Jedro

Sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbo nasprotuje izpodbijanemu sklepu o izvršbi zato, ker meni, da ni zavezanec za plačilo RTV prispevka. Tako zatrjevanje pa ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi, saj tožena stranka ne sme posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZdavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Radiotelevizija Slovenija (v nadaljevanju RTV) je z izpodbijanim sklepom na podlagi 393. in 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) odločila, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska iz naslova neplačanega prispevka za programe RTV Slovenija (v nadaljevanju RTV prispevek) po odločbi - izvršilnem naslovu št. 73966193-02469720-01, ki je postala izvršljiva dne 17. 6. 2017, in sicer glavnice v višini 25,50 EUR, zamudne obresti v višini 1,77 EUR in stroške izvršbe v višini 10,00 EUR, torej skupaj 37,27 EUR, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunavajo od dne izdaje tega sklepa do dne plačila posamezne obveznosti. Sestavni del sklepa je tudi seznam izvršilnih naslovov s specifikacijo RTV prispevkov z dne 4. 9. 2017. V sklepu je RTV še določila, da se davčna izvršba opravi z rubežem tožnikovih osebnih prejemkov, ki jih prejema pri svojem delodajalcu RTV, pri čemer mora ta na dan prejema sklepa zarubiti dolžnikove denarne prejemke do višine dolgovane obveznosti po sklepu. Tožnik mora poravnati tudi stroške izvršbe.

2. V obrazložitvi svoje odločitve RTV pojasnjuje, da ima odločba št. 73966193-02469720-01 pravno naravo izvršilnega naslova, z njim pa je bilo tožniku naloženo plačilo RTV prispevkov, ki jih po podatkih knjigovodske evidence ni poravnal, in sicer prispevek za mesec november 2016, ki je zapadel v plačilo dne 15. 11. 2016, in prispevek za mesec december 2016, ki je zapadel v plačilo dne 15. 1. 2016. Postopek izterjave RTV prispevka po določbi 393. člena ZDavP-2 uvede in vodi RTV, in sicer po določbah tega zakona. Ta v 143. členu določa, da se davčna izvršba začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi, po določbi 96. člena pa se za nepravočasno plačane obveznosti obračunavajo tudi zamudne obresti. RTV še pojasnjuje, katera denarna sredstva iz naslovov prejemkov so izvzeta iz davčne izvršbe, prav tako tudi, do kakšne višine je dopustno obremeniti dohodke iz delovnega razmerja. Nazadnje pojasnjuje še, da je po določbi 152. člena ZDavP-2 dolžnik dolžan poravnati vse stroške izvršbe.

3. Tožnik je zoper odločitev RTV vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo. V obrazložitvi povzema vsebino izpodbijanega sklepa in tožnikove pritožbe, v kateri je navajal, da v hiši živi sam, da televizije ne gleda, da je televizor star in ni sposoben predvajati digitalnih signalov, da pa je bila njegova pokojna mama, ki je živela v tej hiši, oproščena plačevanja naročnine, saj je merilna skupina oddajnikov in zvez ugotovila, da v zaselku ni mogoče sprejemati nobenega programa. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da gre v obravnavanem primeru za davčno izvršbo na podlagi izvršljivega izvršilnega naslova. Odločba št. 73966193-02469720-01 z dne 31. 5. 2016 (v nadaljevanju 31. 5. 2016) je postala izvršljiva dne 17. 6. 2017, kar dokazuje potrdilo o njeni izvršljivosti. Ker tožnik obveznosti po tej odločbi ni poravnal, česar tudi v pritožbi ne izpodbija, je RTV utemeljeno uvedla postopek davčne izvršbe za izterjavo neporavnanih obveznosti. Vse navedbe tožnika v pritožbi so neutemeljene oziroma pravno nepomembne, saj s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni dopustno izpodbijati izvršilnega naslova, pač pa se lahko pritožbeni razlogi nanašajo le na izvršbo. Takih pritožbenih razlogov pa tožnik ni uveljavljal in zato njegova pritožba ni utemeljena. Okoliščine, ki jih opisuje, bi namreč lahko uveljavljal v pritožbi zoper odločbo z dne 31. 5. 2016, česar pa ni storil. 4. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijani sklep o davčni izvršbi odpravi. V tožbi ter njeni dopolnitvi navaja, da mu je RTV, kjer je sicer zaposlen, pričela v letu 2016 kar naenkrat pošiljati račune za RTV prispevek, četudi je lastnik električnega priključka že več kot 20 let. V 80. letih je njegov oče naročil merilni skupini oddajnikov in zvez, da uredijo signal, kar sicer ni bilo uspešno, je pa dobil potrdilo, da signala ni in da je oproščen plačevanja naročnine. Ko je prejel sklep o izvršbi, je RTV obvestil, da nima televizorja, da ni signala, saj je oddajnik še vedno na istem mestu, da televizije tudi ne gleda. Na naslovu v A. je prijavljen sam, četudi tam živi le ob vikendih. Dobil je odgovor, da bo poslana merilna ekipa, ki naj bi nato pojasnila, da je signal zadovoljiv, kar pa ne more držati, saj do njega sploh ne morejo priti z avtomobilom. Ko je zahteval pisne rezultate meritev, mu jih niso dali. Meni, da RTV ne more biti prvostopenjski organ, pač pa je to stranka v postopku. Televizijo v službi gleda po službeni dolžnosti in mu niti na misel ne pride, da bi jo gledal še doma. Računov, ki so mu bili poslani, sploh ni odpiral, saj je štel, da nima naročniškega razmerja z RTV, mu je pa ta v letu 2016 izvedla rubež osebnega dohodka brez sodišča. 5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. RTV je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnila vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

7. 40. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1) določa, da se glede obračunavanja in plačevanja prispevka, obresti in drugih vprašanj postopka uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek. Po določbi 393. člena ZDavP-2 postopek izterjave prispevka, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku, uvede in vodi RTV Slovenija po določbah tega zakona o davčni izvršbi. Glede na take zakonske določbe torej tožnikov ugovor, da RTV ne more biti prvostopenjski organ, ki je odločal o izterjavi neporavnanih prispevkov, pač pa da je to (nasprotna) stranka v postopku, ne drži, saj ta njegova pristojnost izhaja iz navedenih določb ZRTVS-1 in ZDavP-2. 8. Davčna izvršba, tudi izvršba za izterjavo neporavnanih RTV prispevkov, se prične z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZdavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti je odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi Odločba o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija za leto 2016 št. 73966193-02469720-01 z dne 31. 5. 2016, ki je, ki je, kot je razvidno iz klavzule (potrdila) izvršljivosti, ki jo je izdala RTV, postala izvršljiva dne 17. 6. 2017, tožnik pa obveznosti po tej odločbi, to je poravnavo zapadlih neplačanih prispevkov za RTV za meseca november in december 2016 v skupni višini 25,50 EUR, ni izpolnil. 9. Sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbo, enako kot v pritožbi, nasprotuje izpodbijanemu sklepu o izvršbi zato, ker meni, da ni zavezanec za plačilo RTV prispevka. Sodišče soglaša s toženo stranko, da tako zatrjevanje ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi in se, da bi se izognilo ponavljanju, pridružuje vsem navedbam tožene stranke v drugostopenjski odločbi. Po določbi petega odstavka 157. člena ZdavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da tožena stranka ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZdavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe. Prav zato tožnikova zatrjevanja ne morejo biti predmet presoje v postopku davčne izvršbe (lahko bi bila predmet presoje, kolikor bi tožnik zoper odločbo z dne 31. 5. 2016 vložil pritožbo, česar pa ni storil) in ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi, kar vse je tožniku v drugostopenjski odločbi utemeljeno pojasnila že tožena stranka.

10. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.