Jedro

V času vložitve tožbe oziroma odgovora na tožbo je bilo toženi stranki jasno, da tožnika zahtevata pravno varstvo z jamčevalnim zahtevkom za znižanje kupnine in je tak način sodnega varstva z uveljavljanjem dajatvenega zahtevka sodna praksa dopuščala, zato se tudi po spremembi sodne prakse s hkratnim uveljavljanjem oblikovalnega zahtevka pravni položaj tožene stranke ni v ničemer spremenil. Gre namreč le za način uveljavljanja zahtevka na znižanje kupnine.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo za znesek 3.243,20 EUR znižalo kupnino, ki je bila določena v prodajni pogodbi z dne 27. 1. 2005, sklenjeni med tožnikoma kot kupcema in tožencem kot prodajalcem, za nepremičnino ID znak ... s pripadajočimi deli, parkirnim mestom in shrambo. Višji tožbeni zahtevek iz naslova znižanja kupnine (1.727,43 EUR) je zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna prvi tožeči stranki plačati znesek 3.889,15 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 2.139,24 EUR od 12. 11. 2007 dalje do plačila, od zneska 128,31 EUR od 7. 2. 2007 dalje do plačila in od zneska 1.621,60 EUR do 8. 5. 2007 dalje do plačila. Kar je prva tožena stranka zahtevala več, je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna drugi tožeči stranki plačati znesek 3.889,16 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 2.139,24 EUR od 12. 11. 2007 dalje do plačila, od zneska 128,32 EUR od 7. 2. 2007 dalje do plačila in od zneska 1.621,60 EUR od 8. 5. 2007 dalje do plačila. Kar je druga tožena stranka zahtevala več, je sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je v roku 15 dni dolžna tožnikoma iz naslova pravdnih stroškov plačati znesek 609,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe (IV. točka izreka) ter da sta tožnika v roku 15 dni dolžna stranskemu intervenientu iz naslova pravdnih stroškov plačati znesek 34,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pismenega odpravka sodbe (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku(1) ter zaradi kršitve ustavnih pravic pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter mu zadevo vrne v ponovno odločanje. Vztraja na stališču, da gre pri zahtevku za znižanje kupnine iz naslova jamčevanja za stvarne napake za oblikovalni zahtevek, ki bi ga morala tožnika postaviti že ob vložitvi tožbe. Že iz drugega odstavka 480. člena Obligacijskega zakonika(2) izhaja, da gre pri znižanju kupnine za oblikovalno upravičenje. Torej je že na podlagi samega zakona, brez sodne prakse, jasno, da bi tožnika morala postaviti oblikovalni zahtevek za znižanje kupnine in dajatvenega za vračilo preplačanega dela kupnine. Tožena stranka je zato upravičeno uveljavljala prekluzijo v zvezi z uveljavljanjem pravic tožnikov iz naslova znižanja kupnine, saj je jasno, da je od obvestila tožnikov o morebitnih napakah poteklo več kot eno leto. Če sodišče na eni strani varuje pravice tožnikov, da po vložitvi tožbe lahko spreminjajo tožbeni zahtevek in ga kljub enakemu in nespremenjenemu zakonskemu določilu spreminjajo glede na domnevno spremenjeno sodno prakso, bi moralo varovati tudi pravico tožene stranke, ki se je v okviru pravne varnosti in zaupanja v pravo zanesla na pozitivno pravo. V konkretnem primeru je šlo tudi za primer neenotne sodne prakse in ne za primer prevladujoče sodne prakse, zaradi česar bi se morala tožnika v še večji meri opreti na zakonsko določilo ter tako že v roku, v katerem sta vložila dajatveni zahtevek, vložiti tudi oblikovalnega, saj je bila sankcija prekluzije, ne glede na sodno prakso, znana. Tožena stranka sodišču prve stopnje tudi očita, da ni zaslišalo niti strank niti prič, saj naj bi šlo prvenstveno za rešitev pravnih in ne dejanskih vprašanj. Prvo sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokaze z zaslišanjem prič in je zato izpodbijana sodba popolnoma neobrazložena. Ni jasno, katere listine konkretno je sodišče sploh vpogledalo oziroma prebralo, do te dokumentacije se sodišče tudi v ničemer ni opredelilo, tako da dokazne ocene in posledično same sodbe, tožena stranka ne more preizkusiti in je že zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Sodišče svoje dolžnosti iz naslova proste presoje dokazov ni opravilo, saj izpodbijana sodba nima prav nikakršne dokazne ocene v zvezi z izvedenskimi mnenji, temveč jim sodišče kljub njihovi neskladnosti v celoti nekritično sledi. Glede zahtevka zaradi nevgrajenih zunanjih senčil bi moralo sodišče presojati obe izvedenski mnenji in ne le slediti drugemu izvedenskemu mnenju. Sodišče se tudi ni opredelilo do dejstva, da je bilo v konkretnem primeru pridobljeno pravnomočno uporabno dovoljenje. Napačno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje glede steklenih površin, ki potrebujejo zunanja senčila, saj je bilo ugotovljeno, da so določene steklene površine pomaknjene v notranjost in predstavljajo ložo. Pritožba prvemu sodišču tudi očita, da je pri odločanju o zahtevku zaradi nevgradnje zunanjih senčil zavzelo napačno stališče, da ne gre za očitno napako, poleg tega pa tudi ni obrazložilo, zakaj je zavzelo stališče, da je šlo za skrito napako in kateri dokazi to izkazujejo.

4. Tožnika sta na pritožbo odgovorila ter predlagata njeno zavrnitev.

5. Zoper zavrnilni del sodbe sta se pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v zavrnilnem delu ustrezno spremeni oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi in mu zadevo vrne v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da gre pri nedokončanih stenah v shrambi za očitno napako, ki bi jo tožnika morala grajati že v prevzemnem zapisniku. Tožnika sta večkrat opozorila, da jima tekom primopredaje stanovanja ni bilo omogočeno, da bi si stanovanje v miru ogledala, poleg tega pa jima je bilo rečeno, da bosta napake lahko grajala tudi pozneje. Tožnika trdita, da kljub vsemu nista izgubila pravice sklicevanja na napako, saj skladno s 465. členom OZ kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako, tudi če ne izpolni svoje obveznosti, da bi stanovanje pregledal oziroma da bi v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, če je bila prodajalcu napaka znana oziroma mu ni mogla ostati neznana. Tožena stranka je ves čas vedela, da bi morale biti stene v shrambi ometane in pleskane, tega pa tekom postopka tudi ni zanikala.

6. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev. Svojo odločitev je tudi zanesljivo obrazložilo, zato višje sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa še odgovarja na pritožbene trditve pravdnih strank.

O pritožbi tožene stranke

9. Iz dokaznega postopka izhaja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v izvedeniško mnenje izvedenke gradbene stroke V. M. z dopolnitvijo ter v izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke A. G. Sodišče je vpogledalo tudi v vse listine pod prilogami A in B. Ne obstaja pa dolžnost sodišča, da se mora opredeliti do prav vseh dejstev in vseh dokazov v postopku, temveč le do tistih, ki so po oceni sodišča pravno relevantni.

10. Res mora sodišče prve stopnje predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrniti in v sklepu navesti, zakaj jih je zavrnilo (prvi in drugi odstavek 287. člena ZPP), vendar pa pritožba opredeljeno ne navede, na kakšen način bi konkretni dokaz lahko vplival na drugačno dokazno oceno, kot je bila ugotovljena v sodbi. Pa tudi sicer pritožnik neizvedbe predlaganih dokazov v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP ni uveljavljal takoj, ko je bilo to mogoče, torej na samem naroku, ko je sodišče ostale dokazne predloge pravdnih strank zavrnilo ter dokazovanje zaključilo.

11. V času vložitve tožbe je bila sodna praksa glede vprašanja, ali je znižanje kupnine zaradi stvarnih napak prodane stvari mogoče doseči že z dajatveno tožbo, ali pa je potreben tudi oblikovalni zahtevek, izrazito neenotna. Sodna praksa višjih sodišč dajatvenih zahtevkov zaradi nesklepčnosti ni zavračala. Zmotno je pritožbeno stališče, da je bila v času vložitve tožbe prevladujoča sodna praksa uveljavljanje zahtevka za znižanje kupnine z oblikovalnim zahtevkom. Nasprotno. Večinska sodna praksa je takrat dopuščala neposredne denarne zahtevke. Po spremembi sodne prakse pa sta tožnika zahtevek prilagodila tako, da sta poleg dajatvenega zahtevka uveljavljala tudi oblikovalni zahtevek. Res je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče(3), da je zahtevek za znižanje kupnine oblikovalen, vendar pa je isto sodišče zavzelo tudi stališče(4), da zaradi spremembe sodne prakse ne sme biti prizadeta pravica do sodnega varstva. Drži, da za oblikovalni tožbeni zahtevek velja enoletni prekluzivni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ, kot to izpostavlja pritožba, vendar pa bi zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi nesklepčnosti v opisanih okoliščinah predstavljala nedopusten poseg v ustavno pravico tožnikov do enakega (sodnega) varstva pravic (22. člen Ustave). Tožnikoma ni mogoče očitati, da bi ravnala malomarno in v očitnem nasprotju s sodno prakso pri oblikovanju tožbenega zahtevka, tako v fazi vložitve tožbe, kot med samim postopkom pred sodiščem prve stopnje. Zaradi spremembe sodne prakse v takšnih primerih pravica stranke do sodnega varstva ne sme biti prizadeta. Ta je okrnjena, če tožnik oblikuje tožbeni zahtevek v skladu s prevladujočo sodno prakso, zaradi spremembe stališča pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi nesklepčnosti, ne da bi mu bila dana možnost, da ga prilagodi spremenjenemu stališču. V čem pravica tožene stranke, ki se je v okviru pravne varnosti in zaupanja v pravo zanesla na pozitivno pravo, ne bi bila varovana, tožena stranka konkretno ne pojasni. V času vložitve tožbe oziroma odgovora na tožbo je bilo toženi stranki jasno, da tožnika zahtevata pravno varstvo z jamčevalnim zahtevkom za znižanje kupnine in je tak način sodnega varstva z uveljavljanjem dajatvenega zahtevka sodna praksa dopuščala, zato se tudi po spremembi sodne prakse s hkratnim uveljavljanjem oblikovalnega zahtevka pravni položaj tožene stranke ni v ničemer spremenil. Gre namreč le za način uveljavljanja zahtevka na znižanje kupnine.

12. Izvedeniško mnenje izvedenke V. M. glede nevgrajenih zunanjih senčil je sodišče prve stopnje ocenilo za nejasno in nepopolno, te pomanjkljivosti pa ni moglo odpraviti z njenim zaslišanjem, zato je pravilno v skladu z drugim odstavkom 254. člena ZPP postavilo novega sodnega izvedenca A. G., katerega mnenju je nato sledilo, saj tožena stranka v pravilnost izvedenčevih ugotovitev ni vzbudila nobenega dvoma.

13. Pravilno je sodišče prve stopnje pritožniku tudi pojasnilo, da pravnomočno uporabno dovoljenje na pravilnost presoje o napaki glede zahtevka zaradi nevgradnje zunanjih senčil ne more vplivati. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da nevgradnje zunanjih senčil ni mogoče šteti za očitno temveč za skrito stvarno napako, torej takšno, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu stvari ni bilo mogoče opaziti. Na podlagi pravil logičnega mišljenja in življenjskih izkušenj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta tožnika lahko šele ob prvi uporabi (in prvi vročini) ugotovila, da zunanja senčila niso bila vgrajena.

O pritožbi tožnikov

14. Iz prevzemnega zapisnika izhaja, da sta bila tožnika v skladu s 7. točko 19. člena ZVKSES opozorjena, da bosta izgubila pravico uveljavljati očitne napake, če jih v prevzemni zapisnik ne bosta vpisala, zato ni mogoče upoštevati njunih pavšalnih navedb, da jima tekom primopredaje stanovanja ni bilo omogočeno, da bi si stanovanje v miru ogledala ter da jima je bilo rečeno, da bosta napake lahko grajala pozneje.

15. Pritožbeno sklicevanje na 465. člen OZ(5) iz razloga, da je bila prodajalcu napaka znana oziroma mu ni mogla ostati neznana, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožnika tega dejstva, čeprav je bilo na njima trditveno breme, v postopku pred sodiščem prve stopnje nista zatrjevala (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato se pritožbeno sodišče do teh navedb ni opredeljevalo.

16. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspeli, odgovora na pritožbo pa nista bila potrebna in v ničemer nista prispevala k odločitvi sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvima odstavkoma 154. in 155. člena ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (3): Sodba II Ips 38/2012 z dne 7. 10. 2013. Op. št. (4): Na primer sklep II Ips 261/2014 z dne 10. 6. 2015 Op. št. (5): Kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal, ali obveznosti, da bi v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, in niti tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana.