Jedro

Tu obrazložitev, da tožeča stranka ni pasivno legitimirana za uveljavljanje te terjatve, ker je lastnik poslovnega prostora Občina I. in ne tožeča stranka kot koncesionar, ne more držati. Položaj je povsem podoben položaj pri cesiji terjatve. Po 2. odst. 440. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pa dolžnik lahko uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop. Položaj koncesionarja, torej tožeče stranke, je v konkretnem primeru podoben položaju prevzemnika pri cesiji terjatve, položaj Občine I. pa enak kot položaj odstopnika pri cesiji terjatve, tožena stranka pa nastopa kot dolžnik. Glede na to, da tožeča stranka zoper toženko iz naslova najemnine za poslovni prostor uveljavlja v svojem imenu tujo terjatev, to je terjatev Občine I., je upoštevajoč navedeno določilo 440. člena ZOR, tožena stranka upravičena tudi zoper tožečo stranko uveljavljati nasprotno terjatev iz naslova investicij za isti poslovni prostor, seveda le do zneska zahtevka iz tožbe.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod I. in III.

r a z v e l j a v i ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in v nerazveljavljenem delu (točka II. sodbe) izpodbijana sodba potrdi .

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. I 1967/98 z dne 14.10.1998 v prvi in tretji točki izreka v veljavi tako, da mora tožena stranka v roku 15-ih dni plačati tožeči stranki glavnico v višini 421.619,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od več posameznih zneskov od dneva zapadlosti do plačila kot tudi izvršilne stroške v znesku 13.150,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.10.1998 dalje do plačila, v preostalem delu pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in postopek zaradi umika tožbe ustavilo. Ugovor tožene stranke za povrnitev investicij v celotni višini tožbenega zahtevka tožeče stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo. Obenem je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožene stranke zoper tožečo stranko po nasprotni tožbi, po kateri je tožnik dolžan tožencu plačati znesek 689.745,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.1999, vse v roku 15 dni. Glede pradvnih stroškov pa je odločilo, da jih mora tožena stranka plačati tožeči v znesku 220.632,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2005 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V predmetni zadevi tožeča stranka uveljavlja v svojem imenu tujo terjatev, to je terjatev Občine I.. Zato pa ima toženka v tej pravdi pravico uveljavljati vse ugovore, ki bi jih sicer imela zoper Občino I. v zvezi z njeno terjatvijo do toženke in ki bi jih lahko uveljavila, če bi se kot tožeča stranka pojavila v tej pravdi Občina I.. Sem spada predvsem pobotni ugovor. Terjatvi pravdnih strank namreč izvirata iz istega pravnega razmerja - najemne pogodbe. Zato ima toženka pravico od tožeče stranke zahtevati povrnitev investiciji, vloženih v sporni poslovni prostor. Po mnenju tožene stranke to ne velja le za tisti del terjatve, ki dosega znesek terjatve tožeče stranke, ampak tudi glede terjatve, ki ta znesek presega, torej terjatve, ki je vsebovana v nasprotni tožbi.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke za terjatev do zneska iz tožbe tožeče stranke zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa je ostalo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka kot koncesionar Občine I. od toženke iztožuje najemnino za poslovni prostor, na podlagi pogodbe o oddaji v najem poslovnega prostora z dne 18.4.1996, ki jo je sklenila tožeča stranka kot koncesionar Občine I. s toženko. Kot koncesionar in glede na to, da je pogodbo sklenila ona sama, je tožeča stranka seveda legitimirana za tak zahtevek. Tožena pa je v predmetni pravdi uveljavljala v pobot do višine tožbenega zahtevka zneske investicij v poslovne prostore, obenem pa je še za znesek 689.745,50 SIT investicij vložila nasprotno tožbo zoper tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je tako pobotni ugovor kot zahtevek iz nasprotne tožbe zavrnilo z obrazložitvijo, da je lastnik poslovnega prostora, ki ga je tožena stranka uporabljala kot najemnik, Občina I. in ne tožeča stranka, tako da tožena stranka iz naslova investicij ne more uveljavljati terjatev zoper tožečo stranko. To po mnenju pritožbenega sodišča drži glede tistega zneska, ki presega tožbeni zahtevek iz tožbe, to je glede zneska po nasprotni tožbi 689.745,50 SIT s pp, saj za ta znesek dejansko tožeča stranka ne more biti legitimirana in od nje s samostojno tožbo tožena stranka plačila ne more zahtevati. Drugačen pa je po mnenju pritožbenega sodišča položaj tistega zneska investicij, ki dosegajo znesek v tožbi, to je znesek 421.619,80 SIT. Tu obrazložitev, da tožeča stranka ni pasivno legitimirana za uveljavljanje te terjatve, ker je lastnik poslovnega prostora Občina I. in ne tožeča stranka kot koncesionar, ne more držati. Položaj je povsem podoben položaj pri cesiji terjatve. Po 2. odst. 440. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pa dolžnik lahko uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop. Položaj koncesionarja, torej tožeče stranke, je v konkretnem primeru podoben položaju prevzemnika pri cesiji terjatve, položaj Občine I. pa enak kot položaj odstopnika pri cesiji terjatve, tožena stranka pa nastopa kot dolžnik. Glede na to, da tožeča stranka zoper toženko iz naslova najemnine za poslovni prostor uveljavlja v svojem imenu tujo terjatev, to je terjatev Občine I., je upoštevajoč navedeno določilo 440. člena ZOR, tožena stranka upravičena tudi zoper tožečo stranko uveljavljati nasprotno terjatev iz naslova investicij za isti poslovni prostor, seveda le do zneska zahtevka iz tožbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, kolikor se nanaša na zahtevek iz nasprotne tožbe, zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo, v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo in ugovor tožene stranke za povrnitev investicij v celotni višini tožbenega zahtevka tožeče stranke zavrnilo, pa razveljavilo, ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi zmotnega pravnega stališča pa tudi ni raziskalo za odločitev bistvenih dejanskih okoliščin, torej ali so bile investicije izvedene in v kakšni višini in seveda ali jih ima tožena stranka res pravico pobotati z zahtevkom iz tožbe tožeče stranke. Obenem pa je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi izrek o pravdnih stroških, ki je odvisen od uspeha v celotnem postopku.

Pri ponovnem sojenju bo treba za del, ki se nanaša na tožbeni zahtevek iz tožbe in ugovor pobota tožene stranke dopolniti ugotovitve o dejanskem stanju v nakazani smeri. V vsakem primeru pa bo moralo sodišče prve stopnje, glede na to, da tožena stranka svojo terjatev uveljavlja v pobot, sodbeni izrek oblikovati tako, da bo v njem ugotovljeno, ali obstaja terjatev tožeče stranke oz. ali ne obstaja, ter v primeru obstoja terjatve tožeče stranke, v izreku vnesti tudi ugotovitev o tem, ali obstaja terjatev tožene stranke ali ne, ne pa le ugovor tožene stranke v pobot zavrniti (3. odst. 319. člena ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.