Jedro

Sodna izvedenka je ugotovila, da elaborat ne vsebuje konkretnih elementov določitve funkcionalnega zemljišča, niti ne pojasnitve pojma funkcionalno zemljišče spremljajočih javnih dejavnosti, kar so avtorji elaborata opredelili za potencialno grajeno javno dobro. Zato elaborat navedb nasprotne udeleženke o obstoju javnega dobra ne izkazuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta parceli 247/17 in 247/18 obe k.o. ..., skupno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del stavb Š. 34 in Š. 36, v skupni lasti vsakokratnih etažnih lastnikov teh stavb (I. točka izreka) ter da se sklep izvede v zemljiški knjigi (II. točka izreka). Odločilo je, da vsak udeleženec postopka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka sklepa se pritožuje nasprotna udeleženka Občina iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagateljev zavrže oz. zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo stališče nasprotne udeleženke, da predlog pripadajočega zemljišča posega v javne površine, kot to izhaja iz elaborata L. za ureditev evidence nepremičnega stvarnega premoženja Občine, na katerega se je nasprotna udeleženka tekom postopka sklicevala in ga navajala kot del svoje trditvene podlage. Mnenju L. sodišče ni dalo posebne teže, pri tem pa je spregledalo, da elaborat L. temelji na dokumentaciji, prostorskih aktih in normativih iz časa gradnje predmetnih nepremičnin, ki so v skladu z določilom 43. člena ZVEtL-1 poglavitno merilo za ugotavljanje pripadajočega zemljišča. Sodišče samo je navedlo, da se obseg ugotovljenega pripadajočega zemljišča nahaja izven elaborata določitve funkcionalnega zemljišča iz leta 1981, na katerem sodna izvedenka v pretežni meri utemeljuje obseg predlaganega pripadajočega zemljišča, ki pa ga je na koncu s sklicevanjem na subsidiarne kriterije neutemeljeno preseglo. Parcelni številki 247/17 in 247/18 k.o. ... sta javno dobro. Dokaz je sklicevanje na strokovni elaborat, kar je dopusten dokaz, do katerega bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti. Iz strokovnega elaborata nasprotne udeleženke je namreč vidno, da navedeni parceli predstavljata javne površine. Pritožnica meni, da sodišče ni obrazloženo pojasnilo, zakaj ni upoštevalo pripomb nasprotne udeleženke, ki jih je ta podala na izvedensko mnenje, kaj šele odgovorilo na vse njene navedbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega ZPP predvideva ponovitev dokazovanja z istim izvedencem, če so v mnenju nejasnosti. Nasprotna udeleženka je s strokovnim elaboratom vzpostavila dvom v pravilnost izvedenskega mnenja. Etažni lastniki lahko pridobijo skupno lastnino na funkcionalnem zemljišču ex lege, vendar pa je zemljišče, ki je predmet veljavnega razpolaganja, izvzeto iz akcesorija in funkcionalnega zemljišča ne more predstavljati. Do teh okoliščin pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Morebitna pogodba o dodelitvi pravice uporabe na zemljišču v korist investitorja niti ni bila predložena, prav tako predlagatelji niso predložili dokazil, da je bila pravnemu predniku izplačana odškodnina. Neodplačen prenos pravice uporabe je ničen. Samo zatrjevanje pravice uporabe ne zadostuje. Pritožnica se sklicuje na odločbe VS RS II Ips 394/1995, II Ips 306/2014, II Ips 250/2007, II Ips 322/2013, VSL I Cp 741/2013, II Ips 259/2006, VSL I Cp 446/2018. Predlagatelji pridobitnega naslova investitorja niso uspeli izkazati. Parceli 247/17 in 247/18 predstavljata grajeno javno dobro lokalnega pomena oz. javne površine v soseski (javne zelene površine v soseski). Zakon o prometu z zemljišči in stavbami je določal, da nepremičnine, ki so v splošni rabi, niso v pravnem prometu. Zakon o urejanju in vzdrževanju zelenih površin v naseljih je kot zelene površine na ureditvenih območij naselij opredeljeval med drugim javne parke, drevorede, sprehajališča, zelene površine (1. in 2. člen). Javne površine pa so bile olastninjene po Zakonu o gospodarskih javnih službah. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zmotno zaključilo, da parceli št. 247/17 in 247/18 predstavljata funkcionalno zemljišče. Nikoli v postopku ni bilo nesporno, da so zgolj etažni lastniki uporabljali zemljišči, kot to želi prikazati sodišče prve stopnje. Poleg tega skrb lastnika za svojo last ni argument pri določanju pripadajočega zemljišča, zato so te trditve predlagateljev nerelevantne. Občina je vseskozi trdila, da gre za javno površino, kar pomeni, da je zemljišče namenjeno tudi rabi tretjih oseb. Na podlagi česa je sodišče zaključilo, da Občina rabi predmetnih zemljišč le s strani predlagateljev, ni nasprotovala, iz navedb v predmetnem sodnem postopku ne izhaja in je takšno stališče sodišča nepravilno in v nasprotju z vsebino listin sodnega spisa, v katerih je nasprotna udeleženka izpostavljala javno rabo spornih zemljiških parcel (bistvena kršitev določil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede kriterija pretekle rabe iz 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 pa nasprotna udeleženka še izpostavlja, da kriterij redne rabe ne more biti ključen kriterij za določanje pripadajočega zemljišča, pač pa je lahko le dodatni kriterij za določitev funkcionalnega zemljišča. 3. Predlagatelji na pritožbo niso podali odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo pravno podlago za odločitev o obravnavanem predlogu, ki jo predstavljajo določbe ZVEtL-1. Ta v 43. členu določa merila, po katerih sodišče ugotavlja tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, in sicer predpisov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, pravil o posledicah gradnje na tujem svetu, pravil etažne lastnine in pravil o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi (42. člen ZVEtL-1). Ugotovitev funkcionalne vezanosti zemljišča na stavbo po kriterijih, ki jih določa zakon, glede na takratno pravno ureditev zadostuje za sklep, da je tako zemljišče postalo last lastnika stavbe (44. člen ZVEtL-1).

6. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo pripomb nasprotne udeleženke, ki jih je podala na izvedensko mnenje sodne izvedenke urbanistične stroke ter da ni odgovorilo na vse navedbe nasprotne udeleženke, podane tekom postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč navedbe nasprotne udeleženke v zvezi z grajenim javnim dobrim na parcelah 247/17 in 247/18 k.o. ... kot neutemeljene zavrnilo. Da navedeni parceli 247/17 in 247/18 k.o. ... predstavljata skupno pripadajoče zemljišče, kot ga opredeljuje 43. člen ZVEtL-1, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi poglobljenega in prepričljivega mnenja sodnega izvedenca urbanistične stroke D. d.o.o. ter na podlagi neposrednega ogleda nepremičnin. Zato ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje do navedb nasprotne udeleženke v zvezi z grajenim javnim dobrim ni opredelilo v zadostni meri. Sodna izvedenka urbanistične stroke je v svojem mnenju glede strokovnega elaborata L. (priloga B3), ki temelji na elaboratu funkcionalnih zemljišč k objektom v zazidalnem otoku ..., L., iz februarja 1982, s katerim nasprotna udeleženka utemeljuje svoje navedbe glede grajenega javnega dobrega, ugotovila, da je bil ta elaborat funkcionalnih zemljišč k objektom v zazidalnem otoku ..., L., iz februarja 1982, razgrnjen na krajevni skupnosti in kasneje dodelan z upoštevanjem objektivnih pripomb in definitivne površine in morebitne delitve v okviru že določenega funkcionalnega zemljišča. Definitivne površine in morebitno delitev v okviru že določenega funkcionalnega zemljišča naj bi izkazoval delilni načrt, predložen GURS v nadaljnji postopek, vendar pa do tega ni prišlo, ker nadaljnji postopek ni bil realiziran (stran 8 izvedenskega mnenja), niti ni bil potrjen s strani pristojnih institucij ali organov. Sodna izvedenka je ugotovila tudi, da navedeni elaborat ne vsebuje konkretnih elementov določitve funkcionalnega zemljišča, niti ne pojasnitve pojma funkcionalno zemljišče spremljajočih javnih dejavnosti, kar so avtorji elaborata opredelili za potencialno grajeno javno dobro. Zato elaborat L. (priloga B3), ki ga je priložila nasprotna udeleženka, navedb nasprotne udeleženke o obstoju javnega dobra ne izkazuje. Prav tako je sodišče prve stopnje na ogledu parcel 247/17 in 247/18 k.o. ... ter tudi glede skrajnega vzhodnega trikotnika parcele 247/18 k.o. ... ugotovilo, da na teh zemljiščih ni niti ceste niti otroškega igrišča, omenjeni trikotnik pa je z živo mejo ograjena zelenica med blokoma in cesto, ki jo izključno uporabljajo in vzdržujejo predlagatelji oz. etažni lastniki stavb na naslovu Š. 34 in Š. 36 ter da gre za dvorišče, na katerem ni nobene sledi o javni rabi. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določila Zakona o urejanju in vzdrževanju zelenih površin v naseljih ter Zakona o gospodarskih javnih službah, na podlagi katerih naj bi nasprotna udeleženka olastninila navedeni zemljišči. 7. Ker je izvedensko mnenje sodne izvedenke urbanistične stroke z dopolnitvijo mnenja jasno, brez nasprotij in prepričljivo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje zaradi utemeljenega dvoma v pravilnost mnenja moralo ponoviti dokazovanje s sodnim izvedencem ali postaviti novega izvedenca (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Zgolj nestrinjanje stranke z mnenjem sodnega izvedenca namreč ni razlog za postavitev novega izvedenca ali ponovitev dokazovanja z izvedencem. Da je nasprotna udeleženka z elaboratom L. vzpostavila kakršenkoli dvom v pravilnost izvedenskega mnenja sodne izvedenke, pa ne drži. 8. Pritožbeni očitek, da predlagatelji niso izkazali pridobitve pravice uporabe na spornih nepremičninah, ni utemeljen. Podlago za pridobitev pravice uporabe na nepremičninah 247/17 in 247/18 k.o. ..., ki predstavljata funkcionalno zemljišče stavb, predstavljajo določila zakonov, ki jih je sodišče prve stopnje natančno navedlo v 18. točki obrazložitve sklepa. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da predlagatelji pravice uporabe na pripadajočem zemljišču niso izkazali. Posledično je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso VS RS II Ips 394/1995, II Ips 306/2014, II Ips 250/2007, II Ips 322/2013, VSL I Cp 741/2013, II Ips 259/2006 ter VSL I Cp 446/2018. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, so etažni lastniki na pripadajočem zemljišču pridobili skupno lastnino na podlagi samega zakona in sicer z nakupom stanovanj na podlagi predpisov, ki so urejali stanovanjska razmerja, navedena v 18. točki obrazložitve. Zato ni upravičen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, niti očitek, da se sodišče prve stopnje do navedb pritožnice v zvezi s pravico uporabe predlagateljev ni opredelilo v zadostni meri. Ker so etažni lastniki na pripadajočem funkcionalnem zemljišču pravico uporabe dobili ex lege, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi morali izkazati še pravni naslov investitorja za pridobitev pravice uporabe.

9. Sodišče prve stopnje je upoštevaje merila in kriterije iz 43. člena ZVEtL-1, ki jih je pravilno uporabilo, ugotovilo, da navedeni zemljišči predstavljata pripadajoče zemljišče stavb, zato pritožbena graja navedenega zaključka ni utemeljena. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo kriterije iz 43. člena ZVEtL-1, ker je kot odločilni kriterij upoštevalo kriterij pretekle rabe (3. točka 43. člena ZVEtL-1), ki predstavlja zgolj dodaten kriterij za določanje pripadajočega zemljišča, ni utemeljen, saj kriterija iz 1. točke 43. člena ZVEtL-1 pri določanju pripadajočega zemljišča ni moglo uporabiti, saj, kot je ugotovila sodna izvedenka, za obravnavani blok ni najdenih dokazov, da bi bila izdana odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele, posamično ali skupaj k več stavbam. Na podlagi pridobljenih prostorskih aktov iz časa gradnje obravnavanih stavb oziroma dovoljenj, na podlagi katerih sta bili stavbi zgrajeni, pa ni mogoče pridobiti jasnih in ekzaktnih podatkov o obsegu zemljišča, ki naj bi bilo v času gradnje načrtovano kot neposredno namenjeno za redno rabo obravnavanega bloka.

10. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni jasno, na podlagi česa je zaključilo, da nasprotna udeleženka rabi predmetnih nepremičnin le s strani predlagateljev ni nasprotovala. Za uveljavljanje absolutne bistvene kršitve protispisnosti mora pritožnik konkretizirano navesti, iz katerega konkretnega dokumenta je sodišče prve stopnje napačno preneslo podatek, ki se nanaša na pravno odločilno dejstvo, čemur pa pritožba brez navedbe konkretne listine, iz katere naj bi sodišče prve stopnje podatek napačno preneslo, torej zgolj s sklicevanjem na vse listine sodnega spisa, ni zadostila. Tudi sicer po vsebini navedeni pritožbeni očitek pomeni dokazno kritiko ugotovitve, da so navedeni zemljišči uporabljali zgolj etažni lastniki stavb, ki pa ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje na podlagi ogleda na naroku dne 27. 6. 2018 ugotovilo, da na zemljiščih ni nobene sledi o javni rabi.

11. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).