Jedro

Ker toženec pri pripravi in zapisu spornega članka ni imel namena zaničevanja tožnika, mu škodovati – okrniti njegovo čast in dobro ime, pač pa v okvirih še dopustnega in sprejemljivega ostro kritizirati tožnikovo poslovno dejavnost – preteklo in tisto, ki je bila v času pisanja članka ter pred tem v povezavi s poslovanjem družbe K. O., je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o nedokazanosti protipravnosti toženčevega ravnanja kot enega od kumulativno potrebnih elementov odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 5.007,51 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2006 dalje do plačila, tožniku pa naložilo, da tožencu povrne stroške postopka, odmerjene na znesek 1.484,29 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz nosilnih razlogov sodbe (ratio decidendi) izhaja, da tožnik ni uspel (s potrebno stopnjo prepričljivosti) dokazati, da je tožnik pri pripravi članka (objavljenega v časniku D. 15. 4. 2005 v rubriki G. z naslovom „K., polna dolgov, prevar in laži“ in nadnaslovom „K. O. je še ena „uspešnica“ M. D.“, ki ga je napisal toženec in na katerega je opozarjala že naslovnica časopisa s sliko tožnika, naslovom članka in podnaslovom „M. D., direktor K. O., dolguje podružnici N. v Trstu več sto tisoč evrov, italijanskim podjetjem in bankam pa menda kar 5 milijonov evrov“) in z izjavami v njem ravnal protipravno. Kljub temu, da članek vsebuje nekatere za tožnika neugodne navedbe ter mestoma trde izraze, toženec ni prestopil pravno dopustnih meja pri izvrševanju svobode izražanja. Toženec je pisal o zadevi (zadevah) javnega pomena, o tožniku, o katerega poslovni dejavnosti je obstajal upravičen interes javnosti do obveščenosti, ob tem pa ni imel zaničevalnega namena, hkrati pa je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega. Članek predstavlja pravno dopustno kritiko tožnikovega dela, in ne predstavlja protipravnega napada na njegove osebnostne pravice.

Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (to je vseh pritožbenih razlogov,naštetih v 1. do 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP (1)) pritožuje tožeča stranka. Predlagata ustrezno spremembo sodbe, podrejeno pa da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, kar se nanaša tudi na stroškovno odločitev. V pritožbi najprej meni, da je sodišče prezrlo ustavne določbe o pravici do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) ter o varstvu pravice zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave), preveliko težo pa dalo varstvu pravice do svobode izražanja, s tem pa zmotno uporabilo materialno pravo. Pri presoji sorazmernosti med posegom v osebnostne pravice in družbeno priznanim namenom medija informirati javnost se je sodišče, potem ko je ugotovilo, da sporni zapisi predstavljajo poseg v tožnikovo čast in dobro ime ter osebno dostojanstvo, ukvarjalo z vprašanjem, ali je toženec dokazal razloge, ki izključujejo protipravnost njegovega ravnanja, torej neobstoj zaničevalnega namena oziroma resničnost zapisanih trditev ali utemeljenost verjeti v njihovo resničnost, za presojo česar so po mnenju sodišča pomembni tudi vzroki, zaradi katerih se je odločil napisati članek, okoliščine, v katerih je nastal in skrbnost toženca pri pripravi članka, oprlo na kazenskopravne norme, tako razlogovanje pa ni pravilno. Predpostavke za obstoj kaznivega dejanja so namreč drugačne od predpostavk civilnega delikta. Protipravno je vsako ravnanje, ki nasprotuje civilizacijskim normam, dostojnosti in primernosti ter ne spoštuje človekovega dostojanstva in osebnostnih pravic. Namen odškodninskega prava je zavarovanje slednjih, k temu pa je zavezan tudi novinar. Pri tem zaničevalni namen za obstoj odškodninske odgovornosti ni potreben. Glede upravičenega interesa javnosti drži, da je družba K. O. d.o.o. prejela denarna sredstva od Zavoda za zaposlovanje RS, a se toženec v članku osredotoča na poslovanje tožnika, in ne navedene družbe, na kar kaže že naslov članka. Zmotna je tudi presoja obstoja upravičenega interesa javnosti, da se seznani tudi s siceršnjo poslovno dejavnostjo tožnika oziroma njegovo poslovno preteklostjo (opredelitev tožnika, zakonitega zastopnika družbe K. O., za t.i. relativno javno osebnost). Pridobitev državnih sredstev in pomembnost družbe K. O. iz gospodarskega vidika za Pomurje ne zadoščata za poročanje o tistem, kar s poslovanjem navedene družbe ni povezano. Toženec je stavko v družbi izkoristil za obširen članek in poročanje o tožniku, njegovi preteklosti, poslovnem delovanju, dolgovih itd., ne pa o navedeni družbi. Od kod tožencu informacija o tem, da navedena družba ni plačevala stroškov upnikom, kar naj bi bil povod za sestavo članka, toženec ni pojasnil, niti o tem v članku ne piše, temveč se obširno ukvarja s preteklostjo tožnika. Glede zapisa, da naj bi B. tožnika označil za velikega in nesramnega goljufa (B. je zaslišan zanikal uporabo izraza goljuf v telefonskem razgovoru s tožencem), pa ta potrjuje, da namen toženca ni bil poročanje o poslovanju družbe K. O., ampak groba diskreditacija tožnika. V zvezi s tem gre tudi za kontradiktornost razlogov sodbe, ko sodišče ugotavlja, da izraz goljuf predstavlja poseg v tožnikove osebnostne pravice, zaključuje pa, da takšen zapis ne prestopa praga dopustne kritike. Glede izpolnjenih toženčevih dolžnosti, ki mu jih nalaga Kodeks novinarske etike, pa sodišče sploh ni navedlo, kakšne dolžnosti kodeks novinarjem nalaga, niti kako naj bi toženec le-te izpolnil. Toženec pa tudi tožnosti informacij ni preveril, saj ne drži, da bi bil tožnik italijanskim podjetjem in bankam dolžan več kot pet milijonov evrov; tak dolg naj bi imela družba E.. Toženec zato ni imel utemeljenega razloga verjeti v to informacijo. V spornem članku izražene vrednostne sodbe o tožniku nimajo povezave s tožnikom kot zakonitim zastopnikom K. O., temveč se nanašajo na njegovo dejavnost v preteklosti. Glede prejetih 148 milijonov tolarjev državnega denarja z odpiranjem novih delovnih mest in s tem povezanim razglašanjem tožnika za lastnika K. O. gre prav tako za neresničen zapis, pri povprečnemu bralcu pa (v povezavi s tožnikom kot goljufom, prevarantom, lažnivcem in polnim dolgov) ustvarjen vtis, da je prav tožnik prejel ta denar, in ne morebiti navedena družba, kot napačno razloguje sodišče prve stopnje. Dokazano neresnična pa je tudi trditev, da je podjetje Ef. (I. L., poznejšega tožnikovega partnerja v K. O.) propadlo, ker naj bi tožnik ne plačal El. kolekcije oblačil in s tem povezano prikazovanje tožnika kot tistega, ki ne izpolnjuje svojih obveznosti. Ne drži niti trditev o tožnikovem naročilu (to je storila družba S.) niti trditev o neplačilu. Zapis tožniku očita goljufijo in nevestno poslovanje, zato ne drži stališče sodišča, da ne gre za kakšno kaznivo dejanje ali pretirano zavržno ravnanje. Gre za objavo lažne informacije, očitno neresnico, ki ni v interesu javnosti, ravnanje toženca pa poseg v čast in dobro ime tožnika. Objektivno žaljiv je tudi zapis, da je „lendavska zgodba s K. O. le še člen več v dolgi verigi očitno dobro naštudirane D. „poslovne dejavnosti“ v S. in I.,“ stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za žalitev, pa zmotno. Insinuiranje nezakonite dejavnosti pa gotovo predstavlja hud poseg v osebnostne pravice.

Pritožbe ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravi, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane nit kakšne v okvirih pritožbenih razlogov uradoma upoštevne (iz drugega odstavka 350. člena ZPP (2)) bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče povsem soglaša ne le z materialnopravnim izhodiščem sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru, to je presojo nedokazanosti protipravnosti toženčevega ravnanja kot enega od kumulativno potrebnih elementov odškodninske odgovornosti (oziroma obstoj razlogov, ki izključujejo protipravnost – neobstoj zaničevalnega namena oziroma resničnost zapisanih trditev ali utemeljenost verjeti v njihovo resničnost – upoštevajoč da toženec pri pripravi in zapisu spornega članka ni imel namena zaničevanja tožnika, mu škodovati – okrniti njegovo čast in dobro ime, pač pa v okvirih še dopustnega in sprejemljivega ostro kritizirati tožnikovo poslovno dejavnost – preteklo in tisto, ki je bila v času pisanja članka ter pred tem v povezavi s poslovanjem družbe K. O.), temveč tudi z ustreznimi dokazno podprtimi dejanskimi ugotovitvami glede odločilnih dejanskih okoliščin, ki jih pritožba prav v ničemer ne omaja. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na izčrpne, prepričljive, razumne in skladne razloge izpodbijane sodbe glede dejanskih okoliščin obravnavane zadeve tudi sklicuje.

Glede na pritožbene trditve pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da je glede na tožbene trditve in s tem povezano materialnopravno presojo potrebno upoštevati tudi, da je (tožbene trditve) predmetni članek objavil časnik D. (ki ga je kot novinar napisal – podpisal toženec). Po prvem in drugem odstavku 147. člena OZ (3) (z naslovom „Odgovornost za delavce“ oziroma „Odgovornost delodajalcev“) pa za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba, oškodovanec pa ima pravico zahtevati povrnitev škode (tudi) neposredno od delavca le pod pogojem, da je ta škodo povzročil namenoma. Tako materialnopravno izhodišče velja tudi za razmerja medij – novinar, so neutemeljeni pritožbeni očitki o napačni presoji protipravnosti v obravnavanem odškodninskem sporu med tožnikom kot oškodovancem in tožencem, novinarjem časopisa D..

Pritožbeno sodišče soglaša tudi zaključkom sodišča prve stopnje, da je šlo pri tožniku za t.i. relativno javno osebo oziroma, da je obstajal upravičen javni interes seznaniti se s poslovno dejavnostjo tožnika kot zakonitega zastopnika družbe K. O.. Ta pa je mogoča le preko seznanitve s preteklo poslovno dejavnostjo (kajti le tako je mogoče sklepati o aktualni in bodoči „poslovni dejavnosti“). Pridobitev državnih sredstev, pomembnost družbe K. O. iz gospodarskega vidika za P. in stavka v navedeni družbi seveda zadoščata za poročanje o tistem, kar je s poslovanjem navedene družbe povezano to pa je informiranje javnosti in poročanje o tožniku, zakonitem zastopniku družbe, njegovi preteklosti, poslovnem delovanju, dolgovih itd., zato so neutemeljene tudi temu nasprotne pritožbene trditve. Zgolj sprenevedanje pa predstavlja sklicevanje tožnika (glede njegove celovite (ne)poslovne dejavnosti) včasih na njegovo lastno poslovno (gospodarsko) delovanje, včasih na poslovanje družb (K. O., Eu., Es., Ef., S. …) in gospodarjenje oziroma poslovanje z njimi (mešanje lastništva in poslovanja družb oziroma z družbami), kot denimo glede dolgov podružnici N. v T. (tožnika ter („tožnikovih“) družb Eu., Es.).

Glede časti in dobrega imena tožnika (časti kot njegovi zavesti o njegovi lastni – subjektivni – vrednosti na eni strani in dobremu imenu kot njegovi – objektivni – vrednosti, ugledu v družbi na drugi strani, t.j. obema poloma njegove celostne osebnostne pravice) kot „poslovneža“ pa več kot dovolj povedo že nesporna in neosporavana dejstva (stečaji „njegovih“ družb in dolgovi – njega in „njegovih“ družb), tudi če se pri tem sploh ne upošteva nekatere netočne (osporavane) podatke (informacije) o „njegovem poslovanju, ki za celokupen vtis niso bistvenega pomena. Vsekakor pa celovito branje toženčevega članka utemeljuje odločitev sodišča prve stopnje o nedokazanosti obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti toženca v obravnavani zadevi, pritožba pa tega ne omaja.

Pritožbeno sodišče, ki kot navedeno kakšnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ni ugotovilo, je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Predlog pritožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrnilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Le-ta namreč s pritožbo ni uspel, odločitev o uveljavljanih stroških pritožbenega postopka pa je obsežena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Zakon o pravdnem postopku – ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

(2) Po citirani zakonski določbi preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava;

(3) Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ;