Jedro

Litispendenca je procesna predpostavka, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, in je okoliščina, od katere je odvisna dopustnost tožbe. Ker tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obravnavani upravni spor obakrat tekel med istima strankama, sta tako podana oba odločilna pogoja za upoštevanje litispendence, torej istovetnost strank postopka in istovetnost tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. odstavka 189. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 in 45/08) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 13.10.2008 kot nedovoljeno (1. točka izreka sklepa) ter na podlagi iste pravne podlage zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sklepa). Tožena stranka je z navedeno odločbo tožeči stranki med drugim naložila, da mora zaradi ugotovljenih nepravilnosti v zvezi z izvajanjem določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP, Uradni list RS, št. 94/07 - UPB) s svoje spletne strani umakniti vse podatke o EMŠO in vse listine, ki vsebujejo osebne podatke posameznikov, ki niso zastopniki, družbeniki oziroma člani organov nadzora, razen tistih listin oziroma delov listin, ki vsebujejo osebne podatke zastopnikov, družbenikov oziroma članov organov nadzora, ki so neposredno povezani z opravljanjem njihovih funkcij (1. in 2. odstavek 48.c člena Zakona o sodnem registru - ZSReg).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi k 1. točki izreka sklepa navaja določbo 3. odstavka 189. člena ZPP, po kateri sodišče zavrže tožbo, če v teku pravde o istem zahtevku ista stranka začne novo pravdo. V obravnavanem upravnem sporu sta stranki isti kot v zadevi U 2237/2008, tožnik pa tudi uveljavlja enak tožbeni zahtevek in enako zahtevo za izdajo začasne odredbe. Po stališču sodišča prve stopnje ni pomembno, ali tožnik v kasnejši pravdi uveljavlja drugačne tožbene razloge kot v že začeti zadevi in se zato ne more izogniti zavrženju tožbe. Zahtevo za izdajo začasne odredbe pa je sodišče zavrglo zato, ker ne obstojijo procesne predpostavke za sprejem tožbe v obravnavo.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 1. točke 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 75. člena ZUS-1, in sicer zaradi kršitve (napačne uporabe) 3. odstavka 189. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 ter zaradi kršitve določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1. Tožeča stranka meni, da je stališče sodišča prve stopnje glede nepomembnosti vsebine tožbenih navedb pri presoji litispendence zmotno. Ob zavrženju prve tožbe je s sklepom, št. U 2237/2008 z dne 3.11.2008, sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka s tožbo ne uveljavlja svoje lastne pravne koristi, pač pa da z vsebino tožbenih navedb uveljavlja samo splošno javno korist oziroma javni interes. V obravnavani tožbi pa je tožeča stranka obširno pojasnila, da jo vlaga zaradi kršitve njene lastne pravne koristi. Postavlja dilemo, ali v novem upravnem sporu teče spor o istem zahtevku. V pravdnem postopku je vprašanje istovetnosti tožbenega zahtevka povezano z vsebino tožbenih navedb in ne le samim tožbenim predlogom. Sodišče je določbo 3. odstavka 189. člena ZPP uporabilo neprimerno v smislu določbe 1. odstavka 22. člena ZUS-1. Po mnenju teoretikov (dr. Galič) se teorija zavzema za čisto procesno teorijo, v praksi pa prevladuje ekvivalenčna teorija.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je zoper odločbo tožene stranke z dne 13.10.2008 vložila prvo tožbo dne 23.10.2008, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo s sklepom, št. U 2237/2008-7 z dne 3.11.2008 iz razlogov, navedenih v sklepu. Še pred odločitvijo vrhovnega sodišča (27.11.2008) o pritožbi tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 3.11.2008 je tožeča stranka vložila dne 10.11.2008 ponovno tožbo zoper isto odločbo tožene stranke z dne 13.10.2008, ki pa jo je sodišče prve stopnje zavrglo s sklepom, št. U 2343/2008-4 z dne 17.11.2008 zaradi obstoja litispendence (3. odstavek 189. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1), kar je predmet obravnavanega pritožbenega postopka.

Tudi po presoji vrhovnega kot pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi zaradi obstoja ovire za vložitev ponovne tožbe bilo treba tožbo zavreči. Ta ovira je bila podana v obstoju ali visečnosti pravde (litispendence), ki je posebno stanje pravde. To stanje nastopi v trenutku, ko je tožba vročena tožencu, in preneha, ko postane sodba pravnomočna. Litispendenca je procesna predpostavka, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, in je okoliščina, od katere je odvisna dopustnost tožbe. Zato je po presoji vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 3. odstavka 189. člena ZPP v zvezi z določbo 1. odstavka 22. člena ZUS-1, ko je zaradi obstoja nepravnomočne pravde med istima strankama zaradi izpodbijanja iste odločbe tožene stranke ponovno tožbo zavrglo.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati niti pritožbeni ugovori. Sodišče prve stopnje je določbo 3. odstavka 189. člena ZPP pravilno uporabilo, seveda skladno z določbo 1. odstavka 22. člena ZUS, saj se določbe ZPP uporabljajo primerno za vsa vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1. Ker ZUS-1 nima določb o litispendenci, je uporabilo navedeno določbo 189. člena ZPP, ko zaradi ponovnega zahtevka tožeče stranke na odpravo odločbe tožene stranke ni dovolilo ponovnega upravnega spora. Tožeča stranka je v obeh tožbah zahtevala odpravo iste odločbe tožene stranke.

Vrhovno sodišče zavrača tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 1. odstavka 22. člena ZUS-1. Po stališču vrhovnega sodišča prav specifičnost upravnega spora narekuje primerno uporabo ZPP le za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, če pa določena vprašanja postopka ureja ZUS-1, mora sodišče seveda uporabiti določbe ZUS-1. Vsebino tožbe ureja ZUS-1 v 30. in 33. členu in ker v upravnem sporu glede tega vprašanja ni treba primerno uporabiti določb ZPP, so trditve tožeče stranke o neidentičnosti ponovne tožbe zmotne. Po presoji vrhovnega sodišča je tožeča stranka v obravnavani zadevi vložila identičen zahtevek kot v upravnem sporu U 2237/2008, torej je v obeh sporih vložila izpodbojno tožbo iz 1. alineje 1. odstavka 33. člena ZUS-1 zoper isto odločbo tožene stranke. Ker pa tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obravnavani upravni spor obakrat tekel med istima strankama, sta tako podana oba odločilna pogoja za upoštevanje litispendence, torej istovetnost strank postopka in istovetnost tožbenega zahtevka.

Zaradi pravilne presoje obstoja ovire za vložitev tožbe je sodišče prve stopnje po presoji vrhovnega sodišča utemeljeno zavrglo posledično tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj je pravočasna vložitev dopustne tožbe nujno potrebni formalni pogoj za morebitno izdajo začasne odredbe.

Vrhovno sodišče je kot pritožbeno sodišče zaradi navedenega na podlagi 76. člena v zvezi z 72. členom ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.