Jedro

Prva tožena stranka ne more biti odškodninsko odgovorna za dejanja/ravnanja svojih zaposlenih, ki so jih ti storili v (službenem) času, ko še niso bili zaposleni pri njej.

Kazenska odgovornost je strožja od civilne, zato golo dejstvo, da je bil kazenski postopek ustavljen, še ne pomeni, da (tam) oškodovanec v pravdnem postopku ne bi mogel dokazati odškodninske odgovornosti obdolženca – tu drugega toženca.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik in prva tožena stranka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi z vloženima pritožbama.

III. Odločitev o pritožbenih stroških drugega toženca in stroških tožnika v zvezi z odgovorom na to pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek zoper prvo toženo stranko (I. točka izreka) in mu naložilo, da ji povrne 985,15 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka). Hkrati je z vmesno sodbo razsodilo, da je drugi toženec tožniku odgovoren za nastalo škodo.

2. Zoper odločbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujeta tožnik in drugi toženec.

3. Tožnik izpodbija I. in III. točko izreka (zavrnilni del zoper prvo toženo stranko). Meni, da je za nastale stroške odgovorna izključno prva tožena stranka sama, ker ni odgovorila na odškodninski zahtevek tožnika, zato je bil ta v dobri veri, da mu odgovarja za nastalo škodo. Tožnik je upravičeno verjel, da je drugi toženec zaposlen pri prvi toženi stranki, ker je drugi toženec tako izpovedal v kazenskem postopku. Ker prva tožena stranka na odškodninski zahtevek ni odgovorila niti ni povedala, da ni bila v času škodnega dogodka lastnica ali najemnica lokala, ter ob dejstvu, da je bila lastnica, je tožnik proti njej vložil tožbo. Če bi prva tožena stranka ravnala drugače, kar bi bilo v skladu z načelom vestnosti in poštenja ter prepovedjo povzročanja škode, bi tožnik opravil poizvedbe in prve tožene stranke ne bi tožil. Listine, ki jih je predložila, tudi ne dokazujejo, da drugi toženec v času škodnega dogodka pri njej ni bil zaposlen, dokazno breme pa je na njej. Nesporno je bil drugi toženec pri njej zaposlen v času vložitve tožbe. Drugi toženec bi moral po njenem mnenju kriti pravdne stroške, sodišče pa ni upoštevalo vseh navedenih okoliščin. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

4. Drugi toženec izpodbija II. točko odločbe in v svoji pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče pri oceni verodostojnosti posameznih dokazov spregledalo postopek I Kpr 9338/2012. Način nastanka s strani tožnika zatrjevane poškodbe je bistvenega pomena prav za oceno verodostojnosti, sodišče prve stopnje pa tega sploh ne obravnava, čeprav je drugi toženec opozoril, da tožnik način nastanka poškodbe opisuje različno. Že s tem, ko se sodišče ni opredelilo do različnih navedb tožnika, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nadalje izpostavlja, da nobena priča ni videla, da bi drugi toženec kadar koli zapustil lokal ali njegov vrt. Vse so izrecno izpovedale drugače. To je še bolj pomembno zato, ker so vse priče izpovedale, da je tožnik na platoju, vsem vidnem, padel in se pobral, kar so očividci pripisali tožnikovi vinjenosti. Vse priče so enako izpovedale tudi v kazenskem postopku, njihove izpovedi pa nasprotujejo tožnikovi verziji dogodkov. Če bi sodišče obravnavalo različne verzije tožnika, bi ugotovilo, da je do škode prišlo zaradi tožnikovega padca. Tu je sodišče tudi nepravilno uporabilo določbo 8. člena ZPP. Izpostavlja, kakšna mora biti dokazna ocena sodišča, ter graja odločitev sodišča, da je vero poklonilo tožnikovi hčeri, ki ima interes za izid postopka, pri čemer je sploh ni bilo zraven, medtem ko so ostale priče, ki so bile poleg, izpovedale drugače. Opozarja, da tudi hči ni povedala, zakaj je njen oče izpovedoval drugače in povzema pričino izpoved iz prejšnjega postopka in jo primerja z izpovedjo v tem postopku. Prav na izpoved te priče pa sodišče opre zaključek, da je tožniku škodo povzročil drugi toženec, pri čemer sodišče ni izvedenec, ki bi lahko časovno umeščal oddaljenost dogodka do pričetka otekanja gležnja. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca in ugotavljati, ali je nastanek poškodbe mogoč na način, kot to trdi tožnik. V nadaljevanju graja stališče sodišča, da je nepomemben način nastanka škode, ker je to bistveni del tožnikove trditvene in dejanske podlage, na katerega se veže vprašanje vzročne zveze in odgovornosti. Odločitev sodišča v tem delu je arbitrarna. Dodaja, da je sodišče v celoti spregledalo izpoved M. B., ki jo v nadaljevanju povzema in pojasnjuje, zakaj je pomembna. Znova opozarja na različne izpovedi tožnika v različnih postopkih in različne verzije dogodka ter opozarja, da iz medicinske dokumentacije, narejene ob sprejemu tožnika v U., ne izhajajo nobene druge poškodbe, pa bi te morale biti. Sklepno sodišču še očita, da ni upoštevalo njegovih trditev, da nastanek poškodbe, kot ga zatrjuje tožnik, ni mogoč, kar je ugotovil tudi izvedenec. Namesto da bi se sodišče ukvarjalo s pravno odločilnimi dejstvi, se ukvarja z nepomembnimi zaključki, kjer složnosti zaslišanih po več letih ni pričakovati. Ključno je, da so vse priče izpovedale, da med drugim tožencem in tožnikom tega dne ni bilo nobenega fizičnega obračuna, tožnik pa tudi ni ponudil nobenega pojasnila, zakaj bi drugi toženec hotel obračunati z njim. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

5. Prva tožena stranka je pravočasno odgovorila na tožnikovo pritožbo, prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Tožnik je odgovoril na pritožbo drugega toženca. Opozarja, da je v kazenskem postopku izpovedoval enako kot v tem in povzema svojo izpoved. Prereka tudi ostale pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

7. Drugi toženec na vročeno pritožbo tožnika ni odgovoril, prav tako pa prva tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo drugega toženca.

8. Pritožbi nista utemeljeni.

Opis predmeta te pravde in odločitev sodišča prve stopnje

9. Tožnik je v tožbi trdil, da ga je drugi toženec poškodoval pred lokalom, v katerem je drugi toženec delal kot natakar. Trdil je tudi, da je bil drugi toženec tedaj zaposlen pri prvi toženi stranki, zato je odškodnino solidarno terjal od obeh. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da drugi toženec na dan škodnega dogodka ni bil zaposlen pri prvi toženi stranki, zato je zahtevek proti slednji zavrnilo. V zvezi z očitki zoper drugega toženca pa je izvedlo dokazni postopek, v katerem je ugotovilo, da je drugi toženec tožnika poškodoval, zato ga je obsodilo z vmesno sodbo.

O pritožbi tožnika

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in pritožnik teh ugotovitev ne prereka), da drugi toženec na dan škodnega dogodka pri prvi toženi stranki ni bil zaposlen niti ta ni bila najemnica lokala, pred katerim je 30. 6 2011 prišlo do škodnega dogodka in katerega lastnica je družba M., d. o. o. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da kasneje nastalo dejstvo, da je prva tožena stranka od 1. 2. 2012 (na podlagi pogodbe s 15. 12. 2011) prevzela lokal v najem, ne more vzpostaviti njene odgovornosti za ravnanje drugega toženca pred tem obdobjem in ob (za pritožnika) nespornem dejstvu, da drugi toženec v času škodnega dogodka pri prvi toženi stranki ni bil zaposlen. Da je bil zaposlen ob vložitvi tožbe, je povsem nepomembno. Prva tožena stranka pač ne more biti odškodninsko odgovorna za dejanja/ravnanja svojih zaposlenih, ki so jih ti storili v (službenem) času, ko še niso bili zaposleni pri njej. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko je torej v vseh pogledih pravilna.

11. Pritožbeno sodišče lahko razume tožnikovo grenko spoznanje, da je tožbo vložil (tudi) proti osebi, za katero se je med postopkom izkazalo, da ni (materialno) pasivno legitimirana. Vendar se tožnik zaradi tega ne more razbremeniti stroškovne posledice, nastale zaradi vložitve tožbe. Res tožniku v predpravdnem postopku ni mogoče ničesar očitati, je pa res, da bi lahko tožnik tožbo zoper prvo toženo stranko umaknil takoj, ko je prejel njen odgovor na tožbo, v katerem je ta pojasnila, zakaj ne more biti odškodninsko odgovorna, pa tega ni storil. Tudi sicer ravnanja prve tožene stranke, ki na tožnikov predpravdni poziv ni odgovorila, ni mogoče obravnavati kot nepoštenega ali v nasprotju z moralo. Tožnik je tisti, ki se je odločil, proti komu bo vložil tožbo, in v postopku proti prvi toženi stranki pač ni uspel, zato ji je dolžan povrniti njene pravdne stroške. Podlage za drugačno odločitev v določbah ZPP pritožbeno sodišče ne vidi.

O pritožbi drugega toženca

12. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača pritožbene očitke o obstoju absolutno in relativno bistvenih kršitev postopka. Sodišče prve stopnje je oblikovalo logično in prepričljivo dokazno oceno, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

13. Predmet te pravde je škodni dogodek, kot ga je tožnik opisal v tožbi. Trditveno in dokazno breme je na njem in tega je tožnik (tudi po prepričanju) pritožbenega sodišča zmogel. Enostavno ne drži, da sodišče tožnikove (v tožbi zatrjevane) verzije dogodka ni preverjalo – temu je namenilo celoten dokazni postopek, izpostavilo bistvo pravde v 16. točki, zaključke pa je podalo v 17. in 18. točki obrazložitve svoje sodbe. Prav tako se je opredelilo do mehanizma nastanka poškodbe, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

14. Kazenska odgovornost je strožja od civilne, zato golo dejstvo, da je bil kazenski postopek ustavljen, še ne pomeni, da (tam) oškodovanec v pravdnem postopku ne bi mogel dokazati odškodninske odgovornosti obdolženca – tu drugega toženca. Gradivo iz postopka, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (I Kpr 9338/2012), je sodišče prve stopnje v obravnavanem postopku primerno upoštevalo v dokaznem postopku (npr. izvedensko mnenje, vpogled zaslišanja priče B.). Očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dela tožnikove izpovedbe iz tistega postopka, ni pomemben, saj gre za fragmentiran in (le delno točen) povzetek te izjave, kot v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja tožnik.

15. Tožnik je historični dogodek, tak kot je opisan v tožbi, uspel dokazati prek listin, svojega zaslišanja in zaslišanja svoje hčerke, posredno pa tudi prek drugih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo. Da bi ob tem metodološko zgrešilo napotke, ki jih zapoveduje 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče ne zazna.

16. Zaključek sodišča prve stopnje, ki mu pritožbeno sodišče pritrjuje, je jasen: do tožnikove poškodbe je prišlo zaradi fizičnega stika med tožnikom in drugim tožencem(1) in v okviru obravnavanega ter dokazanega historičnega dogodka, zanj pa odgovarja drugi toženec. Kar se tiče izvedenca medicinske stroke, pa je drugi toženec tisti, ki bi ga ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku sprejelo tožnikovo verzijo, moral predlagati, pa tega ni storil. Pritožnik se ne more uspešno sklicevati na bistveno kršitev postopka v zvezi z ne izvedbo dokaza, če ga ni predlagal sam, ampak ga je predlagala nasprotna stranka.

17. Na tem mestu pritožbeno sodišče pripominja, da ne drži to, kar pravi pritožnik, namreč da je izvedenec iz (kazenske) preiskave izključil možnost nastanka poškodbe, kot jo je zatrjeval tožnik. Sodišče prve stopnje je (v tretjem odstavku 17. točke/spodnji odstavek na 15. strani obrazložitve) povzelo ravno to izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da je tak mehanizem nastanka poškodbe, kot je bil pri tožniku, možen. Da bi bilo izvedensko mnenje v tem delu nepravilno povzeto (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pritožnik ne trdi. Ker je mehanizem nastanka poškodbe, kot ga je zatrdil tožnik, dokazno podprt celo z izvedenskim mnenjem iz preiskave, na katerega se je skliceval drugi toženec, bi moral ta še toliko bolj predlagati izvedenca v tem postopku, če bi želel dokazati nasprotno. Pa ni.

18. Izmišljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedi priče B., saj se dokazna ocena nahaja v 14. točki obrazložitve in je ustrezno vpeta v celotno dokazno oceno, kot zapoveduje 8. člen ZPP. Tudi ni res, da so vse priče izpovedale, da drugi toženec lokala oziroma vrta ni zapustil, saj so izpovedale, da je tožnika pospremil iz lokala. Ravno to pa je tisto, kar je v tej pravdi bistveno, namreč, da očividca samega dogodka ni bilo, ker se je zgodil na cesti pred lokalom. Vanj sta bila vpletena samo tožnik in drugi toženec, zato je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je s pomočjo prič ugotavljalo dejansko stanje pred (gostje v lokalu) in po njem (tožnikova hči). V zvezi s slednjo sodišče ni prevzelo vloge izvedenca, ko je dokazno ocenilo njeno izpoved o otekanju tožnikove noge, kar je prosto vidno očem in o čemer je možno izpovedati ter ni nekaj, kar bi bilo pridržano zgolj izvedencu. V dokazni oceni te priče pritožbeno sodišče ne zazna v pritožbi očitanih nedoslednosti, priči pa zgolj zato, ker je tožnikova hči, ni mogoče odreči verodostojnosti.

19. Na podlagi vsega povedanega pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je do tožnikove škode prišlo tako, da ga je drugi toženec poškodoval že po tem, ko je bil verbalni konflikt (v katerem je bil sicer tožnik vse prej kot nedolžen) že končan, vendar še take izrečene besede ne upravičujejo fizičnega obračuna, še zlasti ne, ko se ta že zaključi in ko se eden od udeležencev (tožnik) umakne drugam (iz lokala odide), drugi pa gre za njim in konflikt znova sproži. Odločitev pritožbenega sodišča

20. Pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa ni našlo drugih pomanjkljivosti, na katere je v okviru uradnega preizkusa izpodbijane odločbe dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbi zavrnilo in sodbo ter vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

21. Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških je posledica njegovega neuspeha in torej njena logična posledica (prvi odstavek 165. člena ZPP). Prva tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker je bilo o odgovornosti drugega toženca odločeno (šele) z vmesno sodbo, je pritožbeno sodišče njegove stroške in tožnikove stroške v zvezi z odgovorom na to pritožbo pridržalo za končno odločitev (četrti odstavek 163. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Pritožnik sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek na 15. strani obrazložitve) tu nepravilno razume. Res namreč ni pomembno, ali je zlom tožnikove noge posledica neposrednega udarca drugega toženca v tožnikovo nogo, ali pa posledica tožnikovega padca na tla zaradi brce drugega toženca v tožnikovo telo.