Jedro

Delavcu, ki zahteva regres za letni dopust za čas po invalidski upokojitvi, ki je bila posledica poškodbe pri delu, delodajalec ni odškodninsko odgovoren in zato ne gre za povračilo odškodnine za gmotno škodo. Tak zahtevek tudi sicer ni utemeljen, saj se nanaša na obdobje po upokojitvi, ko upokojenec prejema dodatek za rekreacijo, ki ima podobno naravo kot regres za letni dopust in ki se po 153. členu ZPIZ uskladi za toliko, kot je za uskladitev regresa za letni dopust določeno s kolektivno pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na izplačilo regresa za letni dopust, glede ostalih terjatev v višini 1.093.121,66 SIT pa se je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 23.5.2001 izreklo za nepristojno in po pravnomočnosti sklepa odstopilo zadevo stvarno pristojnemu sodišču, to je Okrajnemu sodišču v L. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo regresa v višini 337.429,00 SIT, to pa iz razloga, ker se tožbeni zahtevek nanaša na leto 1995, 1996, 1997 in 1999, torej za obdobje po upokojitvi tožnika, kar pa tožniku ne gre, saj je regres vezan na obstoj delovnega razmerja ali možnost za ta obstoj. Pritožnik s pritožbo izrecno opozarja, da tudi ta del tožbenega zahteva predstavlja tisti znesek, ki bi ga tožnik prejel, če bi delal, torej tisti znesek, ki ga je prejel primerjalni delavec tožene stranke za čas, ko bi tožnik lahko delal, če ne bi prišlo do poškodbe na delu, zato je vtoževani znesek regresa dejansko pravica delavca oziroma pravica, ki je vezana na obstoj delovnega razmerja ali možnosti za ta obstoj, vendar, če do poškodbe ne bi prišlo bi bil tožnik zaposlen pri toženi stranki in bi mu regres nedvomno pripadal. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko se je za preostali del tožbenega zahtevka, ki pomeni odškodninski zahtevek v posledici utrpljene poškodbe pri delu z dne 15.6.1988 izreklo za stvarno nepristojno, tožbeni zahtevek za plačilo regresov pa zavrnilo kot neutemeljen iz razloga, da delavcu regres za letni dopust po upokojitvi ne pripada.

Tožnik sicer v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi ta del tožbenega zahtevka šteti kot odškodnino, do katere je tožnik upravičen zaradi utrpljene nesreče pri delu, saj bi tožnik opravljal svoje delo naprej, če se ne bi invalidsko upokojil. Ta pritožbena navedba je po oceni pritožbenega sodišča pravno neupoštevna. Tožnik se je invalidsko upokojil dne 22.9.1992, zahteval pa je tudi povrnitev gmotne škode, ki jo trpi zaradi razlike med invalidsko pokojnino in plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal na svojem delovnem mestu in mu je bila gmotna škoda tudi prisojena s sodbo Delovnega sodišča v L. opr.št. I Pd 339/94 z dne 23.5.1995. V pravnomočno končanem sporu je tožnik vtoževal razliko med dejansko prejetimi pokojninami ZPIZ-a in med osebnim dohodkom primerjalnega delavca za obdobje od invalidske upokojitve dalje in mu je bila na podlagi razsodbe tožena stranka tudi odgovorna za tak primanjkljaj. V tem sporu pa uveljavlja kot gmotno škodo, za katero naj bi bila tudi odgovorna tožena stranka, še izgubo regresa za letni dopust v letih po invalidski upokojitvi. V kolikor bi tudi ta del zahtevka predstavljal odškodnino za gmotno škodo, ki jo tožnik trpi zaradi utrpljene poškodbe pri delu, bi se moralo sodišče prve stopnje izreči za nepristojno tudi za ta del tožbenega zahtevka. Tega pa ni storilo, ker je ocenilo, da tožnik uveljavlja le regres za letni dopust za obdobje po invalidski upokojitvi.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče trditi, da bi bilo potrebno regres za letni dopust, ki bi tožniku šel, če se ne bi invalidsko upokojil, šteti kot gmotno škodo, za katero odgovarja delodajalec. Regresa za letni dopust, ki ga je delodajalec dolžan delavcu izplačati, pripada delavcu kot prispevek za stroške, ki jih ima z izrabo letnega dopusta. Po 1. odst. 51. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS št. 40/97) delavcu regres za letni dopust pripada enkrat letno in se izplača do konca julija tekočega leta oziroma v nelikvidnih organizacijah najkasneje do konca novembra tekočega leta. Pravica do izplačila regresa za letni dopust je vezana na pravico do izrabe letnega dopusta, pripada pa le delavcu v času trajanja zaposlitve. Upokojenci pa prejemajo dodatek za rekreacijo, to je denarni prejemek, ki se izplačuje upokojencem enkrat na leto in ima, čeprav je nižji, podobno naravo kot ga ima pri zaposlenih regres za letni dopust. Izhajajoč iz osnovnega namena regresa za letni dopust, ki pripada le zaposlenemu delavcu, tožniku ni mogoče tega zneska priznati kot odškodnino za gmotno škodo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker pritožnik ni bil uspešen s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 165. člena ZPP tudi odločilo, da sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.