Jedro

Terjatev tožnika iz naslova neplačanih ur je terjatev iz delovnega razmerja, za katero velja 5-letni zastaralni rok po 202. členu ZDR-1 oziroma 206. členu ZDR.

Neutemeljeno pritožba tožene stranke opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 14. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, ki med drugim določa, da mora javni uslužbenec presežek ur praviloma izravnati v okviru premakljivega začetka in konca delovnega časa ter da se javnemu uslužbencu prenese iz meseca v mesec presežek največ 20 ur. Te določbe tudi ni mogoče razmeti na način, da tožnik za ure, ki presegajo 20 ur presežka, ne bi bil upravičen do plačila in bi se mu brisale.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova presežka ur obračunati 12.222,46 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter mu plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku pa je zavrnilo zahtevek za obračun 17.412,64 EUR po odvodu davkov in prispevkov in plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 198,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitve paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Tožnik se ne strinja s stališči sodišča prve stopnje glede teka zastaranja in načina obračuna višine zahtevka, posledično pa tudi prisojenih stroškov. Navaja, da je sodišče zavrnilo zahtevek za izplačilo vseh nadur, ki se bile opravljene pred avgustom 2009, torej tiste, ki so nastale več kot 5 let pred vložitvijo tožbe. Sklicuje se na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 261/2014, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da ure, ki so se prenašale in evidentirale, niso zastarale. Iz mesečne kartice tožnika je razvidno, da je imel junija 2010 prenesenih neizrabljenih nadur 1347. Če aplicira sodno prakso, ugotovi, da se referenčno obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010, kjer je za mesec junij 2010 evidentiranih 1367 nadur, za katere po mnenju tožnika ni bistveno od kdaj so se prenašale, ob vložitvi tožbe dne 18. 8. 2014 še ni nastopil petletni zastaralni rok. Podredno pa zatrjuje, da je kot nezastarane ure šteti vse tiste nadure, ki so nastale v prvem referenčnem obdobju leta 2009, torej tudi nadure od januarja do junija 2009 in naprej in ne šele od avgusta 2009 dalje. Sklicuje se na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 792/2016 in meni, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati nadure tudi za prvo referenčno obdobje leta 2009, saj bi jih tožnik lahko koristil v naslednjem šestmesečnem referenčnem obdobju leta 2009. Navedeno mu je bilo onemogočeno, saj je bil zaradi obsega nalog precej preobremenjen, nato pa kot vojaški ataše na delu v tujini, z dnem 15. 6. 2014 pa prisilno upokojen. Dodatno se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 13/2017, ki se nanaša na policiste. Tožnik je zaradi nasprotovanja stališčem in izračunom tožene stranke, glede na pridobljene podatke, sam naredil izračun svojega tožbenega zahtevka. Ta specificiran zahtevek tožnika, narejen po pridobitvi listin s strani tožene stranke, tako ni prepozen. Ob prisoditvi terjatve v znesku 26.127,61 EUR bi tožnik uspel z 88,16 % tožbenega zahtevka, kar pomeni, da bi se tudi priglašeni stroški spremenili.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del navedene sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Navaja, da sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo navedb tožene stranke, da mora pri svoji odločitvi upoštevati 14. člen Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, ki med drugim določa, da mora javni uslužbenec presežek ur praviloma izravnati v okviru premakljivega začetka in konca delovnega časa ter da se javnemu uslužbencu prenese iz meseca v mesec presežek največ 20 ur. To pomeni, da se višek nad 20 ur mesečno avtomatično odreže oziroma v konkretnem primeru se ne bi smel evidentirati kot višek ur, saj je smisel 14. člena Uredbe v tem, da je varovalka pred zlorabami delavcev, ki po lastni volji in brez konkretnih odredb ali ukazov nadrejenih ostanejo na delu, ki bi ga sicer morali zaključiti znotraj dovoljenih okvirov. Nasprotuje upoštevanju izpovedi priče A.A., saj le-ta ne daje podlage za priznanje opravljenih ur. Potrdil je zgolj to, da tožniku nikoli ni bil izdan ukaz, na podlagi katerega bi opravljal delo oziroma, da bi mu bilo ustno odrejeno delo naknadno pisno odobreno. Meni, da za priznanje ur ni dovolj zgolj seznanjenost nadrejenega z veliko količino dela, in da pričanje navedene priče ni verodostojno tudi iz razloga, ker je bila priča zelo pristranska v odnosu do tožnika, zaradi dolgoletnega poznanstva in prijateljstva, kar sodišče ni pravilno in kritično ocenilo. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in tistih, ki jih pavšalno uveljavljata pritožbi, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa odgovarja:

8. Tožnik v predmetnem sporu uveljavlja plačilo neizrabljenih ur v višini 1.347,05 EUR, in sicer v višini obračuna 29.635,10 EUR bruto, ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2011 dalje do plačila, ker je od aprila 2009 do 30. 6. 2010 opravljal delo v Generalštabu Slovenske vojske. Od junija 2009 je bil načelnik Sektorja B. in je v tem času zaradi preobilice delo opravljal preko rednega delovnega časa, nato pa je bil razporejen na dolžnost v tujino, presežka ur pa zaradi nenadne upokojitve ni mogel izrabiti.

9. Terjatev tožnika iz naslova neplačanih ur je terjatev iz delovnega razmerja, za katero velja 5-letni zastaralni rok po 202. členu ZDR-11 oziroma 206. členu ZDR2. Tožnik je predmetno tožbo vložil 18. 8. 2014 in upoštevajoč, da terjatev za plačilo v javnem sektorju za posamezni mesec zapade 5. dne v prihodnjem mesecu, je sodišče prve stopnje pravilno, upoštevajoč ugovor zastaranja toženke, zaključilo, da je zastarala terjatev za plačilo do vključno julija 2009 in s tem tudi plačilo presežkov ur, ki so nastali do vključno julija 2009, medtem ko niso zastarali presežki ur od avgusta 2009 dalje.

10. Neutemeljeno se pritožba tožnika sklicuje na sodbi pritožbenega sodišča, ki z obravnavano zadevo nista primerljivi. V zadevi opr. št. Pdp 261/2014 z dne 19. 6. 2014 je tožnik kot policist delal v ruskem turnusu oziroma izmeni, ki traja 12 ur, (praviloma se dela en dan dnevna, drugi dan nočna izmena, potem pa je delavec dva dni prost) in je šlo za neenakomerno razporejen delovni čas po določbi 5. odstavka 147. člena ZDR. Enako je v zadevi Pdp 762/2016 z dne 2. 2. 2017 šlo za neenakomerno razporejen delovni čas po 147. členu ZDR, 97 b členu Zakona o obrambi in 8. členu Uredbe, ki ureja obseg polnega delovnega časa pri neenakomerni razporeditvi in začasni prerazporeditvi. Prav tako ni primerljiva zadeva Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 13/2017 z dne 21. 3. 2017, kjer je šlo za kolektivni delovni spor in je nasprotna udeleženka zaradi narave dela delovni čas začasno prerazporejala in ga razporejala neenakomerno, zato je morala poskrbeti za izravnavo na polni delovni čas znotraj referenčnega obdobja. Neutemeljeno se zato pritožba tožnika sklicuje na referenčna obdobja, saj v tožnikovem primeru ni šlo za odrejanje neenakomerno razporeditve in začasne prerazporeditve polnega delovnega časa, kar ureja 6. do 8. člen Uredbe, temveč za presežek ur, ki so nastajale vse od oktobra 2005 dalje in je imel tožnik na dan 19. 6. 2010 1347,32 ur presežka, kakor izhaja iz izpisov ... (B11). Ker je tožnik tožbo vložil 18. 8. 2014, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da so presežki ur, ki so nastali do julija 2009 zastarali, med tem ko niso zastarali presežki ur od avgusta 2009 dalje.

11. Uredba3 v 14. členu ureja presežek oziroma primanjkljaj ur. Prvi odstavek navedenega člena tako določa, da je presežek oziroma primanjkljaj ur razlika med mesečno delovno obveznostjo, določeno na podlagi 40 urnega polnega delovnega časa v tednu, in dejansko opravljenimi urami dela v določenem mesecu v okviru premakljivega začetka in konca delovnega časa. Drugi odstavek pa določa, da v okviru premakljivega začetka in konca delovnega časa mora javni uslužbenec praviloma izravnati tedenske presežke in primanjkljaje v tekočem mesecu. V tretjem odstavku pa je določba, da v okviru premakljivega začetka in konca delovnega časa se javnemu uslužbencu prenese iz meseca v mesec presežek največ 20 ur, oziroma primanjkljaj največ 10 ur.

12. Neutemeljeno pritožba tožene stranke opozarja, da sodišče prve stopnje namenoma ni upoštevalo 14. člena Uredbe, ki med drugim določa, da mora javni uslužbenec presežek ur praviloma izravnati v okviru premakljivega začetka in konca delovnega časa ter da se javnemu uslužbencu prenese iz meseca v mesec presežek največ 20 ur. Sodišče je to določbo upoštevalo, kar izhaja iz tudi iz 16. točke obrazložitve sodbe, in je pravilno, skladno s sodno prakso, materialnopravno razlogovalo, da te določbe tudi ni mogoče razmeti na način, da tožnik za ure, ki presegajo 20 ur presežka, ne bi bil upravičen do plačila in bi se mu brisale.

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so presežki ur pri tožniku razvidni iz sistema ... in so nastali med drugim tudi v času njegove razporeditve na dolžnost v Generalštab Slovenske vojske, pri čemer so ti presežki ur nastajali zaradi preobilice dela, tožnik pa prostih ur ali dni ni mogel izrabiti, saj se je upokojil 15. 6. 2014, do upokojitve pa je zasedal dolžnost v tujini. Pri tožniku ni šlo za nadurno delo v smislu prvega odstavka 144. člena ZDR-1, ki določa, v katerih primerih se nadurno delo uvede, temveč je šlo za ure, ko je tožnik opravljal delo, ki mu je bilo naloženo in so bili nadrejeni delavci s tem seznanjeni (načelnik Generalštaba Slovenske vojske).

14. Pri tožniku so se ure, za katere zahteva plačilo, evidentirale in podatki o presežnih urah so razvidni iz izpisov iz sistema ..., toženka pa je izračunala tudi višino prikrajšanja za posamezni mesec. Ta izračun se deloma razlikuje od izračuna tožnika, ki je za urno postavko zahteval 22,00 EUR, vendar tožnik izračunu tožene stranke ni ugovarjal. Sodišče prve stopnje je zato pravilno izračunu tožene stranke sledilo, razen za tiste mesece, za katere je tožnik vtoževal nižjo urno postavko. Sodišče prve stopnje je za mesece od avgusta 2009 do marca 2010 upoštevalo število presežnih ur skupno 512,21 ur in to število pomnožilo z urno postavko 22,00 EUR, po kateri je tožnik zahteval plačilo in tako priznalo skupno vrednost presežnih ur v znesku 11.268,62 EUR. Za obdobje od aprila 2010 do junija 2010 pa je upoštevalo izračun toženke in tožniku iz naslova presežka ur priznalo skupno 935,84 EUR. Skupna vrednost presežnih ur, za katere plačilo terjatev ni zastarala tako znaša v skupni višini 12.222,46 EUR, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo tožniku.

15. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi, pa tudi ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o pritožbenih stroških. Ker tožnik in tožena stranka s pritožbo nista uspela sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami - ZDR-1). 2 Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami - ZDR). 3 Uredba o delovnem času v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 115/2007 s spremembami - Uredba)