Jedro

Pogodba v korist tretjega (predmet pogodbe je nepremičnina) temu ne daje izločitvenega upravičenja. Izločitveno upravičenje pa bi pridobila šele v primeru, če bi upravičenje iz pogodbe v korist tretjega privedla do stanja iz tretjega odstavka 111. člena ZPPSL.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da nepremičnine vl. štev... k.o... (parc. štev. 4131/2 s hišo štev. 36 - šola) ne spadajo v stečajno maso tožene stranke, zaradi česar je tožena stranka dolžna izstaviti listino, na podlagi katere se bo pri omenjenih nepremičninah vknjižila družbena lastnina kot imetnik pravice uporabe pa tožeča stranka.

Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo uveljavljajoč vse revizijske razloge, zlasti pa revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče odločalo o reviziji po določbah ZPP/77 (v nadaljevanju: ZPP).

Tožeča stranka sicer navaja, da vlaga revizijo tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ne pove pa, s kakšnim ravnanjem naj bi sodišči prve in/ali druge stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka. Glede na 386. člen ZPP pa bi to morala storiti. Pri preizkusu izpodbijane sodbe glede obstoja tistih revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti pa revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi v postopku prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v deseti točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Glede na to, da je sodišče začelo stečajni postopek nad toženo stranko 21.1.1992, je treba za odločitev upoštevati določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, objavljenega v Ur. listu SFRJ štev. 84/89 (v nadaljevanju: ZPPSL).

Res je, da po prvem odstavku 117. člena ZPPSL začetek stečajnega postopka ne vpliva na izločitveno pravico, to je na pravico izločati iz stečajne mase stvar, ki ne pripada stečajnemu dolžniku. V primeru spora pa mora tisti, ki iz stečajne mase izločuje določeno stvar, obstoj izločitvene pravice dokazati.

Upoštevajoč dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga odločitvi v izpodbijani odločbi, je pravni zaključek pritožbenega sodišča, da tožeča stranka nima zatrjevane izločitvene pravice na sporni nepremičnini, pravilen.

Teoretiki družbene lastnine so pravico uporabe opredeljevali kot neko "novo stvarno pravico", oziroma opozarjali na "stvarnostni moment" pravice uporabe (Komentar Zakona o združenem delu, ČGP Delo - TOZD Gospodarski vestnik, Ljubljana 1984, str. 443 do 452). Zato je Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. list SRS štev. 43/73) v 1. členu tudi določal, da se v zemljiško knjigo vknjižijo pravica uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini, njen imetnik in vsaka sprememba imetnika pravice uporabe, podlaga za omenjene vknjižbe pa so bile pravnomočne odločbe sodišča ali drugega pristojnega organa in overjene pogodbe (prvi odstavek 4. člena omenjenega zakona). Kakšna druga pravica na družbeni lastnini po omenjenem zakonu ni bila predmet vknjižbe v zemljiško knjigo (tudi pravica začasne uporabe ne).

Pravica uporabe torej ni bila obligacijska pravica, kot to poizkuša uveljaviti revizija. Zato z vknjižbo pravice uporabe na sporni nepremičnini na toženo stranko stvarnostna upravičenja niso ostala Občini L., ampak so bila prenešena na toženo stranko. Za uvrstitev sporne nepremičnine med osnovna sredstva tožene stranke pa, glede na opredelitev osnovnih sredstev, kot jo daje 228. člen Zakona o združenem delu, upoštevajoč pri tem, da gre za knjigovodsko kategorijo, vknjižba pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bila pomembna.

Sporna nepremičnina je bila ob nastanku posledic začetka stečajnega postopka v premoženju tožene stranke. Zato je prišla v njeno stečajno maso (95. člen ZPPSL). Okoliščina, da tožena stranka takrat še ni bila olastninjena, na oblikovanje stečajne mase ni vplivala. Če bi, stečaji nad pravnimi osebami v družbeni lastnini ne bi bili možni. To pa so bili (glej zlasti: 4. člen ZPPSL ter še 7., 8. in 182. člen Zakona o sanaciji in prenehanju organizacij združenega dela, Ur. list SFRJ štev. 93/86...69/88).

Drugi odstavek II. člena pogodbe o brezplačnem prenosu pravice uporabe sporne nepremičnine res določa, da mora tožena stranka v primeru prenehanja dejavnosti omenjeno nepremičnino prenesti brezplačno na Krajevno skupnost K. Pritožbeno sodišče je pravilno povedalo, da je Krajevna skupnost K. z omenjeno določbo pridobila le obligacijsko upravičenje zahtevati od tožene stranke brezplačno izročitev sporne nepremičnine, ne pa izločitvenega upravičenja. Gre namreč za obliko pogodbe v korist tretjega. Zato je Krajevna skupnost K. pridobila samo lastno terjatveno upravičenje (prvi odstavek 149. člena ZOR) če je res prišlo do izpolnitve v pogodbi določenega pogoja. Izločitveno upravičenje pa bi pridobila šele v primeru, če bi upravičenje iz pogodbe v korist tretjega privedla do stanja iz četrtega odstavka 99. člena ZPPSL. Kaj takšnega pa tožeča stranka v postopku ni zatrjevala. Zato vse druge okoliščine, ki jih navaja revizija, za odločitev na revizijski stopnji niso pomembne.

Glede na navedeno ni zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava, pritožbeno sodišče pa je tudi sicer (386. člen ZPP) materialnopravno pravilno odločilo. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).