Jedro

Tožnica ni izkazala pravne koristi, saj se njen pravni položaj zaradi pridobitve zaupnih podatkov iz predmetnega upravnega spisa subjekta nadzora ne more v ničemer izboljšati. Za vpogled v predmetni spis tožnica tudi ni izkazala svoje osebne korist, ki bi bila oprta na zakon.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija) na podlagi 1. točke drugega odstavka 499. člena in 505. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI) zavrnila tožničino zahtevo z dne 11. 7. 2016 za vpogled v upravni spis 06011-20/2016 v postopku nadzora nad družbo A. d.d., (točka 1. izreka). Tožnici je naložila, da mora v roku 8 dni po pravnomočnosti tega sklepa plačati takso v višini 400,00 EUR (točka 2. izreka). Agencija je 11. 7. 2016 prejela tožničino zahtevo za vpogled v spis v postopku nadzora nad družbo A. d.d.. Kot svoj pravni interes je tožnica utemeljevala morebitno jamstvo za zajamčene terjatve vlagateljev. Svojo odločitev je Agencija oprla na prvi odstavek 488. člena in 488.a člena ZTFI, ki opredeljujeta, da so informacije, pridobljene v postopku nadzora nad subjektom nadzora zaupne informacije ter osebe, katerim je dovoljeno razkriti zaupne informacije. Sklicuje se na sodbo SEU v zadevi Altmann C-140/13 z dne 12. 11. 2014 in sodbo Upravnega sodišča RS I U 1809/2014-8 z dne 3. 2. 2015. Predmetna zahteva tožnice se nanaša na vpogled v spis in dokumentacijo, ki je nastala pri opravljanju nalog nadzora Agencije nad subjektom nadzora, družbo A.. Ta dokumentacija pa je zaupne narave. Vpogled v spis je zaradi zagotavljanja procesnih pravic omogočen le strankam postopka nadzora (drugi odstavek 496. člena ZTFI). Tožnica pa ni bila stranka nadzora, marveč je bila stranka nadzora v danem primeru družba A.. Tožnica ni izkazala pravnega interesa in tudi ne, da je njena zahteva povezana z varovanjem njene pravne koristi. Pravna korist tožnice naj bi bila podana zaradi jamstva za terjatve vlagateljev. Pravna korist je opredeljena v drugem odstavku 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Svojo pravno korist je tožnica oprla na dejstvo, da je bil zoper družbo A. 11. 7. 2016 objavljen sklep o začetku stečajnega postopka, kar pomeni aktiviranje jamstvene sheme po ZTFI. B. jamčijo za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev pri B., nad katero je bil začet stečajni postopek, v obsegu in na način, določen z ZTFI (prvi odstavek 464. člen ZTFI). Izračun obsega za ta namen opredeljenih sredstev je naveden v drugem odstavku 464. člena ZTFI. Banka Slovenije je z dnem začetka stečajnega postopka nad družbo A. prevzela v svojem imenu in za izračun B. iz prvega odstavka 464. člena ZTFI obveznost izplačila zajamčenih terjatev vlagateljev B. v stečaju (prvi odstavek 466. člen ZTFI). S tem namenom je naložila B. iz prvega odstavka 464. člena ZTFI, da vplača ustrezen del sredstev, potrebnih za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev (prvi odstavek 467. člena ZTFI). Glede na postopek aktiviranja jamstvene sheme, ki je določen z ZTFI, pa tožnica ni izkazala konkretne, na zakon oprte koristi vpogleda v predmetni upravni spis. Zahteva po zagotovitvi sredstev za izplačilo zajamčenih terjatev je opredeljena z ZTFI. Tega dejstva ne glede na listine v predmetnem upravnem spisu tožnica ne more spremeniti. Tožničin pravni položaj glede obveznosti zagotavljanja sredstev za izplačilo zajamčenih terjatev se z vpogledom v predmetni upravni spis ne bo spremenil. Dejstvo, da je družba A. v stečaju ostaja nespremenjeno. Tožnica ni izkazala pravne koristi, saj se njen pravni položaj zaradi pridobitve zaupnih podatkov iz predmetnega upravnega spisa subjekta nadzora (družbe A.) ne more v ničemer izboljšati. Za vpogled v predmetni spis tožnica tudi ni izkazala svoje osebne korist, ki bi bila oprta na zakon.

2. Agencija je o stroških predmetnega postopka odločila na podlagi 118. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 496. člena ZTFI. Tarifa Agencije o taksah in nadomestilih (v nadaljevanju Tarifa) v 1. alineji prvega odstavka 6. člena določa, da je taksni zavezanec tudi vložnik druge zahteve in ne samo zahteve za izdajo dovoljenja ali soglasja Agencije. Ker je Agencija o zahtevi tožnice odločala kot o drugi posamični zadevi, je taksna obveznost nastala z dnem vložitve te zahteve (8. alineja drugega odstavka 7. člena Tarife). Na podlagi prvega odstavka Tarifne številke 71 znaša taksa za odločanje Agencije o drugih posamičnih zadevah 100 točk. Na podlagi tretjega odstavka 3. člena Tarife znaša vrednost točke na dan nastanka taksne obveznosti 4,00 EUR. Taksa za izdajo predmetnega sklepa znaša 400,00 EUR.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je Agencija svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprla na določbi 488. člena in 488.a člena ZTFI, ki se nanašata na varovanje zaupnih informacij. Po mnenju Agencije naj bi ta določba zaradi specialnosti predpisa (ZTFI) v primerjavi s splošno določbo 82. člena ZUP omejevala krog oseb, ki jim lahko Agencija posreduje zaupne podatke. Tožena stranka pa je napačno ugotovila, da tožnica ni izkazala pravne koristi za vpogled v predmetni upravni spis. Vpogled v spis je potreben zaradi morebitnega aktiviranja tožničinega jamstva za terjatve vlagateljev, kot to določa 464. člena ZTFI, saj je bil nad družbo A. 11. 7. 2016 začet stečajni postopek. S tem je tožnica izkazala svojo pravno korist. Na podlagi 464. člena ZTFI B. jamčijo za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev pri B., nad katero je bil začet stečajni postopek. Tožnica je kot posledico aktiviranja jamstvene sheme že naslednji dan od prejema izpodbijanega sklepa Agencije prejela poziv Agencije za navedbo števila strank. Glede na to, da bo tožnica participirala pozvani znesek s strani banke prevzemnice (466. člen ZTFI) v jamstveni shemi z vplačilom zneska, ter s tem postala stečajni upnik, je dolžna zaradi zavarovanja svojih pravic za povračilo tako vplačanega zneska v jamstveno shemo za obveznost nadzorovanega subjekta zavarovati svoje poslovne in osebne interese na način, da sproži ustrezne odškodninske postopke zoper odgovorne osebe. Slednje pa ji bo omogočeno šele, ko pridobi od Agencije podatke in dokumentacijo, ki se nanaša na vzroke za stečaj pri subjektu nadzora. Sklicuje se na četrti odstavek 252. člena ZTFI. Agencija je napačno uporabila materialno pravo. Višina terjatev strank subjekta nadzora, ki so vključene v jamstveno shemo pa se določa glede na ugotovljeno odgovornost subjekta nadzora. Tožnica ima iz tega naslova kot zavezanka za plačilo po jamstveni shemi interes, da se seznani z informacijami. Agencija bi morala upoštevati subsidiarno uporabo ZUP in tožnici omogočiti vpogled v spis v postopku nadzora nad subjektom nadzora, družbo A.. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS G 27/2012. Tožnici v postopku pred izdajo odločbe Agencija tudi ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Agencije je kršila določbe 44. člena ZUP v povezi s 496. členom ZTFI, saj bi morala ves čas postopka po uradni dolžnosti skrbeti, da so v postopku udeleženi vsi, na katere pravice in pravne koristi bi lahko vplivala odločba, česar pa Agencija ni storila. Vlogo za vpogled v upravni spis je tudi šteti kot predlog za izvedbo procesnega dejanja Agencije, ki bi ga mora izvesti po uradni dolžnosti v skladu s 44. členom ZUP. Za takšna dejanja v postopkih, ki se vodijo po uradni dolžnosti na prvi stopnji, pa se taksa ne plača (22. člen Zakona o upravnih taksah). Po povedanem je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit in ga je treba odpraviti. S pa tudi odpade pravna podlaga za odločanje o plačilu stroškov postopka. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje ter toženki tudi naloži, da je dolžna tožnici povrniti vse stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

4. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga združitev zadev, ki se pred naslovnim sodiščem vodita pod I U 1165/2016 in I U 1107/2016, v skladu z prvim odstavkom 42. člena ZUP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica je v predmetnem postopku vložila tožbo zoper sklep Agencije z dne 12. 7. 2016 (izpodbijani sklep), s katerim je Agencija zavrnila vlogo za vpogled v upravni spis subjekta nadzora A.. Tožnica je 30. 8. 2016 vložila pri naslovnem sodišču tudi tožbo zoper sklep Agencije z dne 19. 7. 2016, s katerim je Agencija med drugim zavrgla zahtevo tožnice za vpogled v spis subjekta nadzora, družbe A.. Ta postopek se vodi pred sodiščem pod I U 1165/2016. Navedeni zadevi se vodita med istima strankama pred istim stvarno pristojnim sodiščem. Pravilna odločitev bi bila mogoča le ob upoštevanju dejstev iz obeh navedenih postopkov, zato tožena stranka sodišču predlaga, da oba postopka združi v enotno obravnavo.

5. Tožnica je svoj pravni interes za vpogled v spis subjekta nadzora, družbe A. utemeljevala z dejstvom, da bo morala na poziv plačati znesek, potreben za aktiviranje jamstvene sheme, zaradi stečaja družbe A.. Agencija dodatno pojasnjuje, da postopek aktiviranja jamstvene sheme določen v ZTFI v povezavi z Zakonom o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1). Višino zajamčenih terjatev, kar je bila podlaga za odločitev višine vplačanih sredstev v jamstveno shemo posamezni vplačnici, je ugotovilo več institucij: Agencija, Banka Slovenije in banka prevzemnica (C. d.d.) ter družba A. - v stečaju. Višino zajamčenih terjatev in izpolnjevanje pogojev za njihov obstoj ugotavlja najprej banka prevzemnica in B. v stečaju po stečajnem upravitelju (160. člen ZTFI v zvezi s prvim odstavkom 326. člena ZBan-1). Zneske, potrebne za izplačilo zajamčenih terjatev potrdi Agencija (463.a člen ZTFI). Zapisnik o zajamčenih terjatvah potrdi Banka Slovenije (160. člen ZTFI v zvezi z drugim odstavkom 326. člena ZBan-1). Po določbah ZTFI in ZBan-1 ostali subjekti nimajo pristojnosti pri ugotavljanju višine zajamčenih terjatev.

6. Agencija je zoper družbo A. in njene odgovorne osebe tudi vložila kazensko ovadbo zaradi kaznivih dejanj zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti ter poneverjanja. Ker je vsebina kazenske ovadbe vezana na ugotovitve Agencije, dobljene v postopku nadzora nad subjektom nadzora A., bi lahko razkritje te vsebine tretji osebi škodovalo opravljanju predkazenskega postopka. Tožnica se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS G 27/2012, vendar ta zadeva ni povezana s predmetnim postopkom. Navaja sodbo SEU C-140/13 v zadevi Altmann z dne 12. 11. 2014 glede varovanja zaupnih podatkov o nadzornih postopkih v upravnih postopkih pri nacionalnih nadzornih organih. Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1809/2014 z dne 3. 2. 2015. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. V pripravljalni vlogi toženka podrobneje pojasnjuje materialno pravo, ki ureja odmero stroškov postopka. Postopek odločanja Agencije v posamičnih zadevah je urejen v 14. poglavju ZTFI. Na podlagi 496. člena ZTFI Agencija odloča o posamičnih zadevah, za katere je pristojna po zakonu. V drugem odstavku istega člena ZTFI pa je določena uporaba ZUP. Agencija odloča v vseh postopkih, za katere je pristojna, (npr. po ZTFI, po Zakonu o investicijskih skladih in družbah za upravljanje, po Zakonu o prevzemih) po določbah ZTFI (14. poglavje), saj gre za specialen predpis, ki na poseben način, drugače od ostalih upravnih organov, sprejema svoje odločitve. Agencija na podlagi 530. člena ZTFI odloča v obliki odločb, sklepov in odredb. V Tarifi je v prvem odstavku Tarifne številke 71 določeno, da taksa za odločanje Agencije o drugih posamičnih zadevah znaša 100 točk. Za Agencijo se v predmetni zadevi ne more uporabljati Zakon o upravnih taksah (v nadaljevanju ZUT), saj gre za specialno ureditev po ZTFI. Navaja 2. člen ZUT, ki se nanaša na upravne organe, kot osebe, ki izvajajo javna pooblastila in se financirajo iz proračunskih sredstev. Po povedanem je odmera stroškov postopka v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

8. Toženka tudi pojasnjuje, da je bila družba A. do uvedbe stečajnega postopka 11. 7. 2016 B. oz. investicijsko podjetje s sedežem v Republiki Sloveniji, ki ni banka in ki je pridobila dovoljenje Agencije iz drugega odstavka 11. člena ZTFI. Pristojnost Agencija za opravljanje nadzora nad B. je opredeljena v 296. členu in 301. členu ZTFI, s katerima so tudi določeni nadzorni postopki in ukrepi, ki jih lahko Agencija izreče subjektom nadzora. Določbe ZTFI je Agencija uporabila za izvajanje nadzornih postopkov nad družbo A. vse do uvedbe stečajnega postopka. Z uvedbo stečajnega postopka nad družbo A. je prenehalo dovoljenje za opravljanje investicijskih storitev in poslov (3. točka prvega odstavka 168. člena ZTFI), zaradi česar je bila 10. 8. 2016 izdana ugotovitvena odločba Agencije 06011-20/2016-66. Ker z dnem uvedbe stečajnega postopka družba A. ni bila več B., so se s tem dnem prenehale uporabljati določbe o nadzoru nad B. in so se začele uporabljati druge določbe ZTFI in sicer 160. člen ZTFI v povezavi z določbami ZBan-1, ki se v tem delu še vedno uporablja ter določbe 12. poglavja ZTFI, glede aktiviranja jamstvene sheme in izplačila zajamčenih terjatev upravičenim vlagateljem.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po mnenju sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se z njegovimi razlogi strinja ter jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1 v zvezi drugim odstavkom 506. člena ZTFI), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

11. Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali je Agencija pravilno in zakonito zavrnila tožničino vlogo, ki jo je prejela 11. 7. 2016 za vpogled v spis 06011-20/2016 v postopku nadzora Agencije nad subjektom nadzora, družbo A.. Sporna je razlaga pravice do pridobivanja informacij in pregledovanja dokumentov v okviru postopkov, ki se na podlagi ZTFI vodijo pred Agencijo. V obravnavani zadevi je namreč sporno, kateri subjekti poleg strank postopka so v določenih primerih še lahko upravičeni do vpogleda v upravni spis in pregleda dokumentov v postopkih, ki se po ZTFI vodijo pri Agenciji. Poleg navedenega pa je sporno tudi, ali je tožnica v predmetni zadevi izkazala obstoj pravnega interesa oz. svoje pravne koristi za vpogled v predmetni upravni spis. Sporna je tudi odmera stroškov predmetnega postopka.

12. Prvi odstavek 496. člena ZTFI določa, da Agencija odloča o posamičnih zadevah po postopku, določenem v 14. poglavju ZTFI, razen če z zakonom za posamezno vrsto postopka ni določeno drugače. Drugi odstavek 496. člena ZTFI za postopek odločanja ATVP odkazuje na subsidiarno uporabo ZUP v primerih, ki jih ZTFI ne ureja. Na podlagi drugega odstavka 505. člena ZTFI o vprašanjih, ki se tičejo postopka, odloča Agencija s sklepom. Na podlagi šestega odstavka 507. člena ZTFI, ki ureja pravico do sodnega varstva, je postopek sodnega varstva dovoljeno začeti tudi zoper sklep, s katerim se konča postopek odločanja Agencije, začet na zahtevo stranke. Tožnica je v skladu s pravnim poukom iz izpodbijanega sklepa pravočasno pričela postopek sodnega varstva zoper predmetni sklep Agencije.

13. Področje trgovanja finančnih instrumentov ureja Direktiva 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS in 93/6/EGS (v nadaljevanju Direktiva). Določba 54. člena Direktive z naslovom „Poklicna skrivnost“, ki opredeljuje obveznost varovanja zaupnih podatkov, je bila prenesena v nacionalno zakonodajo z 488. členom in 488.a členom ZTFI. Na podlagi prvega odstavka 488. člena ZTFI morajo člani sveta Agencije, direktor, zaposleni pri Agenciji, revizorji in drugi strokovnjaki kot zaupne varovati vse informacije, ki so jih pridobili pri opravljanju svoje funkcije, nalog nadzora ali drugih poslov ali nalog za Agencijo, razen javno dostopnih informacij. Te podatke lahko Agencija posreduje le osebam, ki so izrecno navedene v 488.a členu ZTFI, kot npr. nadzornim organom, sodiščem ter drugim subjektom. Kot to pravilno navaja toženka, je Agencija dolžna primarno upoštevati določbo 488. člena ZTFI, ki ji nalaga obveznost varovanja zaupnih podatkov. Določba 488.a člena ZTFI navaja osebe, ki jim je zaradi narave njihove funkcije in dela potrebno razkriti zaupne informacije. Med navedenimi osebami v 488.a členu ZTFI tožnica ni navedena. Sodišče se strinja z navedbo toženke, da je pri svojem delu dolžna upoštevati tako nacionalno pravo (ZTFI), kot tudi pravo EU z razlagami, ki jih s svojimi sodbami sprejema SEU. Tožena stranka se glede svojih dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti po presoji sodišča pravilno sklicuje na razlago 54 člena (1) in (2) Direktive, ki jo je dalo SEU v sodbi C-140/13 v zadevi Altmann z dne 12. 11. 2014, točke 31, 33, 34, 35 in 42. 14. Določba 488. člena ZTFI, na katero se Agencija v predmetni zadevi tudi sklicuje, ureja obveznost varovanja zaupnih informacij. V primerjavi z določbo 82. člena ZUP predstavlja 488. člen ZTFI specialno določbo ZTFI, ki v skladu s cilji Direktive varuje zaupnost podatkov v postopku nadzora. Po drugi strani pa se na podlagi drugega odstavka 496. člena ZTFI določbe ZUP, in s tem tudi določba 82. člena ZUP, subsidiarno uporabljajo, saj subsidiarno uporabo ZUP predpisuje ZTFI. Agencija je tako v postopkih odločanja v posamičnih zadevah vezana na subsidiarno uporabo ZUP in mora v primeru, če zainteresirana oseba zatrjuje obstoj pravne koristi pregleda konkretizirano opredeljenih upravnih dokumentov, tovrstno vlogo obravnavati tudi po določbi 82. člena ZUP. Navedeno izhaja tudi iz drugega odstavka 488. člena ZTFI, ki izrecno določa, da se zaupnih informacij ne sme razkriti nobeni drugi osebi ali državnemu organu, razen v primerih, določenih z zakonom (enako v sodbi Vrhovnega sodišča RS G 3/2012 z dne 12. 2. 2013, točki 6 in 7). Na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUP ima pravico pregledovati in na svoje stroške preslikavati in prepisovati dokumente tudi vsakdo, ki verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist. Na podlagi drugega odstavka 43. člena ZUP pa je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Po povedanem je toženka po presoji sodišča pravilno v predmetni zadevi tudi presojala, ali je tožnica izkazala, da je podan njen pravni interes oz. njena pravna korist za pridobitev informacij in pregledovanje dokumentov oz. za vpogled v upravni spis v okviru predmetnega postopka nadzora Agencije nad subjektom nadzora, družbo A.. Med strankama pa ni spora o dejstvu, da tožnica ni bila stranka predmetnega postopka nadzora Agencije oz., da ni bila subjekt nadzora. Tudi po mnenju sodišča ZTFI, glede na naravo materije, strožje ureja pravico do pridobivanja podatkov iz postopka nadzora (oddelek 14.3 ZTFI) kot ZUP. ZTFI specifično ureja dolžnost varovanja zaupnih podatkov, pridobljenih v postopku nadzora. V predmetni zadevi gre za vlogo tožnice za vpogled v spis v postopku nadzora nad subjektom nadzora, družbo A., ki jih vodi Agencija po uradni dolžnosti. Gre za specialne določbe ZTFI, ki varujejo zaupnost podatkov v primeru nadzora in jih mora po tudi po presoji sodišča Agencija upoštevati odločanju ali zainteresirani subjekt, ki želi vpogled v predmetni upravni spis. Poleg navedenega pa je Agencija presojala tudi, ali je v zadevi izkazan pravni interes tožnice oz. njena pravna korist. 15. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je tožnica izkazala obstoj svojega pravnega interesa oz. pravne koristi za vpogled v upravni spis v zvezi s postopkom nadzora Agencije nad subjektom nadzora, družbe A., kot to določa določa 43. člen ZUP. Tožnica utemeljuje svoj pravni interes oz. pravno korist za vpogled v predmetni spis zaradi morebitnega aktiviranja tožničinega jamstva za zajamčene terjatve vlagateljev, kot to določa 464. člena ZTFI, saj je bil nad družbo A. 11. 7. 2016 začet stečajni postopek. Na podlagi prvega odstavka 464. člen ZTFI B. jamčijo za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev pri B., nad katero je bil začet stečajni postopek, v obsegu in na način, kot je določen z ZTFI. Tožnica meni, da ima iz tega naslova kot zavezanka za plačilo po jamstveni shemi interes, da se seznani tudi z zaupnimi informacijami in da bi v danem primeru Agencija morala upoštevati subsidiarno uporabo ZUP in tožnici omogočiti vpogled v predmetni spis. Po presoji sodišča je toženka v predmetni zadevi pravilno presojala, ali je ob upoštevanju subsidiarne uporabe ZUP, tožnica izkazala, da izpolnilnjuje pogoje iz 43. člena ZUP in v zadevi izkazala svoj pravni interes. Na podlagi 468.a člena ZTFI (z naslovom terjatve iz naslova zajamčenih vlog vlagateljev) terjatve na podlagi aktiviranja jamstva iz tretjega odstavka 466. člena ZTFI uveljavlja Banka Slovenije v stečajnem postopku nad BPD v svojem imenu in za račun BPD iz prvega odstavka 464. člena ZTFI, ki so vplačale del sredstev, potrebnih za izplačilo zajamčenih terjatev. Vrnitev vplačanih sredstev se izvede v skladu z 468. členom ZTFI. Postopek aktiviranja jamstvene sheme in izplačevanja zajamčenih terjatev upravičenim vlagateljem poteka pod nadzorom Banke Slovenije in Agencije, v skladu z določbami ZTFI. Interesi tožnice so varovani neposredno na podlagi zakona (ZTFI). Tožničine terjatve v stečajni masi družbe A. v skladu z določbami ZTFI uveljavljala Banka Slovenije, ki je seznanjena z vsemi podatki in dokumentacijo, ki je potrebna za učinkovito uveljavljanje te pravice. Tožničin pravni položaj glede obveznosti zagotavljanja sredstev za izplačilo zajamčenih terjatev se z vpogledom v predmetni upravni spis tudi po presoji sodišča ne more spremeniti, saj ZTFI natančno določa postopek aktiviranja jamstvene sheme, kakor tudi pristojnosti in obveznosti posameznih subjektov v takšnih primerih. Tožničin pravni položaj se zaradi pridobitve zaupnih podatkov iz predmetnega upravnega spisa subjekta nadzora (družbe A.) tudi po mnenju sodišča ne more v ničemer izboljšati. Na pravilnost odločitve tudi ne more vplivati navajanje tožnice, da se višina terjatev subjektov, ki so vključeni v jamstveno shemo, določa glede na ugotovljeno odgovornost subjekta nadzora. Po povedanem tudi po presoji sodišča tožnica ni izkazala pravnega interesa in tudi ne, da je njena zahteva povezana z varovanjem njene pravne koristi. Toženka je odločitev oprla na pravilno pravno podlago (488. člen in 488.a člen ZTFI), ter tožničino vlogo presojala tudi glede na subsidiarno uporabo 82. člena v povezavi z 43. členom ZUP in materialno pravo pravilno uporabila.

16. Po presoji sodišča je neutemeljen tožničin ugovor, da bi morala Agencija pred zavrnitvijo obravnavane vloge dati tožnici možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih. Na podlagi prvega odstavka 501. člena ZTFI mora Agencija pred izdajo odločbe, ki jo izda po uradni dolžnosti in proti kateri ni ugovora, stranko (subjekt nadzora) pozvati, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, saj subjekt nadzora pred izdajo odločbe ni seznanjen z ugotovitvami Agencije. V konkretnem primeru pa je Agencija sprejela odločitev in izdala izpodbijani sklep na podlagi zahteve tožnice, ki ni bila stranka v postopku (ni bila subjekt nadzora). V tej zahtevi je tožnica tudi po presoji sodišča imela vse možnosti podati svoje razloge in predložiti dejstva in dokaze, kot je tožnici pravilno pojasnila že toženka.

17. Neutemeljen je tudi tožničin ugovor, da je predmetno vlogo potrebno šteti kot predlog za izvedbo procesnega dejanja Agencije, ki bi ga mora izvesti po uradni dolžnosti v skladu s 44. členom ZUP, za kar se taksa ne plača. Po presoji sodišča je nepravilno stališče tožnice, da bi morala Agencija po uradni dolžnosti pozvati vse osebe k udeležbi v predmetni postopek nadzora. Kot je tožnici pravilno pojasnila že Agencija, zaradi zaupnosti informacij pri izvajanja nadzora, lahko do teh podatkov dostopa le subjekt nadzora, ki je opredeljen v 521. členu ZTFI (v danem primeru družba A.) in osebe, navedene v 488.a člena ZTFI, kakor tudi zainteresirane osebe, ki izkažejo pravni interes (enako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS G 37/2012 z dne 12. 2. 2013, točka 7). Tudi po mnenju sodišča predmetne vloge ni mogoče šteti za vlogo za odločanje Agencije po uradni dolžnosti. Predmetni postopek se je začel na podlagi vloge tožnice, Agencija pa je o vlogi tožnice odločila s sklepom, ki ga tožnica v upravnem sporu izpodbija. Prvi odstavek 496. člena ZTFI določa, da Agencija odloča o posamičnih zadevah po postopku, določenem v 14. poglavju ZTFI, razen če z zakonom za posamezno vrsto postopka ni določeno drugače. Na podlagi 505. člena ZTFI Agencija s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka ali se pojavijo v zvezi s postopkom. Glede na odločbe ZTFI gre v predmetni zadevi za odločanje Agencije v posamični zadevi v okviru pooblastil iz ZTFI. Agencija je stroške postopka tudi pravilno odmerila skladno z izdano Tarifo (491. člen ZTFI) in v obrazložitvi izpodbijanega sklepa obrazložila način njihovega izračuna. Tudi po presoji sodišča gre v predmetni zadevi za odločanje Agencija v posamični zadevi na predlog tožnice, stroški so pravilno odmerjeni na podlagi Tarife in tudi v pravilni višini. Odmera stroškov je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ustrezno obrazložena in jo je tudi možno preizkusiti.

18. Sodišče ni sledilo predlogu toženke, da naj v skladu s prvim odstavkom 42. člena ZUP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 združi obravnavanje zadev, ki se pred naslovnim sodiščem vodita pod I U 1165/2016 in I U 1107/2016. Res je, kot navaja toženka, da se navedeni zadevi vodita med istima strankama in pred istim stvarno pristojnim sodiščem, vendar gre za procesno vodstvo in sodišče ne sledi pavšalno navedenim razlogom tožene stranke, da bi bila pravilna odločitev mogoča le ob upoštevanju dejstev iz obeh navedenih postopkov.

19. Ker je po povedanem izpodbijani izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v zadevi tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 20. Sodišče je na podlagi 513. člena ZTFI odločalo brez glavne obravnave.

21. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.