Jedro

Pri novih statusnih oblikah gospodarskih družb pri ocenjevanju uprav ne gre za formalno predpisane postopke in obstaja možnost razrešitve uprave že samo ob ugotovitvi utemeljenih razrešitvenih razlogov. Uprava je lahko ob razpravljanju in odločanju o njenem odpoklicu prisotna, lahko tudi ne, vendar zato ni kršeno načelo kontradiktornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku še 26.648,92 EUR (6.386.148,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2000 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 4.729,71 EUR (1.133.427,00 SIT), vse v osmih dneh.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodba izdana zoper neobstoječo pravno osebo, ker se je stanje spremenilo 7.12.2004. Iz sklepa nadzornega sveta izhaja, da je bil tožnik razrešen iz utemeljenih razlogov, kar je bistveno za odločitev, ker je vprašanje utemeljenih oziroma neutemeljenih razlogov edino pomembno vprašanje za odločitev o zadevi. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni upoštevalo pravil o dokaznem bremenu. Dejstvo, da je bil razrešen brez utemeljenih razlogov, bi moral dokazati tožnik. Izpodbijana sodba nima razlogov o tej pritožbeni navedbi (kršitev prvega odstavka 360. člena ZPP). Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do pritožbene trditve, da bi tožnik moral predlagati dokaze za svojo trditev, da so bili slabi rezultati poslovanja posledica objektivnih okoliščin. Ne glede na povedano, pa je tožena stranka vseeno dokazala, da je bil tožnik, razrešen iz utemeljenih razlogov. Zakon ne zahteva analize dela, ki bi jo moral izvesti nadzorni svet, niti ne pozna hierarhije dokaznih sredstev. Ni podlage za ugotovitev, da je bil pri toženi stranki kršen kontradiktoren postopek. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Tožena stranka se spreneveda, ko trdi, da je bila izpodbijana sodba izdana zoper neobstoječo pravno osebo. V primeru, da bi bilo to res, bi bila revizija nedovoljena in bi jo bilo treba kot nedovoljeno zavreči, kar pa verjetno ni bil namen revizije. Iz sodnega registra ne izhaja, da naj bi tožena stranka ne obstajala. Ista pravna oseba obstaja namreč vse od ustanovitve leta 1990, s tem, da je bilo 7.12.2004 v sodni register vpisano samo preoblikovanje iz d.d. v d.o.o., kar pa na sam obstoj pravne osebe seveda nima nobenega vpliva.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje se s pravili o dokaznem bremenu ne ukvarja več, zato ta morebitna kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je lahko zagrešilo sodišče prve stopnje, ne more biti, glede na določbo 370. člena ZPP, revizijski razlog. Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da sodbe sodišča druge stopnje ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodba ima razloge glede odločilnih dejstev, zato ni ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje sicer res ni obravnavalo vseh pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP), je pa ugotovilo, da te za odločitev niso bistvene, ker se ne nanašajo na odločilna dejstva in zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo. Ne obravnavanje zato ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Enako velja za revizijske navedbe v zvezi s pritožbenimi razlogi in zato v zvezi s tem razlogom ni ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil tožnik s funkcije predsednika uprave tožene stranke odpoklican iz utemeljenih razlogov. Edino ta razlog je tudi bistven za odločitev, da mu je zato tožena stranka na podlagi določil 20. člena pogodbe o zaposlitvi dolžna plačati tudi odpravnino v višini šestkratne zadnje prejete mesečne plače, katere višina v postopku ni bila sporna. Zato je že sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tudi v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika.

Revizijsko sodišče pa soglaša z vsebinskim stališčem revizije, da ob ocenjevanju oziroma razreševanju uprave ni predpisan formalni postopek. Zato nadzornemu svetu ni treba izvajati nobenih posebnih analiz o opravljenem delu ali izpolnjevanju programa, ko ocenjuje delo uprave, kot tudi ni potrebe, da bi bila uprava prisotna ob razpravljanju in odločanju o njenem odpoklicu. Uprava je lahko na zasedanju prisotna, lahko tudi ne, vendar zato ni nikakršnega kršenja načela kontradiktornosti. Tako stališče, kot ga je zavzelo sodišče druge stopnje spominja na postopke razrešitve, ki so bili podobni disciplinskim postopkom in so predvidevali tudi možnost izjavljanja prizadetih. Vendar pri novih statusnih oblikah gospodarskih družb pri ocenjevanju uprav ne gre za formalno predpisane postopke in obstaja možnost razrešitve uprave že samo ob ugotovitvi utemeljenih razrešitvenih razlogov. Samo to je bistveno tudi za odločitev o posledicah razrešitve uprave, zato za odločitev v obravnavani zadevi ta vprašanja ne pomenijo odločilnih dejstev.

Zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče reviziji ni ugodilo ampak jo je v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.