Jedro

ZDSS-1 v č.) točki 6. člena med kolektivne delovne spore resda umešča tudi spor o zakonitosti stavke, ki ga lahko v skladu s prvim odstavkom 48. člena tega zakona sproži, kdor ima po zakonu pravico organizirati stavko in zoper katerega je stavka organizirana. Citirani določbi pa ne preprečujeta, da v primeru nesproženega tovrstnega kolektivnega delovnega spora ne bi bilo dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in iz tega razloga podano izredno odpoved nato presojati v individualnem delovnem sporu.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2024 nezakonita, reintegracijski in reparacijski zahtevek, plačilo 24.941,37 EUR iz naslova nadur in zahtevo za povračilo tožnikovih stroškov glede dela postopka, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je naložilo, da toženki povrne odmerjene stroške glede dela postopka, ki se je nanašal na plačilo nadur.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče kršilo načelo zakonitosti in pravico do sodnega varstva, ker je v sporu o odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojalo zakonitost stavke, kar je lahko le predmet kolektivnega delovnega spora. Spregledalo je 13. člen ZStk. Udeležba delavca v stavki, tudi če se ta izkaže za nezakonito, ne pomeni hujše kršitve iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, temveč je lahko kvečjemu razlog za neupravičeno odsotnost. Tožnikovo legitimno sindikalno dejavnost je sodišče v nasprotju z ustavo in zakonom opredelilo kot kršitev delovnih obveznosti. Napačno je štelo, da kot sindikalni zaupnik ni užival pravnega varstva iz 112. člena ZDR-1. Iz zapisnika o zagovoru izhaja, da je sindikat podal negativno mnenje in predlagal zadržanje učinkovanja odpovedi. Sodišče je kršilo materialno pravo, ker je štelo, da formalne pomanjkljivosti avtomatično pomenijo nezakonitost stavke. Napačno je presodilo, da Sindikat A. ne obstaja. Toženka je bila o stavki pravočasno in vsebinsko dovolj natančno obveščena, saj se je dopis z dne 11. 3. 2024 skliceval na sklep stavkovnega odbora z dne 6. 2. 2024, ki je vseboval vse obvezne sestavine. Sodišče je sledilo pavšalnim in nedokazanim navedbam toženke o škodi in motnjah v delovnem procesu. S sklicevanjem na 37. člen ZDR-1 je obšlo 13. člen ZStk. Navedlo ni nobenega dejstva, ki bi utemeljevalo hudo malomarnost tožnika. Napačno je presodilo, da je toženka izgubila zaupanje vanj. Neutemeljeno je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo nadur. Napačno je ocenilo, da tožnikove evidence niso verodostojne. Plačilo nadur je zakonska pravica delavca, ki ne more biti nadomeščena s stimulacijo kot fakultativnim institutom, vezanim na uspešnost. Če delodajalec nadur ne izkaže kot takih, krši delovno zakonodajo. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi

5.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je tožnik na toženko (delodajalko) naslovil dopis "Obvestilo sindikata A. 11. 3. 2024" (v nadaljevanju: obvestilo z dne 11. 3. 2024). V njem je bilo navedeno, da bo 19. 3. 2024 izvedena stavka, ki bo trajala, "dokler ne bodo izplačane vse njihove pravice". Pod obvestilom so bili poleg tožnika podpisani še B.B., C.C. in D.D. (tožniki v istovrstnih sporih). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo, da tako napovedana stavka in nato tudi njena izvedba, ki je trajala od 19. 3. 2024 (8.00) do 20. 3. 2024 (popoldne), nista bili zakoniti, ter da je bila tožniku zaradi sodelovanja pri vseh teh dejanjih zakonito izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Teh razlogov pritožbeno sodišče ne ponavlja.

6.Pritožba neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo zakonitosti in pravico do sodnega varstva, ker je v sporu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojalo (ne)zakonitost stavke. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v č.) točki 6. člena med kolektivne delovne spore resda umešča tudi spor o zakonitosti stavke, ki ga lahko v skladu s prvim odstavkom 48. člena tega zakona sproži, kdor ima po zakonu pravico organizirati stavko in zoper katerega je stavka organizirana. Citirani določbi pa ne preprečujeta, da v primeru nesproženega tovrstnega kolektivnega delovnega spora ne bi bilo dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in iz tega razloga podano izredno odpoved nato presojati v individualnem delovnem sporu. Pritožba zato zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo zakonska pooblastila in zahtevo po nepristranskem sojenju, ker je v izpodbijani sodbi presojalo tožniku očitana ravnanja z vidika organiziranja (ne)zakonite stavke in sodelovanja v njej.

7.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ni upoštevalo 13. člena Zakona o stavki (ZStk). V prvem odstavku tega člena je določeno, da organiziranje stavke oziroma udeležba v njej pod pogoji, določenimi s tem zakonom, ne pomeni kršitve delovne obveznosti in ne sme imeti za posledico prenehanja delovnega razmerja delavca. Že citirana določba torej neobstoj kršitve delovne obveznosti in nedopustnost prenehanja delovnega razmerja pogojuje s tem, da sta bila organiziranje stavke in udeležba v njej zakonita. Če se glede citirane določbe uporabi sklepanje po nasprotnem razlogovanju, to narekuje zaključek, da organiziranje stavke v nasprotju s predpisi in udeležba v takšni stavki lahko pomeni kršitev delovne obveznosti in ima lahko za posledico prenehanje delovnega razmerja (kar mora biti predmet presoje okoliščin vsakokratnega primera). Vsemu navedenemu pritrjuje četrti odstavek 13. člena ZStk, ki določa, da organizatorji stavke oziroma udeleženci v stavki v nasprotju s tem zakonom, ne uživajo varstva iz prvega odstavka tega člena. Ker je sodišče prve stopnje v ravnanju, ki je bilo očitano tožniku, pravilno prepoznalo postopanje v nasprotju z ZStk, tožnik pogojev za zaščito iz prvega odstavka 13. člena ZStk ni izpolnjeval.

8.Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 112. člen ZDR-1, na podlagi katerega delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Pravilno in skladno s stališči ustaljene sodne prakse (VIII Ips 171/2008, VIII Ips 120/2006 idr.) je obrazložilo, da dejstvo izvolitve tožnika za sindikalnega zaupnika (in predsednika sindikata) samo po sebi ni zadoščalo za priznanje posebnega varstva pred odpovedjo. Citirana zakonska določba varstvo pogojuje z ravnanjem sindikalnega zaupnika v skladu z zakonom in pogodbo o zaposlitvi, tožnik pa ju je kršil, zato za priznanje varstva ni izpolnjen že navedeni pogoj. Poleg tega je pravilno tudi prvostopenjsko razlogovanje, da je treba 112. člen ZDR-1 tolmačiti v povezavi z 207. členom ZDR-1, kar pomeni, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo iz 112. člena ZDR-1, določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom (Pdp 280/2018, VIII Ips 41/2016 idr.). Takšen dogovor v obravnavanem primeru ni bil sklenjen. Glede na vse obrazloženo je zmotno pritožbeno vztrajanje, da je bil tožnik upravičen do varstva iz 112. člena ZDR-1. Tega varstva mu ne zagotavlja niti okoliščina, da je sindikat na zagovoru podal negativno mnenje k morebitni odpovedi in predlagal zadržanje učinkovanja odpovedi (glede katerega je sodišče prve stopnje tudi sicer pravilno ugotovilo, da tožnik ob vložitvi tožbe ni predlagal izdaje začasne odredbe).

9.Napačna je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, ker je v nasprotju s stališči iz judikata VIII Ips 120/2008 štelo, da formalne pomanjkljivosti stavke avtomatično pomenijo njeno nezakonitost. Dejansko stanje, na katero so oprta stališča iz citiranega judikata, ni primerljivo obravnavanemu sporu (niti te primerljivosti ne utemelji pritožba). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ustavno določbo o pravici delavcev do stavke (prvi odstavek 77. člena Ustave RS - URS) pravilno razlagalo v povezavi z drugim odstavkom 1. člena ZStk, na podlagi katerega se pravica do stavke uveljavlja pod pogoji, določenimi s tem zakonom. Ugotovljene nepravilnosti, ki nasprotujejo tej zakonski določbi, so utemeljene s pravilno in popolno ugotovljenimi dejstvi, ki so tudi po presoji pritožbenega sodišča takšne narave, da ne porajajo dvoma v pravilnost zaključka o tožnikovih kršitvah delovnih obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

10.Sodišče prve stopnje je ugotovilo kršitev drugega odstavka 2. člena ZStk, na podlagi katerega sklep o začetku stavke delavcev pri delodajalcu sprejme organ sindikalne organizacije pri delodajalcu. Utemeljilo je, da je bilo obvestilo o napovedi stavke z dne 11. 3. 2024 dano v imenu "Sindikata A.", vendar tak sindikat ni obstajal (in zato pri toženki logično tudi ni bil notificiran v smislu 205. člena ZDR-1). To presojo pritožba neutemeljeno izpodbija. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je Sindikat E. (sekretar F.F.) dne 5. 2. 2024 poslal toženki le obvestilo (notifikacijo), da je bil 16. 11. 2023 ustanovljan Sindikat G., podružnica G., ter da je bil za predsednika tega sindikata in sindikalnega zaupnika imenovan I.I.. Tožnik konkretnih trditev in dokazil o ustanovitvi, obstoju in notifikaciji "Sindikata A." v prvostopenjskem postopku ni podal, povsem pavšalno je tudi njegovo izpodbijanje prvostopenjskih razlogov o neobstoječem sindikatu. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da dejstvo, da sindikat ni notificiran, delavcem ne preprečuje organizacije stavke. V skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZStk sklep o začetku stavke res lahko sprejme tudi večina delavcev pri delodajalcu, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sprejema takega sklepa tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal. Četudi je stavkalo več kot 100 delavcev, to še ne dokazuje, da je bil pred tem sprejet sklep o začetku stavke z zakonsko predpisanimi sestavinami. Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključkom, da napoved stavke toženki s strani neobstoječega sindikata ni bila zakonita. Dodatno nezakonitost predstavlja tudi nadaljnje dejstvo, da obvestilo z dne 11. 3. 2024 (napoved stavke), ki ga je sopodpisal tožnik, ni vsebovalo vseh sestavin, ki jih mora imeti sklep o začetku stavke v skladu s četrtim odstavkom 2. člena ZStk (podatek o času, ko se bo začela stavka, kraju zbiranja udeležencev stavke in o tem, kdo tvori organ, ki bo zastopal interese delavcev in v njihovem imenu vodil stavko).

11.Presoje o nezakoniti napovedi stavke pritožnik ne more izpodbiti z navedbo, da je bila toženka o stavki pravočasno in vsebinsko dovolj natančno obveščena, ker se je obvestilo z dne 11. 3. 2024 sklicevalo na sprejeti sklep stavkovnega odbora z dne 6. 2. 2024, ta pa je vseboval vse obvezne sestavine. Takšnega sklicevanja obvestilo z dne 11. 3. 2024 ne vsebuje. V uvodu sicer omenja prvo stavko, vendar le v smislu pojasnila, da je bila odločitev o njej preklicana. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, do napovedane stavke v februarju 2024 nato ni prišlo, ker je bil 13. 2. 2024 med toženko in sindikalnimi organizacijami sklenjen stavkovni sporazum. Navedeno po presoji pritožbenega sodišča potrjuje, da je obvestilo z dne 11. 3. 2024 predstavljalo napoved povsem nove stavke, ki bi morala biti organizirana in izvedena skladno z zahtevami ZStk, a ni bila.

Pritožba napačno navaja, da toženka ni očitala tožniku organiziranja in vodenja stavke, temveč naj bi mu izredno odpoved podala le zaradi udeležbe v njej. Na 8. strani odpovedi je toženka ravnanja tožnika strnila v izrecen očitek, da je s tem, ko je nezakonito napovedal, organiziral in vodil stavko, ki je obenem predstavljala nezakonito prekinitev dela z njegove strani in s strani številnih sodelavcev, v povezavi s kršitvijo ZStk kršil prvi odstavek 33. člena ter 37. člen ZDR-1 (in vsebinsko enaki določbi pogodbe o zaposlitvi). Izvedeni dokazi so vse navedeno tudi potrdili. Na njihovi podlagi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik z zgoraj navedenimi tremi sopodpisniki poslal toženki obvestilo z dne 11. 3. 2024, v katerem so napovedali stavko. To dokazuje tožnikovo sodelovanje pri organizaciji stavke, zato v pritožbi zmotno navaja, da nobena priča ni zatrdila, da je napovedal stavko oziroma sprejemal formalne odločitve (iz izpovedi prič tudi sicer izhaja nasprotno, kot trdi pritožba). Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je 19. 3. 2024 in 20. 3. 2024 stavkalo več kot 100 delavcev in da tudi tožnik v teh dveh dneh ni opravljal dela (kar v pritožbi priznava). Navedeno dokazuje tožnikovo udeležbo v stavki, ker je bila ta nezakonita, pa je pravilna tudi prvostopenjska ugotovitev, da v teh dveh dneh neupravičeno ni opravljal dela. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodeloval tudi pri vodenju stavke. Dne 14. 3. 2024 je skupaj z dvema sopodpisnikoma obvestila z dne 11. 3. 2024 sodeloval na sestanku s toženko in predstavniki zunanjih sindikalnih organizacij, na katerem so želeli doseči, da ne bi prišlo do stavke. Sodeloval je tudi na pogajanjih dne 20. 3. 2024 in s preostalimi tremi organizatorji stavke po predstavitvi izračuna njihovih plač sprejel odločitev, da s stavko prenehajo. Opisana ravnanja utemeljujejo prvostopenjski zaključek, da je tožnik storil hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (33. in 37. člen ZDR-1 v zvezi z določbami ZStk) v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožba zmotno očita neupoštevanje izpovedi tožnika, da stavke ni vodil. Tožnik se namreč kljub izkazanim vabilom ni udeležil nobenega naroka, zato ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožnik in ostali trije organizatorji nezakonite stavke sprejeli odločitev o končanju stavke po tem, ko jim je toženka predstavila izračune njihovih plač oziroma nadur; stavka se je nato dejansko končala. Pritožba tej ugotovitvi nasprotuje s sklicevanjem, da subjektivna odločitev delavcev, da stavka ne dosega pričakovanih sprememb, ne dokazuje protipravnega ravnanja tožnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlog prenehanja stavke za ta spor niti ni pomemben, saj je ključno, da je bila nezakonita že njena napoved in sodelovanje v njej (vodenje, udeležba). Tudi sicer pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost izpodbijane prvostopenjske ugotovitve, saj jo je sodišče oprlo na skladne izpovedi prič (J.J., K.K., L.L.), ki jih pritožba ni ovrgla.

Zmoten je pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo na zgolj pavšalne in nedokazane navedbe toženke o obstoju škode in motnjah v delovnem procesu. Obstoj škode je oprlo na dejstvo, da zaradi nezakonite stavke dela ni opravljalo več kot 100 stavkajočih, s čimer je nedvomno v vzročni zvezi tudi nadaljnja ugotovitev, da so izkopna dela na M. zastala. Zmotna je pritožbena navedba, da tožnik ni povzročil motenj v delovnem procesu oziroma škode, saj je bil eden od soorganizatorjev in sovoditeljev nezakonite stavke ter tudi on neupravičeno ni opravljal dela dva dni. Nepravilna je pritožbena trditev, da toženka ni ponudila nobenih dokazil za škodo, saj so jo potrdile praktično vse priče, ki jih je predlagala (N.N., O.O., K.K. itd.). Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da po določbi 37. člena ZDR-1 za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja zadošča že, da bi očitano ravnanje materialno ali moralno lahko škodovalo poslovnim interesom delodajalca. Obstoj kršitve te določbe torej ni pogojen z nastankom škode, da je zaradi nezakonite stavke grozila škoda ter da se je zaradi morebitne odgovornosti od nje distanciral celo krovni sindikat, pa sta v izpovedi potrdila sindikalista P.P in F.F.. Prvostopenjsko sodišče je torej utemeljeno zaključilo, da je organiziranje in izvedba nezakonite stavke pomenila tudi ravnanje tožnika v nasprotju s 37. členom ZDR-1.

Nepravilna je pritožbena navedba, da prvostopenjski razlogi glede 37. člena ZDR‑1 zanikajo z URS in z Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah varovano pravico do stavke, ki že po naravi stvari povzroči motnje v delovnem procesu. Drži, da je stavka kot organizirana prekinitev dela delavcev za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela (prvi odstavek 1. člena ZStk) ustavno in mednarodnopravno varovana kategorija, vendar pa to ne pomeni, da so dopustni kakršnikoli postopki njene napovedi in izvedbe. Pravica do stavke se lahko uveljavlja le pod pogoji, ki jih določa ZStk, vsako drugačno, nedopustno postopanje pa je lahko podvrženo presoji po določbi 37. člena ZDR-1.

Zmoten je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobene okoliščine, s katero bi utemeljilo hudo malomarnost tožnika, ki naj bi ves čas ravnal v dobri veri, da uresničuje ustavno pravico do stavke. To obliko odgovornosti je v 28. točki obrazložitve utemeljilo z ugotovitvami, da je bil tožnik seznanjen z načinom in predpisi, ki urejajo stavko, ter da je bil do dneva stavke večkrat izrecno opozorjen na nezakonitost napovedi stavke in na morebitne posledice, a je pri napovedani stavki vseeno vztrajal in jo skupaj z ostalimi podpisniki obvestila z dne 11. 3. 2024 v dneh 19. 3. 2024 in 20. 3. 2024 izvedel. Tako ugotovljene okoliščine je strnilo v pravilno presojo, da tožnikovega ravnanja ni mogoče kvalificirati mileje kot storjenega iz hude malomarnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Obstoju tega pogoja pritožba neutemeljeno oporeka z zatrjevanjem, da izguba zaupanja delodajalca ne more temeljiti na uresničevanju ustavnih pravic delavcev, posebej ne na ravnanju sindikalnega zaupnika, ki je užival posebno varstvo, soglasje sindikata k podani odpovedi pa ni bilo pridobljeno. Kot je bilo že obrazloženo, je toženka dokazala hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, zaščite iz 112. člena ZDR-1 tožnik ni užival, pogoji za pridobitev soglasja sindikata k odpovedi pa niso bili izpolnjeni. Pritožba zato ne more ovreči prvostopenjskega zaključka, da je toženka izgubila zaupanje v tožnika in v zvezi s tem obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.

Pritožba zmotno očita, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na judikat VIII Ips 43/2013. Nanj se v izpodbijani sodbi ni sklicevalo.

Glede na obrazloženo je bila tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito izredno odpovedana, zato je sodišče prve stopnje s tem povezane zahtevke utemeljeno zavrnilo.