Jedro

Tožnica je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti iz sklenjenih pogodb za gotovinski kredit potrošnikom zaračunavala strošek v višini od 14,00 do 70,00 EUR, odvisno od višine kredita, ki po višini bistveno presega znesek zakonsko predpisanih zamudnih obresti, po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da je bilo poslovanje tožnice v nasprotju z 8. členom ZVPNPP, ker je tožnica nedopustno vplivala in v škodo potrošnikov zmanjšala ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika ter s tem povzročila ali utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločil, da se zavezanki-sedaj tožnici prepoveduje uporaba agresivne poslovne prakse, ki jo uporablja v razmerju do potrošnikov, ko v primeru neplačevanja oziroma zamude pri plačevanju obveznosti iz sklenjenih pogodb za gotovinski kredit za nedoločen čas, potrošnikom zaračunava strošek zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti po veljavnem ceniku storitev in sicer v znesku od 14,00 do 70,00 EUR, ki po svoji višini bistveno presega znesek zakonsko predpisanih zamudnih obresti, s čemer z nedopustnim vplivanjem in v škodo potrošnikov bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z gotovinskim kreditom ter s tem povzroči ali utegne povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel; pod 2. točko izreka je odločil, da je rok za izvršitev odločbe 8 dni po prejemu odločbe; pod 3. točko izreka je odločil, da mora tožnica obvestiti organ o izvršitvi te odločbe naslednji dan po preteku za izvršitev odločbe; pod 4. točko izreka je odločil, da morebitna pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in pod 5. točko izreka odločil, da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep.

2. V obrazložitvi navaja, da je bil pri tožnici dne 30. 3., 4. 4. in 15. 6. 2016 opravljen nadzor kontrole izvršitve odločbe, tožnici izdane zaradi prepovedi sklepanja kreditnih pogodb v letu 2015. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica z dnem 1. 1. 2016 spremenila način potrošniškega kreditiranja in ne zaračunava obresti ali drugih stroškov, kar pomeni, da sklepa kreditne pogodbe, ki sodijo med izjeme od uporabe Zakona o potrošniškem kreditiranju, saj nima več dovoljenja za potrošniško kreditiranje. Tožnica sklepa tipske pogodbe za gotovinski kredit, sklenjene za nedoločen čas, s tem da kreditojemalec koriščeni kredit vrne v 1. anuiteti, ki zapade v odplačilo 15 dni od dneva koriščenja. Kreditojemalec lahko črpa kredit do višine skupnega zneska kredita 1.000,00 EUR, v obdobju enega leta od sklenitve pogodbe za gotovinski kredit; v primeru, da kreditojemalec poravna obveznosti po pogodbi, pa je že izčrpal skupni znesek kredita po pogodbi, lahko sklene novo pogodbo za gotovinski kredit. Na steni se nahaja cenik storitev, na katerem so navedeni posojilni zneski in za vsak znesek strošek izdelave dolga (od 14 do 70 EUR). V primeru neplačevanja oziroma zamude pri plačevanju obveznosti zaračunava strošek zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti; ostalih stroškov, navedenih v 5. členu pogodbe za gotovinski kredit, pa ne zaračunava.

3. V postopku so bili pridobljeni primeri sklenjenih pogodb za gotovinski kredit. V obdobju od 1. 1. do 31. 3. 2016 je tožnica sklenila 123 kreditnih pogodb, s tem da so nekateri kreditojemalci opravili več črpanj kredita. Do 26. 4. 2016 je obveznosti po pogodbi plačalo 34 kreditojemalcev, od katerih je v roku 15 dni plačalo obveznosti šest kreditojemalcev. Kreditojemalcem, ki niso plačali vseh obveznosti po kreditni pogodbi, je tožnica zaračunala strošek zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti v skladu s cenikom (na ceniku navedeno strošek izdelave obračuna dolga), pri čemer ostalih stroškov, navedenih v 5. členu pogodbe, tožnica kreditojemalcem ni zaračunavala. Ugotovljeno je bilo, da znesek zaračunanih stroškov izdelave obračuna dolga zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti bistveno presega izračunane zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Strošek izdelave obračuna dolga je zaračunan večkrat, na vsakih 15 dni do plačila vseh obveznosti po kreditni pogodbi. Poleg tega strošek zaradi neizpolnitve pogodbe tožnica enostransko določi v pogodbi in objavi na ceniku. Takšno zaračunavanje stroškov zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti pa pomeni agresivno poslovno prakso po 8. členu Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP).

4. Tožnica je na zapisnik podala pripombe. Navedla je, da je potrošnikom jasno, kakšni so pogoji kreditiranja in da poskušajo že na začetku odpraviti nejasnosti glede roka odplačila in stroškov, ki nastanejo zaradi neplačevanja pogodbenih obveznosti. Strankam je že ob podpisu pogodbe jasno, da gre za kredit na 15 dni in da podaljšanje kredita ni možno. Vsaki stranki tudi pokaže cenik, na katerem so navedeni dodatni stroški zaradi nespoštovanja pogodbenih obveznosti. Tožena stranka strošek zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti enači s stroški opomina, pri čemer je strošek opomina na ceniku ločen od stroška zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Zakon opredeljuje le strošek opomina, kar pa ni strošek neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Tožnica zato ne izvaja nepoštene poslovne prakse. Na pripombe tožnice organ odgovarja, da njeno zaračunavanje stroškov zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti pomeni nedopustno vplivanje in izkoriščanje premoči nad potrošnikom, ki ne more vplivati na določbe pogodbe in na cenik storitev, saj zaradi svojega slabega materialnega položaja nujno potrebuje finančna sredstva. Vsak znesek, ki je višji od višine zamudnih obresti, predstavlja nesorazmeren delež, ki ga potrošnik plačuje tožnici, zato je takšna poslovna praksa nepoštena in agresivna. Primerjava stroška, ki ga zaračunava tožnica, z obrestmi, ki bi jih potrošniki plačali po Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot) ni pravno relevantna, ker tožnica nima dovoljenja za potrošniško kreditiranje in predmet prakse niso obresti za kredit, ampak zaračunavanje stroška zaradi neizpolnjevanja pogodbe za gotovinski kredit. Kršitev 8. člena ZVPNPP predstavlja pravno podlago za izdajo odločbe na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP.

5. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo pod 1. točko izreka pritožbi tožnice zoper sklep Tržnega inšpektorata, Območne enote ..., z dne 29. 9. 2016 (sklep o zavrženju pritožbe kot prepozne) ugodil in navedeni sklep odpravil; pod 2. točko izreka je odločil, da se tožnici priznajo stroški pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 29. 9. 2016, v višini 160,89 EUR; pod 3. točko izreka je pritožbo zoper odločbo Tržnega inšpektorata, Območne enote ..., z dne 7. 9. 2016 zavrnil in pod 4. točko izreka odločil še, da stroškov pritožbenega postopka v zvezi z odločbo Tržnega inšpektorata RS, Območne enote ..., z dne 7. 9. 2016 ni bilo. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnica s tem, ko potrošnikom zaračunava strošek zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti v višini od 14 do 70 EUR, na vsakih 15 dni, ki presega zakonske zamudne obresti in ki ga enostransko obračunava po lastni volji, uporablja agresivno poslovno prakso. Tudi po mnenju drugostopenjskega organa to pomeni nedovoljen poskus izigravanja določbe 27. a člena ZVPot. Strošek opomina v primeru zamude plačila namreč ne sme presegati dejanskih stroškov izdelave in pošiljanja opomina, hkrati pa tudi ne višine zamudnih obresti. Ker je prvostopenjski organ v obravnavanem primeru pravilno ugotovil, da tožnica uporablja agresivno poslovno prakso, ji je tudi pravilno in zakonito odredil prepoved uporabe takšne poslovne prakse. Odgovarja tudi na pritožbene navedbe.

6. Tožnica v tožbi in v pripravljalni vlogi navaja, da ne drži, da bi uporabljala agresivno poslovno prakso, saj v ničemer ne krši ZVPNPP. Navaja, da se vsa ravnanja, ki jih tožena stranka problematizira, nanašajo na učinke pogodb oziroma pogodbeno dogovorjene posledice, ki nastopajo ob kršitvi ali neizpolnitvi pogodbenih obveznosti in gre zato za pogodbeno razmerje, ki je regulirano predvsem z določbami Obligacijskega zakonika (OZ) in ne ZVPNPP. Iz odločbe tožene stranke tudi ni ugotoviti, katero naj bi bilo tisto ravnanje, ki bi izpolnjevalo zakonske kriterije za obstoj agresivne poslovne prakse. V primeru kršitve pogodbe potrošnikom zaračunava strošek zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti po veljavnem ceniku storitev, pri čemer tožena stranka v odločbi ne pojasni, zakaj posamezna storitev ne sme biti ovrednotena v tej višini; posebej še, ker gre za v naprej dogovorjene in cenovno ovrednotene aktivnosti oziroma sankcije v primeru kršitve pogodbe. Pripominja, da ZVPOt za potrošnika pomeni dražjo varianto, saj bi potrošnik, če bi prejel kredit pri družbah, ki opravljajo kreditiranje na podlagi tega zakona, plačal več. Pri tožnici pa potrošnik kljub kršitvi pogodbe plača manj kot dajalcu kredita omogoča zaračunati ZVPot. Tožnica je tako "kaznovana" za svoje aktivnosti, ki jih je v skladu z veljavnim pogodbenim pravom dogovorila v naprej. Sodišču predlaga, da odločbo Tržnega inšpektorata RS, Območne enote ..., potrjeno z odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj, odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da tožnica sklepa tipske pogodbe za gotovinski kredit, sklenjen za nedoločen čas, s tem, da kreditojemalec koriščeni kredit vrne v 1. anuiteti, ki zapade v odplačilo 15 dni od dneva koriščenja. Ne zaračunava obresti ali drugih stroškov, kar pomeni, da sklepa kreditne pogodbe, ki sodijo med izjeme od uporabe Zakona o potrošniškem kreditiranju, saj nima več dovoljenja za potrošniško kreditiranje. V obdobju od 1. 1. do 31. 3. 2016 je tožnica sklenila 123 kreditnih pogodb, s tem, da so nekateri kreditojemalci opravili več črpanj kredita. Do 15. 4. 2016 je obveznosti po pogodbi plačalo 34 kreditojemalcev, od katerih je v roku 15 dni plačalo obveznosti šest kreditojemalcev. Kreditojemalcem, ki niso plačali vseh obveznosti po kreditni pogodbi, je tožnica zaračunala strošek zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti v skladu s cenikom, pri čemer znesek zaračunanih stroškov izdelave obračuna dolga zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti bistveno presega izračunane zamudne obresti. Strošek izdelave obračuna dolga je zaračunan večkrat, na vsakih 15 dni do plačila vseh obveznosti po kreditni pogodbi, s čemer se je vsakokrat povečala finančna stiska posojilojemalca. Takšno zaračunavanje pomeni nedopustno vplivanje in izkoriščanje premoči tožnice nad potrošnikom. Strošek zaradi neizpolnitve pogodbe tožnica enostransko določi v pogodbi in objavi na ceniku. Zaračunani stroški po svoji višini bistveno presegajo znesek zakonsko predpisanih zamudnih obresti in vsak znesek, višji od zamudnih obresti, predstavlja nesorazmeren delež, ki ga posamezni potrošnik plača tožnici, zato je poslovna praksa tožnice nepoštena in agresivna. Samo dejstvo, da je strošek naveden na ceniku in v pogodbi, ne opravičuje take prakse. ZVPot namreč določa, da se v primeru zamude pri plačilu s strani potrošnika kot pogodbene stranke ne sme dogovoriti uporabe višjih zamudnih obresti kot jih določa OZ, strošek opomina v primeru zamude plačila pa ne sme presegati dejanskih stroškov izdelave in pošiljanja opomina, hkrati pa tudi ne višine zamudnih obresti. Tožnica kot kreditodajalka je namreč močnejša udeleženka na trgu in kot taka v premoči v razmerju za potrošnika. Glede na navedeno prakso je povzročila oziroma bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, zato je bilo treba takšno prakso prepovedati.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločba tržnega inšpektorja, s katero je le-ta tožnici prepovedal uporabo agresivne poslovne prakse na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP. Po tej določbi pristojni organ tržne inšpekcije podjetju z odločbo prepove uporabo nepoštene poslovne prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja.

10. Nepošteno poslovno prakso opredeljuje 4. člen ZVPNPP. Prvi odstavek tega člena določa, da so nepoštene poslovne prakse prepovedane pred, med in po sklenitvi posla. Po prvi alineji drugega odstavka 4. člena je poslovna praksa nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena. Po četrtem odstavku navedenega člena so nepoštene poslovne prakse tiste, ki so zavajajoče ali agresivne. Opredelitev agresivne poslovne prakse je podana v 8. členu ZVPNPP, po katerem se poslovna praksa šteje za agresivno, če v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin z nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile ali nedopustnim vplivanjem, bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. 11. Iz upravnih spisov je razvidno, da je pred izdajo odločbe tržni inšpektor sestavil zapisnik, v katerem je podrobno navedeno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s pregledanimi sklenjenimi pogodbami za gotovinski kredit. Zapisnik je bil vročen tudi tožnici, ki je v zvezi z ugotovitvami, v njem navedenimi, podala svojo izjavo. Na njene navedbe je prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe tudi odgovoril. 12. Prvostopenjski organ je v upravnem postopku ugotovil, da je tožnica kreditojemalcem zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti (v 28. primerih) zaračunala strošek, ki je bistveno presegal višino predpisanih zakonskih zamudnih obresti na podlagi Zakona o predpisani obrestni meri in zamudnih obresti. Ta strošek je zaračunala na vsakih 15 dni do plačila vseh obveznosti po kreditni pogodbi. Strošek je bil enostransko določen v pogodbi in nato objavljen na ceniku, torej potrošnik na to ni mogel vplivati. Zaračunavanje stroška v višini od 14,00 do 70,00 EUR (odvisno od višine kredita) zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti na vsakih 15 dni do poplačila obveznosti po pogodbi je povzročilo, da se je dolg potrošnika le zviševal. Pogodbe so bile sklenjene s kreditojemalci z manj ugodnim premoženjskim stanjem, ki so bili zaradi svoje stiske prisiljeni pristati na slabše pogoje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločbe za posamezne pogodbe tabelarično prikazal znesek črpanja kredita in datum črpanja, datum plačila, višino zaračunanih stroškov po pogodbi in zamudne obresti ter obdobje, za katero so plačane.

13. Drugostopenjski organ je na pritožbene navedbe, ki so v bistvu enake tožbenim, tudi argumentirano odgovoril, z razlogi, s katerimi se sodišče strinja in jih zato, v izogib ponavljanju, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo dodatno navajalo.

14. Navedene odločilne okoliščine kot izhajajo iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem ogledu, da je torej tožnica zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti iz sklenjenih pogodb za gotovinski kredit potrošnikom zaračunavala strošek v višini od 14,00 do 70,00 EUR, odvisno od višine kredita, ki po višini bistveno presega znesek zakonsko predpisanih zamudnih obresti, pa tudi po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da je bilo poslovanje tožnice v nasprotju z 8. členom ZVPNPP, ker je tožnica nedopustno vplivala in v škodo potrošnikov zmanjšala ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika ter s tem povzročila ali utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Glede na navedeno je bilo materialno pravo v konkretnem primeru pravilno uporabljeno in je bil tožnici zaradi sklepanja pogodb za gotovinski kredit v nasprotju z 8. členom ZVPNPP, na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP, pravilno in zakonito izrečen ukrep prepovedi uporabe agresivne poslovne prakse.

15. Sodišče zato zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Že tožena stranka je pravilno pojasnila, da strošek opomina v primeru zamude plačila ne sme presegati dejanskih stroškov izdelave in pošiljanja opomina, hkrati pa tudi ne višine zamudnih obresti (drugi odstavek 27.a člena ZVPot ). Poskus izigravanja določbe 27.a člena ZVPot z zaračunavanjem stroška zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti, ki presega zakonske zamudne obresti pa je brez dvoma treba predeliti kot nedopusten vpliv na potrošnike, predvsem tiste z manj ugodnim materialnim položajem, ki so zaradi svojega materialnega položaja in s tem zaradi svoje stiske pripravljeni pristati na slabše pogoje sklenitve pogodbe. Ravnanje tožnice, ki izpolnjuje zakonske kriterije za obstoj agresivne prakse, je iz izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe dovolj jasno razvidno. Tožnica je strošek zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti sicer res zaračunavala v skladu z veljavnim cenikom, vendar pa je strošek, kot je to pravilno povdarila tožena stranka, enostransko določila.

16. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnica smiselno predlagala tudi opravo glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata ( (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ker tožnica ni pojasnila kako bi bilo z izvedbo predlaganih dokazov mogoče dopolniti relevantno dejansko stanje oziroma kako bi bilo relevantno dejansko stanje mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za sprejem drugačne odločitve v zadevi.

17. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.