Jedro

ZTLR v 70. členu opredeljuje posest stvari in posest pravice. Pri tem pojma stvari ne gre obravnavati ozko, čeprav je sodišče uporabilo izraz pravica rabe električne energije, s tem ni mislilo na pravice, kot jih pojmuje tožena stranka. ZTLR za razliko od bivšega ODZ ne definira pojma stvari. ODZ v paragrafu 285 določa, da je vse, kar se razlikuje od oseb in ljudem služi za uporabo, v pravnem smislu stvar. Danes pod pojmom stvari v pravnem smislu razumemo materialne dele narave, ki jih lahko čutno zaznavamo, ki so prostorsko omejeni in obstajajo v sedanjosti, ali pa zanje obstajajo pogoji, da bodo resnično nastali v prihodnosti. Stvari so tudi naravne sile oz. energija, kot na primer elektrika, toplovod, plin..., če so podrejene človekovemu nadzoru in so namenjene, da mu služijo.

Izrek

Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti pravice rabe električne energije. Ugotovilo je, da je toženec dne 15. 3. 1999 najprej fizično odvil vse varovalke, nato pa sam opravil prekinitev električnih žic. Tožencu je v bodoče prepovedalo s takšnimi ali podobnimi ravnanji posegati v posest tožnice. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ko se zahteva ugotovitev, da je toženec neznano kam spravil varovalke.

Proti takšnemu sklepu se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in primarno predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev v novo obravnavanje.

V pritožbi je navedla, da je bila vročena tožba nesklepčna, ker zahtevek glede zatrjevanega motenja posesti ni bil opredeljen.

Dopolnitev tožbe s pripravljalnim spisom z dne 6. 4. 1999 in na glavni obravnavi dne 10. 6. 1999 šteje za spremembo tožbe, saj je tožeča stranka obstoječi zahtevek povečala, za kar pa je potrebna privolitev tožene stranke. Tožena stranka pa se je spremembi tožbe uprla in istočasno ugovarjala zastaranje zahtevka. Sodišče tako ni pravilno oziroma sploh ni uporabilo dotičnih določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP/1977) in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa. Nadalje je navedla, da posest pravice rabe električne energije ne more uživati posestnega varstva, saj je predmet takšnega varstva le posest stvari in posest stvarne služnosti, nikakor pa ne pravica rabe električne energije. Tožena stranka je navedla tudi, da je bila cela družina pravdnih strank od 8. 3. 1999 do 15. 3. 1999 brez elektrike, šele potem ko je toženec plačal še polovico računov za porabljeno elektriko, ki jo je bila dolžna plačati tožnica, je dne 15. 3. 1999 prišlo do ponovnega priklopa elektrike. Toženec je tožnici pošiljal dopise, naj vendarle prispeva k skupnim stroškom v hiši in si uredi ločeno električno napeljavo. Vendar tožnica, kljub uporabi vsega, ni prispevala in ni ukrenila ničesar. Toženec šteje, da je tožnica dobila posest z zlorabo zaupanja in kot nedobroverna posestnica nima posestnega varstva. Tako je sodišče zmotno ocenilo toženčevo ravnanje kot protipravno in samovoljno, medtem ko je njegovo ravnanje zgolj rezultat tožničine samovolje in njenega protipravnega ravnanja.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je, v skladu z določilom 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), pravilno in zanesljivo ugotovilo odločilni dejstvi za motenjsko pravdo, to je zadnja posest pravice rabe električne energije in motenjski poseg tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožba ob vložitvi nesklepčna, saj tožbeni zahtevek ni bil izvršljiv, vendar je dopolnitev tožeče stranke v pripravljalnem spisu z dne 6. 4. 1999 in na glavni obravnavi dne 10. 6. 1999, šteti kot popravo tožbenega zahtevka v smislu III. odst. 191. člena ZPP. Tožeča stranka je dopolnila,spremenila in popravila le posamezne tožbene navedbe, tožbeni zahtevek pa zaradi tega ni bil spremenjen. S tem, ko je tožeča stranka tožbo popravila, je bila njena nepopolnost sanirana.

Prvostopni sklep pa je bil izdan na podlagi popolne in razumljive tožbe, saj se šteje, da je bila dopolnjena tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena (čl. 109/III ZPP). Tožeča stranka ni niti spreminjala istovetnosti zahtevka, niti ni povečala obstoječega zahtevka,prav tako ni uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega, temveč je zgolj popravila pravni termin zadnje posesti - zakonsko varovanega zadnjega stanja posesti - in specificirala v prvotno vloženi tožbi zatrjevano posestmotitveno dejanje. S tem ni spremenila istovetnosti zahtevka ali uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega. Niti ni povečala tožbenega zahtevka, prav nasprotno je na naroku dne 10. 6. 1999 umaknila svoj zahtevek v delu, ki se nanaša na vzpostavitev v prejšnje stanje, saj to ni bilo več potrebno. Tako je prvostopno sodišče na podlagi popravljene tožbe lahko razsodilo in ugotovilo motenje posesti ter prepovedalo nadaljnje motenje. Sodišče glede na saniran tožbeni zahtevek ni kršilo določb pravdnega postopka.

ZTLR v 70. členu opredeljuje posest stvari in posest stvarne služnosti. Pri tem pojma stvari ne gre obravnavati preveč ozko.Čeprav je sodišče uporabilo izraz pravica rabe električne energije, s tem ni mislilo na pravice, kot jih pojmuje tožena stranka. ZTLR za razliko od Občega državljanskega zakonika (ODZ) ne definira pravnega pojma stvari. ODZ v paragrafu 285 določa, da je vse, kar se razlikuje od oseb in ljudem služi za uporabo, v pravnem smislu stvar. Danes pod pojmom stvari v pravnem smislu razumemo materialne dele narave, ki jih lahko čutno zaznavamo, ki so prostorsko omejeni in obstajajo v sedanjosti ali pa zanje obstajajo pogoji, da bodo resnično nastali v prihodnosti. Stvari so tudi naravne sile oz. energija, kot npr. elektrika, toplota, plin in podobno, če so podrejene človekovemu nadzoru in so namenjene služiti človeku.Tako sodna praksa kot tudi teorija električni energiji priznavata posestno varstvo. Glede na specifično naravo električne energije, katere bistvo je v njeni uporabnosti za delovanje vseh gospodinjskih aparatov, ogrevanja, razsvetljave in podobno, njeni rabi nedvomno pripada posestno varstvo. Elektrika kot takšna se ne manifestira v trdni in redko v vidni obliki, prav tako tudi ni sama sebi namen, temveč se kaže v napravah, ki jih napaja. S prekinitvijo dotoka električne energije, bi bile vse te naprave v stanovanju neuporabne. Zato bi bilo nesmiselno v tožbenem zahtevku navajati motenje posesti vseh posameznih gospodinjskih aparatov in drugih naprav, ki zaradi prekinitve dotoka električne energije ne delujejo. S tem, ko je tožnik najprej odvil vse varovalke in nato opravil prekinitev električnih žic, je motil tožnico v uporabi električne energije, ki jo le-ta potrebuje za normalno uporabo stanovanja.

Smisel posestnega varstva je preprečitev samovolje, pa čeprav prihaja ta samovolja od tistega, ki ima pravico do stvari. Njen cilj je v preprečevanju, omejevanju in sankcioniranju samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic. Od vsakogar se zahteva, da svoje pravice realizira po sodni poti. Nikakor pa ni dovoljen samovoljen poseg v posest drugega, pa čeprav je ta posest neosnovana ali celo protipravno pridobljena. Pri toženčevem ravnanju sta podani tako samovoljnost, ker je vzel stvar kar v svoje roke, kot protipravnost, saj je bilo njegovo ravnanje pravno neosnovano, v nasprotju s pozitivnimi predpisi, pravnim redom, za svoje ravnanje ni imel nikakršnega pooblastila, temelječega na ustrezni pravni podlagi. V konkretnem primeru tudi ni bilo osnovnih pogojev za zatrjevano samopomoč po 76. členu ZTLR. Če je tožnica res naredila določeno škodo z neplačevanjem elektrike, to ni opravičevalo toženca, da moti posest na takšen način. Pogoji za dovoljenost samopomoči niso bili podani; nevarnost ni bila neposredna, samopomoč ni bila nujna, njen način pa gotovo ni ustrezal okoliščinam. Tožnica ni motila toženca v njegovi posesti, saj mu ni onemogočila uporabo električne energije, neplačevanje njenega deleža stroškov pa ni pojmovati kot motenje posesti. Toženec bi moral svoj zahtevek za povrnitev deleža stroškov uveljavljati v pravdi pred sodiščem.

Treba je poudariti, da sodišče pri nudenju posestnega varstva ugotavlja le zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne spušča v ugotavljanje pravice do posesti, pravni naslov posesti ali dobrovernost posestnika. Ta vprašanja so stvar druge pravde.

Prvostopno sodišče pa je pravilno ugotovilo, da je tožnica imela zadnjo posest pravice rabe električne energije,ki jo je nedvomno izvajala. Pravilno pa je ugotovilo tudi, da je toženčevo ravnanje, zaradi njegove protipravnosti in samovoljnosti šteti za motenje posesti.

Pritožbeno sodišče tudi po uradnem preizkusu sklepa sodišča prve stopnje ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev prvostopnega sodišča je tako pravilna in v skladu z materialnim pravom. Zato je bilo pritožbo v skladu s 368. členom ZPP, kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Glede na neuspeh pritožbe pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.