Jedro

Tožnica je bila pravilno uvrščena kot samska oseba, saj njenih dveh odraslih hčerk ni možno obravnavati kot ožjih družinskih članov. Ne drži tožbena navedba, da ni bilo upoštevano, da ima tožnica skoraj 22 let delovne dobe, saj iz izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je po tej točkovalni kategoriji dobila 50 točk.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v zadevi dodelitve neprofitnih stanovanj v najem ugotovil, da je tožnica na podlagi ocenitve stanovanjskih, socialnih in drugih razmer dosegla 400 točk in se uvršča na prednostno listo upravičencev za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, namenjenih za samske osebe. Na podlagi razpisanega števila stanovanj in njihove razdelitve po sklepu nadzornega sveta bodo stanovanja zagotovljena vsem tistim upravičencem na prednostno listo A2 v skupini samskih oseb, ki so dosegli nad vključno 570 točk, tistim, ki so dosegli manjše število točk, pa stanovanje ne bo dodeljeno.

2. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, da je 24. 9. 2016 objavil javni razpis za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, na katerega se je prijavila tožnica. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ na splošno pojasnjuje, katere točkovalne kategorije so se ocenjevale, in v zvezi s tožnico pojasnjuje, da je dosegla točke po kategorijah I. Stanovanjski status (220 točk), 12. Prosilec z daljšo delovno dobo (50 točk) in 19. Stalnost bivanja v občini A. (130 točk). Skupno je bila ocenjena torej z 400 točkami, glede na število razpisanih stanovanj pa bodo stanovanja zagotovljena tistim upravičencem iz prednostne liste A2, ki so dosegli 570 točk in več.

3. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Med drugim je v zvezi s tožničinimi pritožbenimi navedbami pojasnil, da tožničinih družinskih članov (dve hčerki) ni mogel upoštevati, ker se glede na opredelitev ožjega družinskega člana iz 11. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) ne štejeta več za družinska člana, saj med tožnico in njima ne obstaja dolžnost preživljanja, ker se ne šolata več. Nadalje drugostopenjski organ navaja, da je tožnici bilo priznanih 220 točk po postavki „1.2 udeleženec razpisa prebiva v prostorih za začasno bivanje, v drugih nestanovanjskih prostorih (bivalne enote, varne hiše)“, če pa gre za udeleženca razpisa, ki biva v bivalni enoti, potem ni možno uveljavljati točkovanja pod točkami 2. Kvaliteta življenja 3. Utesnjenost v stanovanju in 4. Funkcionalnost stanovanja, ker se to izključuje. Iz navedenega razloga ni bilo mogoče priznati točk za kvaliteto bivanja in za neprimerno površino stanovanja. Tožnica je uveljavljala tudi dodatnih 60 točk za družino z manjšim številom zaposlenih, vendar pa njenih hčerk ni možno obravnavati kot ožjih družinskih članov, ker se ne šolata več in med tožnico in njima ne obstaja več dolžnost preživljanja, zato po tem kriteriju ni možno dodeliti točk. Neutemeljeno tožnica navaja, da ni bilo upoštevano, da izpolnjuje tudi kriterij, da je ženska z več kot 12 let delovne dobe, saj je prvostopenjski organ to upošteval. Glede točkovanja pri kriteriju, da je prosilec vsaj dvakrat že bil uvrščen na prednostno listo, pa drugostopenjski organ ugotavlja, da tožnica ni sodelovala vsaj na dveh razpisih, ampak zgolj na enem samem, to 9. javnem razpisu. Glede nepriznanih zdravstvenih razmer, ki jih je tožnica prav tako uveljavljala, pa drugostopenjski organ pojasnjuje, da mora prosilec ali kateri od družinskih članov bolehati za kronično boleznijo zgornjih dihal ali astme, pri tožnici pa ne izhaja, da bi bolehala za tovrstnimi boleznimi, ampak iz dokumentacije izhaja, da ji je postavljena vrsta drugih diagnoz v povezavi s hrbtenico, črevesjem in migrenskimi glavoboli.

4. Tožnica v tožbi navaja, da je bivalna enota, v kateri biva, neprimerna za bivanje treh odraslih oseb. Navaja, da je doslej zaostajala za plačilom najemnin zaradi bolezni in dolgotrajnih bolniških odsotnosti. Podrobneje pojasnjuje, zakaj je sedanji prostor za tri osebe premajhen. Nadalje navaja, da je bila nepravilno uvrščena kot samska oseba, saj živi z obema hčerkama. Ni bilo upoštevano, da ima skoraj 22 let delovne dobe in da je bila doslej že trikrat uvrščena na prednostno listo. Nadalje navaja, da je v zvezi z zdravstvenimi težavami obeh hčerk predložila tudi ustrezno zdravstveno dokumentacijo, iz katere izhaja, da ima ena hčerka psihične težave, ki so posledica tudi nemogočih stanovanjskih razmer. Sama pa ima zdravstvene težave zaradi poškodb hrbtenice. Nadalje navaja, da 17,3 m2 bivalne površine, kjer je sedaj, zelo odstopa od standarda za normalno bivanje treh odraslih oseb. Definicija ožjih družinskih članov v SZ-1 nima nobene zveze z statusom ožjih družinskih članov in ne more služiti za razvrščanje na posamezno listo. Prvostopenjski organ bi tudi moral upoštevati, da je tožnica prava neuka stranka in ni mogla razpolagati z raznimi potrdili, ki jih naj bi izdajale razne komisije. Tožnica predlaga, naj sodni izvedenec ugotovi, kakšne zdravstvene posledice izhajajo iz slabih bivalnih razmer, v katerih trenutno s hčerkama biva in zaradi katerih se hčerki ne moreta redno šolati. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je bila tožnica seznanjena s tem, kdo sodi med ožje družinske člane in v nadaljevanju ponovno pojasnjuje, katere osebe so lahko to. Tožnica je uveljavljala točke pri postavki 1.2 „udeleženec razpisa prebiva v prostorih za začasno bivanje, v drugih nestanovanjskih prostorih (bivalne enote, varne hiše)“ in zaradi tega ji je bilo podeljenih predpisanih 220 točk. V pojasnilih Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem pa je pojasnjeno, da se ta postavka izključuje s točkovanji pod točkami 2. Kvaliteta življenja 3. Utesnjenost v stanovanju in 4. Funkcionalnost stanovanja. Prosilcem je pojasnjeno, da lahko uveljavljajo le enega od navedenih statusov. Na dodelitev točk ne more vplivati dejstvo, da predmetno bivalno enoto uporabljajo tri osebe in jo tožnica zato šteje za neprimerno. Ne držijo tudi navedbe o neprimernosti bivalne enote, saj je površina glede na število uporabnikov v skladu s Pravilnikom o minimalnih tehničnih zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati bivalne enote, namenjene začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb. Tožnici so bile tudi priznane točke, ker je ženska z več kot 12 let delovne dobe, ni pa moglo biti upoštevano, da naj bi bila trikrat uvrščena že pred tem na prednostno listo, saj je sodelovala na enem samem, to je na 9. javnem razpisu. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, zakaj ni bilo možno pri točkovanju upoštevati tudi zdravstvenega stanja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem upravnem sporu med strankama sporno vprašanje, ali bi prvostopenjski organ tožnici moral priznati točke pri določenih kategorijah, ali pa jih upravičeno ni priznal. Tožnica namreč očita prvostopenjskemu organu, da ni upošteval nekaterih kriterijev pri točkovanju, ki jih v tožbi tudi izpostavlja. Vendar sodišče meni, da ti očitki niso utemeljeni. Prvostopenjski organ je pri točkovanju upošteval vse točkovalne kategorije, kot jih je bilo mogoče upoštevati v dani situaciji in je glede na dokumentacijo, ki mu je bila na voljo, določil tolikšno število točk, kot je bilo to mogoče. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi obeh odločb, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev prvostopenjskega organa in tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tožnica dosegla točke po kategorijah I. Stanovanjski status (220 točk), 12. Prosilec z daljšo delovno dobo (50 točk) in 19. Stalnost bivanja v občini A. (130 točk), ter da je bila tožnica skupno ocenjena z 400 točkami, glede na število razpisanih stanovanj pa so bila stanovanja zagotovljena tistim upravičencem iz prednostne liste A2, ki so dosegli 570 točk in več. Drugostopenjski organ pa je natančno obrazložil, zakaj pri določenih postavkah ni mogel priznati točk. 8. Tožnica na več mestih v tožbi podrobno opisuje, kako so težke stanovanjske razmere za tri osebe v bivalni enoti, v katerih bivajo, pri čemer sodišče razume tožničino stisko, vendar pa prvostopenjski organ ni mogel odločiti drugače kot je odločil, kajti tožnica se glede na to, da sta obe njeni hčerki že polnoletni in se redno ne šolata, šteje za samsko osebo glede na definicijo ožjih družinskih članov, kot izhaja iz 11. člena SZ-1, na podlagi SZ-1 pa je bil tudi sprejet Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem. Skladno z navedenim določilom 11. člena SZ-1 so lahko ožji družinski člani le zakonec lastnika ali oseba, s katero lastnik živi v zunajzakonski skupnosti v skladu s predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, njuni otroci oziroma posvojenci, starši in posvojitelji ter osebe, ki jih je po zakonu dolžan preživljati. Navedeno določilo je potrebno uporabljati v povezavi z 123. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), iz katerega izhaja, da je dolžnost preživljanja staršev do polnoletnih otrok le toliko časa, dokler se redno šolajo, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Tožnica pa niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu niti ne zatrjuje niti ni predložila dokazov o tem, da bi se njeni polnoletni hčerki redno šolali. Iz navedenega razloga je neutemeljena tožbena navedba, da je bila tožnica nepravilno uvrščena kot samska oseba, saj njenih dveh odraslih hčerk v smislu izpostavljenih določil 11. člena SZ-1 in 123. člena ZZZDR ni možno obravnavati kot ožjih družinskih članov. Prav tako ne drži tožbena navedba, da ni bilo upoštevano, da ima tožnica skoraj 22 let delovne dobe, saj iz izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je po tej točkovalni kategoriji dobila 50 točk. 9. V zvezi s tožbeno navedbo, da je bila tožnica že prej uvrščena trikrat na prednostno listo in da to ni bilo upoštevano, sodišče na podlagi podatkov upravnega spisa ugotavlja, da tudi ta tožbena navedba ni utemeljena. Iz uradnih evidenc, konkretno iz vpogleda iz arhiva razpisov, ki se nahaja v upravnem spisu, je razvidno, da je bila tožnica prijavljena le na 9. javni razpis v letu 2004. 10. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na zdravstvene težave njenih otrok, tudi če bi se odrasli otroci upoštevali kot ožji družinski člani, ne gre za take vrste zdravstvenih težav, ki bi lahko bile točkovane v smislu Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem. Kot izhaja iz priloge k temu pravilniku, se zdravstvene razmere točkujejo le v primeru, če prosilec ali kateri od ostalih družinskih članov boleha za kronično boleznijo zgornjih dihal ali astme, pri čemer mora biti podan še dodaten pogoj, da so v zapisniku o točkovanju za stanovanje oziroma prostor, v katerem prebiva, upoštevane odbitne točke za delno, pretežno ali vidno vlago ali če je predloženo dokazilo pristojnega izvedenca, ki izkazuje prisotnost vlage ali če le to ugotovi komisija razpisnika ob samem ogledu. Tožnica pa (niti za hčerki niti) zase ni izkazala, da bi imela tovrstne zdravstvene težave, temveč povsem drugačne.

11. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je v bivalni enoti prisotna tudi vlaga, sodišče ponovno pojasnjuje, da zgolj ta okoliščina ne zadostuje za dodatne točke, ampak mora biti kumulativno podan še pogoj, da prosilec ali nekdo od družinskih članov boleha za kronično boleznijo zgornjih dihal ali astmo, to pa ni izkazano.

12. V zvezi s tožbeno navedbo, da 17,3 m2 bivalne površine, kjer je tožnica sedaj, zelo odstopa od standarda za normalno bivanje treh odraslih oseb, sodišče pojasnjuje, da je že drugostopenjski organ po presoji sodišča pravilno zaključil, da je tožnici bilo priznanih 220 točk po postavki „1.2 udeleženec razpisa prebiva v prostorih za začasno bivanje, v drugih nestanovanjskih prostorih (bivalne enote, varne hiše)“, če pa gre za udeleženca razpisa, ki biva v bivalni enoti, potem ni možno uveljavljati točkovanja pod točkami 2. Kvaliteta življenja 3. Utesnjenost v stanovanju in 4. Funkcionalnost stanovanja, ker se to izključuje. Res je, da je navedena bivalna površina majhna, vendar je bilo to pri točkovanju tudi upoštevano.

13. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ tožnici določil maksimalno število točk, kolikor je bilo v dani situaciji mogoče, zato ni mogel odločiti drugače, kot je odločil. Ob koncu sodišče še pojasnjuje, da prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi tožnici ni očital, da je zaostajala s plačilom najemnin zaradi bolezni in dolgotrajnih bolniških odsotnosti, zato sodišče ocenjuje te tožbene navedbe za nerelevantne v tem upravnem sporu.

14. Ker je bila odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Tožnica je v svoji tožbi s predlogom za lastno zaslišanje in s postavitvijo sodnega izvedenca, ki bi ugotovil, kako bivalne razmere v zdravstvenem smislu vplivajo na tožnico in njene hčerke, smiselno predlagala razpis glavne obravnave. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave in je odločilo na nejavni seji, saj meni, da predlagani dokazi niso pomembni za odločitev. Podatki, na katerih temelji prvostopenjska odločba, so take narave, da večinoma temeljijo na podatkih iz uradnih evidenc, razen kriterija, ki se nanaša na zdravstveno stanje. S tem v zvezi pa niti zaslišanje tožnice niti sodnega izvedenca ne bi moglo biti relevantno za presojo te zadeve, saj je sodišče že pojasnilo, da so skladno s Pravilnikom o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem lahko zdravstvene razmere in zdravstveno stanje relevantni le v primeru, če prosilec ali njegovi družinski člani bolehajo za kronično boleznijo zgornjih dihal ali astme, kar je bilo v tej sodbi že pojasnjeno. Tožnica pa zase (niti za hčerki) tega niti ne zatrjuje, ampak navaja povsem drugačne zdravstvene težave, zato sodni izvedenec psihiatrične stroke, kot ga je tožnica predlagala, niti zaslišanje tožnice ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Ker torej predlagani dokazi niso pomembni za odločitev, je sodišče odločilo brez glavne obravnave, za kar ima v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v takih primerih izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

15. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.