Jedro

Poziv za dopolnitev vloge je bil vročen pooblaščenki tožeče stranke, z jasno navedbo, na katero zadevo se dopis nanaša in je tako ugovor tožeče stranke, da ni bilo mogoče ugotoviti, na koga se dopis nanaša, brezpredmeten.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Oddelka za gospodarstvo, Odsek za plan in analize občine K. z dne 11.7.1994, s katerim je ta zavrgel vlogo tožeče stranke za vrnitev nacionaliziranega premoženja. Tožena stranka je pri svoji odločitvi upoštevala 2. odstavek 6. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po 2. odstavku 68. člena ZUP se šteje, če vložnik v določenen mu roku odpravi pomanjkljivosti, da je bila vloga od samega začetka v redu, če pa tega ne stori in zaradi tega vloge ni mogoče obravnavati, se šteje, da vloga sploh ni bila vložena. O tem izda organ sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba. Na to posledico je treba vložnika posebej opozoriti. V predmetni zadevi je prvostopni organ dne 25.3.1994 pozval na dopolnitev vloge in opozoril na posledico, če vloga ne bo dopolnjena. V dopisu, ki je bil vročen vlagateljičini odvetnici, je bilo navedeno, na katerega upravičenca se dopis nanaša. Tudi roki, ki so bili določeni za dopolnitev vloge, niso bili prekratki, saj zahtevane listine za dopolnitev niso bile dostavljene upravnemu organu vse do dneva, ko je ta spis poslal toženi stranki.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Iz dopisa upravnega organa prve stopnje namreč ni razvidno na koga se poziv za dopolnitev vloge nanaša, ker je iz teksta možno ugotoviti, da se nanaša na pokojnega upravičenca F.M., na koncu teksta pa je navedeno, naj se poziv vroči pooblaščenki za vlagateljico vloge, to je tožečo stranko. Zahtevo za denacionalizacijo sta namreč vložila dva vlagatelja in sicer za pok. F.M. tožeča stranka ter sin J.M. kot dedič upravičenca, poleg tega pa tudi tožeča stranka v svojem imenu kot upravičenka. Tožeča stranka je tako upravičenka in hkrati dedinja upravičenca, zato je bil poziv za dopolnitev vloge nejasen in dvoumen. Iz poziva tudi ni razvidno, na katere nepremičnine se nanaša. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZDen v 62. členu določa katere listine, potrdila in druge podatke je potrebno priložiti zahtevi za denacionalizacijo podržavljenega premoženja. Poleg tega pa ZDen v 2. odstavku 6. člena določa, da se za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja ZUP. Glede obravnavanja vlog ZDen nima posebnih določb in se zato uporabljajo določbe ZUP. V 68. členu ZUP je določeno, da organ, ki sprejme nepopolno vlogo, določi vložniku rok za odpravo pomanjkljivosti in ga opozori, da bo s sklepom zavrgel vlogo, če ta to ne stori. Če vložnik v predpisanem roku ne dopolni svoje vloge, organ to zavrže in se po zakonu šteje, da vloga sploh ni bila vložena. V obravnavanem primeru je zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin vložila tožeča stranka dne 8.6.1993 pristojnemu upravnemu organu prve stopnje Občine K.. Upravni organ je z dopisom z dne 25.3.1994 (vročen pooblaščenki tožeče stranke dne 30.3.1994) pozval tožečo stranko na dopolnitev vloge s: 1. potrdilom o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu; 2. z navedbo razmerja do upravičenca ter kdo še pride v poštev kot pravni naslednik premoženja ter morebitni akt o dedovanju po upravičencu, če zahtevo vlaga pravni naslednik; 3. zemljiškoknjižni izpisek z vsemi vpisi in izbrisi od 15.5.1945 dalje do vložitve zahteve ali overjeno fotokopijo zemljiškoknjižnega vložka, če je predmet denacionalizacije nepremičnina. Upravni organ je določil rok 60 dni za dopolnitev vloge. Iz podatkov spisa, pa tudi iz navedb tožeče stranke v tožbi, ni razvidno, da bi ta svojo vlogo v določenem roku dopolnila. Poziv za dopolnitev vloge je bil vročen pooblaščenki tožeče stranke z jasno navedbo, na katero zadevo se dopis nanaša in je tako ugovor tožeče stranke, da ni bilo mogoče ugotoviti, na koga se poziv nanaša, brezpredmeten. Neutemeljena in protispisna je tudi trditev v tožbi, da sta zahtevo za denacionalizacijo vložila tako tožeča stranka, kot njen sin J.M.. J.M. je v zahtevi za denacionalizacijo, ki jo je vložila tožeča stranka, le omenjen kot dedič F.M., ni pa naveden kot vlagatelj, niti ni podpisan. Njegov vstop v zadevo je bil predlagan šele dne 18.7.1994 s predlogom tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje in razširitvijo zahtevka, torej po odločitvi upravnega organa prve stopnje, kar ni v skladu z določbo 1. odstavka 130. člena ZUP. Glede na navedeno je odločba tožene stranke zakonita.

Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbe tega zakona in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).