Jedro

Tožniki so materialni sosporniki. Obveznost tožene stranke je deljiva. Ker terjatev nobenega izmed tožnikov ne presega revizijskega praga, revizija tožene stranke ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine v znesku 1.807.967 SIT (sedaj 7.544,51 EUR) s pripadajočimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi vlaga revizijo tožena stranka, ki je sicer odvetnica, sama. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma naj ugotovi, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in sodbo samo spremeni.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Revizijo je v skladu s prvim in drugim odstavkom 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št. 43/2006; ZPP) dovoljeno vložiti proti pravnomočni sodbi drugega sodišča, kadar vrednost izpodbijanega dela te sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Pri tem pa je treba upoštevati, da se pristojnost in pravica do revizije presojata po vrednosti vsakega posameznega zahtevka z različno podlago (drugi odstavek 41. člena ZPP). Enako pravilo uveljavlja navedeno zakonsko pravilo tudi za primer, kadar se zahtevek uveljavlja zoper več tožencev.

V obravnavani zadevi je podano navadno, materialno sosporništvo na aktivni strani. Vtoževana odškodninska terjatev je seštevek terjatev, ki pripadajo posameznim tožnikom kot solastnikom sporne nepremičnine. Prvotožnikova terjatev znaša 3.772,26 EUR, posamezna terjatev ostalih treh tožnic pa 1.257,42 EUR. Z vidika tožene stranke gre torej za deljivo odškodninsko obveznost, kjer noben izmed posameznih zahtevkov ne presega revizijskega praga.

Člen 41 ZPP sicer izrecno ne govori o sosporništvu na aktivni strani. Ker pa se morajo enaki procesni položaji enako obravnavati, ni videti razlogov, da pravilo o pasivnem sosporništvu in ločenem obravnavanju ugotavljanja vrednosti spornega predmeta ne bi veljalo tudi za aktivno sosporništvo(1). V obravnavani zadevi tudi ne more biti nobenega dvoma, da noben izmed tožnikov pravice do revizije ne bi imel, saj terjatev nobenega izmed njih ne presega revizijskega praga. Tako je na dlani, da tudi tožena stranka iz istega materialnopravnega in procesnopravnega razmerja ne more imeti več procesnih pravic kot nasprotna stranka.

Revizija tožene stranke iz navedenih razlogov ni dovoljena ter jo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP zavrglo.

Op. št. (1): Tako J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2005, 1. knjiga, str. 226.