Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča tudi hoja po služnostni poti po naravi stvari same deli usodo voženj, saj predstavlja le eno izmed oblik izvrševanja služnosti, ki se ukinja. V primeru pa, da v obravnavanem primeru temu ni tako, pa bi moralo prvostopno sodišče navesti tehtne razloge zakaj ne ukinja tudi hoje do služečih zemljišč. Le teh zaenkrat ni ponudilo, ker problem služnosti hoje, vsaj navidez neaktualen za razliko od voženj, dosedaj sploh ni bil posebej obravnavan. Zato naj prvostopno sodišče v ponovljenem postopku najprej obrazloženo ugotovi ali obstoje kakšni posebej tehtni razlogi, ki bi glede hoje narekovali drugačno odločitev kot glede ukinjenih voženj.

Izrek

Pritožbi tožečih strank se v celoti, pritožbi tožene pa se deloma ugodi in se izpodbijana sodba glede služnostne pravice hoje pod točko 2 in 3 izreka ter glede stroškovne odločitve pod točko 4 izreka razveljavi in se zadeve v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer pa se pritožba toženca v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ukinilo služnostno pravico tožencu J. C. kot lastniku zemljišč parc. št. 9, 772, 798, 861, 874/2, 874/3 ter ostalih zemljišč, vpisanih v vložni številki 17 in 181 k.o. ..., v zvezi s katerimi je upravičen izvrševati vožnje vključno z vožnjo osebnega avtomobila preko zemljišč tožnika Ž. Z., parc. št. 4/1 in 16 k.o. ... ter preko zemljišča last tožnikov Z. in A. B., parc. št. 4/2 k.o. ...., s tem, da tožena stranka na svoje stroške pri izvozu iz dvorišča uredi namestitev dveh obcestnih zrcal ali na obcestni strani na parceli št. 12 k.o. ... odstrani za preglednost potrebno nabrežino. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna opustiti vsako vožnjo z osebnim avtomobilom ter hojo v zvezi z rabo svojih gospodujočih zemljišč preko služečih zemljišč.

Del tožbenega zahtevka pa, ki se je glasil na ukinitev služnosti hoje, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti sodbi se pritožujejo vse pravdne stranke.

Tožeče stranke se pritožujejo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo takšno spremembo sodbe pod točko 3 izreka, da se ukine tudi pravica hoje ter da se ugodi stroškovnemu delu zahtevka.

Po prepričanju tožnikov so podani vsi zahtevani pogoji za ukinitev hoje. Domačija tožene stranke se nahaja tik ob javni asfaltirani cesti in ima z njo neposredno povezavo, stanovanjska hiša je oddaljena od ceste le dobrih 10 metrov. Tako ima tožena stranka vedno na razpolago suho in vsake umazanije prosto pot, v zimskem času tudi očiščeno, hoja v drugo smer, to je preko zemljišč last tožnikov pa je bistveno manj ugodna, travnata, v deževju pa mokra in blatna ter v zimskem času neočiščena. Hoja po tako poslabšanih razmerah je tudi bistveno daljša, presega dolžino 300 metrov. Tudi v osebnem interesu tožene stranke je, da po čim krajši smeri pride do asfaltirane dobre vzdrževane in razsvetljene javne ceste. Tožeča stranka pa namerava svoje zemljišče tudi ograditi zaradi divjadi in drugih varnostnih razlogov in tega ne bi mogla storiti v primeru obstoječe pravice hoje. Dosedanje izkušnje pa kažejo, da bo tožena stranka morebiti obstoječo hojo zlorabljala in tožečim strankam povzročala vsakršne neprilike. Vsi razlogi sodbe, ki se nanašajo na vožnje, so osnovani tudi za hojo.

Tožeče stranke pa izpodbijajo tudi odločitev o pravdnih stroških, saj so pravdni stroški v zvezi z ukinitvenim zahtevkom bistveno večji.

Angažiranih je bilo več sodnih izvedencev, izvršenih več sodnih ogledov, kar vse so zalagali tožniki, zaradi česar so upravičeni do povračila pravdnih stroškov.

Tožena stranka pa uveljavlja vse pritožbene razloge po členu 353 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju besedila ZPP/77) ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v celoti ter vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka najprej opozarja, da je ugotovitev sodišča, da poteka služnostna pot po parceli št. 4/1 in 16 last drugotožnika zmotna, ker v naravi pot poteka od parcele št. 9 last toženca le po zemljišču parcelne številke 4/2, last prvotožnikov do javne poti - parcela št. 683 ter v nobenem primeru ne po zemljišču drugotožnika. Pritožbi toženec prilaga izvirnik kopije katastrskega načrta, na kateri je označen potek služnostne poti v naravi ter izrecno predlaga, da se v ponovljenem postopku dodatno pritegne izvedenec geodet, ki bo strokovno pojasnil potek meje in po kateri parceli poteka služnostna pot, zaradi česar tožena stranka uveljavlja ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije na strani drugotožnika.

Nadalje prvostopno sodišče kljub izvedenemu dokazu z vožnjo s traktorjem in prikolico ni pravilno ocenilo nevarnosti, ki tožencu preti, ko je deževje dolgotrajno in je zemlja saturirana z vodo, ker pogoji kot so bili ob ogledu ter je le rahlo deževalo, niso v nobenem primeru bili ekvivalentni tistim v jesenskih in zimskih mesecih, ko je zdrs traktorja s priklopnikom običajen ne glede na izpovedbo "zainteresirane priče", ki je izvajala vožnjo, da je brez kakršnekoli težave moč zavijati pod kozolec, zato tudi toženec izrecno predlaga, da se izvede še dodatni preizkus v zimskem času.

Prvostopno sodišče pa je tudi bistveno kršilo določila postopka in sicer 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP s tem, ker je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju kot tudi v nasprotju z razlogi sodbe.

Prvostopno sodišče je v prvi točki izreka sodbe le ukinilo tožencu pravico izvrševanja voženj po služnostni poti, ni pa ukinilo pravice hoje, v točki 2 izreka pa je tožencu nadalje prepovedalo vožnjo in hojo, četudi je ukinitev pravice izvrševanja hoje v točki 3 zavrnilo, čeprav je sodišče jasno v razlogih sodbe obrazložilo, da je del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na hojo po služnostni poti zavrnilo, zaradi česar se prvostopna sodba žal ne da preizkusiti.

Pritožba tožečih strank je v celoti, pritožba tožene stranke pa delno utemeljena.

K pritožbi tožene stranke: S tem, ko je v obravnavani pravdni zadevi prvostopno sodišče s sodbo pod opr. št. P 272/87 z dne 9.12.1992 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov in sicer "ugotovi se, da ne obstaja pravica stvarne služnosti voženj in hoje preko zemljišč last tožnika Ž. Z., parc. št. 4/1 in 16 k.o. ..., kot preko zemljišč last tožnikov Z. B. in A. B. parc. št. 4/2 k.o. ..., v zvezi z rabo zemljišč last toženca J. C. parc. št. .... ", kar povedano razumljiveje pomeni, da opisana služnost obstoji, je že pravnomočno odločilo tudi o krajevnem obsegu oziroma poteku služnosti, ki se sedaj z izpodbijano sodbo, čeprav v isti pravdni zadevi, ukinja. Zato je ugovor tožene stranke o dejansko zmotno ugotovljenem poteku služnosti, ki se ukinja, neupošteven, ker je to temeljno vprašanje, kot že rečeno, pravnomočno razsojeno, zaradi česar ga tudi ni dovoljeno znova načenjati. Enako velja glede ugovora aktivne legitimacije drugotoženca, ki se navezuje na vprašanje lastništva ugovarjanega dela služnostne poti.

Nadalje iz pritožbenih navedb izhaja, da tožena stranka nasprotuje ukinitvi obstoječe pravice služnosti voženj le še iz razloga, ker je v času dolgotrajnega deževja nevarno s traktorjem s prikolico zavijati pod toženčev kozolec na toženčevem dvorišču v primeru, ko pripelje z javne poti in ne po služnostni poti. Ker je sodišče prve stopnje na ogledu odredilo vožnjo s traktorjem s prikolico ravno po spornem oziroma ugovarjano nevarnem delu, pri čemer sta to vožnjo po lastni izjavi in po neposrednih opažanjih sodišča izvedla dva voznika brez težav in brez kakršnihkoli zdrsov in to v obeh smereh, tudi vzvratno iz kozolca, čeprav v pogojih, ko je bila zaradi dežja trava mokra in zemlja razmočena (glej še fotografijo št. 14 z ogleda), ni prav nobene potrebe po opravi dodatnega preizkusa, ki ga predlaga pritožba. Ogled se je, kot rečeno, opravljal v vremensko ustreznih razmerah, ko je bila zemlja razmočena, zaradi česar je dejanski zaključek sodišča, da sporni odsek za vožnjo ni problematičen, pravilen in s tem tudi odločitev prvostopnega sodišča, da iz obrazloženih, a v pritožbi sicer neugovarjanih razlogov ukine obstoječo služnost vožnje. V obravnavanih delih je pritožba tožene stranke iz uveljavljanih pritožbenih razlogov neutemeljena, prav tako iz razlogov na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP/77).

Pač pa ima pritožba tožene stranke prav, ko prvostopnemu sodišču očita kršitev 13. točke 2. odstavka 354. člena ZZP/77, ker ima sodba v delu glede ukinitve pravice služnosti hoje takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Prvostopno sodišče je s tem, ko je tožencu prepovedalo tudi hojo, čeprav je ukinitev služnosti hoje zavrnilo, povzročilo, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju.

Nadalje je s tem, ko je hojo po služnostni poti prepovedalo, v razlogih pa obrazložilo zakaj zavrača ukinitev služnosti hoje, povzročilo nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Zaradi navedenega je v tem delu pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi ter sodbo razveljavilo in jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 368 ZPP/77). Ob novi odločitvi pa naj sodišče pazi, da izrek glede služnosti hoje ne bo več nasprotoval sam sebi in razlogom sodbe.

K pritožbi tožečih strank: Del sodbe, proti kateremu se pritožujejo tožeče stranke, torej zavrnitvi ukinitve pravice služnosti hoje, je itak že razveljavljen po pritožbi same tožene stranke. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožečih strank, ki za razliko od tožene opozarjajo na nepopolne in zmotne dejanske ugotovitve ter napačno pravno presojo, pa je treba povedati, da tudi po mnenju pritožbenega sodišča prvostopni razlogi glede neukinitve hoje po služnostni poti niso prepričljivi. Po presoji pritožbenega sodišča namreč tudi hoja po služnostni poti po naravi stvari same deli usodo voženj, saj predstavlja le eno izmed oblik izvrševanja služnosti, ki se ukinja. V primeru pa, da v obravnavanem primeru temu ni tako, pa bi moralo prvostopno sodišče navesti tehtne razloge zakaj ne ukinja tudi hoje do služečih zemljišč. Le teh zaenkrat ni ponudilo, ker problem služnosti hoje, vsaj navidez neaktualen za razliko od voženj, dosedaj sploh ni bil posebej obravnavan. Zato naj prvostopno sodišče v ponovljenem postopku najprej obrazloženo ugotovi ali obstoje kakšni posebej tehtni razlogi, ki bi glede hoje narekovali drugačno odločitev kot glede ukinjenih voženj.

Posledica razveljavitve dela glavne stvari je tudi stroškovna razveljavitev (člen 166/3 in 4 ZPP/77). Ko pa bo prvostopno sodišče ob novi razsodbi ponovno odločalo o vseh pravdnih stroških, naj ne glede na novo odločitev še pretehta pritožbeno navedbo tožečih strank, da so bili pravdni stroški v zvezi z ukinitvenim zahtevkom bistveno večji kot z ugotovitvenim ter opravi primerjavo dosedanjih plačil izvedenin pravdnih strank.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje je v skladu z 3. in 4. odstavkom 166. člena ZPP/77 pridržalo odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo.