Jedro

Le potek celotnega dogajanja lahko da odgovor na vprašanje, ali je bilo ravnanje policistov v zvezi z uporabo orožja še vedno v dovoljenih okvirih ali pa so policisti prekoračili pooblastila.

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je potrebno tudi ugotoviti, ali je tožnik v času spornega dogodka imel pri sebi identifikacijski dokument v smislu tedaj veljavnih pravil za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve, pa ga ni želel pokazati, ali pa takšnega dokumenta ni imel s seboj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, kolikor se nanaša na drugotoženko, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženki Zavarovalnica X, d.d. in Republika Slovenija, dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki J. M., odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1.760.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po 13,5 % obrestni meri od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 pa po 17 % obrestni meri, vse v 15 dneh; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Odločilo je tudi, da sta toženki dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti pravdne stroške v skupni višini 450.222,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh.

Zoper sodbo se je drugotoženka, Republika Slovenija, pravočasno pritožila, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne s stroškovnimi posledicami. Pritožba izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta policista na nepravilen in nelegalen način ugotavljala oziroma želela ugotoviti identiteto tožnika in da sta prekoračila svoja pooblastila glede uporabe strelnega orožja. Sodišče prve stopnje je pri odločanju uporabilo Pravilnik o policijskih pooblastilih iz leta 2000, ki v času škodnega dogodka še ni veljal. Pritožba v nadaljevanju navede pravnorelevantne predpise, veljavne v času škodnega dogodka. Ker sodišče pri odločanju teh predpisov ni uporabilo oziroma jih je uporabilo napačno, je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je ugotovilo, da sta policista prekoračila pooblastila glede uporabe strelnega orožja. Ocenilo je, da niso bile podane okoliščine, na podlagi katerih bi smela policista uporabiti strelno orožje oziroma se s tem orožjem približati tožniku. Takšna ugotovitev je napačna.

Policista sta odšla na kraj dogodka na podlagi obvestila, da je prišlo do kaznivega dejanja, pretepa lovcev, oboroženih s strelnim orožjem. Glede na takšno obvestilo je običajen policijski postopek, da imajo zaradi varnosti policisti pripravljeno orožje. Poleg tega policista nista uporabila orožja, saj uporaba orožja pomeni streljanje z njim. Policisti so imeli v skladu z Zakonom o notranjih zadevah pravico uporabiti orožje, da bi odvrnili od sebe neposreden protipraven napad. V trenutku, ko kdo strelja na policiste, pa je navadno prepozno, če takrat šele začnejo pripravljati orožje. Iz dokumentacije in izjave priče Prevca je razvidno, da sta policista takoj, ko sta ugotovila, da ni bilo več razlogov za nevarnost, orožje pospravila. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da sta policista na nepravilen in nelegalen način ugotavljala oziroma želela ugotoviti identiteto tožnika. V skladu s predpisi sta policista imela pravico tožnika legitimirati. Glede na to, da se je tožnik njunemu zakonitemu ukazu, da pokaže dokumente, uprl, da je policiste žalil in da je hotel oditi, sta imela v skladu s 54. členom Zakona o notranjih zadevah (Ur. l. SRS št. 28/80 s spremembami in dopolnitvami) pravico uporabiti fizično silo, saj je šlo za upiranje osebe, ki se ni pokoravala zakonitemu ukazu. Enako določbo ima točka 9. Navodil o uporabi prisilnih sredstev (Ur. list SRS, št. 5/81 s spremembami in dopolnitvami). Za pasivno upiranje se šteje upiranje, kadar kdo ne upošteva poziva ali zakonitega ukaza. Ker tožnik ni upošteval ukaza policistov, da jima izroči dokumente, sta imela policista pravico uporabiti fizično silo - strokovni prijem, ki se šteje za milejše prisilno sredstvo. Res je pri uporabi prijema prišlo do poškodbe, vendar predvsem zaradi aktivnega upiranja tožnika, kot je razvidno tudi iz izvedenskega mnenja. Poleg tega je policist dolžan uporabiti druge možnosti ugotavljanja identitete, če legitimirana oseba nima pri sebi osebne izkaznice in druge ustrezne listine, če okoliščine to dopuščajo. V danem primeru pa ni šlo za takšno situacijo, ampak je tožnik izkaznico imel, pa je ni hotel pokazati policistom. Napačna uporaba materialnega prava je podana tudi pri presoji višine zahtevka tožnika, zneski so pretirani in nesorazmerni s sodno prakso v podobnih primerih. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je tožnik uspel le s 36,7 %, tožena stranka pa s 63,3 %, ne pa s procenti kot jih je ugotovilo sodišče. Pritožba je utemeljena.

Tožnik uveljavlja odškodnino iz dogodka dne 12.3.1998, ko je bilo osebno vozilo, v katerem se je peljal kot sopotnik, ustavljeno s strani policistov, pri postopku ugotavljanja identitete tožnika, pa je po njegovem mnenju, prišlo do prekoračenja pooblastil s strani policistov. Pri uporabi fizične sile je prišlo pri tožniku do zloma desne podlahtnice. Tožnik uveljavlja odškodnino zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, zaradi prestanega strahu ter zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

Ugotovilo je, da sta policista na nepravilen in nelegalen način ugotavljala oziroma želela ugotoviti identiteto tožnika in tudi prekoračila svoja pooblastila glede uporabe strelnega orožja.

Ugotovilo pa je tudi sokrivdo tožnika v višini 20 %, saj "če bi tožnik v postopku sodeloval, do konkretnega škodnega dogodka ne bi prišlo".

Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu Ustave Republike Slovenije in (v času škodnega dogodka) v 172. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Pogoj za odgovornost je civilni delikt, ki je podan, če je nastala škoda, če ta izvira iz nedopustnega ravnanja, če med obojim obstaja vzročna zveza in če obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V zvezi z nedopustnostjo ravnanja in odgovornostjo povzročitelja škode, je v konkretnem primeru potrebno upoštevati še predpise, ki so v času domnevno škodnega dogodka, urejali dejavnosti in pooblastila policije, to so Zakon o notranjih zadevah (Ur. l. SRS št. 28/80 s spremembami in dopolnitvami - ZONZ), Pravila za opravljanja pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SR Slovenije (Ur. l. SRS, št. 44/88-Pravila) in Navodila o uporabi prisilnih sredstev (Ur. l. SRS št. 25/81, Ur. l. RS št. 79/94 in 22/98 - Navodila). Res je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi delno napačno uporabilo te predpise, ko je pri svoji odločitvi uporabilo določbe Pravilnika o policijskih pooblastilih, Ur. l. RS št. 51/2000, ki v času škodnega dogodka še ni veljal, kar pa samo po sebi na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo, saj se v uporabljenem obsegu ti predpisi bistveno ne razlikujejo od predpisov v času škodnega dogodka veljavnih Pravil. Pač pa je sodišče prve stopnje iz drugih razlogov materialne določbe delno napačno uporabilo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo delno nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta policista prekoračila pooblastila glede uporabe strelnega orožja (3. odstavek stran 5 sodbe). Pritrditi je potrebno pritožbi, da uporaba orožja nedvomno pomeni streljanje z njim. Da bi policista v konkretnem primeru uporabila orožje, streljala z njim, ne izhaja niti iz ugotovitev sodišča prve stopnje, niti iz trditvene podlage strank.

Zato samo ugotovitve sodišča prve stopnje, da po izvedenem dokaznem postopku ni dokaza o tem, da je bilo v konkretnem primeru potrebno zavarovati življenje ljudi, preprečiti začeti protipravni napad napadalca, preprečiti beg osebi, ki bi bila zalotena pri kaznivem dejanju, za katero je po zakonu mogoče izreči kazen zapora 15 ali 20 let, itd. (3. odstavek stran 5 sodbe), same po sebi ne pomenijo, da sta policista prekoračila pooblastila, ko sta se z orožjem približala tožniku oziroma njegovemu sinu, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje (prim. 55. člen ZONZ, VIII. poglavje, točka 16 Navodil). Kot pravilno ugotavlja pritožba, so v času dogodka veljavni predpisi, urejali samo uporabo orožja in stanje tik pred uporabo (55. člen ZONZ). Zato je potrebno (tudi) pri presoji vprašanja prekoračitve pooblastil glede uprabe strelnega orožja, upoštevati oziroma oceniti potek celotnega dogajanja, torej okoliščine celotne intervencije, tudi dejstva, da sta policista vozilo ustavila in izvedla postopek ugotavljanja identitete tožnika, na podlagi obvestila, da je prišlo do kaznivega dejanja (pretepa lovcev oboroženih s strelnim orožjem), kot je to zatrjevala in dokazovala drugotoženka (točka 1 odgovora na tožbo).

Šele ob upoštevanju tudi teh dejstev, bo mogoče zaključiti, ali sta policista s tem, ko sta se z orožjem približala tožniku oziroma njegovemu sinu, res prekoračila pooblastila. Zaenkrat pa o tem pravno odločilnem dejstvu, sodba sodišča prve stopnje nima razlogov.

Iz razlogov sodišča prve stopnje bi bilo razumeti, da je sodišče glede ugotavljanja prekoračitve pooblastil pri postopku ugotavljanja identitete tožnika, izhajalo iz dejstva, da naj tožnik osebnega dokumenta iz 20. člena Pravil (osebne izkaznice ali kakšnega drugega dokumenta s fotografijo), s katerim bi potrdil svojo identiteto, ni imel pri sebi. Pritožba izpostavlja izpovedbe prič, predvsem policistov in tudi tožnika samega, iz katerih bi po mnenju drugotoženke, bilo mogoče zaključiti, da je tožnik ustrezne dokumente imel pri sebi, ni pa jih hotel izročiti. Sodišče prve stopnje bi moralo, zaradi pravilne uporabe materialnega prava, napraviti dokazno oceno izvedenih dokazov tudi glede tega dejstva in na podlagi celotne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, nato nedvoumno zaključiti, ali je tožnik v času spornega dogodka imel pri sebi dokument, kot ga je zahteval 20. člen Pravil, pa ga ni želel pokazati, ali pa takšnega dokumenta ni imel s seboj in se je nato upravičeno izkazal z drugo listino - z orožnim listom (30. člen Pravil). Orožni list namreč ni bil dokument s fotografijo (primerjaj 9. člen Pravilnika za izvajanje zakona o orožju, in obrazec št.1, Ur.l.SRS št. 12/82). Poleg tega je tožena stranka že v odgovoru na tožbo zatrjevala tudi, da je tožnik, poleg tega, da ni hotel pokazati ustreznega dokumenta, tudi želel zapustiti kraj dogodka (točka 1 odgovora na tožbo). Enako zatrjuje tudi v pritožbi. Tudi o tem zatrjevanem dejstvu, in o tem, ali ga je tožena stranka s predlaganimi in izvedenimi dokazi uspela dokazati ali ne, sodba ne reče ničesar, čeprav gre za pravno relevantno dejstvo, ki bi lahko, če bi se izkazalo za resnično, vplivalo na odločitev sodišča prve stopnje, najmanj v smeri ugotavljanja soodgovornosti tožnika.

Glede na povedano, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu, kolikor se nanaša na drugotoženko, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje, kolikor bo ponovno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek v preostalem nezavrnjenem delu utemeljen oziroma delno utemeljen, tožnika zasliši v zvezi s povzročeno mu škodo, saj tega dosedaj ni storilo. Vsaj pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je njegovo zaslišanje bistveno, saj se odškodnina iz te postavke ne določa le glede na ugotovljeno zmenjšanje življenjskih aktivnosti, temveč glede na duševne bolečine, ki jih tožnik zaradi tega trpi. Pravične odškodnine iz tega naslova sodišče ne more odmeriti, ne da bi tožnika v tej smeri zaslišalo.

Ker pritožnica stroškov pritožbe ni priglasila, o njih ni bilo potrebno odločati.