Jedro

Sklep sodišča prve stopnje, da se glavna obravnava začne znova (292. člen ZPP), je sklep, ki se nanaša na vodstvo obravnave, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 298. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je o vprašanju, ali je revizija, vložena v podobni zadevi kot je obravnavana, in je zato utemeljena prekinitev postopka, že odločalo. Naklonjenost široke razlage četrtega odstavka 206. člena ZPP je izraženo v zadevah VSL II Cp 1040/2022, II Cp 1804/2022 in II Cp 1816/2022, v katerih je pritožbeno sodišče potrdilo odločitve o prekinitvi postopka do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji. Nasprotno pa je stališče v zadevi II Cp 750/2022, II Cp 1184/2023. Zaradi razlogov, ki so v nadaljevanju, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je nasprotovanje široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP, utemeljeno. Ker glede pravnega vprašanja, ki ga sodišče prve stopnje šteje za pravno pomembno, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdajo svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP, ni utemeljena. S takšnim stališčem pritožbeno sodišče odstopa od sodne prakse, naklonjene prekinitvi postopka zoper poslovno banko do odločitve Vrhovnega sodišča o revizijskem vprašanju in II Dor 520/2021.

Izrek

I. Pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže. II. Pritožbi zoper 2. točko izreka se ugodi in se sklep v 2. točki izreka razveljavi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v 1. točki sklenilo, da se glavna obravnava začne znova. Pod točko 2 pa je prekinilo postopek.

2. Proti temu sklepu se pritožuje drugotožena stranka. Predlaga razveljavitev sklepa in nadaljevanje postopka. Sodišče ni navedlo, na kateri podlagi je prekinilo postopek. Po širši razlagi bi sklepali, da gre za prvi odstavek 206. člena ZPP. Vendar predhodno vprašanje ne izhaja iz konkretnega postopka, da bi terjalo prekinitev. Opozarja na sojenje brez nepotrebnega odlašanja in 23. člen Ustave. Opozarja na sklep višjega sodišča II Cp 750/2022. Sodišče je v tem postopku že ugotovilo, da ni pogojev za prekinitev postopka zaradi zadržanja ZPSVIKOB, saj se zakon na toženo stranko ne nanaša. Opozarja na druge primere, ko je sodišče nadaljevalo postopek in celo že odločilo.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba zoper 1. točko izreka ni dovoljena, pritožba zoper 2. točko izreka sklepa pa je utemeljena.

5. Sklep sodišča prve stopnje, da se glavna obravnava začne znova (292. člen ZPP), je sklep, ki se nanaša na vodstvo obravnave, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 298. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrglo (352. člen ZPP).

6. V 2. točki izreka je sodišče prve stopnje prekinilo postopek. Pri tem ni navedlo, proti kateri stranki in tudi po katerem odstavku 206. člena ZPP. Na to opozarja tudi pritožba. Zato je sklep v tem delu pomanjkljiv in ga ni mogoče preizkusiti. Razlogi sklepa pa so med drugim, da je bila v podobni zadevi dopuščena revizija in sodišče meni, da zaradi enotnega reševanja vprašanja mora postopek prekiniti. Pred tem pa citira številno sodno prakso višjega sodišča in opozarja, da je spremenjena in tudi neenotna glede prekinitve postopka zoper poslovno banko.

7. Pritožbeno sodišče je o vprašanju, ali je revizija, vložena v podobni zadevi kot je obravnavana, in je zato utemeljena prekinitev postopka, že odločalo. Naklonjenost široke razlage četrtega odstavka 206. člena ZPP je izraženo v zadevah VSL II Cp 1040/2022, II Cp 1804/2022 in II Cp 1816/2022, v katerih je pritožbeno sodišče potrdilo odločitve o prekinitvi postopka do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji. Nasprotno pa je stališče v zadevi II Cp 750/2022, II Cp 1184/2023. Zaradi razlogov, ki so v nadaljevanju, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je nasprotovanje široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP, utemeljeno. Ker glede pravnega vprašanja, ki ga sodišče prve stopnje šteje za pravno pomembno, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdajo svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP, ni utemeljena. S takšnim stališčem pritožbeno sodišče odstopa od sodne prakse, naklonjene prekinitvi postopka zoper poslovno banko do odločitve Vrhovnega sodišča o revizijskem vprašanju in II Dor 520/2021. 8. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da so vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznostmi zapletena in pomembna ter je zato v javnem interesu, da se ne le rešujejo, ampak da se rešijo čim bolj enotno. To zahteva tudi ustavno načelo o pravno varnosti. Vendar pa je pritožbeno sodišče ob ponovnem tehtanju okoliščin ugotovilo, da je v zadevi, v katerih je pritrdilo odločitvi o prekinitvi postopka in ustreznosti široke razlage četrtega odstavka 206. člena ZPP, dajalo premajhno težo interesu tožene stranke do sojenja v razumnem roku. Nato opozarja tudi pritožba.

9. Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (kar je v predmetnem primeru bilo decembra 2016) dalje in tudi trenutno, zoper Banko Slovenije nima na voljo učinkovitega oziroma ustreznega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinka odločbe o izrednih ukrepih, je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350. a člen ZBAN neskladen z Ustavo (odločba U-I-295/13). Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo, nato pa zakon v celoti razveljavilo (U-I-4/2020). Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet, zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem. Pritožbeno sodišče zato pri tokratnem tehtanju procesnih položaj oziroma interesov (interesa pravnega varstva na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije ponovno časovno odmaknjeno in nepredvidljivo. Časovno odmaknjeno je tudi odločanje Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 41/2022 in vprašanje je, ali bo Vrhovno sodišče sploh odločalo o obeh dopuščenih revizijskih vprašanjih. Če bi ugotovilo, da glede na ugotovljena dejstva banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, bi potreba po odgovoru na prvo revizijsko vprašanje namreč odpadla.

10. Vprašanje (ne) zakonitosti odločbe Banke Slovenije oziroma presoje utemeljenosti razlogov za prenehanje kvalificiranih obveznosti banke brez dvoma predstavlja zahtevno strokovno vprašanje, ki bi terjalo zaradi pravne varnosti enoten odgovor v vseh postopkih, v katerih nekdanji imetniki podrejenih obveznic uveljavljajo sodno varstvo zaradi izbrisa podrejenih obveznic. Vendar tožeča stranka proti toženima strankama ne naslavlja zgolj očitkov, povezanih z vprašanjem odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih, temveč tudi druge očitke. Zato je bilo treba pritožbi zoper 2. točko izreka ugoditi, sklep razveljaviti in vrniti v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka moralo o tem, ali je vprašanje zakonitosti odločbe Banke Slovenije sploh predhodno vprašanje za odločanje v tej zadevi in če bo odločilo, da je, odločati o tem samo. Pri tem je treba tudi opozoriti, da je v spisu tudi prekinjen postopek proti Banki Slovenije in da je pritožba, ki se je nanašala tudi na Banko Slovenije proti sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III P 2787/2016 z dne 19. 12. 2019, še odprta (list. št. 52).

12. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega in šestega odstavka 163. člena ZPP v zvezi s 165. členom.