Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za osebo, ki živi s starši v Nemčiji, v Republiko Slovenijo pa prihaja občasno na obisk, ni mogoče šteti, da v Republiki Sloveniji dejansko živi.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo za sprejem tožnice v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ugotovila je, da tožnica ne izpolnjuje pogojev po 40. členu tega zakona, ker v Republiki Sloveniji nima prijavljenega stalnega prebivališča in v Republiki Sloveniji dejansko ne živi.
Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Zmotna je ugotovitev tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje enega temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu, ker kot državljanka druge republike na dan plebiscita, 23.12.1990, ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in ker tukaj ni dejansko živela. Tožničina starša sta bila v Republiki Sloveniji stalno prijavljena in njen oče je lastnik stanovanjske hiše v Sloveniji, zato tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razloga, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica v Sloveniji dejansko ne živi, njene navedbe v tožbi pa ne morejo vplivati na oceno o tem, ali izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona. Sodišču zato predlaga, naj tožbo zavrne. Tožba ni utemeljena.
Iz podatkov upravnih spisov, predloženih sodišču, je razvidno, da je tožnica od končane osnovne šole dalje živela pri svojih starših, ki sta na delu v Nemčiji. Med šolskimi počitnicami je občasno bivala pri svojem stricu v Sloveniji, vendar tu ni imela prijavljenega stalnega prebivališča niti na dan 23.12.1990 niti sicer in tukaj tudi ni živela (zapisnik o zaslišanju priče z dne 3.11.1992). Iz tega po presoji sodišča izhaja, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje enega od pogojev za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92). Ni namreč mogoče šteti, da tožnica, ki živi s starši v Nemčiji, v Republiko Slovenijo pa prihaja občasno na obisk, v Republiki Sloveniji dejansko živi. Eden od pogojev za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena ZDS pa je, da državljan druge republike v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Ker ta pogoj ni izpolnjen, je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe pravno nepomembno, ali je imela tožnica oziroma njena starša na dan plebiscita 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ali ne. Tožnica po navedenem torej s tožbo ni mogla uspeti.
Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.