Jedro

Začasna odredba (o varstvu in preživljanju skupnih otrok, o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov) je izjemno in začasno sredstvo in jo sodišče lahko izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda.

Dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah je znižan na stopnjo verjetnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper izdano začasno odredbo, s katero je sodišče mladoletna otroka G. M. ter G. M. do pravnomočne odločitve v predmetni zadevi zaupalo v varstvo in vzgojo tožniku.

Proti navedenemu sklepu je toženka vložila pritožbo, v kateri uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožba najprej uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče toženki ni vročilo odgovora tožnika na njen ugovor. V nadaljevanju pritožba nasprotuje tudi vsebinskim razlogom odločitve sodišča prve stopnje. Navaja, da se je sodišče v celoti oprlo na mnenje centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD), iz katerega naj bi izhajalo, da naj bi bilo s strani matere podano pomanjkljivo zanimanje za otroka ter da naj bi se mati vdajala prostituciji, vendar so te ugotovitve neresnične, kar je toženka želela pojasniti, a se sodišče za njeno zaslišanje ni odločilo. Pritožba prvostopenjskemu sodišču nadalje očita, da je premalo upoštevalo toženkine navedbe v smeri fizičnega in psihičnega nasilja, ki ga je izvajal tožnik. Tudi ugotovitve sodišča v smeri toženkinega domnevnega vdajanja prostituciji in njenega domnevno pomanjkljivega zanimanja za otroka, so izkazane zgolj na stopnji suma. Prav tako pa ni razlogov, da bi bil zdrav psihofizični razvoj otrok pri toženki ogrožen. V času, ko se je tožnik odselil iz skupnega prebivališča, so odpadli konfliktni odnosi med pravdnima strankama in tudi iz tega razloga otroka pri toženki ne moreta biti ogrožena.

Pritožba ni utemeljena.

Očitek pritožbe, da so bile toženki kratene procesne pravice, ker ji odgovor na ugovor ni bil vročen, bi bil utemeljen le, če se toženka ne bi mogla opredeliti do procesnega gradiva, ki bi predstavljalo odločilno dejstvo v sodni odločbi, ki se izpodbija. V tem primeru bi bilo dejansko poseženo v njeno pravico do izjave. V konkretnem primeru pa je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi, torej ali vloženi ugovor izpodbija pravilnost izdane začasne odredbe, glede na trditveno podlago, ki je bila zatrjevana do izdaje sklepa o začasni odredbi. V obravnavani zadevi torej tožnik z navedbami v odgovoru na ugovor ni dopolnjeval trditvene podlage iz predloga za izdajo začasne odredbe, zato procesni očitek pritožnice ni utemeljen.

V 411. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je določeno, da lahko sodišče izda med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok, kakor tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov. Pri tem pa mora pri odločanju upoštevati, da je začasna odredba izjemno in začasno sredstvo in jo sodišče lahko izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-232/99). Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča obstoj tega pogoja jasno in pravilno obrazložilo. V konkretnem primeru gre za neurejene razmere, kjer je podan sum, da se mati otrok ukvarja s prostitucijo ter da za hčerko ne kaže ustreznega zanimanja, torej gre za razmere, ki niso otrokoma v korist in ogrožajo njun nadaljnji psihofizični razvoj. Pritožbeno sodišče na očitek toženke, da so vse ugotovitve sodišča glede toženkinega vdajanja prostituciji in pomanjkljivega zanimanja za oba otroka na stopnji suma, pojasnjuje, da je dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah znižan na stopnjo verjetnosti in temu je podvržena tudi dokazna ocena. Sodišče prve stopnje se pri odločitvi o začasni dodelitvi otrok tožniku ni oprlo zgolj na mnenje CSD, kot to zmotno zatrjuje pritožnica, temveč tudi na poročilo PP Škofja Loka z dne 21.12.2009, na zapisnik CSD Škofja Loka z dne 16.12.2009 ter zapis razgovora na CSD z dne 7.1.2010. Glede na navedeno pritožba toženke ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. čl. ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.