Jedro

Pravica do sojenja "brez nepotrebnega odlašanja" je kot sestavni del ustavne pravice do sodnega varstva temeljna človekova pravica po 23. členu URS. V teoriji se ta pravica enači s pravico do "sojenja v razumnem roku", ki je po 1. odstavku 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah sestavni del širše konvencijske pravice do poštenega sojenja. Navedena pravica torej zagotavlja posamezniku, da bo lahko v razumnem času s sodnim varstvom uveljavil svojo pravico. Razumnost dolžine postopka oziroma standard potrebnega odlašanja pa je treba oceniti glede na posebne okoliščine konkretnega primera, med njimi pa predvsem glede na kompleksnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje tožnika, ravnanje pristojnih organov in naravo spora ter njegov pomen za tožnika.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Ugotovi se, da je tožena stranka posegla v ustavno pravico tožnice iz 23. člena Ustave Republike Slovenije in 1. odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s tem, da v roku 8 let in 4 mesece ni odločila v zadevi pod opr. št. N ... oziroma sedaj v zadevi In ....

2. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 67.320,00 SIT in sicer v roku 15 dni od prejema te sodbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, pod izvršbo.

3. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožnica v tožbi navaja, da je dne 20. 10. 1982 pri takratnem Temeljnem sodišču v A., Enoti v A., vložila predlog za razdružitev skupnega premoženja in razdružitev solastnih nepremičnin. V postopku, ki je tekel pod opr. št. N 231/82 in je trajal 13 let, je sodišče dne 15. 6. 1995 izdalo sklep, s katerim je postopek zaradi procesnih predpostavk ustavilo. Dne 17. 7. 1995 je tožnica pri Okrajnem sodišču v A. ponovno vložila predlog za razdružitev skupnega premoženja in razdružitev solastnih nepremičnin, ki je bil v teku pod opr. št. N .... Po številnih neuspešnih obravnavah je okrajno sodišče dne 23. 2. 2000 izdalo sklep, da se postopek za razdružitev ustavi.

Zoper ta sklep se je tožnica pritožila in na to pritožbo je sodišče dne 8. 5. 2000 pritožbi ugodilo in svoj sklep spremenilo ter odločilo, da se postopek nadaljuje po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju ter spis odstopilo izvršilnemu oddelku Okrajnega sodišča v A. Takrat se je za spisom izgubila vsaka sled in posledično se seveda v predmetni zadevi tudi ni opravilo nobeno dejanje. Spis je sodišče našlo šele po opravljeni nadzorstveni pritožbi z dne 5. 3. 2002, ki jo je tožnica naslovila na predsednika Okrajnega sodišča v A. Na podano pritožbo je razpravljajoča sodnica dne 27. 5. 2002 podala poročilo in sama ugotovila, da je nadzorstvena pritožba utemeljena. Po enem letu od poročila je bil dne 6. 5. 2003 opravljen narok, na katerem je bilo tožnici naloženo, da poravna predujem za izvedenca v znesku 40.000,00 SIT. Dne 12. 5. 2003 je tožnica predujem poravnala in sodišče o tem dne 13. 5. 2003 tudi obvestila. Kljub temu sodišče v nadaljnjih šestih mesecih, kljub poskušenim telefonskim urgencam pooblaščenca, ni uspelo postaviti izvedenca in to v zadevi, ki je v bistvu v teku že 20 let. ZUS v tretji točki 1. člena zagotavlja sodno varstvo v primeru dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V predmetni zadevi pa je podana evidentna kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave RS in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede na navedeno zato tožnica predlaga, da sodišče ugotovi, da je tožena stranka nezakonito posegla v citirano ustavno pravico tožnice in pravico iz 6. člena Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščin s tem, da v roku 8 let in štirih mesecev ni odločila o zadevi pod opr. št. N ... oz. sedaj zadevi opr. št. In .... Predlaga tudi povračilo stroškov postopka ter taksno oprostitev.

Tožena stranka je dne 3. 5. 2004 poslala kopije sodnih spisov Okrajnega sodišča v A opr. št. N ..., ki je priložen izvršilnemu spisu opr. št. In ..., in Temeljnega sodišča v A., Enote v A. opr. št. N 231/82. Dne 2. 12. 2004 pa je poslala na poziv sodišča tudi kratek opis poteka predmetne zadeve iz katerega je razvidno, da sta bili dne 9.7.2004 in 9.11.2004 opravljeni javni dražbi neuspešni in da je bil tožnici postavljen rok 6 mesecev, da predlaga III. javno dražbo.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem sporu. V odgovoru na tožbo navaja, da predmet presoje pred upravnim sodiščem ne more biti tek postopka v času od predloga podanega v letu 1982 do leta 1994, ko je bil ta postopek pravnomočno končan. Ugotavlja pa, da je po tem, ko je bil spis v letu 2000 odstopljen izvršilnemu oddelku Okrajnega sodišča v A., bila tožnici kršena pravica iz 23. člena Ustave Republike Slovenije oz. 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj od 30. 5. 2000 do 6. 5. 2003 (oz. 31. 3. 2003?odredba) ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je predlog za razdružitev skupnega premoženja, ki ga je tožnica vložila v letu 1995 in v zvezi s katerim postopek še ni zaključen. Pravica do sojenja "brez nepotrebnega odlašanja" je kot sestavni del ustavne pravice do sodnega varstva temeljna človekova pravica po 23. členu Ustave RS. V teoriji se ta pravica enači s pravico do "sojenja v razumnem roku", ki je po 1. odstavku 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP, Uradni list RS, št. 33/94, Mednarodne pogodbe, št. 7/94) sestavni del širše konvencijske pravice do poštenega sojenja. Navedena pravica torej zagotavlja posamezniku, da bo lahko v razumnem času s sodnim varstvom uveljavil svojo pravico. Kakšen je razumen rok za neko sodno odločitev (oz. standard potrebnega odlašanja) pa je potrebno presojati glede na okoliščine konkretnega primera. Sodna praksa evropskega sodišča za človekove pravice, ki jo povzema tudi naše ustavno sodišče, pa poudarja, da je treba razumnost dolžine postopka oceniti glede na posebne okoliščine konkretnega primera, med njimi pa predvsem glede na kompleksnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje tožnika, ravnanje pristojnih organov in naravo spora ter njegov pomen za tožnika. Kot izhaja iz podatkov predloženih sodnih spisov N ... in In ... gre v obravnavani zadevi za razdružitev skupnega nepremičnega premoženja, ki je bilo v naravi vse do leta 1998 (odločba Upravne enote A. št. 32100/0396/98-1100-10/6 z dne 22. 12. 1998) zaščitena kmetija. Iz podatkov spisa v zadevi N ... izhaja, da je tožnica sprva predlagala razdružitev bodisi v naravi ali s prodajo skupnega premoženja, po ugotovitvi upravnega organa, da se sporna nepremičnina več ne določi za zaščiteno kmetijo, pa je predlagala razdružitev s prodajo stvari in razdelitvijo izkupička. Tako je sodišče v letu 1996 določilo izvedenca kmetijske stroke, da ponovno oceni nepremičnino (čeprav je že imelo cenitev izvedenca z dne 30. 4. 1991), tožnica je tudi poravnala predujem zanj (obvestilo z dne 17. 5. 1996), vendar je sodišče sodni ogled nepremičnine zaradi bolezni izvedenca preklicalo (sklep opr. št. N ... z dne 27. 5. 1996). V zadevi je nato sodišče šele po dobrih 16. mesecih (poziv opr. št. N ... z dne 17. 10. 1997) ugotovilo, da ne vidi razloga za sodni ogled nepremičnine in da bi zadoščala (ponovna) postavitev izvedenca in cenitev nepremičnine ter ponovno pozvalo tožnico, da se izjasni glede nadaljevanja postopka. V zvezi s tem je tožnica na naroku dne 25. 5. 1998 in še v dopisu z dne 19. 4. 1999 izjavila, da vztraja pri delitvi solastnega premoženja z njegovo prodajo, vendar je sodišče o tem odločilo šele s sklepom opr. št. N ... z dne 11. 11. 1999 in ker prodaje nista predlagali obe stranki s sklepom 8. 5. 2000 (v zvezi s pritožbo tožnice), po skoraj 12. mesecih (od dneva, ko je bilo jasno, v kakšni obliki naj se opravi razdružitev premoženja) odločilo, da se postopek nadaljuje po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Upoštevaje vse navedeno in glede na dejstvo, da fizična delitev nepremičnine zaradi njenega statusa sprva ni bila mogoča in da je tudi sodišče ves nepravdni postopek vodilo v smeri prodaje nepremičnine, sodišče kljub dejstvu, da je tudi pasivnost oziroma izmikanje nasprotnega udeleženca oteževalo delo sodišča, zadeve ne šteje niti v dejanskem niti v pravnem pogledu za tako kompleksno, da bi to opravičevalo opisano dolgotrajnost postopka. Iz podatkov predloženih sodnih spisov pa tudi ne izhaja, da bi tožnica sama prispevala k dolžini postopka. Nasprotno, na pozive sodišča se je vedno odzivala, takoj poravnala vse zahtevane predujme za izvedence in o tem sproti obveščala sodišče. Ravno tako je opozarjala sodišče na neutemeljeno dolgo trajanje postopka. Vložila je tudi dve nadzorstveni pritožbi. Čeprav je bila prva nadzorstvena pritožba vložena že 6. 5. 2002 in je celo razpravljajoča sodnica odgovorila, da je utemeljena, je bil šele 6. 5. 2003 opravljen prvi narok, na katerem je bilo tožnici naloženo, da poravna predujem za izvedenca v znesku 40.000,00 SIT. Drugo nadzorstveno pritožbo, vloženo 28. 11. 2003, pa je tožnica vložila iz razloga, ker od dneva ko je bil poravnan predujem za izvedenca, to je 12. 5. 2003 (sodišče je bilo obveščeno o tem 13. 5. 2003), sodišče v tej zadevi ni uspelo postaviti izvedenca. Sodišče je izvedenca postavilo šele s sklepom z dne 20. 11. 2003. Glede na čas, ki ga je sodišče potrebovalo za obravnavano zadevo v nepravdnem postopku (od vložitve predloga dne 17. 7. 1995 do dne 8. 5. 2000, ko je sprejelo sklep o nadaljevanju postopka po določbah ZIZ) in čas, ko sodišče v izvršilnem postopku zadeve sploh ni obravnavalo (zadevo je prejelo že v mesecu juniju 2000) ter ob dejstvu, da je od dneva, ko je bil poravnan predujem za izvedenca, pa do dneva, ko je bil izdan sklep o postavitvi izvedenca, preteklo spet šest mesecev, to po presoji sodišča kaže na to, da gre za zavlačevanje v postopku, ki ga je mogoče pripisati edino ravnanju tožene stranke. Upoštevaje naravo spora, gre po presoji sodišča tudi za zadevo, ki ima pomen za tožnico, glede na to, da že od razveze zakonske zveze leta 1982 s pripadajočim delom skupnega premoženja ne more razpolagati. Na podlagi navedenih okoliščin primera je sodišče ugotovilo, da je bilo poseženo v ustavno pravico tožnice iz 23. člena Ustave RS in 1. odstavka 6. člena EKČP. K 2. točki izreka: Po določbi prvega odstavka 23. člena ZUS sodišče v upravnem sporu, ko odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, odloči o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku. Po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrne stroške.

Ker je tožnica s tožbo uspela, je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Sodišče je tožnici priznalo stroške v skladu z odvetniško tarifo (OT, Uradni list RS, št. 67/2003 in 70/2003) za sestavo tožbe v višini 500 točk oz. 55.000,00 SIT (tarifna št. 30 OT), za materialne stroške v višini 2% od skupne vrednosti storitev v višini 10 točk oz. 1.100,00 SIT (tretji odstavek 13. člena OT) ter DDV v višini 11.220,00 SIT, 20% od 56.100,00 SIT) skupaj torej 67.320,00 SIT. Sodišče ni priznalo stroškov v višini 50 točk, ki jih je priglasil odvetnik tožnice za stroške končnega poročila stranki, glede na to je ta storitev zajeta že v tarifni št. 30 OT (tarifna št. 39 OT). K 3. točki izreka: V skladu s 13. členom Zakona o sodnih taksah (ZST?UPB 1, Uradni list RS, št. 20/2004) je sodišče tožnico oprostilo plačila sodnih taks, ker je ugotovilo, da bi bilo s plačilom taks ogrožena njeno preživljanje. Navedene ugotovitve temeljijo na podatkih o višini pokojnine, ki jo prejema tožnica in ki je v obdobju od meseca avgusta do oktobra 2003 znašala v povprečju 41.000,00 SIT, k pokojnini pa je tožnici odmerjen tudi varstveni dodatek v višini 29.000,00 SIT.