Jedro

Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja revidenta tožnik ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, RS skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 589/2017-20 z dne 9. 7. 2018 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovi tožbi na podlagi 2., in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odločbo toženca (javnega sklada), št. 0042-1247/2016/3 z dne 22. 2. 2017, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo, izdano v skrajšanem ugotovitvenem postopku, je toženec na podlagi določb Zakona o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) zavrnil tožnikovo zahtevo za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. Na podlagi listin, ki jih je tožnik priložil vlogi (devizne knjižice št. 1595962), je ugotovil, da so bila vsa sredstva z navedene knjižice 23. 4. 1998 prenesena na poseben privatizacijski račun (v nadaljevanju JPR) pri Agenciji za privatizacijo Federacije Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju Agencija za privatizacijo), devizna vloga pa je bila saldirana in stanje na njej 0,00 DEM. Ker so navedeno potrdili tudi podatki, ki jih je toženec pridobil skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, je upoštevaje drugi odstavek 2. člena navedenega zakona ugotovil, da se obravnavana zahteva za verifikacijo ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo, zato jo je zavrnil. 2. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe izhaja, da je tožnik v tožbi smiselno ugovarjal okoliščinam prenosa sredstev s svoje devizne knjižice, kar naj bi bila po presoji sodišča ena od okoliščin iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, o katerih pa se tožnik v postopku pred izdajo odločbe ni mogel izjaviti. Poleg tega bi se moral tožnik pred izdajo odločbe seznaniti z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločitev, tudi zato, ker gre za pomembno tožnikovo pravico. Po presoji Upravnega sodišča tako niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku iz 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki je dopustno, če za pravilnost odločitve ni treba opraviti kakšnega procesnega dejanja oziroma če posebnega ugotovitvenega postopka ne zahteva načelo varstva pravic strank, kar se med drugim udejanja preko načela zaslišanja stranke iz 9. v zvezi s 146. členom ZUP.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 177/2018-7 z dne 12. 11. 2019 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali so glede na določbo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP okoliščine prenosa stare devizne vloge, ki je bil izveden na podlagi predpisa BiH na poseben račun za namen posebne uporabe, pomembne za odločitev o verifikaciji stare devizne vloge, zaradi česar mora pristojni organ za njihovo ugotovitev izvesti ugotovitveni postopek. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da se vprašanje nanaša na dolžnost izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka.

4. Toženec (v nadaljevanju revident) je vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katere naj bi bilo napačno tudi stališče izpodbijane sodbe, da niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Sklicuje se na razlago 2. člena ZNISESČP, ki jo je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi X Ips 5/2019 in ki je drugačna kot v izpodbijani sodbi. Navaja, da je Ustavno sodišče BiH z odločbo U-10/00 z dne 8. 1. 2001 sicer ugotovilo neustavnost nekaterih členov Zakona o utrvđivanju i realizaciji potraživanja građana u postopku privatizacije1 (v nadaljevanju Zakon FBiH/97), vendar na podlagi te odločbe že izvršeni prenosi niso bili razveljavljeni, ampak je varčevalec na podlagi spremembe omenjenega zakona v letu 2003 imel možnost, da obdrži terjatev iz certifikata, pridobljenega zaradi prenosa sredstev na JPR, ali pa da od Agencije za privatizacijo zahteva, naj neporabljeni del sredstev na JPR z naslova deviznih vlog prenese nazaj na sarajevsko podružnico Ljubljanske banke. Poudarja, da tožnik v tožbi ni nasprotoval ugotovitvam o prenosu sredstev na JPR, niti ni trdil, da so bila sredstva prenesena nazaj na banko. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

5. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

6. Revizija je utemeljena.

**Glede razlage 2. člena ZNISESČP**

7. Revizija je bila v tej zadevi dopuščena zaradi neenotne sodne prakse senatov Upravnega sodišča, ki so v svojih odločbah pri razlagi 2. člena ZNISESČP zavzeli različno stališče glede vprašanja, ali je z vidika upravičenca, ki lahko na podlagi navedenega zakona terja poplačilo (vračilo) sredstev s svojega deviznega računa, ki ga je imel pri sarajevski podružnici nekdanje Ljubljanske banke, d. d., pomembno, da je pri prenosu deviznih sredstev na JPR aktivno sodeloval oziroma da je do tega prenosa prišlo po njegovi volji, ali pa zadošča že objektivno dejstvo, da je bil prenos izveden. Od okoliščin prenosa je namreč glede na razloge izpodbijane sodbe odvisen tudi odgovor na revizijsko vprašanje glede načina izvedbe ugotovitvenega postopka (skrajšani ali poseben ugotovitveni postopek), v katerem je treba ugotoviti za odločitev relevantno dejansko stanje.

8. ZNISESČP v 2. členu med drugim določa, da je neizplačana stara devizna vloga stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo), na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice, Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na kateri koli podlagi (prvi odstavek). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja obeh podružnic iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije (drugi odstavek).

9. Po navedenih določbah – kar je Vrhovno sodišče razložilo v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 – ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun (konkretno na JPR). Razlog za prenos deviznih sredstev na navedeni račun je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem Federacije BiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz česar logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti zahtevka proti Republiki Sloveniji kot lastnici banke Ljubljanska banka, d. d. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu z Ustavo RS in EKČP, pri čemer se je oprlo tudi na obrazložitev sodbe ESČP v zadevi _Ališić in drugi_.2 **Presoja konkretnega primera**

10. Na podlagi omenjene razlage pa je treba zavrniti stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, da so za presojo, ali se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, poleg samega dejstva izvršenega prenosa na podlagi Zakona FBiH/97, kar med strankama ni bilo sporno, pomembne tudi okoliščine, v katerih je do prenosa prišlo (ki jih Upravno sodišče niti ne konkretizira). Revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava je zato utemeljen.

11. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik zahtevi za verifikacijo priložil devizno knjižico, ki je potrjevala, da so bila vsa devizna sredstva 23. 4. 1998 prenesena na poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo in da je bilo stanje sredstev po opravljeni saldaciji (dokončnem izračunu stanja) 0,00 DEM. Navedeno pa ustreza položaju iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, saj gre za staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisom Federacije BiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije, za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije.

12. Zaradi prenosa tožnikovih sredstev na privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo na podlagi predpisa (oblastnega dejanja) Federacije BiH, ki se mu banka ni mogla upreti, je prenehalo tudi upniško-dolžniško razmerje med tedanjim varčevalcem in banko. Ker gre za neobstoječ dolg banke, Republika Slovenija zanj ne more odgovarjati. Zato v tožbi zatrjevana okoliščina, da tožnik sredstev, prenesenih na JPR, v privatizaciji ni uspel unovčiti, ni pravno odločilna. Posledice morebitnega neustavnega stanja, povzročenega z Zakonom FBiH/97, pa mora sanirati država, ki je to stanje s svojim predpisom povzročila, to je Federacija BiH in ne Republika Slovenija. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bila po odločitvi Ustavnega sodišča BiH obravnavana devizna vloga prenesena nazaj na sarajevsko podružnico Ljubljanske banke.

13. Ker torej tožnik na dan odločanja o zahtevku za verifikacijo stare devizne vloge ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, pri čemer ni bistveno, ali je do prenosa deviznih sredstev na JPR prišlo brez aktivnega ravnanja varčevalca (torej le na podlagi predpisov in brez tožnikove odločitve3), je neutemeljeno tudi nadaljnje stališče izpodbijane sodbe, da je treba zaradi ugotovitve okoliščin prenosa izvesti poseben ugotovitveni postopek in ne odločiti v skrajšanem ugotovitvenem postopku iz 144. člena ZUP.4 Ta v prvem odstavku določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana (1. točka). V primerih iz prvega odstavka tega člena ni potrebno zaslišati stranke (tretji odstavek istega člena).

14. Iz navedenih določb izhaja, da je način izvedbe ugotovitvenega postopka odvisen od možnosti organa, da odloči neposredno na podlagi strankinih navedb in dokazov v zahtevi. V zadevi ni sporno, da sta bili okoliščini o prenosu deviznih sredstev na JPR pri Agenciji za privatizacijo in o stanju tožnikovih deviznih sredstev pri banki po opravljenem prenosu razvidni iz listin, ki jih je predložil tožnik. Zato ni pomembno, da je revident tudi sam pridobil podatke, saj so ti le potrdili, kar je navajal in izkazoval tožnik. Tako za odločitev tudi ni odločilno, da tožniku niso bile že v upravnem postopku na voljo navedene informacije, saj so bile ob revidentovem materialnopravnem stališču, na podlagi katerega je zavrnil tožnikovo zahtevo, za odločitev nebistvene oziroma bi bila odločitev tudi brez njih enaka.

15. Iz zgornje obrazložitve so razvidni tudi razlogi za zavrnitev tožbenih navedb glede pomena prenosa deviznih sredstev na JPR. Za odločitev v tej zadevi je povsem nepomembno tudi, ali je tožnik prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne. Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja revidenta tožnik ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, RS skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika.5

16. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava (posledično je bila napačna tudi presoja pravilnosti izvedenega upravnega postopka) reviziji ugodilo, in na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 s sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Stranke niso zahtevale povrnitve stroškov.

18. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Službene novine FBiH, št. 27/97 in naslednje. 2 Izrecno se je sklicevalo na 116. in 147. točko obrazložitve. Iz 116. točke izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost Republike Slovenije za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena. Iz 147. točke obrazložitve pa je razvidna možnost izključitve oseb, katerih devizne vloge so bile že v celoti izplačane na način, da so jih varčevalci lahko dvignili iz humanitarnih namenov ali uporabili v procesu privatizacije oziroma če jim je devizne vloge izplačal tretji, kot npr. hrvaška in makedonska vlada. 3 Revident sicer utemeljeno opozarja, da je besedno zvezo "ki so jih varčevalci /.../ prenesli", mogoče razumeti tudi na način, da je bilo glede na 7. in 10.-12. člen Zakona FBIH/97 v vsakem primeru potrebno sodelovanje varčevalca, ki je moral za prenos na JPR posredovati podatke, sicer do prenosa ni prišlo (tretji odstavek tč. 3.1 revizije). 4 Glede tega je Vrhovno sodišče že v sodbi X Ips 5/2019 navedlo, da bi bila izvedba posebnega ugotovitvenega postopka zgolj z ugotavljanjem dejstva, ali je tožnik aktivno sodeloval in po svoji volji prenesel devizna sredstva s hranilne knjižice na privatizacijski račun, kot je to z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo sodišče, nepotrebna. 5 Tako Vrhovno sodišče tudi v sodbi X Ips 5/2019.