Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Stališče o nedovoljenosti tožbe je pravilno, saj je tožnik vložil tožbo po odločitvi o izrednem pravnem sredstvu, sprejeti več kot tri leta po pričetku uporabe ZVPSBNO, v tem postopku pa ni vložil niti nadzorstvene pritožbe niti rokovnega predloga.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval plačilo odškodnine 5.000 EUR zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.
2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je vložil tožbo za plačilo odškodnine zaradi predolgega trajanja postopka pred sodiščem prve stopnje, ta postopek pa se je končal 18. 10. 2006. V tem času Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) še ni veljal. Člen 72 Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) ni določal, da opustitev nadzorstvene pritožbe pomeni izgubo pravice do odškodnine. Stališče izpodbijane sodbe, da je zaradi nevložitve sredstev po ZS izgubil pravico do odškodnine po ZVPSBNO, je zato napačna in ima elemente retroaktivne veljave. Ker je pritožbeno sodišče odločilo v primernem roku, vložitev nadzorstvene pritožbe pri pritožbenem sodišču ne bi prispevala k hitrejši rešitvi zadeve. Smiselna je bila le vložitev pri sodišču prve stopnje. Napačno je tudi stališče, da predlogov za čimprejšnji razpis obravnave ni mogoče šteti za nadzorstveno pritožbo, ker nista izpolnjevali formalnih pogojev iz 72. člena ZS. Namenjena sta bila namreč pospešitvi postopka, izpodbijani sklep pa glede na to, da 72. člena ZS ni predpisoval posebnih sestavin, ki jih mora vsebovati nadzorstvena pritožba, ne pojasni, katerim pogojem nista zadostila. Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Iz ugotovitev izpodbijanega sklepa in nespornih navedb pravdnih strank izhaja, [1] da je bila v pravdi, v zvezi s katero tožnik zatrjuje kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, tožba vložena v letu 1995, [2] da je tožnik v letu 1997 in v letu 2002 predlagal čimprejšnji razpis obravnave, [3] da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana 18. 10. 2006, [4] da je bila sodba sodišča druge stopnje izdana 27. 2. 2007, [5] da je bil revizija zavržena s sklepom Vrhovnega sodišča, sprejetim 20. 5. 2010, [6] da je tožnik 15. 10. 2010 pri Državnem pravobranilstvu vložil predlog za poravnavo, [7] da se je Državno pravobranilstvo o predlogu izreklo 15. 4. 2011, [8] da je bila obravnavana tožba vložena 7. 2. 2011. 6. Izpodbijani sklep zavzema stališče, da tožnik ni vložil niti nadzorstvene pritožbe po določbah ZS niti nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga po ZVPSBNO in da zato ni podana predpostavka za dopustnost tožbe iz prvega odstavka 15. člena ZVPSBNO. Določba se glasi: "Če je stranka glede zadeve iz 2. člena tega zakona vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno s sklepom ali z obvestilom (šesti in četrti odstavek 6. člena), ali če je vložila rokovni predlog, lahko zahteva pravično zadoščenje po tem zakonu."
7. Možnost uveljavljanja pravičnega zadoščenja je po ZVPSBNO predvidena za tiste primere, ko kljub strankinemu prizadevanju za pospešitev sodnega postopka ta ni izveden brez nepotrebnega odlašanja. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-37/11, Up-215/11 z dne 1. 7. 2011 že zavzelo stališče, da taka zahteva ni nerazumna. Če bi se v katerem od primerov iz "prehodnega obdobja" taka zahteva pokazala kot nesprejemljiva, ker stranka ne bi imela realnih možnosti, da ji zadosti, pa je treba ustrezno razlagati prehodne določbe ZVPSBNO.
8. Po navedeni odločbi in pred izdajo izpodbijanega sklepa je pričel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah ZVPSBNO (Uradni list RS, št. 38/2012 – v nadaljevanju ZVPSBO-B), s katerim je bil v prehodno določbo 25. člena ZVPSBNO dodan nov tretji odstavek: "Glede zadeve, v kateri je domnevna kršitev pravice do nepotrebnega odlašanja prenehala do 31. marca 2007, pa je stranka pravočasno vložila tožbo zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do nepotrebnega odlašanja na sodišče Republike Slovenije, se glede višine in določitve pravičnega zadoščenja ter glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja uporabljajo določbe 16. in 17. člena tega zakona." Kot izhaja iz zakonodajnih gradiv, obravnavanih v postopku sprejemanja navedene določbe, se z njo izvršuje odločba Ustavnega sodišča U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010, s katero je bilo zakonodajalcu naloženo, naj uredi položaj oseb, ki jim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007 (pričetek uporabe ZVPSBNO), pa do takrat niso vložile pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice, ampak tožbo pred domačim sodiščem. Ker stranke v sodnih postopkih, ki so tekli daljši čas pred 1. 1. 2007, pa so bili zaključeni v prvih mesecih leta 2007, dejansko niso imele možnosti izkoristiti pospešitvenih sredstev, predvidenih z ZVPSBNO in določenih kot predpostavka za uveljavljanje pravičnega zadoščenja, je bil kot presečni datum določen 31. 3. 2007.(1) Glede zadev, v katerih je bilo odločeno po tem datumu, je torej zakonodajalec izhajal iz domneve, da pospešitvenim sredstvom ni mogoče vnaprej odreči izgledov za uspeh.
9. Čeprav iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bil ob preizkusu dovoljenosti tožbe upoštevan tudi tretji odstavek 25. člena ZVPSBNO, je stališče o nedovoljenosti tožbe pravilno. Tožnik je vložil tožbo po odločitvi o izrednem pravnem sredstvu, sprejeti več kot tri leta po pričetku uporabe ZVPSBNO, v tem postopku pa ni vložil niti nadzorstvene pritožbe niti rokovnega predloga.
10. Do drugačne odločitve ne pripelje niti upoštevanje tožbenih trditev, da je do bistvene zamude pri odločanju prišlo v postopku pred sodiščem prve stopnje in da je bil postopek pravnomočno zaključen 27. 2. 2007, tj. dva meseca po uveljavitvi ZVPSBNO. Če je tožnik ocenil, da v postopku do izdaje pravnomočne sodbe ni imel na razpolago realnih možnosti za pospešitev postopka, je imel tedaj možnost vložiti bodisi tožbo za plačilo odškodnine po splošnih pravilih odškodninskega prava bodisi tožbo za prisojo pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ob upoštevanju tedanjih stališč sodne prakse za nobeno od navedenih možnosti ni bilo mogoče reči, da ni imela izgledov za vsebinski preizkus utemeljenosti očitka o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodna praksa je kasneje sicer zavzela stališče, da določbe OZ ne nudijo podlage za prisojo odškodnine za kršitev te pravice(2), vendar je Ustavno sodišče – tudi ob upoštevanju tega stališča – ugotovilo, da je ZVPSBNO pomanjkljiv, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče.(3) Kot je bilo že zgoraj navedeno, je bil ZVPSBNO dopolnjen tako, da je bila dana podlaga za prisojo pravičnega zadoščenja ne le v primerih, v katerih je kršitev prenehala pred 1. 1. 2007, ampak še v nadaljnjih treh mesecih. Na drugi strani je po tedaj veljavnem 19. členu ZVPSBNO rok za vložitev predloga za plačilo odškodnine pri Državnem pravobranilstvu in posledično rok za vložitev tožbe tekel od pravnomočnosti odločitve v zadevi – in ne šele od odločitve o izrednem pravnem sredstvu.(4) Po besedilu 19. člena ZVPSBNO je bila sicer vložitev predloga vezana na izčrpanje pospešitvenih sredstev, vendar ni bila vnaprej izključena razlaga, po kateri se v primerih, ko ni bilo realnih možnosti, da bi stranka na tak način dosegla pospešitev postopka, vložitev takih sredstev ne bi zahtevala kot predpostavka za plačilo odškodnine. Tožnik je torej imel (realno) možnost zahtevati plačilo odškodnine v zvezi s postopkom do pravnomočnosti sodbe, pa je ni izkoristil. Ker tožnik tedaj ni vložil tožbe za plačilo denarne odškodnine, ne gre za primer iz veljavnega tretjega odstavka 25. člena ZVPSBNO, ki bi narekoval odločitev o dopustnosti tožbe, ne da bi bila prej vložena pospešitvena sredstva.
11. Druge pritožbene navedbe po navedenem ne zahtevajo posebnega odgovora.
12. Po ugotovitvi, da pritožbeni razlog ni utemeljen in da niso podane niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).
(1) Glej Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Poročevalec DZ z dne 16. 3. 2012 in Poročilo k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO-B), Poročevalec DZ z dne 3. 5. 2012. (2) Prim. sodbi VS RS II Ips 591/2008 in II Ips 305/2009, obe z dne 24. 6. 2009 in kasnejše. (3) Odločba U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010, Uradni list RS, št. 30/2010. (4) Šele potem, ko je navedeni rok v pritožnikovem primeru iztekel, je bila navedena določba ZVPSBNO spremenjena tako, da je rok za vložitev predloga za plačilo odškodnine pričel teči z odločitvijo o izrednem pravnem sredstvu (prvi odstavek 8. člena Zakona spremembah in dopolnitvah ZVPSBNO, Uradni list RS, št. 58/2009).