Jedro

Tožeča stranka uveljavlja neupravičeno pridobitev po 210. členu ZOR. Ta podlaga pa ni podana, ker so bile devize odvzete v postopku, predpisanem z zakonom, ki se je končal s pravnomočno odločbo.

Zakon o deviznem poslovanju (1985) je bil glede določb o prekrških in varstvenih ukrepih specialen v razmerju do Zakona o prekrških.

Navedena ugotovitev velja posledično tudi za celoten postopek o prekrških, vključno za premoženjskopravne zahtevke (po Zakonu o prekrških). Na podlagi povedanega je potrebno zaključiti, da okolnost, da naj bi bile sporne devize (odvzete I. G.) tožničina last, ni pravno odločilna za rešitev tega spora. Kot je že povedano spredaj, je carinski organ lahko odvzel devize storilcu prekrška, čeprav niso bile njegova last. Zato vprašanje lastnine deviz, ki za odvzem deviz ni bila pomembna, ne more predstavljati predhodnega vprašanja v smislu 12. člena ZPP (ki pomeni hkrati tudi predpostavko za ugotovitveno tožbo).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da naj se ugotovi, da so njene devize in sicer 3.000,00 DEM in 8.940,00 CHF, ki so bile 12.3.1990 odvzete I. G. s strani pooblaščenih uradnih oseb toženke ter da je zato toženka dolžna te devize vrniti tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava je tožnica vložila revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje in predlagala, da naj se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji vztraja na svojem stališču, da ima pravni interes na postavljenem ugotovitvenem in dajatvenem zahtevku, pa tudi zgolj na ugotovitvenem zahtevku ima interes, ker bi ji omogočil obnovo upravnega postopka. Zmotna uporaba materialnega prava se dalje kaže v tem, ker sta sodišči nižjih stopenj odločali na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi, uporabiti pa bi morali določilo 37. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče moralo v tej zadevi uporabiti na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Zvezni devizni inšpektorat (prejšnje Jugoslavije) je z odločbama z dne 5.3.1991 spoznal tožnico in I. G. za kriva storitve deviznega prekrška, storjenega 12.3.1990 na mejnem prehodu v Rožni dolini (zaradi poskusa prenosa deviz v tujino) ter ju kaznoval na denarno kazen in odvzem deviz. Na podlagi vloženih pravnih sredstev je bil 16.7.1993 postopek zoper tožnico ustavljen ter so ji bile vrnjene tudi odvzete devize 1.740,00 DEM in 600,00 ATS. Odločba zoper I. G. pa je postala pravnomočna in z njo tudi odvzem deviz 3.000,00 DEM in 8.940,00 CHF. V predmetnem sporu je tožnica zahtevala od toženke, da ji vrne I. G. odvzete devize, ker da jih je neupravičeno pridobila in ker so njena last. Sodišči nižjih stopenj sta glede na ugotovitev, da so bila sporna devizna sredstva odvzeta I. G. s pravnomočno odločbo takratnega Zveznega deviznega inšpektorata z dne 5.3.1991, zaključili, da prehod sredstev na toženko ni bil brez podlage in da zato tožničin zahtevek ni utemeljen na podlagi 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Učinki postopka zoper njo se ne morejo raztezati na pravnomočno odločbo, ki se nanaša na I. G., prav tako pa ni odločilna lastnina spornih deviznih sredstev. Tožničin tožbeni zahtevek sta zato sodišči nižjih stopenj zavrnili.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je izčrpalo v tožbi uveljavljeno podlago, pravilno zavrnili tožničin tožbeni zahtevek. Tožnica je oprla tožbeni zahtevek na domnevno toženkino neupravičeno pridobitev spornih deviz. Take trditve so utemeljevale sklepanje sodišč nižjih stopenj, da uveljavlja neupravičeno pridobitev po 210. členu ZOR. Ta podlaga pa ni podana, ker so bile devize odvzete v postopku, predpisanem z zakonom, ki se je končal s pravnomočno odločbo. Pri tem je pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da se spor pred sodiščem lahko razrešuje le na podlagi v postopku uveljavljenih (dejanskih) podlag. Civilno sodišče tega okvira ne sme prekoračiti (načelo dispozitivnosti - 2. in 3. člen Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je dalje presojalo še, ali je lahko tožničin zahtevek glede na uveljavljeno dejansko podlago utemeljen v kakšnem drugem predpisu, predvsem v določbah (v času odvzema deviz veljavnih) Zakona o deviznem poslovanju (Uradni list bivše federacije št. 66/85 s poznejšimi spremembami) in Zakona o prekrških (Uradni list SRS št. 25/83 s poznejšimi spremembami). Medtem ko je Zakon o prekrških praviloma dopuščal odvzem le takih predmetov, ki so bili storilčeva last (prvi odstavek 37. člena) ter le v primeru obstoja posebnih pogojev tudi tedaj, če niso bili njegova last (drugi odstavek 37. člena), Zakon o deviznem poslovanju možnosti odvzema deviz ni pogojeval v primerih, če niso bile storilčeva last (drugi odstavek 178. člena). Ne glede na ostala medsebojna razmerja obeh navedenih predpisov, je bil Zakon o deviznem poslovanju glede določb o prekrških in varstvenih ukrepih specialen v razmerju do Zakona o prekrških. Navedena ugotovitev velja posledično tudi za celoten postopek o prekrških, vključno za premoženjskopravne zahtevke (po Zakonu o prekrških). Na podlagi povedanega je potrebno zaključiti, da okolnost, da naj bi bile sporne devize (odvzete I. G.) tožničina last, ni pravno odločilna za rešitev tega spora. Kot je že povedano spredaj, je carinski organ lahko odvzel devize storilcu prekrška, čeprav niso bile njegova last. Zato vprašanje lastnine deviz, ki za odvzem deviz ni bila pomembna, ne more predstavljati predhodnega vprašanja v smislu 12. člena ZPP (ki pomeni hkrati tudi predpostavko za ugotovitveno tožbo). Drugačna revizijska izvajanja o tem delu spora so zato neutemeljena. Tožničin dajatveni zahtevek pa glede na obrazloženo prav tako ni utemeljen v kakšnem drugem predpisu.

Revizijsko sodišče zato zaključuje, da niso podani v reviziji uveljavljeni razlogi, medtem ko samo ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Neutemeljeno tožničino revizijo je zato moralo zavrniti (393. člen ZPP).