Jedro

Postopek, ki se mu očita prekomerno trajanje, je bil začet s tožbo dne 30. 12. 1996, končan pa 21. 5. 2009. Zato je treba uporabiti vse določbe ZVPSBNO, tudi tiste, ki kot procesno predpostavko določajo vložitev nadzorstvene pritožbe, ki ji je bilo ugodeno, ali rokovnega predloga. Ker tožeča stranka tega ni storila, tožba ni dopustna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in tožba zavrže. II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 640 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki odškodnino v višini 1.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 17. 3. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku do zahtevanih 5.000,00 EUR s pp tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v znesku 392,24 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka in predlagala, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrže oziroma razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je v konkretni zadevi podana procesna predpostavka iz 15. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVSPBNO, Ur.l. RS, št. 117/2006), ker je tožeča stranka dne 4. 2. 2002 na sodišče vložila urgenco zaradi neizdelanega izvedeniškega mnenja. O zadevi je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 211/2009 z dne 21. 5. 2009, kar je že po uveljavitvi ZVPSBNO, ki je pričel veljati dne 1. 1. 2007. Pravica do odškodnine na podlagi ZVPSBNO pripada samo tistim oškodovancem, ki jim je bila v pravnomočno končanih sodnih postopkih kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in so uporabili zakonita sredstva za pospešitev sodnih postopkov (nadzorstvena pritožba, rokovni predlog), ki jim je bilo ugodeno. Gre za zakonsko določen kumulativen in obligatoren obstoj obeh naštetih predpostavk, torej pravnomočnost zadeve in vložitev pravnih sredstev po ZVPSBNO. Tožena stranka meni, da urgence, ki je bila vložena pred uveljavitvijo ZVPSBNO, ni mogoče šteti kot pospešitveno sredstvo v smislu ZVPSBNO in da bi moral tožnik po uveljavitvi citiranega zakona, da bi bil upravičen do odškodnine, vložiti tudi nadzorstveno pritožbo ali rokovni predlog, ki bi jima moralo biti ugodeno. Tožena stranka (podrejeno) izpodbija tudi višino izposojene odškodnine in ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zapletenost zadeve ocenilo s prenizkim odstotkom zgolj na 10 %. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik s svojim ravnanjem ni zavlačeval postopka, saj listine v spisu kažejo drugače. Izpodbija tudi odmero stroškov postopka, ker je sodišče nepravilno uporabilo Odvetniško tarifo v podpoglavju 4.8, ki določa nagrado v postopkih iz ZVPSBNO.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je bil postopek, ki se mu očita prekomerno trajanje, začet s tožbo dne 30. 12. 1996, končan pa 21. 5. 2009 s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 211/2009, kar je po uveljavitvi ZVPSBNO (1. 1. 2007). Sodišče prve stopnje je glede na datum končanja postopka o pravici do odškodnine sicer pravilno odločalo na podlagi ZVPSBNO, vendar zmotno štelo, da je podana procesna predpostavka iz 15. člena ZVPSBNO (1) že na podlagi dejstva, da je tožeča stranka v letu 2002 vložila urgenco, ker še ni prejela izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje urgenco iz leta 2002 štelo za pospešitveno sredstvo iz 72. člena Zakona o sodiščih.

Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 374/2011 z dne 27. 9. 2012 zavzelo jasno stališče, da je v primerih, ko je postopek, ki se mu očita prekomerno trajanje, pravnomočno zaključen po 1. 1. 2007, oškodovančev položaj v celoti zajet z določbami ZVPSBNO, pri čemer ni pomembno, v katerem delu sodnega postopka (pred ali po 1. 1. 2007) (2) je prišlo do nepotrebnega odlašanja. Presoja dovoljenosti in utemeljenosti tožbenega zahtevka je torej v celoti (z materialnopravnega in procesnopravnega vidika) podvržena določbam ZVPSBNO. V obravnavanem primeru je zato treba uporabiti vse določbe ZVPSBNO, tudi tiste, ki kot predpostavko za prisojo pravičnega zadoščenja določajo vložitev nadzorstvene pritožbe, ki ji je bilo ugodeno, ali rokovnega predloga (prvi odstavek 15. člena ZVPSBNO). Vrhovno sodišče se je tudi izrecno opredelilo, da se odločba Ustavnega sodišča U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 ne nanaša na primere kot je obravnavan, ampak le na zahtevke oškodovancev, katerim je bila pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršena v sodnih postopkih, ki so bili končani pred uveljavitvijo ZVPSBNO.

Nesporno je, da tožeča stranka ni vložila nadzorstvene pritožbe oziroma rokovnega predloga v smislu 15. člena ZVPSBNO, zato za vsebinsko obravnavanje predmetne tožbe niso bile izpolnjene procesne predpostavke. Višje sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in sodbo zavrglo (prvi odstavek 351. člena ZPP).

Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je višje sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Tožena stranka je v postopku v celoti uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato ji mora tožeča stranka povrniti 320 EUR stroškov postopka na prvi stopnji (nagrada za postopek po tar. št. 3481 v višini 300 EUR in 20 EUR pavšala po tar. št. 6002) in 320 EUR stroškov pritožbenega postopka (nagrada za postopek po tar. št. 3481 v višini 300 EUR in 20 EUR pavšala po tar. št. 6002).

Sodnica posameznica je v tej zadevi odločila na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP.

(1) V skladu s prvim odstavkom 15. člena ZVPSBNO lahko stranka zahteva pravično zadoščenje po tem zakonu, če je vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno s sklepom ali z obvestilom, ali če je vložila rokovni predlog.

(2) V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka po 1. 1. 2007 ni imela razlogov za vlaganje pospešitvenih sredstev, ti razlogi pa so obstajali od leta 1999 do leta 2005.