Jedro

Pogodbeno stranko pogodba (pogodba in aneks) veže in jo je dolžna izpolniti. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem povsem utemeljeno opozorilo na načelo pacta sunt servanda iz 9. člena OZ, ki ga je pri razlagi aneksa pravilno upoštevalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z (delno) sodbo odločilo o vmesnem ugotovitvenem zahtevku in ugotovilo, da Pogodba o sofinanciranju operacije "S.", št. ... z dne 7. 7. 2011, sklenjena med Republiko Slovenijo, Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo, in družbo R. d. o. o., na temelju odstopne izjave, podane v dopisu št. … z dne 20. 1. 2015, ni bila razvezana in ostaja v veljavi. Odločitev o stroških je pridržalo za poznejšo sodbo.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

Nesporna dejstva

5. Stranki sta 7. 11. 2011 sklenili Pogodbo o sofinaciranju operacije „S.“ (v nadaljevanju: Pogodba), dne 23. 9. 2014 sta sklenili Aneks št. 3 k tej pogodbi (v nadaljevanju: Aneks št. 3), toženka je 20. 1. 2015 dala odstopno izjavo, s katero je odstopila od Pogodbe.

6. Razlog za spor je v različni razlagi 9. točke 1. člena Aneksa št. 3, ki določa: „da v kolikor bodo v nadaljevanju s strani represivnih organov oz. drugih ustreznih organov ugotovljena in potrjena, še ministrstvu neznana dejstva, ki bodo utemeljevala ugotovitev resnih nepravilnosti oziroma goljufijo pri izvajanju operacije, bo ministrstvo ukrepalo skladno z njihovimi priporočili in odstopilo od pogodbe ter od upravičenca zahtevalo vračilo vseh že izplačanih sredstev“. Povedano še konkretneje: sporno je, ali je pod besedno zvezo nova dejstva iz pravkar citirane določbe mogoče zajeti tudi ugotovitve pristojnih organov, da je podan sum goljufije. Ni sporno, da je tožnica nepravilnosti pri izvedbi operacije pri PE M. 1 sama razkrila. Razlog za odstop od Pogodbe s strani toženke je bilo dejstvo, da so pristojni državni organi ugotovili, da gre za sum goljufije.

Presoja utemeljenosti pritožbe

7. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. V obrazložitvi je navedlo razloge o odločilnih dejstvih, ki so skladni in niso sami s seboj v nasprotju, kot tudi niso v nasprotju z izrekom. Pritožbeni očitek o protispisnosti je pavšalen, zato ni utemeljena. Na ostale zatrjevane kršitve določb postopka, tj. kršitev 7. člena ZPP (da je sodišče med drugim oprlo sodbo na listinske dokaze, ki jih ni predlagala nobena stranka) in pritožbeni razlogi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (da toženki ni bila dana možnost, da se o njih izreče in jih obravnava pred sodiščem), bo višje sodišče odgovorilo v nadaljevanju.

8. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka iz 7. člena ZPP in da obstoji pritožbeni razlog iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je odločitev oprlo na dopis organa upravljanja, Službe Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, št. dopisa 3032-6/2013-SVLR-51 z dne 25. 11. 2013 z naslovom Mnenje organa upravljanja v zvezi z ugotavljanjem nepravilnosti na projektih Razvojnih centrov slovenskega gospodarstva, RC A. in RC B. … (v nadaljevanju: Mnenje organa upravljanja). Zatrjuje tudi kršitev 286. člena ZPP v zvezi s 339. členom ZPP. Navaja, da je bil prav ta dopis eden od bistvenih razlogov za sklenitev Aneksa št. 3 z določbami, ki so posledica navedenega dopisa. Ta dopis pa je bil tudi bistveni razlog za kasnejši toženkin odstop od pogodbe. V nadaljevanju povzema del vsebine tega dopisa (zadnje štiri odstavke), med drugim navaja tudi drugo skupino nepravilnosti, tj. tisto, ki se nanaša na PE (RC S.) K..

9. Tožnica v odgovoru navaja, da je sodišče ta dokument omenilo le v opombi št. 8, in sicer v okviru povzemanja Poročila o opravljeni reviziji (v nadaljevanju: Poročilo). Tega je kot dokaz predlagala toženka v odgovoru na tožbo. V Poročilu je na 7. strani navedeno, da je organ upravljanja zaradi resnih nepravilnosti predlagal posredniškemu telesu (Ministrstvu za gospodarski razvoj in turizem, v nadaljevanju: MGRT), da naj odstopi od Pogodbe. Sodišče je omenjeni dopis v opombi omenilo samo zato, ker je pri prebiranju Poročila ugotovilo, da je bila toženka na njegovi podlagi tudi uradno seznanjena z ugotovljenimi nepravilnostmi in nenamensko porabo sredstev – tega toženka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti sedaj v pritožbi ne prereka. Za kršitve v zvezi s PE K. se je kasneje izkazalo, da jih ni bilo. Povzemanje posameznih selekcioniranih odstavkov dopisa z dne 25. 11. 2013 je nedovoljena pritožbena novota in pritožničin poskus zavesti višje sodišče ter obiti 337. člen ZPP. To velja tudi za omenjanje nepravilnosti za PE K..

10. Višje sodišče najprej ugotavlja, da pritožnica kršitev, ki jih omenja glede PE K., ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje kot razlog za odstop od pogodbe. Višjemu sodišču tudi ni povsem jasno, kaj želi pritožnica z omenjanjem PE K. sploh doseči, saj hkrati navaja, da nepravilnosti niso bile ugotovljene, zato jih Aneks št. 3 ne zajema, ter še, da so bile zajete v smislu teže nepravilnosti pri RR opremi v PE (RC S.) M. 1 in je bila nepravilnost ustrezno prekvalificirana v enkratno, posamezno nepravilnost in napako iz resne nepravilnosti, ki jo je tvorila skupaj z nepravilnostjo z opremo v PE (RC S.) K. Višje sodišče se tudi strinja s tožnica, da gre za nedopustno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP. Pritrjuje tudi tožnici, da pritožbeno povzemanje Mnenja organa upravljanja res pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa se sodišče prve stopnje v opombi št. 8 ni sklicevalo na Mnenje organa upravljanja, temveč se je sklicevalo na vsebino Poročila o opravljeni vsebini operacij. Tega pa je kot dokaz v spis priložila toženka v odgovoru na tožbo (priloga B17), na kar je tožnica pravilno opozorila v odgovoru na pritožbo. Pritožbeno zatrjevana kršitev pravil postopka iz 7. in 286. člena ZPP torej ni podana. Sodišče prve stopnje je ta dopis uporabilo le pri utemeljitvi, da je toženka za nepravilnosti v PE M. 1, in sicer da je bila rabljena oprema prikazana in prevzeta kot nova, tudi uradno vedela že pred sklenitvijo Aneksa št. 3, torej ne samo s strani tožnice same, ter še, da je bila seznanjena z ugotovljenimi resnimi nepravilnostmi in nenamensko porabo sredstev. Ta dopis je torej bil uporabljen v dodatno podkrepitev odločitve sodišča. To dejstvo, tj. nepravilnosti v PE M. 1, niti ni bilo sporno (prvi odstavek 214. člena ZPP), kot tudi ni bilo sporno, da je toženka zaradi njih izvedla finančne popravke, stranki pa sta kasneje (v aprilu 2014) sklenili pogodbo (Aneks št. 3), s katero sta se zavezali ostati v pogodbenem odnosu pod pogojem iz 9. točke 1. člena Aneksa št. 3. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je toženka kot odstopna upravičenka na podlagi 103. člena OZ izbrala upravičenje vztrajati pri pogodbi z izvedbo finančnega popravka. Lahko bi uporabila upravičenje odstopa od Pogodbe, vendar tega ni storila. Pogodbeno stranko (državo) pogodba (Pogodba in Aneks. št. 3) veže in jo je dolžna izpolniti. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem povsem utemeljeno opozorilo na načelo pacta sunt servanda iz 9. člena OZ, ki ga je pri razlagi aneksa pravilno upoštevalo.

11. Pritožnica v ostalem delu vztraja, da je bil odstop od pogodbe utemeljen, ker so njeni organi šele kasneje ugotovili in potrdili še ministrstvu (MGRT) neznana dejstva, tj. da je prišlo do resnih nepravilnosti ali goljufije. Opozarja tudi da je toženka potem, ko se je pokazal sum goljufije, morala odstopiti od pogodbe.

12. Tožnica v odgovoru na pritožbo vztraja, da pravna kvalifikacija nepravilnosti, ki jih je naznanila tožnica sama in zaradi katerih sta stranki tudi sklenili Aneks. št. 3, niso ministrstvu neznana dejstva iz 9. točke 1. člena aneksa.

13. Višje sodišče sicer obširnih pritožbenih navedb v tem delu ne povzema, ker niso bistvene. Bistveno je, da je toženka od pogodbe odstopila, ker so represivni in drugi organi glede nepravilnost v PE M. 1 ugotovili znake goljufije. Toženka kljub pozivu sodišča prve stopnje (sklep z dne 4. 10. 2017) ni navedla nobenih novih dejstev razen zatrjevanja ugotovljenega suma goljufije in kazenske ovadbe oziroma njene dopolnitve. Aneks št. 3 po prepričanju višjega sodišča v 9. točki 1. člena zajema dejstva, za katere MGRT še ni vedelo in morajo biti takšne kvalitete, da utemeljujejo resno nepravilnost oziroma goljufijo pri izvajanju operacije. Dejstva, ki utemeljujejo obstoj resne nepravilnosti ali goljufije, so lahko le tiste informacije, ki se nanašajo na sofinanciranje operacije oziroma na izvajanje projekta. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje takega dejstva ni zatrjevala. Zatrjevala je dejstva, ki se nanašajo na postopke pred slovenskimi državnimi organi (sem spada tudi pritožbena navedba, da je pritožnica šele z elektronskim sporočilom z dne 6. 1. 2015 izvedela, da gre za goljufijo, gl. prilogo B14, v kateri je bilo s policije sporočeno, da je bilo 5. 12. 2014 vloženo poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe). Slednje ni tisto, kar bi pritožnici dajalo upravičenja v smislu 9. točke 1. člena Aneksa št. 3 (prim. v podobni zadevi sodbo VSRS, III Ips 84/2018 z dne 19. 2. 2019).

14. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Sodišče je odločilo o delni sodbi, zato je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo.