Jedro

Za presojo obstoja posesti poti ni relevantno, ali je lahko tožnik do svoje parcele dostopal tudi po kakšni drugi poti, temveč je bistveno le, ali je imel v posesti zatrjevano pot, kjer je prišlo do motenja. Obstoj druge poti poleg zatrjevane zato ni odločilna okoliščina, ki bi jo moralo sodišče ugotavljati in ki bi lahko vplivala na presojo, ali ima tožnik v posesti zatrjevano pešpot.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da sta toženi stranki motili mirno in neposredno posest tožeče stranke s tem, ko sta v obdobju med decembrom 2013 in 18. 3. 2014 na mejo med parc. št. 1 in št. 2, obe k. o. X, postavili žičnato ograjo s kovinskimi nosilci oziroma postavitev ograje organizirali ali odobrili ter s tem preprečili dostop tožeči stranki do objektov na parc. št. 1 k. o. X po vseskozi uporabljani dostopni poti, za prepoved nadaljnjega motenja in vzpostavitev prejšnjega stanja ter povrnitev pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženima strankama povrniti 1.264,16 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje oziroma ga spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje iz nerazumljivih razlogov ni sledilo tožbenemu zahtevku in da razlogov zavrnitve tožbenega zahtevka iz sklepa ne razbere. Glede na dejstvo, da kopanja zemlje in obsekavanja dreves ni zatrjeval, ne razume, kako bi lahko s temi dejanji dokazoval pešpot. Sodno sklepanje, da zaradi neizvršitve teh dejanj sodišča ni uspel prepričati, da je bil v posesti pešpoti, graja kot napačno. Pojasnjuje, da glede na ustaljeno pravno prakso za motenje posesti zadošča, da je dostop otežen, da ni relevantno, ali je poleg uporabljene poti do svoje nepremičnine lahko dostopal tudi drugje in da na obstoj posesti ne vpliva dejstvo, ali sta ga toženi stranki videli izvrševati posest pešpoti. Ocenjuje, da je lahko do zmotne presoje prišlo tudi zaradi opustitve ogleda kot prikaza motilnega dejanja v naravi, saj ni mogoče spregledati, da je zatrjevana pešpot edini logičen prostor za dostop od gasilskega doma do njegove nepremičnine. V tožbi je opredeljeno, zakaj smatra pot, na kateri je ovira, za edini dostop do njegove nepremičnine, hkrati pa meni, da je tožbenih zahtevek oblikovan primerno. Tožnik posebej graja tudi nekritično odmerjene pravdne stroške toženih strank, saj predstavlja pretežni del teh stroškov nadomestilo potnih stroškov in izgubljenega zaslužka prvega toženca. Ta je sam izpovedal, da prihaja v Slovenijo večkrat mesečno, in dokazila o tem, da je v Slovenijo prišel le zaradi obvestila o sodnem pisanju, ni podal. Odvetnica tožencev je že pred vložitvijo tožbe odgovarjala njegovemu pooblaščencu, zato poseben pogovor z njo zaradi odgovora na tožbo ni bil potreben. Prvi toženec tudi v zvezi z zatrjevanim izgubljenim zaslužkom ni priložil nobenih dokazil. 3. Pritožba je bila vročena toženima strankama, ki sta nanjo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V pravdi zaradi motenja posesti daje sodišče pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ, in 426. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Do sodnega varstva pred motenjem posesti je upravičen tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, da je tožena stranka v njegovo posest posegla, da njeno ravnanje predstavlja motenje in da je bilo protipravno.

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru ugotovilo, da tožnik v času očitanega motilnega dejanja ni imel posesti pešhoje po delu sosednje parcele št. 2 k. o. X (v nadaljevanju: sporna pot) do njemu lastne nepremičnine, zaradi česar do posestne zaščite ni upravičen. Presodilo je, da tožnikove izpovedbe ni mogoče razumeti tako, da je tožnik kasneje ali mimo postopka izvršbe kopal zemljo in obsekal drevesa na dostopni poti oziroma odstranil kamenje in betonsko utrditev ter razširil in utrdil spodnji del poti, kar naj bi bolj kazalo na to, da je tožnik do svoje nepremičnine po aprilu 2010 dostopal z druge, tj. leve strani, gledano z glavne ceste. Pri tem je upoštevalo, da ni razlike med dostopom tožnika do njegove nepremičnine iz zahodne oziroma leve strani, gledano s strani glavne ceste, ali vzhodne oziroma desne strani.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik tekom postopka zatrjeval, da motilno dejanje tožencev ovira dostop do njegove nepremičnine parc. št. 1, k. o. X, na glavni obravnavi pa je izpovedal, da do svoje nepremičnine po sporni poti dostopa peš in ne z avtomobilom. Iz njegove izpovedbe je razvidno, da od leta 1990 dalje po sporni poti hodi peš, pri čemer je po postavitvi ovire do svoje nepremičnine prišel mimo ovire tako, da se je pripognil pod napeljano žico in tako šel mimo. Pritožba glede na zatrjevano hojo (in ne vožnjo) po sporni poti pravilno izpostavlja, da ni jasno, kako bi lahko izostanek (sicer nezatrjevanega) kopanja zemlje in obsekavanja dreves kazal na to, da tožnik ni bil v posesti zatrjevane pešpoti. Iz predložene fotografije (Priloga A4) ni razvidno, da hoja po sporni poti zaradi nasute zemlje in kamenja ne bi bila mogoča in da bi bila odstranitev zemlje, kamenja oziroma betonske utrditve nujno potrebna, da bi bilo posest pešpoti mogoče izvrševati, tožnik pa je na glavni obravnavi tudi jasno opisal, na kakšen način je posest poti pred obravnavanim motilnim dejanjem izvrševal. Sklep sicer vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, vendar pa dokazna ocena prvostopenjskega sodišča o tem, da tožnik zaradi pomanjkanja aktivnega ravnanja v zvezi z ureditvijo spodnjega dela poti ni bil v posesti pešpoti, ni logična in prepričljiva ter nima opore v izvedenih dokazih, zaradi česar je bilo po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje v tem pogledu zmotno ugotovljeno. Pritožba ob tem tudi pravilno opozarja na dejstvo, za presojo obstoja posesti poti ni relevantno, ali je lahko tožnik do svoje parcele dostopal tudi po kakšni drugi poti, temveč je bistveno le, ali je imel v posesti zatrjevano pot, kjer je prišlo do motenja. Obstoj druge poti poleg zatrjevane zato ni odločilna okoliščina, ki bi jo moralo sodišče ugotavljati in ki bi lahko vplivala na presojo, ali ima tožnik v posesti zatrjevano pešpot. 8. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je pritožba tožnika utemeljena, saj je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje (340. člen ZPP) v delu, ki se nanaša na obstoj posesti tožnika na spornem delu pešpoti. Ker je pritožba utemeljena že iz tega razloga, se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo. Glede na to, da pritožbeno sodišče ne more prvič samo ugotavljati celih sklopov pravno relevantnih dejstev, saj bi strankam s tem odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe, je na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

9. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje znova presodi izvedene dokaze in ugotovi, ali je tožnik v času zatrjevanega motilnega ravnanja imel posest sporne pešpoti, pri čemer naj upošteva, da tožnik posesti ni utemeljeval z vožnjo po sporni poti, temveč s hojo po njej. Pri presoji naj se ne ozira na dejstvo, da je imel tožnik možnost dostopa do svoje nepremičnine tudi po drugi poti, saj to za vprašanje obstoja posesti na sporni poti ni relevantno. V kolikor bo ugotovilo, da je tožnik posest zatrjevane poti imel, naj ugotovi še izpolnjenost preostalih predpostavk za utemeljenost njegovega zahtevka. Pri odločitvi o povrnitvi stroškov pravdnih strank naj sodišče prve stopnje pravdne stroške strank bolj kritično odmeri, in sicer naj upošteva le stroške, ki so za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP) in ki so izkazani. Tako naj upošteva, da stranki, ki živi v tujini, ni mogoče priznati povrnitve potnih stroškov, ki so ji nastali zaradi prihodov na sestanke z njenim pooblaščencem, je pa takšna stranka upravičena do povrnitve njenih potnih stroškov zaradi prihoda na narok, na katerem je bila zaslišana, pri čemer za odmero teh stroškov zadošča izkazan podatek o stalnem prebivališču stranke. Pri morebitni odmeri izgubljenega dobička, o katerem sodišče sicer odloča na podlagi prostega preudarka (14. člen v zvezi z 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku), pa naj upošteva, da morajo biti konkretne navedbe stranke o višini izgubljenega zaslužka izkazane in da prosti preudarek ne pomeni, da sodišče ugodi kakršnemukoli znesku, ki ga stranka iz naslova izgubljenega zaslužka uveljavlja.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.