Jedro

Tožnik je podal vlogo, v kateri se je odpovedal pravici do pritožbe zoper 1. točko izreka (razrešitev starega skrbnika), vložil pa je pritožbo zoper 2. točko izreka odločbe (imenovanje novega skrbnika). Stranka se lahko odpove pravici do pritožbe samo glede posamezne točke izreka odločbe, vendar le v primeru ko gre za vsebinsko ločljive dele izreka. Odločitev o zamenjavi skrbnika, torej o razrešitvi starega in imenovanju novega skrbnika, pa je vsebinsko tako povezana in soodvisna, da delna dokončnost ne pride v poštev. Poleg tega je drugostopenjski organ na podlagi tožnikove pritožbe odločbo CSD v celoti odpravil, postopek zamenjave skrbnika pa ustavil. Z odpravo odločbe se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo v preteklosti pred izdajo odpravljene odločbe (281. člena ZUP). To posledično pomeni, da v pritožbenem postopku odpravljena odločba nikoli ni postala ne dokončna ne pravnomočna, zato je organ pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo potrdila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Center za socialno delo A. je z izpodbijanima odločbama zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo potrdila o dokončnosti in pravnomočnosti svojih odločb št. 1221-122/2016 z dne 5. 5. 2017 oziroma št. 1221-278/2017/123 z dne 21. 2. 2018, izdanih v postopku zamenjave skrbnika.

2. V obeh primerih se organ v obrazložitvi sklicuje na določbo 229. a člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki ureja pravico do odpovedi pritožbe. Navaja, da postopek razrešitve in imenovanja novega skrbnika teče po uradni dolžnosti, zato odpovedi pravici do pritožbe v skladu s prvim odstavkom 229. a členom ZUP ni mogoče upoštevati. Položaj stranke v postopkih imenovanja skrbnika imata samo varovanec ter oseba, ki je postavljena za skrbnika, saj s tem prevzema določene obveznosti. V postopku razrešitve in imenovanja novega skrbnika pa je stranka postopka poleg tožnika in nove skrbnice B.B. tudi Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) A. v delu, ki se nanaša na njegovo razrešitev. Dodaja še, da je drugostopenjski organ odpravil odločbo št. 1221-122/2016 z dne 5. 5. 2017, zaradi česar ni mogoče ugotoviti njene pravnomočnosti in dokončnosti.

3. Tožena stranka je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnila. Dodatno je pojasnila, da je odločitev o zamenjavi skrbnika sestavljena iz odločitve o razrešitvi trenutnega skrbnika in imenovanju novega skrbnika, pri čemer je celoten izrek odločbe medsebojno vsebinsko tako povezan in odvisen, da ne more nastopiti delna pravnomočnost, dokončnost ali izvršljivost takšne odločbe. To ni mogoče tudi iz razloga, ker je postavitev osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, pod skrbništvo obligatorna in torej takšna oseba v nobenem trenutku ne more biti brez skrbnika.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo obeh izpodbijanih odločb. Po določbah ZUP, Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in ustaljeni sodni praksi sta namreč stranki postopka zamenjave skrbnika le varovanec in oseba, ki se postavlja za skrbnika. Tožnik in skrbnica sta se v konkretnem primeru kot edini stranki postopka s pisnimi vlogami odpovedala pravici do pritožbe, zato so odločitve CSD A. v neizpodbijanem delu postale dokončne in pravnomočne. Vprašanje, ali ima oseba pod skrbništvom, ki je popolnoma sposobna razumeti pomen zamenjave skrbnika, pravico CSD predlagati zamenjavo skrbnika, je sodišče že rešilo v postopku I U 1249/2013. Iz navedene zadeve je razvidno, da je v postopku imenovanja novega skrbnika CSD A. nastopal le kot pristojni organ, ne pa kot stranka postopka. Iz spisov tudi izhaja, da je poleg tožnika in njegovih sinov zamenjavo skrbnika predlagalo tudi C. (vloga direktorja z dne 31. 8. 2017). Ne glede na navedeno pa bi morala tožena stranka po tožnikovem mnenju upoštevati določbo 224. a člena ZUP, po kateri odločba postane dokončna in pravnomočna, ko se stranka postopka odpove pravici do pritožbe. Tožena stranka je spregledala oziroma ni uporabila niti drugega odstavka 225. člena ZUP, ki se nanaša na izpodbijanje posameznih točk izreka. Sodišču zato predlaga, da izpodbijani odločbi odpravi in izda pravilno in zakonito potrdilo o dokončnosti in pravnomočnosti zadevnih odločb. 5. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik s tožbo izpodbija dva upravna akta in da so izpolnjeni pogoji iz 35. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za skupno obravnavanje tožnikovih zahtevkov. V obeh primerih gre za zavrnitev zahteve za izdajo potrdila o dokončnosti oziroma pravnomočnosti na podlagi 180. a člena ZUP, odločitev temelji na enaki pravni in bistveno podobni dejanski podlagi, tožba je vložena zoper isto toženo stranko, za odločanje o obeh zahtevkih pa je pristojno isto sodišče. Sodišče je zato lahko z eno sodbo odločilo o zakonitosti obeh izpodbijanih odločb. 8. Potrdilo o dokončnosti oziroma pravnomočnosti odločbe je potrdilo v smislu 179. člena ZUP, ki potrjuje obstoj določenega pravno pomembnega dejstva, v konkretnem primeru datum pravnomočnosti oziroma dokončnosti odločbe. Na dokončnost odločbe pa ZUP veže pomembne pravne posledice, vključno z njenim učinkovanjem. Pravna ureditev upravnega postopka namreč praviloma veže učinkovanje odločbe na njeno dokončnost (glej tudi V. Androjna, E. Kerševan: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 436). Če stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo ali druga listina, izdana na podlagi 179. ali 180. člena ZUP, ni v skladu s podatki iz uradne evidence, lahko zahteva spremembo potrdila oziroma druge listine. Organ mora v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma drugo listino oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino (četrti odstavek 180. a člena ZUP).

9. Odločbi CSD A., v zvezi s katerima je tožnik zahteval izdajo potrdila o dokončnosti in pravnomočnosti, sta bili izdani v postopku imenovanja skrbnika tožniku1, ki mu je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 delno odvzeta poslovna sposobnost. Iz ureditve skrbništva v 6. delu ZZZDR izhaja, da je postopek postavitve skrbnika namenjen izključno varstvu pravic in pravnih koristi osebe, ki se postavlja pod skrbništvo2. Postopek zato vodi pristojni CSD po uradni dolžnosti (216. in 219. člen ZZZDR)3, pri čemer sme v skladu z določbo 220. člena ZZZDR spreminjati svoje prejšnje odločitve glede skrbništva. Ravno za spremembo oziroma zamenjavo skrbnika pa je šlo v obeh obravnavanih primerih.

10. Po izrecni določbi prvega odstavka 229. a člena ZUP je odpoved pravici do pritožbe zakonsko omejena na postopke, začete na zahtevo stranke.4 V konkretnem primeru glede na zgoraj navedeno ni šlo za takšen postopek, zato pisna odpoved pravici do pritožbe, ki sta jo dne 23. 2. 2018 podala tožnik in njegova skrbnica, nima pravnega učinka. To posledično pomeni, da je odločba CSD A. št. 1221-278/2017/123 z dne 21. 2. 2018 postala dokončna in pravnomočna s potekom 15 dnevnega pritožbenega roka. Odločitev organa, da zavrne tožnikovi zahtevi za izdajo oziroma spremembo potrdila o dokončnosti in pravnomočnosti odločbe, je torej pravilna in utemeljena na določbah ZUP in ZZZDR, na katere se sklicuje.

11. V zvezi s predlogom za zamenjavo skrbnika, ki ga je podal tožnik, sodišče po podatkih spisa ugotavlja, da je bila izjava resnično podana. Vendar pa jo je organ po mnenju sodišča pravilno obravnaval zgolj kot neformalno pobudo, ni pa bil dolžan na njeni podlagi začeti postopka zamenjave skrbnika. Takšno razumevanje tožnikove izjave izhaja tudi iz določbe 183. člena ZZZDR, po kateri CSD pri imenovanju skrbnika upošteva želje varovanca, če jih je ta zmožen izraziti, ter želje njegovih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca.

12. V zvezi z odločbo CSD A. št. 1221-122/2016 z dne 5. 5. 2017 organ pravilno ugotavlja, da je tožnik podal vlogo, v kateri se je odpovedal pravici do pritožbo zoper 1. točko izreka (razrešitev starega skrbnika), vložil pa je pritožbo zoper 2. točko izreka odločbe (imenovanje novega skrbnika). Kot pravilno pojasni že tožena stranka, se stranka lahko odpove pravici do pritožbe samo glede posamezne točke izreka odločbe, vendar le v primeru ko gre za vsebinsko ločljive dele izreka. Odločitev o zamenjavi skrbnika, torej o razrešitvi starega in imenovanju novega skrbnika, pa je vsebinsko tako povezana in soodvisna, da delna dokončnost ne pride v poštev. Poleg tega je drugostopenjski organ na podlagi tožnikove pritožbe odločbo CSD A. v celoti odpravil, postopek zamenjave skrbnika pa ustavil5. Z odpravo odločbe se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo v preteklosti pred izdajo odpravljene odločbe (281. člena ZUP). To posledično pomeni, da v pritožbenem postopku odpravljena odločba nikoli ni postala ne dokončna ne pravnomočna, zato je organ pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo potrdila.

13. Ker sta torej po povedanem izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Tožnik tudi ni predlagal razpisa glavne obravnave, ki je v upravnem sporu skladno z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 namenjena izvajanju dokazov. K tožbi je predložil zgolj listine, ki so že del upravnega spisa in jih je sodišče presodilo v okviru presoje zakonitosti izpodbijanih odločb ter v okviru postavljenih tožbenih ugovorov.

15. Sodišče tožniku še pojasnjuje, da plačilo sodne takse v predmetni zadevi ni procesna predpostavka. Taksna obveznost v upravnem sporu v stvareh socialnega varstva nastane z vročitvijo sodne odločbe stranki (6. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1), zato bo sodišče o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodne takse odločalo po vročitvi predmetne sodbe.

1 Z odločbo št. 1221-122/2016 z dne 5. 5. 2017 je bil CSD Domžale razrešen dolžnosti skrbnika in za novega skrbnika imenovano Združenje Šent, z odločbo št. 1221-278/2017/123 z dne 21. 2. 2018 pa je bila za novo skrbnico imenovana B.B. 2 Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 264/2005 z dne 14. 2. 2008 3 Sodba Vrhovnega sodišča U 1459/94-4 z dne 20. 2. 1997 4 Enako tudi pravna teorija, glej članek Izvršljivost, dokončnost in pravnomočnost upravnih aktov, dr. Polonca Kovač, mag. Matjaž Remic, Pravna praksa - 2008, številka 14, str. 14-17, enako tudi dr. Tone Jerovšek: Odpoved pravici do pritožbe, Podjetje in delo, 6-7/2008, str. 1323. 5 Odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 12007-37/2017/21 z dne 8. 11. 2017