Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da je bila izbira tožnice kot presežne delavke opravljena na podlagi objektivnih, preverljivih in nediskriminatornih meril ter ker ni dokazala, da invalidnost pri tej izbiri ni igrala nobene vloge, poslovni razlog ne more predstavljati zakonite podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Če se delo še naprej opravlja in delodajalec zanj zaposluje nove delavce, ni mogoče šteti, da je potreba po tem delu prenehala. Dejstvo, da delodajalec v času odpovednega roka zaposluje druge delavce za opravljanje dela, ki bi ga ob ustrezni prilagoditvi lahko opravljala tožnica kot delovni invalid, kaže na to, da odpoved tožnici ni bila neizogibna posledica poslovnih razmer, temveč rezultat selektivne odločitve, ki je temeljila na tožničini invalidnosti.

Ko gre za delovnega invalida je delodajalec dolžan najprej izčrpati vse možnosti ohranitve zaposlitve, odpoved iz poslovnega razloga ali razloga invalidnosti pride v poštev šele, ko je dokazano, da dela ni mogoče zagotoviti niti v prilagojeni obliki.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v I. in II.točki izreka delno spremeni tako, da se v celoti glasi:

"I. Ugotovi se, da delovno razmerje tožeče stranke in tožene stranke ni zakonito prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v povezavi s poslovnim razlogom z dne 27. 10. 2022 in še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo ter jo za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od vključno 21.6.2023 dalje do poziva na delo prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja ter ji za navedeno obdobje mesečno obračunati in izplačati plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, pri čemer je od bruto zneskov obračunane plače dolžna odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske, ki so za obdobje od 21.7.2023 do 20.1.2024 mesečno zmanjšani za prejete neto zneske nadomestila za brezposelnost ter ji od tako pripadajočih neto zneskov plačati zakonske zamudne obresti, ki od posameznega mesečnega zneska tečejo do 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Tožena stranka je v roku 15 dni za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva na delo tožnici dolžna plačati tudi pripadajoče zneske regresa za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od pripadajočega zneska regresa za letni dopust za vsako posamezno leto od 2. 7. tega leta dalje do plačila.

II. Kar tožnica zahteva več ali drugače (izplačilo neto plače, ki za čas od 21.7.2023 do 20.1.2024 ni zmanjšana za prejeto nadomestilo za brezposelnost, obračun in plačilo drugih denarnih prejemkov) se zavrne.

III. Pobotni ugovor se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške postopka tožeče stranke v znesku 5.178,57 EUR, pri čemer je dolžna znesek 4.786,57 EUR nakazati na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, preostali znesek (392,00EUR) pa tožnici, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila."

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka tožeče stranke v znesku 760,45 EUR in jih nakazati na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27.10.2022 ni zakonito prenehalo in še traja ter za reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo, razen glede odločitve o tem, da toženka sama krije svoje stroške postopka, se zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico, oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku neutemeljeno zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi z dne 27. 10. 2022, podane iz razloga invalidnosti v povezavi s poslovnim razlogom. Ključno je, da je bila tožnica kot delavka invalidka obravnavana neenako in diskriminatorno v primerjavi z delavko invalidko A. A. Iz izpovedi prič (B. B., C. C., D. D.) povsem jasno izhaja, da bi tožnica obdržala zaposlitev (tako kot A. A.), če ne bi imela domnevno dodatnih omejitev, ki so po (zmotnem) mnenju toženke terjale njeno premestitev na drugo delovno mesto. V postopku se je tudi izkazalo (z izvedenskimi mnenji), da tožnica po odločbi ZPIZ ni imela nobenih "dodatnih stvarnih omejitev", temveč zgolj časovno omejitev (4 ure) - torej primerljivo s A. A., vendar ji toženka kljub temu ni ponudila ustreznega dela oz. nove pogodbe, temveč ji je odpovedala pogodbo. Iz izpodbijane sodbe pravilno izhaja, da je toženka dejansko razpolagala z ustreznim delovnim mestom, ki bi ga lahko ponudila tožnici in ji kot invalidki omogočila nadaljnjo zaposlitev na istem delovnem mestu. Pravilen je tudi zaključek, da je zato odpoved iz razloga invalidnosti nezakonita. Kljub temu, da je toženka z ustreznim delovnim mestom razpolagala, pa ga tožnici v nasprotju z določbami 116. člena ZDR-1, 40. člena ZZRZI ter ZPIZ-1 in ZPIZ-2 ni ponudila. Že zato je nezakonita tudi odpoved iz poslovnega razloga. Sodišče je citirane določbe povsem prezrlo. Ugotovitev, da je odpoved iz poslovnih razlogov utemeljena, je v nasprotju z izpovedbami prič in strank, ki jih sodišče zgolj selektivno povzema in jim ne pripiše ustrezne teže. Dejanski razlog za odpoved je bila tožničina invalidnost in njen bolniški stalež, ne pa dejansko prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Potreba po delu tožnice namreč ni trajno prenehala iz poslovnega razloga, saj je toženka vztrajala in dokazovala, da za tožnico ni imela ustreznega delovnega mesta na podlagi nove odločbe ZPIZ in ne zato, ker iz ekonomskega razloga ne bi imela več potrebe po njenem delu. Ni jasno, zakaj je toženka odpovedala pogodbo prav tožnici in ne drugemu delavcu, npr. A. A. Toženka je v odpovednem roku tožnice za določen čas zaposlovala delavce za nadomeščanje bolniških odsotnosti (tudi na delih "sestavljalec/sestavljalec III"), čeprav bi tožnica s skrajšanim delovnim časom lahko opravljala svoje dosedanje delo, kar kaže na to, da je pri toženki obstajala potreba po delu. Sodna praksa se je že izrekla o nezakonitosti takšnega početja (npr. VIII Ips 100/2017, VIIIIps194/2017). Tako je evidentno, da ni trajno prenehala potreba po njenem delu in da je toženka zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica očita sodišču, da se ni opredelilo do ključnih navedb in da je dokazno oceno napravilo pavšalno. Nekonkretizirano se namreč sklicuje na "listinsko dokumentacijo", prezre bistvene dele izpovedb prič in brez jasnih razlogov zavrne ugovore tožnice. S tem naj bi kršilo pravico do poštenega postopka in enakega varstva pravic. Meni, da je sodišče zmotno sprejelo stališče, da primerjava s A. A. ni dopustna, ter napačno uporabilo materialno pravo, saj je invalidom treba zagotoviti enako varstvo pravic in enakopravno obravnavo, toženka pa je ravnala selektivno. Poslovni razlog ni izkazan. Toženka ni dokazala, da tožnici objektivno ni mogla zagotoviti drugega ustreznega dela, niti da so bila vsa ustrezna delovna mesta zasedena; njene navedbe so nekonkretizirane. Tožnica bi z delom lahko nadaljevala na svojem delovnem mestu v skrajšanem delovnem času, zato toženki ni bilo potrebno iskati drugega ustreznega delovnega mesta. Tožnica očita tudi nepravilnosti v postopku pred komisijo. Mnenje komisije naj ne bi zajelo presoje poslovnega razloga in naj bi temeljilo na nepopolni dokumentaciji, ker toženka ni predstavila vseh relevantnih okoliščin (npr. obstoja ustreznega delovnega mesta, primerljive obravnave s A. A., prerazporeditev dela, ipd.). Sodišče je brez utemeljitve zavrnilo zaslišanje drugih članov komisije in drugih predlaganih dokazov (ki jih je tožnica podala tudi v ponovljenem postopku). Nadalje sodišču očita, da je preseglo okvir odpovedi in ugotavljalo "nove" odpovedne razloge izven vsebine odpovedi in trditvene podlage, s čimer naj bi kršilo drugi odstavek 87. člena ZDR-1 in storilo bistveno procesno kršitev. Kršilo je 7., 8., 212. in 286.člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339.člena ZPP ter 8., 10., 14. in 15.točko drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem so tožnici kršene tudi ustavne pravice (14., 22., 23., 25., 50. in 52. člen). Sklepno tožnica vztraja, da je odpoved nezakonita, diskriminatorna in predstavlja zlorabo instituta odpovedi delavki invalidki (v nasprotju s 116. členom ZDR-1, ZZRZI in ZPIZ-1), ker potreba po njenem delu ni trajno prenehala, toženka pa ji ni ponudila ustrezne zaposlitve, čeprav bi jo morala in mogla, kot je to storila pri primerljivi delavki invalidki A. A. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče v tem sporu odloča drugič. S sodbo in sklepom Pdp442/20204 z dne 20. 11. 2024 je pritožbi tožnice ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju presodilo, da je odpoved sicer neutemeljena iz razloga invalidnosti, vendar je utemeljeno podana iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

6.Pritožbeno sodišče je v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP) opravilo preizkus izpodbijane sodbe in zaradi razjasnitve nekaterih dejstev na obravnavi dopolnilo dokazni postopek. Ponovilo je vse dokaze, izvedene pred sodiščem prve stopnje - vpogledalo in prebralo je vse listine v spisu, tako tudi listine v prilogah od A1 do A8, od B1 do B169, C1, vpogledalo je v spis Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Komisija) št.: ... (D1), prebralo je zapisnike in prepise zvočnih posnetkov z izpovedbami pred sodiščem prve stopnje zaslišanih tožeče stranke in direktorja toženke E. E. ter prič: B. B., C. C., D. D., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., prebralo je izvedensko mnenje izvedenke iz varstva pri delu in požarne varnosti K. K. in iz medicine dela, prometa in športa L. L., ter prepis zvočnega posnetka njunega zaslišanja na naroku. Dodatno je zaslišalo tožnico ter zakonitega zastopnika E. E. Ostalih predlaganih dokazov ni izvedlo. Tako ni zaslišalo s strani tožnice predlagane priče A. A., ker sta bili o dejstvih, o katerih je bila ta priča predlagana zaslišani že G. G. in H. H., ki sta potrdili tožničine navedbe o tem, da je v okviru pogodbe o zaposlitvi opravljala vsa dela, ki jih je toženka od nje zahtevala na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ter da so vsi delavci opravljali enaka dela ne glede na to, ali so bili zaposleni na delovnem mestu "sestavljalec" ali "sestavljalec III", njene navedbe, da je toženka v januarju 2023 zaposlovala nove delavce, pa niso bile sporne in izhajajo tudi iz dokazov, ki jih je predložila tožena stranka (pogodbe o zaposlitvi z delavci, ki jih je sklenila v januarju 2023). Na predlog tožnice tudi ni dodatno angažiralo izvedencev, ker je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno že z mnenjem, ki ga je pridobilo, tudi sicer pa ob jasni vsebini odločbe ZPIZ to ni bilo potrebno. Prav tako ni opravilo poizvedbe pri ZPIZ o tem, ali je dala toženka nove pogodbe o zaposlitvi, sklenjene na podlagi novega Pravilnika z delavkami M. M., G. G., N. N., O. O., P. P., A. A. v presojo ZPIZ, ker ni relevantno, kako je toženka postopala z drugimi invalidi eno leto po tem, ko je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, še posebej ob dejstvu, da toženka ni zatrjevala, da se delo, kot ga je opravljala tožnica in drugi pri njej zaposleni invalidi, ne opravlja več. Iz istega razloga teh predlagani prič tudi ni (dodatno) zasliševalo. Sodišče tudi ni opravilo poizvedb pri ZRSZ o tem, da je tožnica nezaposljiva, saj se je o njenem zaposlitvenem statusu lahko prepričalo na podlagi njenega zaslišanja.

7.Zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339.člena ZPP ni bila storjena, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, ker vsebuje dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je tožbeni zahtevek zavrnjen. Prav tako je neutemeljen očitek o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar pride do napake pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, tožnica pa niti ne navede, v čem naj bi bila podana protispisnost. Tožnica ne konkretizira trditev o tem, da naj bi sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene in dokazne podlage strank, s čimer naj bi kršilo prvi odstavek 339. člena ZPP v povezavi s 7. in 212. členom ZPP. Njene tovrstne navedbe ostajajo na ravni pavšalnih zatrjevanj, posledično so neutemeljene. Sodišče prve stopnje tudi ni preseglo okvir odpovedi in ni ugotavljalo nobenih odpovednih razlogov, ki jih ne bi vsebovala že sama odpoved. Delodajalec je tako že v odpovedi poleg razlogov, s katerimi je utemeljeval odpoved iz razloga invalidnosti, navajal tudi, da se je zaradi upada naročil zmanjšala potreba po delavcih in posledično tudi potrebe po delu tožnice nima več. Sodišče je tako v okviru razlogov, kot jih je podala toženka v odpovedi, slednjo tudi presojalo.

16.Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na prepozne navedbe in dokaze tožene stranke, podane šele v ponovljenem postopku. Tožnica v tem okviru izrecno izpostavlja navedbe tožene stranke v zvezi s predlogom za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 ter v spis vložen Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 18. 12. 2023 ter druge listinske dokaze (B157 - B169). V skladu s tretjim odstavkom 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) lahko stranke predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi podajo vse do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar po naravi stvari velja tudi za z njim povezane trditve in dokaze. Zato teh navedb in dokazov ni mogoče šteti za prepozne. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da se izpodbijana odločitev na navedbe tožene stranke glede sodne razveze niti na predloženi Pravilnik in ostale listine (B157 - B169), ki jih je sodišče vpogledalo (kar pa ni zavleklo postopka), sploh ne opira. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitve določb 286. člena ZPP.

17.Tožnica je bila na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ) z dne 13. 10. 2020 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, priznana ji je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto: delo v dopoldanskem času s polnim delovnim časom od 13. 5. 2020 dalje. Na podlagi te odločbe je imela s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 7. 2020 na delovnem mestu "sestavljalec III - z omejitvami" (delo v dopoldanskem času s polnim delovnim časom). Tožnici je bila z odločbo ZPIZ z dne 8. 7. 2022 priznana nova razbremenitev in sicer zgolj časovna, pridobila je pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 1. 5. 2022 dalje. Ker je toženka štela, da za tožnico, glede na novo odločbo ZPIZ, nima drugega ustreznega delovnega mesta (ne pri njej ne pri drugih delodajalcih) niti ji ne more prilagoditi delovnega mesta "sestavljalec III - z omejitvami", ji je dne 27. 10. 2022 podala odpoved tako iz razloga invalidnosti kot tudi iz poslovnega razloga, ki ga je utemeljevala z upadom naročil.

18.Predmet tega spora je tako zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (4. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1) in iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je odpoved iz razloga invalidnosti neutemeljena, ker bi toženka tožnici lahko omogočila delo na istem delovnem mestu, vendar le s krajšim delovnim časom (4 ure dnevno, 20 ur tedensko). Presoja temelji na pravilni ugotovitvi, da stvarne razbremenitve s to odločbo ZPIZ tožnici niso bile priznane in da je toženka izhajala iz napačnega prepričanja, da tožnica, ki ji je bila na novo priznana zgolj časovna razbremenitev, ne bi več smela delati na delovnem mestu "sestavljalec III - z omejitvami". Pravica, kot je bila tožnici priznana z odločbo ZPIZ z dne 8. 7. 2022, se je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje v konkretnem primeru lahko oziroma se je morala realizirati tako, da bi tožnica še naprej opravljala delo na delovnem mestu, za katero je imela z delodajalcem že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer na način, da bi na njem opravljala le še delo, ki ustreza odločbi ZPIZ (torej s krajšim delovnim časom).

19.Vsebino odločbe ZPIZ je potrebno razlagati vsebinsko in ne formalno, za kar se zavzema toženka s sklicevanjem na pravnomočnost njenega izreka. V odločbi ZPIZ z dne 8. 7. 2022 ni bila ugotovljena nova vrsta vsebinskih (stvarnih) razbremenitev dela (npr. prepoved določenih gibov, dvigovanja bremen ipd.), kot to pravilno ugotavlja sodišča prve stopnje, zato je ključno, da odločba ZPIZ ni zahtevala novega "lažjega" delovnega mesta, temveč le prilagoditev obsega opravljanja dela (delovni čas). Tožena stranka je odpoved iz razloga invalidnosti utemeljila na predpostavki, da je tožnici že po odločbi z dne 28. 5. 2020 zagotovila najlažje dela in ji torej ne more zagotoviti drugega, ustrezno lažjega delovnega mesta. Vendar ta zahteva iz odločbe ZPIZ sploh ne izhaja. Toženka tožnici ni bila dolžna zagotoviti drugega "lažjega" delovnega mesta, temveč ji je bila dolžna glede na vsebino odločbe ZPIZ zagotoviti dosedanje delo v skrajšanem delovnem času. Pravica do dela v skrajšanem delovnem času namreč zahteva le organizacijsko prilagoditev, ne pa spremembo vrste (vsebine) dela. Določbe Direktive 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu zahtevajo, da se v delovnem razmerju obdrži posameznika, ki je še vedno zmožen izpolnjevati bistvene naloge delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ter predvideva, da delodajalec delavcu-invalidu zagotovi razumne prilagoditve, ki bi mu omogočile ohranitev zaposlitve, če s tem ni nesorazmerno in prekomerno obremenjen. Česa takšnega toženka v postopku ni dokazala (zgolj splošne navedbe o zmanjšanju naročil in reorganizaciji dela ne zadostujejo za utemeljitev, da dela ni bilo mogoče zagotoviti niti v prilagojenem obsegu), predvsem pa kot prvenstveno in ključno iz dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica zmožna opravljati prav vse naloge delovnega mesta, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zgolj v skrajšanem delovnem času (odločba ZPIZ, izvedensko mnenje izvedencev za medicino dela, prometa in športa ter varstvo pri delu). Odpoved iz razloga invalidnosti je utemeljena na napačni razlagi odločbe ZPIZ. Presoja možnosti ohranitve zaposlitve tožnice s strani toženke ni bila opravljena pravilno, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti nezakonita.

20.Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je delo tožnice, ki ga je opravljala pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi dejansko (hkrati) postalo nepotrebno zaradi utemeljenega poslovnega razloga, zato je presodilo, da je odpoved iz tega razloga zakonita. Takšen zaključek je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno zmoten.

21.Pritožba zatrjuje, da Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi toženka ni posredovala točnih informacij, ter da komisija ni preverjala dejanskih razmer pri toženki. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da v zvezi s postopkom pred komisijo (103. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1 ) niso bile podane nobene nepravilnosti. Izpoved predsednika te komisije in listine potrjujejo zaključek, da je toženka komisiji podala ustrezno obrazložen predlog z vso potrebno dokumentacijo, prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi komisija postopala v nasprotju s Pravilnikom o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Ur. l. RS, št. 117/2005 in nadaljnji). Preverjanju vsebinske pravilnosti ugotovitve komisije o obstoju podlage za odpoved pa je namenjen ta sodni postopek.

22.Pritožba očita, da prvostopenjska zavrnilna odločitev predstavlja sodbo presenečenja. Očitek ni utemeljen. O takšni sodbi ne govorimo v primerih, ko sodišče svojo odločitev opre na dokazno presojo, s katero se pritožnik ne strinja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Česa takega pa pritožba niti ne zatrjuje.

23.Na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Poslovni razlog je torej podan, ko delodajalec iz razlogov, ki izhajajo izključno iz njegove sfere, delavcu ne more več zagotoviti dela pod pogoji, ki izhajajo iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Takšen razlog mora biti po določbi drugega odstavka 89. člena ZDR-1 utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Utemeljenost odpovednega razloga mora skladno s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazati delodajalec. V skladu s prvim odstavkom 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) pa delodajalec invalidu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti le, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom ali s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. Dolžnost ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi odpade le v primeru, ko delodajalec z drugim ustreznim delom ne razpolaga oziroma utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi.

24.Toženka je tožnici pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu "sestavljalec III - z omejitvami" (tožnica je po tej pogodbi delo opravljala v dopoldanskem času in poln delovni čas) odpovedala tudi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. V obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi je toženka navedla, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici (tudi) ekonomski, saj se toženka že najmanj od julija 2022 sooča z drastičnim upadom naročil oziroma pomanjkanjem dela, zaradi česar je bila prisiljena organizirati zgolj enoizmensko delo, zmanjšati število zaposlenih in se poslužiti ukrepa čakanja na delo.

25.Na podlagi izpovedi direktorja, kadrovske službe in vodstvenih delavcev v proizvodnji ter na podlagi listinske dokumentacije (podatki o prihodkih in prodanih količinah, ukrepi zmanjševanja dela, seznami čakanja na delo, prenehanja pogodb za določen čas, sporazumi o prenehanju pogodb o zaposlitvi) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v drugi polovici leta 2022 prišlo do dejanskega in izrazitega upada naročil in posledično do zmanjšanja obsega proizvodnje ter potrebe po delu. Pritrdilo je toženki, da je pred podajanjem odpovedi izvedla t. i. "mehke ukrepe" (čakanje na delo, nepodaljševanje pogodb za določen čas, ukinjanje izmen, zmanjšanje sobotnega dela), vendar ti niso zadostovali. Ugotavljalo je, ali je prenehala potreba po delu po tožničini pogodbi o zaposlitvi ter ugotovilo, da dela ni bilo niti v obsegu, ki bi zadoščal za zaposlitev tožnice za 4 ure dnevno (kot to zahteva odločba ZPIZ), in da so se zaposlitve v relevantnem obdobju sklepale zgolj izjemoma in pretežno za nadomeščanje dalj časa odsotnih delavcev, kar po presoji sodišča ne izkazuje stalne potrebe po delu, ki bi omajala obstoj poslovnega razloga. Tožničine navedbe o diskriminaciji oziroma o tem, da je bil poslovni razlog navidezen, je zavrnilo kot nedokazane, pri čemer je izpostavilo, da primerjave z drugimi invalidi niso relevantne, ker imajo ti različne omejitve in individualne odločbe, ter da tožnica ni izkazala, da bi bila lahko razporejena na delo drugih zaposlenih skladno z njenimi omejitvami. Prav tako je ugotovilo, da toženka ni bila zavezana pravilom o kolektivnih odpustih, saj število odpovedi iz poslovnega razloga ni doseglo zakonskih pragov.

26.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka dokazala slabše poslovanje v drugi polovici leta 2022. Navedeno potrjujejo predložene listine (iz slednjih je razvidno, da je toženka od junija do oktobra 2022 poslovala z izgubo - B28, B29, zaradi česar je bilo delavcem, ki so v tem obdobju in še v decembru 2022 odrejeno čakanje na delo doma- seznami delavcev, ki jim je bilo odrejeno čakanje - B53 - B57) in izpovedi zaslišanega direktorja toženke E. E. ter prič B. B. (kadrovnica toženke), C. C. (vodja proizvodnje), D. D. (vodja službe proizvodnje) in F. F. (vodja tovarne). Izvedeni dokazi potrjujejo ugotovitve prvostopnega sodišča o upadu naročil in prodaje pri toženki v spornem obdobju, zmanjšanju dela in s tem zmanjšanja števila izmen, napotitvi delavcev na čakanje na delo doma ter prenehanju delovnega razmerja večjemu številu delavcev zaradi poteka časa ali na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa slabše poslovanje delodajalca neobhodno še ne terja odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Za zakonitost slednje je bistveno, da zaradi poslovnega razloga tudi resnično preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

27.Tožnica v pritožbi izpostavlja, da ta pogoj ni izpolnjen. Trdi, da bi, ne glede na poslovno situacijo toženke v spornem obdobju, obdržala zaposlitev (tako kot A. A.), če ne bi imela domnevno dodatnih omejitev, ki so po (zmotnem) mnenju toženke terjale njeno premestitev na drugo delovno mesto. Zatrjuje tako, da dejanski razlog za odpoved ni bilo prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, temveč je bil dejanski razlog za odpoved izključno njena invalidnost in njen bolniški stalež. V potrditev svojih pritožbenih naziranj se sklicuje na izpoved prič B. B. in C. C., pa tudi na izpoved zakonitega zastopnika toženke. Sporno torej je, ali je tožena stranka v zvezi s prenehanjem tožničine pogodbe o zaposlitvi kršila prepoved diskriminacije (6. člen ZDR-1). Tožnica navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo o kršitvi prepovedi diskriminacije. V takšnem primeru je na delodajalcu dokazno breme, da te kršitve ni storil (šesti odstavek 6. člena ZDR-1). Po deseti alineji 90. člena ZDR-1 je invalidnost tudi izrecno določena kot neutemeljen odpovedni razlog.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na izpovedi direktorja toženke ter prič B. B. in C. C., ki so odločilne za presojo resničnosti in utemeljenosti zatrjevanega poslovnega razloga. Iz njihovih izpovedi namreč izhaja, da odpoved tožnici dejansko ni bila posledica stvarnega in resničnega poslovnega razloga, temveč je bila odločilno povezana z njenim statusom delovne invalidke. Priča B. B. je izpovedala, da je toženka v istem obdobju vodila postopek tudi v zvezi z delavko A. A., vendar ta ni bil zaključen z odpovedjo. Ključna razlika med obema delavkama je bila po njenem pojasnilu v vsebini odločbe ZPIZ: A. A. je imela odločbo za isto delovno mesto z omejitvijo skrajšanega delovnega časa, medtem ko je imela tožnica v odločbi zapisano pravico do dela na "drugem delu" v skrajšanem delovnem času. Na vprašanje, zakaj na A. A. ni vplival poslovni razlog, je priča pojasnila, da pri njej postopka odpovedi niso vodili, ker je bilo "lažje zagotoviti 4 ure omejitve, kot pa iskati drugo delo", ter da naj delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, zaradi formulacije v odločbi ZPIZ ne bi bilo ustrezno. Še posebej pomenljiva je njena nadaljnja izpoved, da pri A. A. "sploh ne gre za to, ali smo jo rabili ali ne, nismo je rabili, ampak je ona pač invalidka. Kot taka je varovana po zakonu in kot taki moramo mi omogočiti zaposlitev ...". Takšna izjava jasno kaže, da odločitev ni temeljila na dejanski potrebi po delu, temveč na razumevanju formalnega položaja posamezne delavke glede na vsebino odločbe ZPIZ. Tudi direktor E. E. je potrdil, da je bila tožnici pogodba odpovedana najprej zato, ker ji po njihovi oceni niso mogli ponuditi ustreznega delovnega mesta zaradi njenih omejitev, šele dodatno pa so navedli poslovni razlog. Pojasnil je, da je bilo pri drugi delavki enostavneje, ker je šlo zgolj za skrajšanje delovnega časa na istem delovnem mestu, zato ni bilo treba iskati drugega dela. Izpoved priče C. C. dodatno potrjuje, da bi tožnica lahko nadaljevala delo na istem delovnem mestu ob skrajšanem delovnem času, če bi bila odločba ZPIZ drugače formulirana, saj je pojasnila, da bi tožnica "lahko" delala na istem delovnem mestu s krajšim delovnim časom, pri čemer je bil "problem samo v tem, da je bilo zapisano drugo delovno mesto".

Že z vidika teh izpovedi in ob upoštevanju zmotnega prepričanja toženke, da je nova odločba ZPIZ zahtevala dejansko premestitev tožnice na drugo delovno mesto, je treba pritrditi navedbam tožnice, da bi obdržala zaposlitev, če bi toženka odločbo ZPIZ pravilno interpretirala. Na navedeno kaže tudi ravnanje toženke v času slabših poslovnih rezultatov. Iz izpovedi priče B. B. izhaja, da je odpoved iz poslovnih razlogov v relevantnem obdobju prejelo zgolj nekaj delavcev (po njenih navedbah pet oziroma trije - list. št. 66, list. št. 167 - smiselno enako izhaja iz izpovedi zakonitega zastopnika), medtem ko je toženka najprej izvajala t. i. mehke ukrepe. Ob tem je z delavko A. A. (ki je prav tako prejela odločbo ZPIZ za krajši delovni čas od polnega, brez stvarnih razbremenitev - B121) - kljub zatrjevanemu pomanjkanju dela in kljub izrecni navedbi, da je "niso rabili" - sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z razbremenitvami, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ. Takšno ravnanje kaže, da poslovni razlog ni bil samostojen in odločilen razlog za odpoved tožnici, temveč je bila odločitev v bistvenem pogojena z nepravilno razlago odločbe ZPIZ in s statusom tožnice kot delovne invalidke. Takšna podlaga odpovedi pa ne izkazuje stvarnega in resničnega poslovnega razloga, temveč kaže, da je bila invalidnost tožnice odločilna okoliščina pri odločitvi o odpovedi.

ZDR-1 pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena sicer ne zahteva uporabe formalnih kriterijev za izbiro presežnega delavca, kot je to predvideno pri odpovedi večjemu številu delavcev. V konkretnem primeru ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, kar sodišče prve stopnje pravilno razloguje in teh utemeljitev pritožbeno sodišče ne ponavlja. Kljub temu je pri izbiri delodajalec (če kriteriji za izbiro niso določeni že v zanj veljavni kolektivni pogodbi) omejen z določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR-1. Ta namreč določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena tega zakona neveljavna. Ne glede na to, da delodajalec v skladu z veljavnimi predpisi, v primeru prenehanja potrebe po delu manjšega števila delavcev, ni dolžan uporabiti kriterijev za izbiro le-teh izmed zaposlenih na prizadetih delovnih mestih in je zato v takšnem primeru izbira prepuščena delodajalcu, to še ne pomeni, da slednji ni dolžan opraviti objektivne izbire.

Ob razlogih, ki jih je navajala tožnica, je bila tožena stranka v tem postopku dolžna dokazati, da je tožnico kot presežno delavko izbrala na podlagi objektivnih in preverljivih kriterijev. Kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 223/2016 (ki se je prav tako nanašal na individualni odpust) je delodajalec dolžan na konkretne tožbene trditve o prepovedi diskriminacije konkretno pojasniti, zakaj je izmed vseh delavcev izbral prav tožnico oziroma katere objektivne kriterije je pri tem uporabil. Iz izpovedi zakonitega zastopnika izhaja, da je pri odločitvi o tem, kateremu delavcu bo podana odpoved v primerjalno skupino vključil vse delavce, ki opravljajo delo sestavljalca. Navedeno je pravilno, saj glede na pogodbe o zaposlitvi po vsebini ti delavci opravljajo enako oziroma povem primerljivo delo, ne glede na to, na katero delovno mesto so formalno razporejeni (sestavljalec, sestavljalec z omejitvami, sestavljalec III ali sestavljalec III z omejitvami). Kot bo še pojasnjeno, je namreč opis del in nalog v pogodbah o zaposlitvi povsem enak. Tožena stranka je v postopku navajala, da je hitro prilagajanje proizvodne linije potrebam trga in naročilom mogoče le z večopravilnimi delavci, kateri so zmožni delo opravljati na obeh linijah (tako na cevnih - R. in kabelskih - S.), na vseh delovnih operacijah, v večizmenskem in neenakomerno razporejenem delovnem času, kar so bile okoliščine, na podlagi katerih se je toženka odločila glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Slednje je v izpovedi potrdil tudi zakoniti zastopnik toženke. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da kriterij večopravilnosti v konkretnem primeru ni objektivni kriterij, na podlagi katerega je toženka tožnici lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Tožnica je delovni invalid, pri katerem so omejitve glede obsega in organizacije dela neposredna posledica odločbe ZPIZ. V takem položaju kriterij večopravilnosti ne more predstavljati dopustnega in nevtralnega kriterija izbire presežnega delavca, saj invalide že v izhodišču postavlja v manj ugoden položaj v primerjavi z delavci brez zdravstvenih omejitev. Iz navedb tožene stranke ter izpovedi njenega zakonitega zastopnika izhaja, da je večopravilnost razumela kot širšo razpoložljivost delavca, njegovo časovno fleksibilnost ter zmožnost opravljanja širšega spektra del. Takšno pojmovanje kriterija je v konkretnem primeru neločljivo povezano z delovnim časom in razpoložljivostjo delavca. Prav ti elementi pa so pri delovnem invalidu omejeni zaradi odločbe ZPIZ (v obravnavanem primeru zaradi skrajšanega delovnega časa), kar pomeni, da je invalid že zaradi svojega statusa objektivno postavljen v slabši položaj. Ob tem iz dokaznega postopka ne izhaja, da tožnica po vsebini ne bi bila sposobna opravljati vseh del na obeh proizvodnih linijah. Nasprotno, tako tožnica kot zaslišane priče G. G., H. H., C. C. in B. B. so potrdile, da je delo opravljala na obeh linijah, iz odločb ZPIZ pa ne izhajajo nobene stvarne razbremenitve, zaradi katerih določenih opravil ne bi smela ali ne bi mogla opravljati. Edina relevantna omejitev je bila časovna razbremenitev. V takšnih okoliščinah kriterij večopravilnosti ne meri kakovosti, strokovnosti ali uspešnosti dela, temveč v bistvu meri odsotnost zdravstvenih omejitev oziroma širšo razpoložljivost, ki je invalid zaradi svojega statusa ne more imeti. Zato takšen kriterij v konkretnem primeru ni nevtralen, temveč je po svoji naravi diskriminatoren. Uporaba takšnega kriterija pomeni posredno diskriminacijo zaradi invalidnosti, saj prizadene predvsem delavce z zdravstvenimi omejitvami. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil kriterij nujen, sorazmeren in objektivno utemeljen glede na naravo dela, zato ga v obravnavanem primeru ni mogoče šteti za zakonitega.

Ker tožena stranka ni dokazala, da je bila izbira tožnice kot presežne delavke opravljena na podlagi objektivnih, preverljivih in nediskriminatornih meril ter ker ni dokazala, da invalidnost pri tej izbiri ni igrala nobene vloge, poslovni razlog ne more predstavljati zakonite podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob takšnem stanju stvari pritožbeno sodišče zaključuje, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bila podana zakonito, saj tožena stranka ni dokazala, da je prenehala potreba prav po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi in da je bila izbira presežnega delavca opravljena na način, ki izključuje diskriminacijo.

Tožnica v pritožbi nadalje pravilno izpostavlja, da na neutemeljenost odpovednega razloga kaže tudi ravnanje toženke, ki je v odpovednem roku tožnice za določen čas zaposlovala nove delavce (za nadomeščanje bolniško odsotnih delavcev in delavcev, ki koristijo pravice iz starševskega varstva). Toženka je v januarju oziroma februarju 2023 (v odpovednem roku tožnice) sklenila 6 pogodb o zaposlitvi za določen čas za nadomeščanje daljših bolniških odsotnosti na delovnem mestu "sestavljalec" (B60), med drugim z delavci T. T. (B136), U. U. (B137) in V. V. (B138). Čeprav je sodišče prve stopnje to okoliščino štelo za pravno nepomembno, pritožbeno sodišče takšni presoji ne more slediti. Bistveni kriterij za presojo obstoja poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni formalna narava sklenjene pogodbe o zaposlitvi (določen ali nedoločen čas), temveč vprašanje, ali je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je delavec opravljal po pogodbi o zaposlitvi. Če se delo še naprej opravlja in delodajalec zanj zaposluje nove delavce, ni mogoče šteti, da je potreba po tem delu prenehala. Dejstvo, da delodajalec v času odpovednega roka zaposluje druge delavce za opravljanje dela, ki bi ga ob ustrezni prilagoditvi lahko opravljala tožnica kot delovni invalid, kaže na to, da odpoved tožnici ni bila neizogibna posledica poslovnih razmer, temveč rezultat selektivne odločitve, ki je temeljila na tožničini invalidnosti. Takšna odpoved zato ne prestane sodne presoje zakonitosti.

Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "sestavljalec III - z omejitvami", vendar pa gre po vsebini (glede opravljanja nalog, ki jih je bila dolžna opravljati po odpovedani pogodbi o zaposlitvi) za enako oziroma istovrstno delovno mesto. Toženka je sicer v spis predložila opis del in nalog teh dveh delovnih mest (B41, B42), ki izkazuje manjši obseg del za delovno mesto "sestavljalec III". Tudi priča B. B. je zanikala, da bi delavci na delovnem mestu "sestavljalec" in "sestavljalec III" opravljali enaka dela, vendar pa iz primerjave pogodbe o zaposlitvi tožnice in pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z T. T., U. U. in V. V. za delovno mesto "sestavljalec" izhaja, da so bili delavci na obeh delovnih mestih dolžni opravljati enaka dela in naloge. Navedeno izhaja tudi iz skladne izpovedi tožnice in prič G. G. ter H. H. Priča G. G. je izpovedala, da je bila sama zaposlena na delovnem mestu "sestavljalec" in je delala enaka dela kot tožnica, saj pri delodajalcu vsi sestavljalci delajo enako. Izrecno je pojasnila, da je tožnica delala vse operacije, pri delodajalcu pa je tako, da te razporedi tja, kjer te rabi. Enako je pojasnila priča H. H., ki je bila zaposlena na delovnem mestu "sestavljalec III". Ker je delavec skladno z zakonom dolžan opravljati dela, za katera se dogovori v pogodbi o zaposlitvi (prvi odstavek 33. člena ZDR-1), pritožbeno sodišče sledi opisu del in nalog, kot izhaja iz pogodbe, saj je slednji skladen tudi z izpovedmi tožnice in prič G. G. in H. H., da so vsi sestavljalci opravljali enako delo. Nenazadnje pa tudi tožena stranka v odpovedi govori o generičnem delovnem mestu "sestavljalec v proizvodnji" in ne o različnih sestavljalcih. Iz trditev toženke in izvedenih dokazov (B136 - 138) je razvidno, da so se pogodbe za določen čas sklepale zaradi daljših bolniških odsotnosti ter nadomeščanja delavcev, ki koristijo pravice iz starševskega varstva, torej zaradi predvidljivih in časovno relevantnih potreb po delu. Takšna potreba po delu ne more biti hkrati opredeljena kot neobstoječa v razmerju do tožnice, še zlasti ker je bilo ugotovljeno, da bi tožnica glede na odločbo ZPIZ v celoti lahko opravljala svoje delo po obstoječi pogodbi o zaposlitvi ob skrajšanem delovnem času.

Ko gre za delovnega invalida je torej delodajalec dolžan najprej izčrpati vse možnosti ohranitve zaposlitve, odpoved iz poslovnega razloga ali razloga invalidnosti pride v poštev šele, ko je dokazano, da dela ni mogoče zagotoviti niti v prilagojeni obliki. Ker je v tem postopku ugotovljeno, da je delovno mesto obstajalo in bi bilo ustrezno ob časovni razbremenitvi, delodajalec pa ni dokazal, da dela ni bilo več niti za štiri ure dnevno, saj je v odpovednem roku tožnice zaposloval delavce za določen čas, tožnico pa je tudi sicer kot presežno delavko izbral na podlagi diskriminatornega kriterija, tudi odpoved iz poslovnega razloga ne more obstati. Zaradi navedenega je izpodbijana odpoved nezakonita, odločitev prvostopenjskega sodišča pa materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica utemeljeno uveljavljala, da delovno razmerje med strankama na podlagi odpovedi ni prenehalo in še vedno traja. Posledično je bilo treba odločiti še o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku ter o pobotnem ugovoru tožene stranke, o katerih sodišče prve stopnje zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka ni odločalo.

Iz spisovnega gradiva izhaja, da je bil pred sodiščem prve stopnje izveden dokazni postopek glede vseh spornih vprašanj (pritožbeno sodišče ga je le delno dopolnilo), pravdni stranki pa sta imeli možnost in sta jo tudi izkoristili, da se izjavita o vseh relevantnih dejstvih, dokazih in pravnih vprašanjih, vključno z vprašanjem sodne razveze po 118. členu ZDR-1 ter o pobotnem ugovoru tožene stranke. V postopku so bila zatrjevana in v okviru dokaznega postopka obravnavana vsa dejstva, ki so pomembna za presojo možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, obstoja morebitnih ovir za reintegracijo ter za presojo pogojev za pobot. Zato odločitev o reintegraciji, reparaciji po temelju in pobotnem ugovoru ne pomeni odločanja o novi samostojni pravni celoti, temveč predstavlja neposredno pravno posledico ugotovitve nezakonitosti odpovedi. V takem položaju vračanje zadeve sodišču prve stopnje ne bi bilo smotrno in bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Zato je bilo pritožbeno sodišče upravičeno odločiti reformatorično in samo spremeniti sodbo sodišča prve stopnje.

1.V obravnavanem primeru niso podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, ki jo je predlagala toženka, temveč je utemeljen zahtevek za reintegracijo. Tožena stranka je predlog za sodno razvezo utemeljevala s sklicevanjem na spremenjen Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 18. 12. 2023, iz katerega izhaja, da delovno mesto "sestavljalec III" ni več sistemizirano, zato naj tožnici ne bi mogla več zagotoviti zaposlitve. Takšna argumentacija ni zadostna. Tožena stranka ni podala ustreznih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče slediti njenemu predlogu. Ustaljena sodna praksa izhaja iz tega, da sodna razveza pogodbe o zaposlitvi predstavlja izjemo od pravila reintegracije in pride v poštev le tedaj, ko nadaljevanje delovnega razmerja objektivno ni več mogoče oziroma ko so podane okoliščine, zaradi katerih reintegracija ne bi bila smiselna ali izvedljiva. Dokazno breme glede obstoja takšnih okoliščin nosi delodajalec. Samo dejstvo, da je delodajalec po podani odpovedi spremenil sistemizacijo delovnih mest in formalno ukinil ali preimenoval določeno delovno mesto, še ne pomeni, da je onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja. Odločilno je, ali se delo, ki ga je delavec po vsebini opravljal, pri delodajalcu še vedno izvaja. Tožena stranka ni zatrjevala, da dela sestavljanja, ki ga je opravljala tožnica, ne opravlja več, niti ni izkazala, da bi bil ta del delovnega procesa ukinjen. Nasprotno iz dokaznega postopka izhaja, da delavci, ki so bili prej zaposleni na delovnem mestu "sestavljalec III - z omejitvami" ali "sestavljalec z omejitvami" sedaj opravljajo delo na delovnem mestu "sestavljalec- z omejitvami" (npr. pogodbe o zaposlitvi za A. A. in M. M. - B162, B163). Sprememba notranjega akta delodajalca tako sama po sebi ne more preprečiti reintegracije, če vsebina dela objektivno še obstaja. Tudi zgolj splošna in pavšalna navedba, da so vsa delovna mesta pri delodajalcu zasedena, sama po sebi ne predstavlja okoliščine, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja v smislu 118. člena ZDR-1. Namen sodne razveze ni v tem, da bi delodajalcu omogočila izognitev posledicam nezakonite odpovedi zgolj zato, ker je med trajanjem spora organiziral delo na način, da je zasedel obstoječa delovna mesta. Reintegracija pomeni vzpostavitev stanja, kakršno bi obstajalo, če do nezakonite odpovedi ne bi prišlo. Delodajalec se zato ne more uspešno sklicevati na lastne kasnejše kadrovske odločitve kot na razlog, ki bi izključeval možnost vrnitve delavca na delo. Sprejeti drugačno stališče bi pomenilo, da bi lahko delodajalec z enostranskimi organizacijskimi ukrepi med trajanjem sodnega postopka izničil pravico delavca do reintegracije. To še posebej velja v obravnavanem primeru, ko gre za delovno invalidko, ki uživa posebno varstvo pred odpovedjo in katere zaposlitev je treba varovati z večjo mero skrbnosti. Delodajalec bi moral izkazati konkretne in objektivne okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da nadaljevanje delovnega razmerja dejansko ni mogoče, ne pa zgolj zatrjevati, da so delovna mesta zasedena. Takšnih okoliščin tožena stranka ni zatrjevala niti dokazala. Ker tožena stranka ni zatrjevala niti dokazala objektivnih okoliščin, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja, niti ni zatrjevala in dokazala porušenega zaupanja ali drugih razlogov na strani tožnice, ki bi opravičevali sodno razvezo, niso podani pogoji za uporabo 118. člena ZDR-1. Ob upoštevanju posebnega varstva delovnih invalidov ter dejstva, da se delo po vsebini še vedno opravlja, pritožbeno sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru utemeljen zahtevek za reintegracijo, zato je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo.

2.Utemeljen je tudi zahtevek za reparacijo, vendar le delno. Za čas od prenehanja delovnega razmerja (tj. od vključno 21. 6. 2023 dalje do poziva na delo - tožnica je izpovedala, da je bil njen zadnji delovni dan pri toženki 20. 6. 2023) je tožena stranka dolžna tožnici priznati pravice iz delovnega razmerja, med drugim jo je dolžna prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja in ji obračunati in izplačati plače, zmanjšane za prejeta denarna nadomestila za brezposelnost ter regres za letni dopust, kar vse bi tožnica prejela, če bi delala, oboje z z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od plač tečejo od neto mesečnega zneska plače od 19. dne v naslednjem mesecu dalje do plačila (drugi odstavek 134. člena ZDR-1), od pripadajočih regresov pa od vsakega 2. 7. v letu dalje do plačila (drugi odstavek 131. člena ZDR-1).

3.Tožnica je bila po prenehanju delovnega razmerja za čas od 21. 7. 2023 do 20. 1. 2024 prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in je prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost (B158). Te prejemke je, kot pravilno uveljavlja toženka, potrebno upoštevati pri zahtevku za plačilo plače. V primeru ugotovljene nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja po Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD) namreč pride do tega, da je delodajalec to nadomestilo dolžan vrniti (v neto znesku, davčna uprava pa zavodu vrne prispevke in akontacijo dohodnine - 140. člen ZUTD v povezavi s tretjim odstavkom 65. člena ZUTD). Glede na navedeno tožnica ni upravičena do izplačila celotnega nadomestila plače, ampak do razlike med plačo, ki bi jo prejemala, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prejetimi denarnimi nadomestili za brezposelnost.3 Ker je zahtevala plačilo plače v polni višini, je zahtevek v presežku neutemeljen. Ker tožnica "drugih denarnih prejemkov" ni specificirala, je njen zahtevek tudi v tem delu utemeljeno zavrnjen (v tem zavrnilnem delu je sodba sodišča prve stopnje pravilna, zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo - 353. člen ZPP).

4.Tožena stranka je v postopku uveljavljala pobot izplačane odpravnine v višini 3.773,99 EUR za primer, da bi bilo zahtevku tožnice ugodeno. Takšnemu ugovoru ni bilo mogoče slediti, saj niso izpolnjeni pogoji za pobot uveljavljene odpravnine. V obravnavanem sporu je odločitev o reparaciji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela sprejeta zgolj po temelju, saj tožnica v tem postopku ni postavila denarnega zahtevka po višini. Pobot je procesno in materialnopravno dopusten le, če sta terjatvi, ki naj bi se pobotali, določeni oziroma določljivi po temelju in višini ter zapadli. V obravnavanem primeru pa terjatev tožnice iz naslova reparacije še ni konkretizirana po višini. Dokler obseg prikrajšanja ni ugotovljen bodisi sporazumno bodisi v posebnem postopku, pobot ni mogoč, zato je pritožbeno sodišče pobotni ugovor zavrnilo.

5.Ker je tožnica v postopku praktično v celoti uspela (z zavrnjenim delom niso nastali posebni stroški postopka), je toženka dolžna povrniti njene potrebne stroške postopka na prvi in drugi stopnji v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 155. in 165. členom ZPP. Skladno z določbami Odvetniške tarife (OT) tožnici pripada povračilo 300 točk za tožbo (tar. št. 16/1/b OT), 900 točk (4 x 225 točk) za pripravljalne vloge (tar. št. 16/2 OT), 50 točk za vlogo z dne 13. 2. 2024, 300 točk za zastopanje na prvem naroku (tar. št. 15/3/a OT), 150 točk za zastopanje na drugem naroku (tar. št. 16/3/b OT) in 100 točk za trajanje (6. člen OT), 150 točk za zastopanje na tretjem naroku (13. 6. 2023), 50 točk za trajanje, 150 točk za četrti narok (25. 10. 2023), 100 točk za trajanje, 150 točk za peti narok (22. 11. 2023), 150 točk za šesti narok (10. 7. 2024), 150 točk za ogled 11. 1. 2024 (21/4 OT), 37 točk za materialne stroške (11. člen OT), kar skupaj znaša 2737 točk oziroma 1.642,20 EUR glede na vrednost točke 0,60 EUR oziroma 2.003,48 EUR z vključenim 22 % DDV. Tožnici (oziroma njeni pooblaščenki) pripadajo tudi stroški za kilometrino za ogled na relaciji Brežice - Z. (2 x 19 km x 0,43 EUR) - 16,34 EUR ter stroški izvedenin in sicer 912,84 EUR za izvedenca L. L. po sklepu prvostopnega sodišča Pd 79/2022 z dne 30. 1. 2024 (izvedensko mnenje), 833,67 EUR za izvedenko K. K. (sklep z dne 6. 2. 2024 - izvedensko mnenje), 375,66 EUR za izvedenca L. L. (sklep 16. 7. 2024 - zaslišanje izvedenca na naroku), 364,58 EUR za izvedenko K. K. (sklep 15. 7. 2024 - zaslišanje na naroku). Skupaj stroški postopka pred sodiščem prve stopnje v prvem postopku, ki jih je dolžna za tožnico povrniti tožena stranka znašajo: 4.506,57 EUR. Tožnici je bila z odločbo Strokovne službe za Bpp opr. št. Bpp 391/2022 z dne 24. 11. 2022 odobrena redna brezplačna pravna pomoč za vložitev tožbe in pravno zastopanje pred sodiščem prve stopnje ter kot oprostitev plačila stroškov postopka na prvi stopnji, njeni stroški zastopanja se krijejo iz proračuna Republike Slovenije (44. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP). Te stroške mora tožena stranka upoštevaje 46. člen ZBPP nakazati na transakcijski račun sodišča. Ostalih priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje v prvem postopku pritožbeno sodišče ni priznalo. Ni priznalo stroškov za drugo pripravljalno vlogo, ocenilo jo je za nepotrebno, saj bi tožnica kratek zapis, ki ga je podala v tej vlogi lahko podala naroku. Prav tako je za vlogo z dne 13. 2. 2024 glede na njeno vsebino (tožnica je navedla, da soglaša z izvedenskim mnenjem) štelo za obrazložen dopis (43/3 OT), za katerega ji je priznalo 50 točk.

6.Tožnica je s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 79/2022 z dne 10. 7. 2024 uspela (upoštevajoč pri tem končni uspeh strank). Posledično je upravičena do povračila stroškov v zvezi s tem pravnim sredstvom, za katerega ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč po odločbi Bpp 405/2024 z dne 16. 9. 2024. Pritožbeno sodišče ji je priznalo 375 točk za pritožbo (16/4 OT), 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 280,00 EUR. Te stroške mora tožena stranka upoštevaje 46. člen ZBPP nakazati na transakcijski račun sodišča.

7.Priznani potrebni stroški tožnice v ponovljenem postopku, za katerega tožnica ni pridobila odločbe Bpp, znašajo: 225 točk za pripravljalno vlogo (16/2 OT), 300 točk za 2 naroka (2 x 150 točk - 16/3/b OT), materialni stroški, 22 % DDV, skupaj 392,00 EUR. Te stroške je dolžna tožena stranka povrniti tožnici.

8.Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v prvem postopku, pritožbenih stroškov v prvem postopku ter stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v ponovljenem postopku je torej pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka tožeče stranke v znesku 5.178,57 EUR, pri čemer je dolžna znesek 4.786,57 EUR nakazati na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, preostali znesek (392,00 EUR) pa tožnici, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

9.Tožnica je s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 65/2024 z dne 28. 8. 2025 (v ponovljenem postopku) praktično v celoti uspela. Posledično je upravičena do povračila stroškov v zvezi s tem pravnim sredstvom, za katerega ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč po odločbi Bpp 490/2024 z dne 10. 10. 2025 in Bpp 94/2026 z dne 20. 2. 2026. Pritožbeno sodišče ji je priznalo 375 točk za pritožbo (16/4 OT), za zastopanje na naroku pred pritožbenim sodiščem 375 točk (16/5 OT), 120 točk odsotnost iz pisarne (člen 6/4 OT), 2 % materialne stroške, 22 % DDV, skupaj 649,57 EUR. Pritožbeno sodišče je pooblaščenki tožnice priznalo še stroške za kilometrino za prihod na narok na relaciji Brežice - Ljubljana v znesku 92,88 EUR (2 x 108 km x 0,43 EUR), prav tako je tožnici upoštevajoč določbe Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka v pravdnem postopku (člen 19 v zvezi s členi 5 do 14) priznalo stroške za prihod na narok in sicer v znesku 18,00 EUR, kolikor znaša cena povratne avtobusne vozovnice na relaciji a. - Ljubljana. Skupaj pritožbeni stroški v ponovljenem postopku, ki jih je dolžna toženka nakazati na račun sodišča znašajo 760,45 EUR. V primeru zamude s plačilom stroškov, dolguje toženka tudi zakonske zamudne obresti od poteka paricijskega roka dalje do plačila.