenci ali zagovorniki strank, ampak pravzaprav dokazna sredstva (sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga). Določi jih torej razpravljajoče sodišče (in ne posebni organ), ki tudi usmerja dokazovanje z njimi oziroma njihovo delo, saj jim označi predmet, ki naj ga pregledajo, jim postavlja vprašanja in po potrebi od njih zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Značilnost izvedenca je, da je to lahko kdorkoli od strokovnjakov z določenega strokovnega področja ter da ga je zato mogoče izbirati in izločiti iz istih razlogov kot sodnika. Z določbami o izločitvi izvedencev se (za razliko od odvetnikov, ki so vselej na strani stranke) zagotavlja njihova nepristranskost. Izvedenec je specifičen pomočnik sodišča, njegov sodelavec, saj sodišču posreduje znanje, s katerim samo ne razpolaga. Biti sodni izvedenec, cenilec ali tolmač ni poklic, ti subjekti po izobrazbi praviloma tudi niso pravniki. Prav njihov poklic in izobrazba, ki se razlikujeta od klasičnih pravosodnih poklicev, sta razlog za to, da imajo strokovno znanje in izkušnje, zaradi katerih jih sodišče pritegne v postopek.

37.Kot nato v sodbi X Ips 23/2022 (19. do 21. točka obrazložitve) navaja Vrhovno sodišče, je že v sodbi X Ips 27/2018 poudarilo, da so tudi pravne podlage za plačilo navedenih poklicev različne in da ob njihovi primerjavi prima facie ni mogoče ugotoviti, da bi izhajale iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh omenjenih poklicev in bi po vsebini torej urejale plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Že iz samega namena teh predpisov je razvidna bistvena medsebojna razlika, da OT ureja plačilo odvetnikov za tržno dejavnost; pravilnika, ki urejata višino plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, pa plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je v času, ko je bil izdan v zadevi X Ips 23/2022 izpodbijani upravni akt (10. 4. 2019), pravno podlago za določitev višine plačila odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, predstavljala OT (v zvezi s spornim petim odstavkom 17. člena ZOdv). Pravne podlage za določitev višine plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev pa ni več predstavljal Pravilnik SIC, ampak Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik), sprejet na podlagi Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazano, da bi OT in Pravilnik urejala plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh obravnavanih subjektov, in bi po vsebini torej urejala njihovo plačilo na v bistvenem enak način. Vrhovno sodišče poudari, da gotovo ne drži, da sta OT in Pravilnik v tem smislu primerljiva že zato, ker sta oba sprejeta na podlagi zakona, slednje namreč velja (oziroma vsaj naj bi veljalo) za vse podzakonske predpise in druge splošne akte. Vse gospodarske dejavnosti so tudi do določene mere regulirane - da je odvetništvo regulirano s strani države, zato ne pomeni, da ga ni mogoče hkrati opredeliti kot tržno dejavnost. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da odvetniki v položaju, ko delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, opravljajo gospodarsko dejavnost, ki je predmet varstva v okviru svobodne gospodarske pobude. In prav določitvi višine plačila stranke odvetniku za opravljanje te gospodarske dejavnosti je primarno namenjena OT. To potrjuje tudi prvi odstavek njenega 1. člena, po katerem ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom za izvršene pravne storitve. Navedeno pa ne velja za Pravilnik, ki je za razliko od OT namenjen zgolj in samo odmeri nagrade in stroškov sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, s strani sodišča, za njihovo delo, ki ga v okviru sodnih postopkih opravijo kot pomočniki sodišča. Namenjen ni niti okvirni opredelitvi cen storitev sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, ki jih ti opravljajo v posledici svojega nastopanja na trgu, pa čeprav so te vsebinsko lahko enake tistim, ki jih sicer opravljajo za sodišče.

38.Po stališču Vrhovnega sodišča (22. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) tudi okoliščina, da ima stranka dodeljeno BPP tako za pravno svetovanje in zastopanje, kot za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka - med njimi stroškov za izvedenca, cenilca ali tolmača, torej v primerih, ko so tako odvetnik kot navedeni subjekti plačani iz proračuna, ne vpliva na (ne)primerljivost njihovih položajev. Odvetnik je še vedno zastopnik stranke in zagovarja njene interese, izvedenec pa ostaja nepristransko dokazno sredstvo. Kot rečeno, je odvetnik tudi že vnaprej (z vpisom na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP) pristal na zastopanje stranke, ki ji je dodeljena BPP, izvedenec pa na sodelovanje v postopku nima vpliva in se ne more vnaprej odločiti, da v takšnih zadevah ne bo sodeloval.

39.Vrhovno sodišče je po navedenem presodilo (23. do 30. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), da med odvetniki ter sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači obstajajo bistvene razlike, ki izhajajo tako iz drugačne narave njihovega dela oziroma vsebine njihovih storitev, kot tudi iz pravnih podlag, ki določajo višino njihovega plačila. Navedeno Vrhovno sodišče utemeljuje tudi s primerjavo opravil in plačil odvetnikov ter izvedencev, ki jih je izpostavil tožnik, pri čemer opozarja, da je treba položaje, ki se primerjajo, vedno analizirati celostno in ne, kot to stori tožnik, z vidika posameznih parcialnih in postranskih vidikov. Vrhovno sodišče je zaključilo, da so odvetniki, ki v sodnih postopkih izvajajo storitve BPP, zaradi drugačne narave in načina izvajanja njihovega dela, pa tudi zaradi drugačne pravne podlage, ki določa višino njihovega plačila, v bistveno drugačnem pravnem položaju kot sodni izvedenci, cenilci in tolmači. Zato ni ovir, da zakonodajalec teh položajev ne bi smel različno urejati. Ob tem je še izpostavilo, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-84/15-19 z dne 18. 5. 2017 že ugotovilo, da zaradi drugačne narave in načina izvajanja dela v bistveno enakih položajih niso niti sodni izvedenci in cenilci na eni strani ter sodni tolmači na drugi. Razlike, ki izhajajo iz narave dela posameznega poklica, pa so v primeru, kot je obravnavani, samo še bolj očitne. S pojasnilom, da ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj (drugi odstavek 26. člena ZUstS), je tudi Ustavno sodišče že večkrat zavrnilo ustavne pobude glede skladnosti spornega petega odstavka 17. člena ZOdv z Ustavo. Z njimi povezanih ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo, ker ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, ali za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi odstavek 55.b člena ZUstS). Ob tem ni nepomembno, da so pobudniki (odvetniki) v nekaterih izmed teh zadev zatrjevali tudi neenakopravnost v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Vrhovno sodišče glede na vse obrazloženo sklene, da pri odvetnikih, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih na drugi strani že v osnovi ne gre za v bistvenem enaka položaja, posledično pa njuno različno urejanje ne more predstavljati posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Po presoji tukajšnjega sodišča je enak zaključek utemeljen tudi v tem upravnem sporu, saj se ključne navedbe tožnika bistveno ne razlikujejo od tistih, ki so bile podane v zadevi X Ips 23/2022. Ker tožnik kot primerjano kategorijo omeni tudi vročevalce, sodišče le še dodaja, da v času izdaje izpodbijanega sklepa Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku (ki je urejal položaj vročevalcev), ni več veljal, tožnik pa tudi sicer v zvezi s tem ni podal nobenih konkretnejših navedb.

40.Tožnik navaja še, da neutemeljeno razlikovanje plačil upravičencem iz javnih sredstev, poleg kršitve pravice iz 14. člena Ustave pomeni tudi kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave, ter dodaja, da je takšno razlikovanje med udeleženci sodnih postopkov nepravično in da gre za razvrednotenje odvetniškega poklica. Zakaj razlikovanje med plačili nagrad odvetnikom, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter plačili nagrad sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem na drugi strani ne predstavlja kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave, je sodišče že pojasnilo v predhodnih točkah te obrazložitve. S sklicevanjem na takšno (dopustno) razlikovanje med udeleženci sodnih postopkov tožnik tudi ne more izkazati kršitve načela pravne države oziroma načela pravičnosti, ki izhajata iz 2. člena Ustave. Prav tako kršitve tega člena Ustave ne more utemeljiti s sklicevanjem na dejstvo, da se je z novelo ZOdv-G sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv spremenila, niti s sklicevanjem na mnenja OZS, Vlade, Komisije za državno ureditev ali drugih subjektov, ki so bila podana v zvezi z ZOdv-G in so se nanašala na določbo petega odstavka 17. člena ZOdv, saj je presoja skladnosti zakonov z Ustavo v pristojnosti sodišč in ne drugih subjektov. Sicer pa so v tožnikovih vlogah povzeta stališča navedenih subjektov (da določba petega odstavka 17. člena ZOdv ni pravična in poštena ter da predstavlja nerazumno porušeno razmerje med opravljeno storitvijo in dejanskim plačilom) splošna in niso podprta s konkretnimi razlogi, ki bi omogočali njihovo presojo z vidika kršitve načela pravne države in načela pravičnosti.

41.Tožnik ugovarja še kršitev 137. člena Ustave, ki je, kot navaja, posledica tega, da novela ZOdv-D, s katero je bil sprejeta tudi sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ni bila sprejeta ob sodelovanju OZS v zakonodajnem postopku, čeprav je šlo za ureditev, ki ureja ustavni položaj odvetništva. Prav o tem vprašanju pa se je, kot izrecno navaja tožnik sam, že izreklo Ustavno sodišče v sklepu U-I-2/15-11 z dne 3. 12. 2015, s katerim je pobudo OZS za začetek postopka za oceno ustavnosti navedenega zakonskega člena zavrnilo kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi je ponovilo stališče iz svoje odločbe U-II-1/09-9 z dne 5. 5. 2009, da iz načela samostojnosti in neodvisnosti odvetništva iz 137. člena Ustave izhaja obveznost zakonodajalca, da v primeru, ko sam določa tarifo z zakonom, v zakonodajnem postopku predvidi obvezno sodelovanje OZS. Navedeno stališče pa je v nadaljevanju posebej opredelilo (in ne spremenilo, kot navaja tožnik) za primere, ko je treba v zvezi z zahtevo po sodelovanju OZS upoštevati, da v primerih obvezne obrambe v kazenskih postopkih in obveznega zastopanja v postopkih BPP odvetniki dejansko opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in ki jih država tudi v celoti financira. Ustavno sodišče je pojasnilo, da mora imeti OZS tudi v teh primerih možnost sodelovanja v zakonodajnem postopku, vendar je zahteva po sodelovanju blažja oziroma zadošča, da je OZS s predlogom tarife seznanjena in ima možnost podati svoje mnenje. Glede na navedeno so neutemeljeni tožbeni ugovori v tej smeri (enako sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 65/2021 z dne 2. 3. 2021).

42.Tako kot Ustavno sodišče, tudi tukajšnje sodišče ugotavlja, da je iz gradiva Vlade (EVA 2014-2030-0052 z dne 4. 12. 2014), ki vsebuje predlog ZOdv-D, razvidno, da je bilo gradivo posredovano v usklajevanje OZS, ki nanj ni imela pripomb. Na 13. in 14. strani tega gradiva je namreč navedeno, da je bilo gradivo na spletni strani Ministrstva za pravosodje objavljeno 28. 11. 2014 in posredovano v strokovno usklajevanje (med drugim) tudi OZS ter da slednja nanj ni imela pripomb. Da je OZS gradivo prejela 28. 11. 2014, izhaja tudi iz njenega dopisa Ministrstvu za pravosodje z dne 2. 12. 2014, v katerem OZS prosi za primeren rok, da se na predlagane zakonske spremembe odzove, pripomb na predlog ZOdv-D pa tam ne podaja. Te pripombe je podala šele v dopisu omenjenemu ministrstvu z dne 5. 12. 2014, zato je razumljivo, da v gradivu z dne 4. 12. 2014 niso vsebovane. Kot je ugotovilo že Ustavno sodišče, iz Poročila Odbora za pravosodje z dne 12. 12. 2014 k predlogu ZOdv-D (EPA 215-VII) izhaja, da je Odbor kot matično delovno telo obravnaval predlog tega zakona na seji 10. 12. 2014 ter da sta bila na tej seji navzoča predsednik in podpredsednik OZS, ki sta tudi izrazila stališče OZS do predloga zakona. Glede na navedeno tožnik ne more uspeti z navedbami, da ZOdv-D ni bil sprejet ob sodelovanju OZS v zakonodajnem postopku, posledično pa so v zvezi s tem neutemeljeni njegovi očitki o protiustavnosti postopka sprejemanja ZOdv-D.

43.V zvezi s člankom B. B., na katerega se sklicuje tožnik pri argumentiranju, zakaj naj bi bil v resnici sprejet ZOdv-D, pa sodišče dodaja, da iz obrazložitve predloga ZOdv-D z dne 4. 12. 2014 izhaja, da je zakonodajalec določitev nižjega plačila utemeljil (tudi) z nujnostjo omejitve javno finančnih učinkov nove OT, po kateri so postavljeni in dodeljeni odvetniki, drugače kot po prejšnji odvetniški tarifi, upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev kot odvetniki, ki delujejo na trgu in prosto iščejo stranke ter so ob tem izpostavljeni potencialni negotovosti glede plačila. Kot je še pojasnjeno, je Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) v nasprotju z novo OT v obsežnem 6. poglavju (32. do 40. člen ZOdvT) določal pravila v zvezi z nagradami postavljenih ali dodeljenih odvetnikov. Da to drži, je razvidno iz Tarife ZOdvT, po kateri je nagrada ali količnik nagrade določen različno glede na to, ali gre za izbranega odvetnika ali pa dodeljenega ali postavljenega odvetnika. Tako je npr. v 4. delu Tarife, ki se nanaša na kazenski postopek, določena nagrada za narok za vsak dan glavne obravnave v postopku pred okrajnim sodiščem (tar. št. 4312) v razponu od 40 EUR do 265 EUR za izbranega odvetnika ter 120 EUR za postavljenega oziroma dodeljenega odvetnika, nagrada za narok za vsak dan glavne obravnave v postopku pred okrožnim sodiščem, in sicer tričlanskim senatom (tar. št. 4322) v razponu od 45 EUR do 310 EUR za izbranega odvetnika ter 140 EUR za postavljenega oziroma dodeljenega odvetnika ter nagrada za narok za vsak dan glavne obravnave v postopku pred okrožnim sodiščem, in sicer petčlanskim senatom (tar. št. 4332) v razponu od 70 EUR do 515 EUR za izbranega odvetnika ter 235 EUR za postavljenega oziroma dodeljenega odvetnika. Glede na navedeno po presoji tukajšnjega sodišča iz namena zakonodajalca ne izhaja, da bi določitev nižjega plačila predstavljala oblasten in nedopusten poseg v ustavno zagotovljeno samostojnost in neodvisnost odvetništva, saj je zakonodajalec razloge za sprejem ZOdv-D pojasnil, tožnik pa kot drugačne razloge za njegov sprejem podaja navedbe iz članka, za katere ne predloži dokazov. Upoštevajoč vse povedano po presoji sodišča peti odstavek 17. člena ZOdv tudi ni v nasprotju z načelom svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, saj so, kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 23/2022, vse gospodarske dejavnosti, tudi odvetništvo, do določene mere regulirane.

44.Tožnik v tretji pripravljalni vlogi še zatrjuje, da peti odstavek 117. člena ZOdv krši tudi načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravico do nepristranskega sodišča iz 23. člena Ustave, pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave ter pravico po poštenega postopka iz 6. člena EKČP, vendar pa teh ugovorov ne konkretizira in se zato sodišče do njih ne more opredeljevati.

45.Ker, glede na vse navedeno, za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju sodišča ni protiustavna, sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine ta sodni postopek in začne postopek za presojo zakona pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave).

Glede nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne (čas trajanja potovanja)

46.V četrtem odstavku 6. člena OT je določeno, da pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk.

47.Tožnik se ne strinja z odmerjenim nadomestilom za odsotnost iz pisarne v času potovanj za upravičenca zaradi udeležbe na sedmih narokih za glavno obravnavo v obdobju od 21. 5. 2019 do 26. 11. 2019, med drugim zaradi časa trajanja potovanja, kot ga je upoštevala toženka. Toženka je pri petih potovanjih na relaciji ... (s sedeža tožnikove odvetniške pisarne) - Ljubljana (do sedeža tamkajšnjega okrožnega sodišča) upoštevala, da je tožnik za to pot v eno smer porabil 55 minut in mu namesto priglašene ure in pol odsotnosti ter uveljavljanih 60 točk za potovanje v eno smer (oziroma v obe smeri skupaj 120 točk) priznala odsotnost le v trajanju do ene ure za potovanje v eno smer. Ob upoštevanju petega odstavka 17. člena ZOdv je zato tožniku priznala nadomestilo za odsotnost iz pisarne za ta potovanja v višini 20 točk za eno smer vožnje ali 40 točk za obe smeri, oziroma za pet potovanj skupaj 200 točk. Pri tem se je oprla na podatke spletne strani AMZS, iz katerih izhaja, da običajni čas vožnje iz ... do središča Ljubljane znaša 55 minut do ene ure. Ob upoštevanju te spletne strani je toženka za potovanje tožnika dne 2. 7. 2019 upoštevala, da je bil čas tega potovanja zaradi glavne turistične sezone daljši in je trajal eno uro in pol v eno smer. Tožniku je zato za odsotnost iz pisarne za ta dan in ob upoštevanju petega odstavka 17. člena ZOdv priznala 30 točk za vsako stran vožnje, skupaj 60 točk. Za potovanje dne 15. 10. 2019 pa je toženka na podlagi prometnega poročila, ki ga je predložil tožnik in iz katerega je izhajalo, da je tega dne potovanje iz ... do Ljubljane trajalo dve uri, tožniku priznala nadomestilo za odsotnost iz pisarne v višini 40 točk v eno smer oziroma 80 točk v obe smeri, vse ob upoštevanju petega odstavka 17. člena ZOdv.

48.Sodišče ugotavlja, da je za tožnika sporen čas potovanja za pet narokov, ko je toženka upoštevala, da traja čas vožnje med ... in Ljubljano 55 minut, medtem ko je za potovanji dne 2. 7. in 15. 10. 2019 upoštevala tak čas potovanja, kot ga je tožnik uveljavljal s stroškovnikom. Po pregledu spisov sodišče ugotavlja, da je tožnik v stroškovniku, ki ga je priložil k napotnici, glede nadomestila za odsotnost iz pisarne v času potovanja v dneh 21. 5., 28. 5., 10. 9., 21. 11. in 26. 11. 2019 ob postavkah "pristop na glavno obravnavo" navedel le, da uveljavlja to nadomestilo v času potovanja na relaciji ... - Ljubljana - ... dvakrat do 1,5 ure, skupaj 120 točk. Pri tem ni konkretiziral, od kdaj do kdaj je bil odsoten iz pisarne zaradi udeležbe na posameznem naroku, niti ni predložil listin, ki bi izkazovale razdaljo in čas, potreben za pot od njegove pisarne na Okrožno sodišče v Ljubljani. Okoliščina odsotnosti iz pisarne v času potovanja za stranko je po naravi stvari lahko iz objektivnih razlogov, na katere odvetnik nima nujno vpliva, variabilna in od primera do primera različna. Obenem pa je prav zato po presoji sodišča na strani odvetnika breme, da ob predložitvi izpolnjene napotnice, ki mora po zakonu vsebovati obračun stroškov in posamezne zneske, ki jih je treba izplačati oziroma vrniti (deseta alineja četrtega odstavka 39. člena ZBPP), priloži stroškovnik za opravljena dejanja (tretji odstavek 40. člena ZBPP), ki vsebuje tudi čas potovanja oziroma čas odsotnosti iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), z utemeljitvijo in izkazom njegovega trajanja, če to odstopa od tistega, ki izhaja iz podatkov spletnih merilnikov razdalj in časa trajanja potovanj, kot je merilnik na spletni strani AMZS. Tožnik bi moral, če je čas posamezne vožnje odstopal od povprečnih podatkov AMZS ali drugega primerljivega spletnega merilnika, stroškovniku priložiti konkretne podatke oziroma listine, iz katerih bi bilo razvidno, za koliko in zakaj je bil čas posamezne vožnje daljši (kot je to npr. storil za potovanje dne 15. 10. 2019). Tega v upravnem postopku ni storil, temveč je začel trajanje odsotnosti iz pisarne utemeljevati in dokazovati šele v tožbi. V upravnem sporu pa stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze že v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Že zato tožnik s temi navedbami in v zvezi z njimi predlaganimi dokazi ne more uspeti, prav tako tudi ne s posplošenim sklicevanjem medijsko znane zastoje na ljubljanski obvoznici in mestnih prometnicah, saj to ne dokazuje daljšega trajanja vsake konkretne posamezne odsotnosti iz pisarne.

Glede povečanja plačila iz naslova urnine ter nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne po 7. členu OT

49.Za tožnika je sporna tudi odločitev toženke glede povečanja plačila na podlagi za obravnavano zadevo relevantne določbe (tedaj veljavnega) drugega odstavka 7. člena OT, po kateri se za zagovarjanje obdolženca, za zastopanje oškodovanca ali nadomestnega tožilca ali zasebnega tožilca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 odstotkov, vendar največ za 100 odstotkov. Med strankama je sporno, ali je to povišanje (glede na štiri kazniva dejanja, ki so se v predmetnem kazenskem postopku očitala upravičencu) treba uporabiti tudi za urnino ter za nadomestilo za odsotnost iz pisarne. Toženka meni, da ne, in to utemeljuje na stališču, da je na navedeni podlagi dopustno povečanje priznanih nagrad le za odvetniške storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi nagrad, ki so časovno ovrednotene, tožnik pa temu oporeka in izpostavlja razlago UO OZS z dne 16. 3. 2004.

50.Ker se tožnik sklicuje na obvezno razlago OT, ki jo je sprejel UO OZS, je treba poudariti, da je sodišče vezano na Ustavo in zakon (125. člen Ustave). OT je podzakonski akt, ki ga OZS sprejme na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu ZOdv, po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje, veljati pa začne po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv (prvi odstavek 20. člena) določa, da sodišča in drugi organi pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporabljajo OT, ne predpisuje pa, da so dolžni uporabljati tudi obvezno razlago OT, ki jo sprejme sama OZS. Slednje je določeno le v drugem odstavku 19. člena OT, ki pa je s tem presegel zakonski okvir javnega pooblastila. Zato obvezne razlage OT, ki jo sprejme OZS brez soglasja ministra za pravosodje in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevah I Up 996/2005 in I Ips 345/2005, o tem vprašanju pa se je izreklo tudi v sodbi X Ips 23/2022 (31. in sledeče točke obrazložitve), v kateri je poudarilo, da so sodniki na splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil vezani le, če so ti skladni z Ustavo in zakonom, in ne že zato, ker so sprejeti na podlagi zakona ali (še manj) ker bi ti akti sami tako določali. Kot je še navedlo Vrhovno sodišče, na presojo sodišča o (ne)skladnosti splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil z zakonom prav tako ne vpliva, ali je z njegovim sprejemom soglašal minister za pravosodje. Institut exceptio illegalis je namreč namenjen prav sodnemu nadzoru zakonitosti izvršilne veje oblasti in je kot tak uporabljiv za vse podzakonske predpise in splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil, torej tudi za tiste, ki jih sprejme ali z njimi soglaša minister. Ta s sporno obvezno razlago sicer ni soglašal. Glede na to, da sodišča po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča niti na obvezne (avtentične) razlage zakonov niso vezana, je še toliko manj primerno, da se ta ideja prenaša na podzakonsko raven. Opisanemu stališču, ki je tudi sicer ustaljeno v upravnosodni praksi, sledi tudi tukajšnje sodišče, ki je torej moralo (brez upoštevanja obvezne razlage UO OZS) presoditi, ali je toženka s tem, ko je iz povečanja skupne vrednosti storitve izvzela urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, pravilno uporabila materialno pravo.

51.Glede na predhodno citirano določbo drugega odstavka 7. člena OT se kot ključno zastavi vprašanje, kaj pomeni pojem "storitev". OT odvetniško storitev opredeljuje v 2. členu kot delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa. V skladu z drugim odstavkom 2. člena OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Na podlagi razlage teh določb je zaključiti, da odvetniški stroški zajemajo dve vrsti stroškov: 1. stroške za odvetniške storitve in 2. izdatke, ki so potrebni za izvršitev dela. Izdatke, potrebne za izvršitev storitve, v nadaljevanju ureja 9. člen OT, ki določa, da so to potni stroški, dnevnice, poštnine, telefonski stroški, izdatki za takse, izdatki za bančne storitve, izdatki za fotokopiranje, prepisovanje in drugi stroški. Odvetniške storitve pa so ovrednotene v posebnem delu OT. Sodišče je tako moralo presoditi, v katero kategorijo sodita postavki iz 6. člena OT, tj. urnina (ki pripada odvetniku za porabljeni čas zlasti med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah, in sicer gre odvetniku vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk, vendar za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje - prvi odstavek 6. člena OT) ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne (iz že citiranega četrtega odstavka 6. člena OT, po katerem pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk).

52.Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah že izrekla, da povečanje iz navedene določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Na podlagi te določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve. Da gre nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko oziroma urnino kot nagrado za porabljeni čas obravnavati kot izdatek, po mnenju tukajšnjega sodišča kaže tudi razlaga ob upoštevanju 9. člena OT, ki med izdatki našteva (tudi) dnevnice, te pa so v petem odstavku 10. člena OT določene glede na čas odsotnosti odvetnika iz kraja odvetnikove pisarne. Po povedanem po presoji tukajšnjega sodišča tudi urnina kot plačilo za porabljeni čas med opravljanjem oziroma zaradi opravljanja odvetniške storitve ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko predstavljata svojevrsten izdatek v zvezi z delom odvetnika, zato sodišče, čeprav urnina in omenjeno nadomestilo nista izrecno našteta med izdatki iz 9. člena OT, z razlago po podobnosti (argumentum a simili ad simile) sodi, da ju ni mogoče uvrstiti med odvetniške storitve, kar pomeni, da je toženka pravilno zaključila, da tožnik neupravičeno zahteva zvišanje vrednosti storitve v delu, ki se nanaša na ti dve časovno ovrednoteni postavki. K stališču, da urnina in nadomestilo za čas odsotnosti iz pisarne po svoji naravi ne sodita med storitve, je sodišče vodila tudi ugotovitev, da je takšno stališče zavzela tudi civilnopravna sodna praksa, ki odvetniške storitve razmejuje od ostalih odvetniških stroškov, tudi urnine, nadomestilo za čas potovanja za stranko pa priznava poleg kilometrine oziroma potnih stroškov kot poseben strošek, povezan s potovanjem.

Glede uporabe petega odstavka 17. člena ZOdv pri odmeri urnine ter nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne

53.Tožnik je v tretji pripravljalni vlogi ugovarjal, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo s tem, ko je pri odmeri urnine ter nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne uporabila določbo petega odstavka 17. člena ZOdv.

54.Odločitev sodišča o tožnikovem ugovoru temelji na v predhodnih točkah te obrazložitve (49. do 52. točka) pojasnjenem stališču, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne nista odvetniški storitvi, pač pa da ju je treba obravnavati kot izdatek. Ker sta izdatek, pa zanju ni mogoče uporabiti zmanjšanja, kot ga zahteva peti odstavek 17. člena ZOdv, po katerem je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki mu pripada po OT. Ključno je torej odgovoriti, kaj je "delo" v smislu te zakonske določbe.

55.Sodišče je izhajalo iz prvega odstavka 2. člena OT, ki odvetniško storitev opredeljuje kot delo, ki ga odvetnik opravi s smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa, medtem ko so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela. Na podlagi gramatikalne razlage teh določb je zato mogoče zaključiti, da gre pri OT za dve vrsti stroškov - za odvetniške storitve in za izdatke, ki so potrebni za izvršitev dela. Izdatke ureja 9. do 11. člen OT, odvetniške storitve pa so ovrednotene v tarifi kot posebnem delu OT.

56.Termin "odvetniške storitve" po definiciji iz prvega odstavka 2. člena OT je po povedanem primerljiv s terminom "delo" (odvetniško delo) iz petega odstavka 17. člena ZOdv, kar pomeni, da je to določbo dopustno uporabiti le za odmero stroškov odvetniških storitev, ne pa tudi za izdatke, potrebne za izvršitev tega dela (storitve). Da je bil cilj te zakonske določbe omejiti izdatke državnega proračuna (le) za storitve odvetnikov, izhaja tudi iz obrazložitve predloga 1. člena ZOdv-D in zato njene uporabe ni dopustno razširiti na izdatke, potrebne za izvršitev te storitve.

57.Po presoji sodišča ima zato tožnik prav, ko ugovarja, da toženka za urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne smela uporabiti znižanja na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, saj se ta uporablja le za plačilo, ki odvetniku pripada za opravljene storitve po OT, kamor pa urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne glede na vse predhodno navedeno ne spadata in bi mu jih zato morala toženka priznati v polni in ne v polovični višini. Toženka je torej pri odmeri teh izdatkov zmotno uporabila materialno pravo, kar je tudi razlog, da je sodišče tožnikovi tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v zavrnilnem delu I. točke izreka odpravilo.

Glede zamudnih obresti

58.Tožnik je v drugi pripravljalni vlogi z dne 18. 9. 2024 zahteval, da mu toženka, poleg zneska, vtoževanega s tožbo, prizna tudi zamudne obresti od tega zneska od 23. 12. 2019 (to je od dne izdaje izpodbijanega sklepa) do plačila. V tretji pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2024 je zahtevek v tem delu spremenil tako, da zahteva zamudne obresti od 10. 2. 2020 (to je od dne izplačila nespornega dela nagrade in stroškov po izpodbijanem sklepu) do plačila.

59.Sodišče pojasnjuje, da je v obravnavanem primeru predmet s tožbo izpodbijanega zavrnilnega dela I. točke izreka sklepa odločitev toženke o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za plačilo nepriznanega dela nagrade in stroškov za izvajanje BPP (torej za plačilo nagrade in stroškov za izvajanje BPP v presežku nad priznanim zneskom 3.776,94 EUR). Zato je lahko predmet tega upravnega spora le presoja navedene odločitve, ne pa odločanje o pravici do zakonskih zamudnih obresti, ki jo tožnik uveljavlja šele z zahtevkom v upravnem sporu, saj takšnega zahtevka v postopku pri toženki ni postavil. Tožnik torej v upravnem sporu poleg zahtevka, ki ga je uveljavljal pred toženko in ki je bil z izpodbijanim sklepom delno zavrnjen, uveljavlja še zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti, katerega pa pred toženko ni postavil, zato o njem z izpodbijanim sklepom tudi ni bilo odločeno. Posledično o tem zahtevku sodišče v tem upravnem sporu glede na določbe Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1; glej prvi odstavek 65. člena) ne more odločati. Upravni spor namreč ne more pomeniti nadomestnega odločanja sodišč v upravnih zadevah. Z odločitvijo o pravici do zakonskih zamudnih obresti, ne da bi ta bila prej predmet izpodbijanega upravnega akta in torej presoje in odločanja toženke, bi sodišče samo odločalo o stvari, ki (še) ne sodi v sodno pristojnost.

Sklepno

60.Po povedanem je sodišče iz razlogov, kot so pojasnjeni v 53. do 57. točki te obrazložitve, zavrnilni del I. točka izreka izpodbijanega sklepa na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter v tem delu zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene nepravilnosti odpraviti.

61.Sodišče pojasnjuje še, zakaj je zadevo vrnilo v ponovni upravni postopek in zakaj torej v tem upravnem sporu ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagala tožnik. Pogoje za takšno odločanje določata prvi odstavek 7. člena ZUS-1, po katerem sodišče v upravnem sporu v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno, ter dalje prvi odstavek 65. člena ZUS-1, po katerem sme sodišče o stvari sami odločiti, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Izhajajoč iz načela delitve oblasti pa upravni spor kot sodni postopek, ki je primarno namenjen sodni kontroli zakonitosti aktov uprave, ne more pomeniti nadomestnega odločanja sodišč v upravnih zadevah in s tem prevzemanja vloge ter funkcije druge veje oblasti. Glede na naravo konkretne zadeve, ko gre za odmero odvetniških stroškov iz naslova BPP, s tem pa za obveznost, ki jo iz svojega proračuna izvršuje organ, ki BPP odobri, sodišče meni, da je utemeljeno, da v še odprtem delu tožnikovega zahtevka ob upoštevanju stališč sodišča odloči toženka.

K II. točki izreka:

62.Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu odpravilo, se po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je tožnik tožbo vložil po odvetniku T. T., ki ga je kot pooblaščenec v tem postopku zastopal do maja 2023, odločitev o tožbi pa je bila sprejeta, ne da bi sodišče opravilo glavno obravnavo, je sodišče na navedeni podlagi tožniku prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika). Ta pavšalni znesek vključuje vse stroške upravnega spora na prvi stopnji, razen sodnih taks, in se skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča še za 22 % DDV. Toženka mora torej tožniku povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena OZ).

63.Za tožbo plačano sodno takso v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

-------------------------------

1To določbo je toženka uporabila pri določitvi nagrade za pregled spisa na sodišču dne 28. 9. 2002, za opravljen posvet z upravičencem, za sestavo pritožbe zoper procesni sklep o izločitvi dokazov, za obrazloženo vlogo, za sestavo šestih pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora, za sestavo sedmih ustavnih pritožb, za urnino na trinajstih narokih za glavno obravnavo, ki so trajali več kot uro, za odsotnosti iz pisarne v času potovanja na sodišče zaradi pregleda spisa, obiska upravičenca v ZPKZ Koper ter za preučitev in sestavo odgovora za izjasnitev ODT glede predloga za izločitev dokazov.

2Ta določba je bila nato spremenjena z ZOdv-G, ki je stopil v veljavo 26. 10. 2022 in se uporablja od 26. 4. 2023, vendar je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZOdv, veljavne v času izdaje izpodbijanega sklepa.

3Navedeno pa smiselno enako velja tudi za v tem upravnem sporu obravnavano zadevo, v kateri je bil izpodbijani sklep izdan 3. 11. 2020.

4Ta je namreč prenehal veljati 19. 4. 2019.

5Pri tem se Vrhovno sodišče sklicuje na svoje odločbe II Ips 201/2018 z dne 31. 1. 2019, Cpg 8/2018 z dne 16. 10. 2018, I Ips 15930/2017 z dne 13. 9. 2017 in Cpg 2/2014 z dne 17. 6. 2014.

6Prim. sodbe tega sodišča v zadevah I U 1298/2018, I U 2427/2018 in III U 116/2019.

7Prim. sodbe tega sodišča IV U 67/2014 z dne 13. 11. 2014, I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020, III U 116/2019 z dne 28. 5. 2021 in I U 465/2021 z dne 22. 11. 2022.

8Prim. sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 66/2020 z dne 24. 4. 2020 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 325/2021 z dne 8. 4. 2021.

9Poročevalec Državnega zbora RS z dne 4. 12. 2014.

10Prim. sodbe Upravnega sodišča I U 411/2018 z dne 15. 5. 2018, III U 116/2019 z dne 28. 5. 2021, III U 232/2020 z dne 16. 12. 2024, in druge.

11Prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 117/2020 z dne 21. 2. 2021.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o odvetništvu (1993) - ZOdv - člen 17, 17/5

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Odvetniška tarifa (2015) - člen 6, 6/4, 7, 7/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

UPRS Sodba III U 22/2020-36

ECLI:SI:UPRS:2025:III.U.22.2020.36 Upravni oddelek

Jedro

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Zveza:

Zveza:

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas