Jedro

Ker priča ne bi mogla povedati ničesar o kaznivem dejanju, z zavrnitvijo predloga za njeno zaslišanje sodišče ni kršilo določb ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega V.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni V.Č. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni V.Č. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, treh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in treh kaznivih dejanj nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen enega leta zapora, v izrečeno enotno kazen zapora pa mu je bil vštet čas odvzema prostosti od 9.12.2003 od 9.10. ure do 10.12.2003 do 21.15. ure. Z isto sodbo je bil oproščen obtožbe za eno kaznivo dejanje nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo pogojno obsodbo z določeno enotno kaznijo sedmih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Obsojenčevi zagovorniki so dne 10.11.2004 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo so vložili zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Uveljavili so, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ne verjame izpovedbi obsojenca, saj ga bi moralo v dvomu oprostiti obtožbe, zaradi česar je zmotno uporabilo materialno pravo. Ker se z obsojenčevimi navedbami sodišče ni ukvarjalo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi tega pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Po mnenju zagovornikov bi sodišče prve stopnje moralo bistveno bolj natančno proučiti dejansko stanje. Poleg tega je po mnenju zagovornikov kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal obsojenec, pri tem pa v obrazložitvi sodbe tudi ni v ničemer pojasnilo, zakaj je zavrnilo obsojenčeve predlagane dokaze. Tako je zavrnilo dokaz z zaslišanjem direktorja oškodovanke, čeprav bi ga potrditvi zagovornikov bilo dolžno zaslišati. Obsojenec je sicer imel zagovornika, ki pa se narokov za glavno obravnavo ni udeleževal, zato bi po mnenju zagovornikov moralo sodišče pokazati več potrpežljivosti z obsojencem, ki je večkrat tudi ugovarjal na navajanja, tega pa sodišče ni zapisalo v zapisnik. Ker sodišče tako ni razčistilo bistvenih dejstev v kazenskem postopku, je po mnenju zagovornikov obstajal dvom glede obsojenčeve krivde. Sodišče tudi ni dovolj natančno obrazložilo, zakaj povsem verjame izpovedbi oškodovanke, kar naj bi pomenilo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako je po mnenju zagovornikov zmotna in nezakonita sodba pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče se ni ukvarjalo z očitanimi kršitvami, ki jih je navajal obsojenec v pritožbi ter tudi ni obrazložilo, zakaj meni, da očitane kršitve niso podane. Pri tem po mnenju zagovornikov tudi ni dovolj poglobljeno in natančno presodilo navedb obsojenca, tako da so njegove navedbe iz pritožbe ostale neodgovorjene in so bile s strani pritožbenega sodišča neutemeljeno in neobrazloženo zavrnjene. Iz teh razlogov obsojenčevi zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo z dne 21.12.2004 predlagal, da se zahteva kot neutemeljena zavrne. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca uveljavljane kršitve zakona niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojencu v postopku ni bila kršena pravica do obrambe. Za kazniva dejanja, za katera je bil obsojenec spoznan za krivega, v postopku ni obvezna obramba z zagovornikom. Vložniki ne zatrjujejo, da obsojenčev zagovornik na glavno obravnavo ni bil pravilno vabljen, tako da ni podana nikakršna kršitev kazenskega postopka, če se obsojenčev zagovornik narokov za glavno obravnavo ni udeleževal. Iz spisnih podatkov tudi ni razvidno, da bi sodišče na glavnih obravnavah kakorkoli onemogočalo obdolženca pri njegovih navedbah ali vprašanjih. Z zavrnitvijo predloga za zaslišanje priče M.C. prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZKP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe na strani 12 natančno obrazložilo, zakaj zaslišanje te priče ni bilo potrebno za razčiščenje dejanskega stanja, ker priča pač ničesar ne bi mogla povedati o kaznivem dejanju. Tudi sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe na peti strani pravilno ocenilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje priče M.C..

V vsem ostalem delu je v zahtevi za varstvo zakonitosti povsem enako kot v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo uveljavljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti takšnega razloga ni mogoče uveljaviti.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicujejo obsojenčevi zagovorniki v zahtevi, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče se je pri tem oprlo na podatke o premoženjskem stanju obsojenca, ki je razvidno iz podatkov prvostopenjske sodbe.